Točno tako, kot pravi stara budistična modrost: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”

Velja tudi za partnerstva, kjer pa ne gre za razmerje učitelj/učenec, da ne bo napake.

Ogromna večina ljudi hodi v svet nekako “prednapet”.. s celotnim naborom pričakovanj, praktično Check-listo, kaj vse mora drugi človek izpolnjevati (in seveda ter začuda jih nihče ne).

Znotraj budistične modrosti mora človek najprej biti dejansko pripravljen.. to pa običajno pomeni, da je v celoti pomirjen tudi z razpletom kjer ostane samski. Se pravi: bolj, ko nas samskost ne moti (kratkoročno in še bolj dolgoročno), večja je možnost srečati primernega partnerja.
Hec je, da ljudje ves čas to govorijo, kako so sprijazneni s samskostjo, kako so vse predelali, kako so zadovoljni.. a gre v ogromni večini le za terminatorske stavke (iz prvega filma Terminator, kjer vidimov v Arnoldovo glavo, ko izbira možne odgovore ljudem – ne gre za vsebino, povezanost z dejanskim čustvenim stanjem – teveč zgolj stavki “avtomatične tajnice”).

Zanimivega, neprednapetega človeka.. bodo vsi opazili.. že zgolj zaradi tega, ker se je prijetno in neobvezno lepo z njim družiti. Ni skritiih pričakovanj, namenom ali projekcij.
Pred teboj je človek v čisti podobi.

In kako vemo, da smo v tej do-sebe-bolj-prijaznem stanju, torej dejansko samozavedni?
Ker nas ne moti, da naletimo na neprimerne ljudi. Se zavedamo, da jih je velika večina takšnih in posledično od njih ne pričakujemo nečesa, kar niso že v osnovi sposobni. Jih ne “nadgrajujemo” v mislih.
In znotraj tega miru do drugih in sebe.. se je potem tudi veliko lažje spoznati s primernim človekom.
[/quote]

Zadnji odstavek lepo ponazarja problem z internetnim spoznavanjem. V RL nam je točno jasno, da večina ljudi ni partnerski material za nas in iz tega sploh ne delamo znanosti. Pa imamo verjetno tudi v RL pogosto preblisk, ta bi lahko bil zanimiv-a, a se hitro izkaže, da niti ne. Na internetu se nam pa zdi, da mora kar vsak, s katerim pridemo do stopnje, da bi se videli tudi zares, ta pravi ali vsaj nekaj v tej smeri. In ne odpuščamo napak. Pa bi morali v to iti z največjo možno sproščenostjo in vzeti vse skupaj vsaj na začetku kot hec.
Jaz sem stara ircarka in tam je na chatu res šlo za sproščeno spoznavanje, mislim, da so bila partnerstva iz teh chatov bistveno redkejša od prijateljstev. Verjetno to vpliva tudi na moje mnenje o internetnem spoznavanju. Zavedam pa se, da je eno, če spoznavaš družbo pri 20, 25, in nekaj čisto drugega pri 40.

*Razlika med internetom nekoč in danes je zgolj razlika v številu ljudi na njem!
>
Ne, je tudi razlika v populaciji, načinu, tempu, stilu, namenu itd. Včasih je bil email nadomestek pisma, ki ni s pošto potoval nekaj dni, danes so socialna omrežja, ki nadomeščajo samolepilne lističe … Te stvari spremenijo “pravila igre” – jaz se še spominjam, kako nespodobno ali nevljudno je bilo je bilo na email odgovoriti “ok”, kako se je izpuščalo samoglasnike ter dodajalo številke in emojije v SMS, zato, da si zrinil več sporočila v omejen nabor, danes pa zato, ker se ti ne ljubi tipkati in je tiste 5sekund z autocorrect “predolgo”.
Ni čisto res, da je razlika samo v številu, ampak so spremenjena pravila spremenila populacijo in “zahteve”.
Konkretno okoli zmenkarij: včasih si šel na npr. Eharmony, plačal, izpolnil vprašalnik in se dolgo časa samo dopisoval po “starih emailih”… Danes si downloadaš Tinder, prijaviš z (pravim, lažnim in/ali vse vmes) FB profilom, poswipeaš 50 fotk in če si velik džentlmen vprašaš kako si, preden se dogovarjaš za F.
Oprosti, razlika v internetu zdaj in nekoč, ni samo v številu.

* [I]Vaše dejansko družbeno, interesno in službeno okolje je tako neprimerno boljši filter za vas primernih ljudi.
Da “ne najdeš” primernega, je pa zgolj priročen izgovor, ker se sami tega ne upate[/I]
>
Ja, je bolj primerno okolje – ne pomeni pa, da nismo iskali/iskale tam. Enostavno je pametovat in gobezdačit:
– družbeno okolje : samskih prijateljev od prijateljev zmanjka, polovice soseske ne moreš poflirtati brez posledic, včasih se je poročne prstane nosilo, danes ko so zunajzakonske, si hitro nategnjena halo-cipa (psihološko, čustveno in fizično), po študentskih žurih tudi spoznavanje novih ljudi ni več enostavno (vsaj ne v takšnem številu), kar enega v kavarni odgovoriti in dati telefonsko pa je pri nas zelo neprimerno. “Want respect-show some”.

– interesno okolje: ok, povej kako ti pomaga normalnim 30-35letnim osebam z normalnimi interesi (pa če ne maraš normalno, statistično pričakovanimi, od populacije neodstopajočimi interesi), in bodimo pošteni – ponovno je vprašanje starosti in zasedenosti + zgoraj našteto realni problem.
Ob vsakodnevnih obveznostih je težko najti pretirano veliko časa, financ in energije za interese, pogosto so individualne aktivnosti npr. Branje, puzli, individualna rekreacija, smučanje – pa si hitro na “s smučmi se zabij v luškanega tipa in v rešilcu z zlomljeno nogo malo popecaj” ali pa “pretvarjaj se, da si verna in hodi spoznavat vsako nedeljo fante v vas 1uro vožnje stran, haha, če te ima rad, se mu ne bo zdelo moralno sporno”.

– službeno okolje: starost, zahteve po profesionalnemu odnosu, razmerje med spoloma, morala, zasedenost, posledice…
Kaj? Učiteljica v OŠ naj svojim učencem razdira družine, zdravnica naj spolno nadleguje svoje paciente, avtomehanik naj postane homoseksualec ali študentkam ponuja zastonj popravilo za kavo, univerzitetni profesor za oceno, policist naj pomežikne vdovi ob izrekanju sožalja? Pač ni vsako službeno okolje pisarna z enakim deležem m/f, veliko samskimi in enake starosti!

* Want respect-show some:
Res oprosti, samo takšni in podobni reki so samo v utopiji.
Da ne bo pomote – imam ničelno toleranco do nedostojnosti, samo nihče mi pa nima pravice dopovedati (namerno ali ne), da se drugi obnašajo nedostojno do mene, ker nisem dovolj “spoštljiva” do njih. Vsi pametujejo kako si je spoštovanje potrebno zaslužiti – če mi ena *** upokojenka (neznanka) na avtobusu ne more zamomljati hvala, ko ji odstopim sedež, niti iz navade, ni zato, ker “nisem izkazala dovolj spoštovanja” in svojo ledvico izrezala, zato da bo njena mačka “frišn mesi papkala”. Pa tudi to ne bi bilo dovolj, da druge prisilim v dostojnost. Nekateri niso zmožni več od strahospoštovanja, in ne samo, da si ne zaslužijo mojega spoštovanja, na svetu ni dovolj spoštovanja, da bi nedostojnost ozdravilo.
Še enkrat, da ne bo pomote: dostojnost je osebna dolžnost, ki izvira odznotraj, ne odzunaj. Če se kot družba odločimo, da se na javnih površinah ne hodi nag, bi bilo od mene nedostojano hoditi naokoli gola, kar pa ne bi bilo dovoljenje drugim za posilstvo.
Pred leti je bila ena ameriška afera, ko je en policist ali nekaj rekel enim študentkam, da izbira izzivalne obleke lahko poveča rizik, da so spolno napadene – … Če bi kdo rekel, da puščanje odklenjenih vhodnih vrat ali odprto okno poveča rizik vloma, se nihče ne bi zgražal, da je vlom kaznivo dejanje, če je odklenjeno/odprto ali ne.
Ta enosmernost, enostranskost in ignoranca vzročnosti zelo grdo spridi rek “want respect-show some”. Nisi vedno ti kriv in ti dolžen in ti problem – včasih samo naletiš na ogabno ***. Tako kot si nadalje sam razlagal:
Ker nas ne moti, da naletimo na neprimerne ljudi. Se zavedamo, da jih je velika večina takšnih in posledično od njih ne pričakujemo nečesa, kar niso že v osnovi sposobni. Jih ne “nadgrajujemo” v mislih.

*Komentar okoli “normalnosti”:
Ja, je zelo zlorabljena beseda, zelo subjektivno nabita in pogosto zamenjava za druge bolj primerne izraze npr. “Pričakovani izid”, “statistično neodstopajoče”, “željeno”.
Kar pa seveda ne pomeni, da moramo vse “normalno” izničiti in zanemariti.
Npr. “Hočem normalnega partnerja” je nedefinirano, morda okorno/napačno izraženo, vendar popolnoma sprejemljiva in razumljiva želja, ki (včasih) že meji na biološko zahtevo/potrebo varnosti (ki je takoj za zrakom, zavetjem, vodo in hrano).
Kaj je zdaj mišljeno pod normalnim partnerjem (ali partnerko) je pa nekaj drugega, subjektivnega, itd. Za nekatere je smučanje, “da bova lahko skupaj hodila smučat”, za nekoga drugega je, da ni nasilne pijanec, ki te mesečno okužuje s spolno prenosljivimi boleznimi in dnevno pretepa. Ni čudno – težko se najde nekaj bolj normalnega kot želja po “normalnem” življenju ter zahteva po “normalnem” partnerju. Omejenost jezika pa je upravičeno lahko jabolko spora.
Eno je besedišče, drugo pomen. (Opomba: nisem iz ljubeče družine in marsikaj zveni bolj napadalno, kot je mišljeno oziroma sprejeto pri drugem)
Ni prav vsakomur reči “vsi smo unikatni, s kakšno pravico si domisljaš, da si zaslužiš normalnega partnerja, avša grda princev na belem konju ni, pa tudi če bi bil, si defekna in te ne bi noben hotel – bi se luzer te ne bi povohal. Sprejmi svoje mesto ali pa crkni.”

*Vaš zavestni in podzavestni nabor očitno “izbira” partnerje od katerih lahko pobegnete.

Ne iščete torej dejanskega parnterja, temveč ponavljate oz. trenirate zadnje dejanje zadnjega partnerstva: pobeg.

Varujete samo sebe na najstniški način. Le te se običajno zaljubljajo varno.. v pop-idole ipd. nedosegljive osebke. Tako potem trenirajo zaljubljanje na varen način. Neke vrste simulator.
>
Tole je, ne samo neprimerno avtomatično predpostavljati, (ne bom rekla, da je narobe ali greh, je pa mnenje na nedefinirano predpostavkah), ampak si svoje prejšnje teze zanikal, pa še popolnoma zanemaril okoliščine.
Spoštuj se, bodi dovolj, bodi to in Uno in tretje, potem poberi vsak nasilen 💩 na cesti, vedi, da je v tebi problem in si si sama kriva, ker nisi dovolj, ter ponavljaj do smrti in/ali samomora.
To so spet mantre, ki zahtevajo, da sprejemaš absolutno krivdo in odgovornost zase in za druge, kljub temu, da so lepe teorije, v praksi ne delujejo kar tako. Nisi dolžen crkniti sam brez otrok, če nisi hvaležen za nasilje – imaš pravico in dolžnost do sebe, da pričakuješ in zahtevaš določene standarde – če so previsoki, prenizki, ali pa samo nimaš sreče zaradi “usode”, pa ponovno plačuješ sam, neodvisno od krivde.
Pač ja – vsak si predstavlja frazo in situacijo drugače glede na svoje želje, pričakovanja, okoliščine, osebno zgodovino itd.
Samo tako kot prej (kar leti delno tudi name) je lepa teorija, ko se govori o točno določeni situaciji:
ja, če si ena želi in zahteva da je partner 1,8m, 1.500€/mesec ali več, maneken, izobražen in sofisticiran, športnik, z mestno vilo, in dvema vikendoma – enega v gorah, drugega na obali, kuha, pospravlja, jo pelje na večerjo pa vsak dan crklja in tolaži po več ur, če je morala čakati pri blagajni 5 min, pa še žepnino tisočaka, dveh ji daje “kar tako, ker je tako super dekle” – zaprti oddelek psihiatrije. Konec debate.
Če pa govorimo k eni, s povprečno plačo (ki ni tako povprečna, kot ime nakazuje), ki ima povprečne zahteve in povprečne želje in povprečen življenjski stil, pa je resnično zlobno, sprevrženo in izrojeno jo ustrahovati “defekt, kVA pa letaš za pop-idoli, zaslužiš si crknit brez otrok!”, Ker si želi “normalnega” partnerja, ki bo pošteno delal z njo, in bil pripravljen se dobiti pol poti oziroma imeti ekvivalentne kompromise npr. En kuha drugi pospravi, deska je dvignjena in (neuporabljeni) tamponi niso skriti v predalih in omarah, če ni napovedanih obiskov.
Kaj je tu grešnega? Ja, sem “bolj občutljiva” od povprečja, nisem pa niti edina, niti ni “neveljaven” vidik/teza/upoštevanje razpona okoliščin o katerih teče debata.

*Učitelj pride, ko je učenec pripravljen
Ponovno lepa teza, ki v praksi ne deluje kaj prida. Moji jajčniki se ne strinjajo, in ne bodo odlašali z menopavzo, dokler ne pride “učitelj”. Ne vem, no – pri vseh jeseniških deklicah in koroških dečkih, se mi ne zdi prav, da ostanem brez možnosti svoje družine, ker sem krava nasedala na takšne svinjarije, ko je bil čas, zdaj ko se mudi pa poslušam “haha, odslužena kur*a, noben te ne mara,
– nikoli te ni, dolžna si crknit brez otrok, ker si iz mojih jajc prilezla, mojih nisi plenic menjala – jaz sem ti jih, hahaha – pohabljenka, samomor naredi”.
In ja – sem iz neljubeče družine in imam dovolj nekončanih “priprav”…
Po drugi strani pa se ženskam/dekletom zelo veliko dopoveduje (verjetno tudi moškim), da so se dolžni odrekati ljubezni in zvezah in življenju, hobijem itd. In se izključno posvečati študijem in karieram in materialnim dobrinam…
Sigurno nisem edina, ki se ji je vbijalo v glavo od rojstva, da nimaš pravice imeti svoje družine brez lastniške hiše, in doktorata in potovanja okoli sveta in dobrega avta in odplačanega kredita in prebrane klasične književnosti itd.itd.itd. in vse mora pasti z neba, in biti “zasluženo” in prigarano, zraven pa stvari kot so: reforme trga dela, s katero službe niso več samoposebi umevne, ali pa da potrebuješ 10% vrednosti kredita in lastnino za zarubiti ali redno službo (tudi, če se ti pogodba za DČ podaljšuje, ni dovolj) zato, da lahko vzameš kredit, ali pa, da 5 letni študij traja 5let (Muuuu).
Vsi so pametni za druge in vsak zna naštevati in psovati, samo ni prav da se vsi pretvarjamo, da so vsi rojeni z enakimi privilegiji.
Kako se začne Veliki Gatsby (ki, če ga ne prebereš 100x si neploden v glavo) – moj oče mi je govoril… Niso vsi rojeni z enakimi privilegiji in občutek osnovne dostojnosti je neenakomerno porazdeljen med ljudi ob rojstvu. (Opomba: ni citat, ker nimam knjige ob sebi, je pa na prvi strani oziroma odvisno od izdaje nekje na prvih petih straneh).
Ne moremo samo čakati, da nas usoda nagradi z osnovnimi življenjskimi dobrinami, istočasno biti krivi ker nismo dovolj pogumni, biti nedostojni in naduti z iskanjem pop-idolov in nerazumni željami po normalnem partnerju, samo delati na sebi, zato da drugim ni potrebno še potruditi za lastno dostojnost itd.itd.itd.

Kot že na začetku povedano: vse kar si napisal je lepo in fajn in tralala v teoriji, samo v praksi pa ni niti približno pravilo. Tudi če sem nadpovprečno “občutljiva na kritiko”, menim, da so moji argumenti (zelo dolgi in razvejani) čisto lepo sprejemljivi in razumni v naštetih okoliščina. Če se pa ne strinjaš z mojo določitvijo odtenka sive (ker skoraj nič ni nikoli črno-belo), bom pa zelo vesela obrazložitve – dobrih nasvetov ni nikoli preveč, mogoče pa se bo v kakšnem vidiku našla “rešitev” oziroma učinkovitejša rešitev za mojo samskost.
P.s.
Včasih ljudje pojamramo izključno zase, ker smo žalostni in iščemo rešitev, in ne zato, da bi iskali krivce in kazali s prstom. Predvidevam, da je to eden izmed razlogov, zakaj je naslov “čudni časi… :)” In ne “moški so ***, naredimo farme tako kot so za bike – pomolzti ta vredne, potem vse zmleti za pasjo hrano” (opomba: Southpark je moj guilty pleasure že desetletje, dve… Od tam ta zelo srhljiva prispodoba).

V vsakem primeru, oprostite za zelo dolg komentar (menila sem, da je preveč siva cona, za črno-bele komentarje) ter upam, da sem (dovolj) jasno zagovarjala svoje mnenje in da ni izpadlo preveč odrezavo za nadaljno izmenjavo mnenj o tej tematiki. (Tudi strinjanje o nestrinjanju je strinjanje).
Lp

Zadnji odstavek lepo ponazarja problem z internetnim spoznavanjem. V RL nam je točno jasno, da večina ljudi ni partnerski material za nas in iz tega sploh ne delamo znanosti. Pa imamo verjetno tudi v RL pogosto preblisk, ta bi lahko bil zanimiv-a, a se hitro izkaže, da niti ne. Na internetu se nam pa zdi, da mora kar vsak, s katerim pridemo do stopnje, da bi se videli tudi zares, ta pravi ali vsaj nekaj v tej smeri. In ne odpuščamo napak. Pa bi morali v to iti z največjo možno sproščenostjo in vzeti vse skupaj vsaj na začetku kot hec.
Jaz sem stara ircarka in tam je na chatu res šlo za sproščeno spoznavanje, mislim, da so bila partnerstva iz teh chatov bistveno redkejša od prijateljstev. Verjetno to vpliva tudi na moje mnenje o internetnem spoznavanju. Zavedam pa se, da je eno, če spoznavaš družbo pri 20, 25, in nekaj čisto drugega pri 40.
[/quote]

Nikakor ne zavračam mnenja ali nasvetov/zornih kotov itd. Če se strinjam ali ne, delno ali v celoti – želim pa izpostavljati sivino, ki ima odtenkov toliko kot situacij.
(Tako kot je že bilo okoli želje po skupnih interesih in naštevanju zahtev – lepo je če lahko skupaj smučaš, smučanje ni (razumen) izključujoč pogoj za sprejemljivost partnerja)

In Sori, če se počasi že odzivam kot hibrid med pokvarjenim gramofonom in bikom, ki se že tri dni rine z glavo skozi zid… 🙂
100 sivih ljudi in 100 črno-belih čudi…

Je samo vprašanje ali svoje talenete, domišljijo in energiju uporabljamo za izgovore ali dejansko iskanje poti ter načina.

Vprašanje je zgolj ali je to vaš konstanten “modus operandi” / način delovanja ali nekaj začasnega zaradi prizadetosti.

Najstnice imajo za vse izgovor. Z najstnicami pa nočeš imeti opravka, ko si najstnik.. niti kasneje.. še kot starš se ne bleščiš ravno od navdušenja.
Najstnice se, kot rečeno tudi varno zaljubljajo v pop-idole.. da trenirajo svojo “ljubezen”.
Starejši, ko si.. manj naj bi bilo takšnih preslikav.
Je pa odvisno od staršev in bližnje okolice, koliko zdrave popotnice so nam dali za življenje.

Zelo zdravih ljudi (Robin Skynner in John Cleese: Življenje in kako ga preživeti) je dokaj malo: cca 5% prebivalstva. Logitudinalna študija Oxfordskih študentov iz 50ih in 60ih pa nakazuje, da so nekje do 50 leta večji del študentov vendarle prebije do podovne “zdravosti”.
Zdravost je dejansko videnje ljudi takšnih kot so. Če uporabimo anologijo invalida: za paraplegika ne bomo predvidevali, da bo shodil ali celo tekel.
Na čustvenem in intelektualnem področju pa ljudje nekako nisemo enako uvidevni. Imamo bolj in manj sočutne in empatične ljudi. Naivno in najstniško – celo otroško pa pričakujemo da bodo “shodili”.
Napaka.

Druga velika napaka je pričakovanja družbe. Niso vsi ljudje narejeni za ne-vem-kakšne “intimnosti” (ki je postala nov psiho-terapevtski “standard”)
Lawrie Reznek – The Philosophical Defense of Psychiatry, 1991:
Problem terapevtske kulture je, da je številna obnašanja naredila za “nevrotična”, “nezdrava” in “samouničujoča”.. v svoji zapovedi, da postanemo bolj “dovršeni” in “samouresničeni”.
Tako “ideal zdravja” paradoksalno določa široka paleta disfunkcij.
Če ta ideal prestavimo na področje fizičnega zdravja, je to podobno, kot če bi rekli, da nekdo, ki ne uporablja vsega potenciala svojih mišic – bolan! Pri čemer v psihološkem diskurzu opredelitev, kaj je ta “čvrsta mišica” nejasna in se stalno spreminja.
Ker je paradoks, da bo plavalec imel drugačne “čvrste mišice”, kot šprinter in ta spet drugačne od maratonca – nihče od njih pa posledično nima razvitega vsega potenciala mišic – in je torej “bolan”.

Nerealna osebna in družbena pričakovanja nas torej delajo nekoliko invalidne že v startu.
Umetnost življenja je tako poiskati resnico iza vseh idealov Potemkinove vas in lastnih rožnatih očal.

Pojdimo lepo po vrsti.

ČUDNI ČASI – instantne komunikacije
Paradoks, najprej pogrešate vsebino.. hkrati se opravičujete za dolžino?

Morda je ravno to dober spletni filter? 🙂

PISEM VEČ NI?
Število ljudi, ki ima kaj sporočiti se ni “čudežno” naenkrat spremenilo zgolj s pojavom spleta. Ker če bi to držalo, potem bi bila tu skrita doktorska dizertacija, ki se bi ji nasmiha celo Nobelova nagrada. Nihče je ni napisal.

Število ljudi, ki si pošilja pisma.. je konstantno znotraj Gaussove krivulje populacije. Seveda danes ne lepijo znamk, tako kot jih niso pred 200 leti, ko znamk še ni bilo (izum Angležev cca 1840). Znamka je silovito olajšala pošiljanje pisem, dopisov, saj je z uvedbo pisemske znamke poštnina bila plačana s strani pošiljatelja in je torej vedno bilo moč dopis vročiti (pred tem si revni niso mogli privoščiti prevzeti pisem!).
Tako kot je pisemska znamka revolucionirala medsebojno komunikacijo, pa pisemenost tudi (Norvežani so bili že pred 100% pismeni – posledica protestantizma in branja Biblije – Slovenci niti približno ne), jo je sodobna komunikacija.

Razlika je zgolj v tem, da vsi tisti, ki imajo kaj sporočiti v pisni besedi danes to počno preko emaila. Ostala populacija pa gostilniško kvanta tudi, ko so stotine kilometrov narazen. Večina komunikacije med ljudmi je že v osnovi, če jo vzamemo pod drobnogled na ravni avtomatske tajnice.. oz laganja.
Povprečen človek se zlaže 5x na dan. Najbolj pogosta laž je: “Dobro sem.”
Na vprašanje: “Kako si kaj?”
Fraza, na katero nihče ne odgovori vsebinsko, še manj iskreno!

Dovolj je opazovati otroke, ki so si sposobni poslati po tisoče “nalepk”, “ikonc” v eni uri. Če bi imeli antični Egipčani to tehnološko možnost.. bi to enako počeli. Neke “vsebine” pa ni.
Otroci bi tale dopis tudi poslali črko za črko (nekaj 1000 messageov!) ali, ko so malce bolj umirjeni: po besedah ali stavkih.

Gaussova krivulja pisateljev, poetov.. bo dokaj blizu konstati v dani populaciji. Vsebinsko smiselno dopisovanje, bo torej tudi tu nekje.

Ko smo se prvič zaljubili (moja generacija) smo še pisali na papir.. ne zato, ker emaila ni bilo (je z nami že praktično polovico stoletja) temveč zato, ker ga druga stran ni imela. Od sredine 90ih se je seveda vse spremenilo. Že znotraj prve zaljubljenosti se je prelevilo v elektronska pisma – emaile.

Gaussova krivulja pa drži tudi v obratni smeri.
Če je v osnovni šoli pred spletom učenec “plašil” sošolke z duplerico iz Playboya ali tisti mini slikco iz Telexa.. bodo ti isti modeli tisti, ki danes pošiljali “dick-pick” in druga globoko-umja “mango s štango” ipd. preko socialnih omrežij.

SAMO NA NAVJU MI ŠE KOGA SREČATI JE?
Sami izgovori, kako je “nemogoče” koga srečati. Če vam zmanjka domišljije se obrnite na najbližjega najstnika.

Poklic učitelja je sicer feminiziran, kot tudi prava, medicine.. vendar to ne pomeni, da ni nobenega moškega znotraj tega okolja. So pa tudi izobraževanja, konference.. starši, ki prihajajo po otroke.
Imamo uspešnico, ki to lepo nakazuje: ( https://youtu.be/bAmTxVsv0hs )

Univerzitetne učitelje in učiteljice pa kar nekaj poznam.. in ni ravno skrbi za njihovo spolno, kot partnersko življenje. Prav tako policisti nimajo večjih problemov spoznavati ljudi.

Če že, je razlika med EKSTOVERTOM in INTROVERTOM. A tudi približno brihten introvert ima ekstrovertnega prijatelja, preko katerega se mu odpre vrata v marsikatero paralelno vesolje..

Če je “družbeno življenje” zgolj vaša ulica, potem se bi seveda strinjal z vami. A družbeno življenje je veliko več: VSI vaši sorodniki, VSI vaši prijatelji, VSI vaši sosedje, VSI vaši sodelavci, VSI vaši znanci, VSA naključna srečanja, VSE prireditve.. itd.
Networking. Večina ljudi praznuje različne dogodke življenja, se srečuje na piknikih in drugačnih dogodkih.
Trenutno pač preko socialnih omrežij.. in nekdo znotraj skupine se vedno izkaže z zanimivo perspektivo, dobrim humorjem.. itd.

Da nikogar “ne moreš srečati”, je vedno odraz tvoje lastnih strahov in ne realnosti (ob cca 7 milijardah ljudi tega planeta!).

Da imamo ljudje slepo pego, kjer si prigovarjamo da smo ravno mi tisti, ki ne more nič srečati (smo toliko stari, smo v takšni službi ipd izgovoi) si je dokaj preprosto dokazati.. ravno zadnjič smo prijatelji, sicer na daljavo (Zoom).. obujali spomine in je nanesla beseda na “zamujene priložnosti”.
Ko se stvari odvijajo, jih sploh nisi sposoben videti.. kako se je kateri ali katera zanimala za tvojo prijateljico ali prijatelja oz. celo zate osebno.
Drugi so to opazili že takrat, ti zaznaš šele s časovno distanco. Ne ceniš se, ne verjameš, da si vreden pozornosti, interesa (ljubezni?).. lahko si ranjen iz ljubezenskega področja ali že iz samega družinskega okolja ali pa se te je prijela vsesplošna-družbena-klima.

Kompletna družba okoli nas nenehno straši s samskostjo. Je že v različnih političnih in religioznih sistemih to počela.. samo znotraj kapitalizma je to visoko monetizirano početje: se splača, ker ustvarja potrošniško družbo!

Če sem se s koncem 90ih čudil Švicarjem, ki so si še pri nedopolnjenih 20ih letih iskali punce in fante preko agencij.. me danes to ne čudi več toliko, saj so bili oni veliko dlje izpostavljeni pritisku kapitalizma – dogem “uspešnosti”, “duš dvojčic”.
Agencije so od takrat sicer praktično zamrle in prevzel je splet. “Algoritmi”. Po številkah sodeče je pa oboje približno enako (ne)uspešno.
Očetov dober prijatelj je bil agent takrat.. in večina strank je bilo “povratnikov”. Če pogledamo zasvojence z igrami na srečo, gre za podoben profil, motiv in nenazadnje “modus operandi”/ način delovanja.
Tako kot zasvojence z igrami na srečo ne motivira morebitni zadetek.. se tudi povratniki na dating sceni pravzaprav “fiksajo” z neuspehom, izgubo.. Renata Salecl, kot drugi klinični psihologi, psihiatri so že dobro o tem: Vnaprej pripravljena “vloga žrtve”.. kjer se posameznik ves čas “trudi”.. in je nesrečen v ljubezni (ves čas izgublja na ruleti, kartah itd.).
Munchausnov sindrom brez proxya… saj je naslovnik “bolezni” in nesreče kar avtor – žrtev sam.

Vprašanje je zgolj ali gre za nekaj začasnega?

“Dno srca je težko zaradi pepepla spominov.”
Erich Maria Remarque

SPOŠTOVANJE?
Ekonomsko dojemanje stvari. Stari osebi odstopite mesto le zato, ker PRIČAKUJETE zahvalo. Ni torej vaša notranjost dovolj, se mora še v zunanjosti vse manifestirati!

Pasivna agresivnost, kjer morajo drugi najprej izkazovati vso možno spoštovanje, preden ga boste vsaj košček pokazali vi. Zakaj že?

Besni zapis z vaše strani še kako dokazuje (trenutno stanje?), da ljudi ne znate vzeti takšne kot so.. jih ne vidite realno in na njih projecirate vaše sanje in ideale. Posledično ste vedno znova razočarani.
Tako kot zasvojenec z igrami na srečo, se čudite, zakaj vedno znova “izgubite”.

Spet sami izgovori. Neverjeten talent za izgovore (a ne kaj dosti boljši od povprečne najstnice ali najstnika).
Najprej pomislite na vse negativne rezultate.. vsi v dušo pričarate temo, da bi lahko oblatili ves svet.

Islandci nimajo ključavnic.. in v mikro in polineziji golota nikoli ni bila povod za posilstvo. To je prinesel belec s svojim židovskim zombijem, ki je obseden s spolnostjo in zakrivanje telesa.
Kako beden bog, ki ne zna ustvariti bitja, ki ne potrebujejo sramovati se / oblačiti.. in so zmožna nespolnega razmnoževanja – če ga tako zelo moti – “popolno” bitje..

NORMALNOST
Kot rečeno: človek zadovoljen s seboj in potencialno samskostjo, ne zahteva od nikogar “normlanosti”. Omemba oz. še bolj zahteva po normalnosti pa lepo nakaže namen čiste manipulacije in izsiljevanja.
Tudi izsiljevanj moških je ogromno. Večina je na področju besed: družina, domovina, zakon (poročenost) in zakonitost (red in mir). Ampak ženske niso nič bolj “nedolžne”.
Ljudje so manipulativni.. in prav uporaba in zoraba glavnih pojmov: normalnosti, družina, otroci, zakon, zakonitost.. so poglavitna svarila, da se takšni osebi na daleč izognemo.

KAJ JE BILO PREJ JAJCE ALI KOKOŠ?
(učitelja definitivno še stoletja ne bo)

Porivanje jajčnikov naprej pomeni, da bo vsak moški, ampak čisto vsak!, zaznal, da ne gre za dejansko željo po kakršnemkoli partnerstvu temveč biološki nuji. Ostali bodo pa le zelo ranjene osebnosti (ne morejo reči ne, niti sebe zavarovati) ali pa fukfehtarji, ki že nekaj mesecov niso dobili.
Desničarska mačo miselnost, da so ženske od 35 naprej “neuporabne”, tako dobijo realno biološko potrditev.. samske, brez otrok (a z željo po njih) so dejansko neiskrene na nek način. Kakšne namerno maniplativne, druge nezavedno: Moški imajo nekaj, kar tisti trenutek one potrebujejo.. ne gledajo pa nujno tudi na dolgoročnost (paradokslano tista glavna zmerljivka, ki se jo običajno meče na moško populacijo).
Strah moških, da bodo po otrocih popolnoma izviseli.. ima tako realne temelje. Pa premnogokaterim se to dejansko tudi žal zgodi.

TEORIJA ali PRAKSA
Pametni ljudje se učijo iz napak drugih.. ostali iz lastnih.

Vztrajanje na idealu “prakse” je pa slovanska posebnost, saj iz svoje vraževernosti niso sposobni dojmati svet realno, temveč “mitično”.

K sreči država ima vsaj del pameti in ljudi “prisili” v teorijo. Ne greš takoj na cesto z avto-šolo, temveč moraš opraviti teoretični izpit. Nato na varnem kraju pokazati ali že znaš upravljati z vozilom itd.
Avtobuse, vlake, ladje, letala.. prav tako ne vozijo “praktiki”.. morajo pokazati visoka teoretična znanja (še posebej za zadnje dva: pomorstvo in letalstvo).
Tudi v jedrski elektrarni ne vzamejo ljudi s ceste in se bodo že v “praksi vsega skupaj naučlii”, niti tega ne delajo v sodstvu, ne medicini.
Hvala bogu.

Plebejec, slovencelj.. pa seveda vztraja na glorificiranju svoje lastne zaostalosti (kakšne vse čudovite izgovore so imeli pred stoletjem, zakaj niso pismeni!). Trumpu, Hitlerju in PolPotu se bo tako vedno zelo godilo na tem svetu.

Najboljši način izogibanja razočaranju je, da od nikogar ne pričakujemo ničesar.
Budistična modrost

Brez razočaranja se pa nič ne naučimo o naših iluzijah.

Ljudje nas ne razočarajo, temveč naši ideali o njih.

Zadnji odstavek lepo ponazarja problem z internetnim spoznavanjem. V RL nam je točno jasno, da večina ljudi ni partnerski material za nas in iz tega sploh ne delamo znanosti. Pa imamo verjetno tudi v RL pogosto preblisk, ta bi lahko bil zanimiv-a, a se hitro izkaže, da niti ne. Na internetu se nam pa zdi, da mora kar vsak, s katerim pridemo do stopnje, da bi se videli tudi zares, ta pravi ali vsaj nekaj v tej smeri. In ne odpuščamo napak. Pa bi morali v to iti z največjo možno sproščenostjo in vzeti vse skupaj vsaj na začetku kot hec.
Jaz sem stara ircarka in tam je na chatu res šlo za sproščeno spoznavanje, mislim, da so bila partnerstva iz teh chatov bistveno redkejša od prijateljstev. Verjetno to vpliva tudi na moje mnenje o internetnem spoznavanju. Zavedam pa se, da je eno, če spoznavaš družbo pri 20, 25, in nekaj čisto drugega pri 40.
[/quote]

V realnem življenju se zaljubljenost zgodi znotraj nekaj milisekund.. pri čemer so moški hitrejši in praktično takoj vedo, ženske potrebujejo še nekaj dni. V povprečju.
Lahko je tudi obratno.. v manjšem številu. Statistično večinsko so pa moški hitrejši, tudi pri doseganju orgazma (žal?).

Dovolj je nekaj mikroizrazov, nek gib.. ki nas spominja na nekaj ali nekoga znotraj naše širše družine (ali ožje). O ostalih faktorjih sem že pogostokrat..

Pa nas tudi realnost lahko razočara, ko preslikavamo na to osebo stvari, ki nam jih ne more “izpolniti”. Toliko lažje gre v virtuali, kjer nimamo VEČINE komunikacije s sočlovekom.
Največji del komunikacije je telesna govorica, posebej mikroizrazi obraza, nato barva in intonacija glasu.. šele čisto na koncu pridejo besede.

Virtuala tako omogoča manjšinsko komunikacijo in je posledično veliko lažje projecirati naše ideale na besede, kot na realne ljudi.

Pomnimo: “Ljudje nas ne razočarajo, temveč naši ideali o njih.”

Filter realnega življenja je pa tudi veliko bolj krut. Upošteva tako status, starost, urejenost, zdravost…

Na IRC-u je bilo neprimerno manj ljudi prisotnih.. sošolec je v prvem dnevu spoznal Miss Texasa in na koncu dneva zaključil, da ne potrebuje več IRC-a, ker je na njem “vse dosegel” 🙂
(Gre za šalo, ker se je sošolec dobro zavedal, da gre visoko verjetno za Catfising).

IRC poleg manj prisotnih ljudi, je bil tudi časovno omejen – potreben je bil računalnik z dostopom do interneta, ki je zgolj za vzpostavitev povezave potreboval več časa, kot ljudje povprečno porabijo za sodobno komunikacijo z drug drugim (Dial-up-modem).
Danes so vsi ljudje, VES čas on-line.

IRC dodatano ljudje niso uporabljali za “dating”, temveč kot neobvezno klepetanje.. neke vrste hitrejša različica “pen-friend-ovstva”.
Sproščeno pa prej najdeš prijatelje, preko njih pa potencialne partnerje.

“DATING AROUND” Netflixova serija to lepo prikaže.. en človek 5 slepih zmenkov (Blind-date). Sem in tja je kdo drugemu zanimiv.. a ne v smislu romantičnega partnerja, temveč prijateljstva. Prijateljstva, ki potem odpre vrata v spoznavanje širšega kroga ljudi.

Kdo sicer gre na 2. date (velika ameriška farsa).. a nič potem ne obstane. Povečini si namreč ljudje nismo ravno kompatibilni dolgoročno (partnerstva).. za kratkoročna (seks) pa visoko. Če iščeš zgolj seks, ga tudi hitro lahko dobiš (Tinder).

Splet je hitro zaporedje SLEPIH ZMENKOV in še to izven našega družbenega kroga. Tu je loterijsko nemogoče “zadeti”.

Še ena Netflixova serija pokaže absurd omejevanja vseh čutnih zaznavanj ljudi: LOVE IS BLIND. Udeleženci se pogovarjajo zgolj preko nepropustnih zaslonov. Običajna selekcija videza, zdravja in kvalitete genov (kvaliteta kože, las, višina, simetrija in proporci telsa…) odpadejo.
Navidezno tudi efekt rase in nacionalnosti (a se po naglasu lahko hitro loči ali imaš opravka z belcem, črncem ali latinom).
Besede so nam lahko všeč.. reala potem pokaže, da to ne gre tako enostavno.

Plus, vse skupaj je SHOW in torej ne gre nujno za iskanje partnerja, temveč bolj želja po medijski izpostavljenosti, slavi zaradi slave (Paris Hilton) in potencialni karijeri “influencerja”.

(Showi, filmi in knjige.. služijo za referenco ob odsotnosti realnih skupnih prijateljev. Pač jezik simbolike.. ne pa nek realen “argument”).

Sam sem sicer spletna generacija, a nimam ravno izkušnje zaljubljanja preko spleta. Morda stvar introvertnosti, kjer ti je pomembna neka umirjena celota, realnost.. in te ne štarta nekaj besed ali leporečenja.
Nekajkrat so me sicer zvabili ven, v realo.. pa se ni nič iz tega izvilo. Kakšna zanimiva poznanstva in en del čudne “naspidiranosti”, kjer se je sogovornica dobesedno tresla in te vabila v posteljo..
Aja, kakšne so se prebile do tvoje službene telefonske številke ali celo osebne (Stalkerke? Hackerke?), ki si jih potem lahko vljudno zavračal za srečanja v živo. Ene so te iskale v reali.. pa si imel srečo, da je naslov dokaj zagonetne narave in niti en GPS ne najde do tja 🙂

Po eni strani je morda kriv Y kromosom, ko dojameš, da se neko dekle, ženska zares zanima zate, šele, ko “sedi” na tebi.. po drugi strani je bolj zavedanje, da če je nekdo se že po spletu “naspidiral” nate.. definitivno ne gre za to, da bi te poznal, spoznal.. ljubil.. temveč nate preslikava vse silna svoja hotenja. Ne moreš jih jemati resno.
Hkrati prideš s tem na okus, kako se počutijo slavni in bogati.. pop idoli, igralke… kjer jih obožujejo, “ljubijo” brez, da bi jih poznali.
Obsesija, ne ljubezen.

Splet to obsesivnost omogoča.. preslikave, sanjarjenja.. in ljudje pač izkoristijo tisto, kar lahko, da se opijajo.. bežijo iz reale.

“Religija je opij ljudstva” je rekel Karl Marx.

Opij pa ni en sam. V času spleta, jih je ogromno: potrošništvo, eksibicionizem, obsesije, lastninjenje.. ni da ni.

Max Weber je potegnil vzporednice Protestantstva in duhom kapitalizma, ko je potoval po ZDA in videl v St. Louisu količino različnih cerkva, ki se potegujejo za pozornost vernikov – potrošnikov.
Vera je postala potrošniški proizvod.

Represivna tolerantnost je sposobnost kapitalizma, da večino stvari obravnava kot blago.

Karl Marx, Das Kapital

Časi niso “čudni”. Časi so potrošni. Kapital se pa posledično grebe za naše milisekundne, kot nekaj minutne pozornosti preko spleta, app-ov, portalov itd.
Opij smo drug drugemu. Vmes pa črpajo META podatke, nam sledijo, še bolj psihirajo (držijo v t.i. “Google buble”), delajo zasvojene, odvisne.. nesrečne.. in bolj potrošne.
Potrošni so nam posledično tudi drugi ljudje.

Bog sodobnga časa je potrošništvo. Koliko časa traja, ga ne zanima. Glavno, da je.

Je samo vprašanje ali svoje talenete, domišljijo in energiju uporabljamo za izgovore ali dejansko iskanje poti ter načina.
>>>
Na čustvenem in intelektualnem področju pa ljudje nekako nisemo enako uvidevni. Imamo bolj in manj sočutne in empatične ljudi. Naivno in najstniško – celo otroško pa pričakujemo da bodo “shodili”.
Napaka.

No, tako črno-belo “vse je možno, če se odločiš” mišljenje ni ravno upravičeno prilepiti na vsako situacijo, ter je včasih precej krivično sklepati. Ker je originalna tematika okoli iskanja partnerja, se mi zdi primerno potegniti vzporednice (ponovno): če rečeš v službi ne najdem partnerja, medtem ko si negovalka v domu za ostarele – to ni iskanje izgovorov ali nesprejemljive najstniške ihte (tudi z najstniki je težko in za starost primerno/pričakovano vedenje). Družbenih norm si ne izbiramo sami in samo takrat ko nam paše – takšnemu vedenju lahko rečemo “prizadetost”, medtem ko so dejanske situacije pač nekaj za sprejeti kot nerešljive v realnem času. Hkrati pa je spodobno razlikovati med vzrokom in odgovornostjo – če te npr. Dolgoletni partner okuži s spolno prenosljivo boleznijo, nisi kriv, da te je varal, nisi mogle “kar tako pričakovati”, vendar vseeno nosiš odgovornost in posledice za svoja dejanja (npr. Si v novi resni zvezi in ne poveš). To so že samoposebi umevne stvari – oziroma bi morale biti.
Popotnica za v življenje ni izgovor za ne-trud, ampak za štartno mesto: doseganje pismenosti je v Sloveniji nekaj drugega kot v npr. Gozdnjavi sredi subsaharske Afrike, vendar ne izniči nespremenljivega dejstva, da je pismenost pogoj za npr. delovno mesto. Ali si len, pohabljen, moraš po več km hoditi po pitno vodo niso “izgovori”, temveč dejstva, na katere lahko različno vplivamo.
Ni “ne angažiranost” iskati partnerja, ki je +/-5-10 let razlike od tebe, ker bi moral biti bolj “toleranten” in iskati med 15 in 150.
Pa tudi ne govorimo o zelo zdravih osebah, temveč nam sprejemljivo zdravih. Če bi vsi bili tako nepojmljivo zdravi, ne bi nikogar želeli ali hoteli. Prevešanje svojih odgovornosti pa seveda ravno tako ni sprejemljivo. Debata naj bi tekla znotraj sivine “gausove normale” npr. Dva dohodka “za ziher”, enakopravna delitev skupnih stroškov in obveznosti, fleksibilna a dvosmerna čustvena podpora – menim, da je nesprejemljivo označiti pričakovanje enakopravnosti in celokupne enakovrednosti “nesočutno” – paraplegik, za katerega “naivno” pričakujemo, da shodi, ni ekvivalentni primer pričakovanju, da si partnerja enakovredno delita gospodinjska opravila, ali da se ne vozi vinjen. To niso nerealna pričakovanja, temveč normale zahteve po osnovni dostojnosti, ki jo vsak opravilno sposoben odrasel lahko izvede ter jih je moralno dolžen izvajati.
Ne – če nekdo stopi do tebe in ti vzame denarnico, ni tvoja dolžno biti sočuten “ker ubošček ne zmore” – odločil se je za svoje vedenje in je dolžan nositi posledice (kazensko ovadbo). To niso nepopravljive prizadetosti, temveč nedostojna in namerno uničujoča dejanja.
Če se ti novorojenček pokaka je normalno, če se ti odrasel je nekaj narobe (npr. Driska), če pride tvoj šef do tebe, se ti nasmehne in podela na mizo, potem se moramo pa vsi neumne narediti, medtem ko je prej, potem in vmes smatran za opravilno sposobnega, pa oprosti – imaš vso pravico biti nesočuten.

Dandanes je moderno mešati nezmožnost in nehotenje. To ni prav.
Sanjaš, da princ na belem konju pride in odreši vse tegobe sveta, medtem ko ležiš v postelji ni vredno enake “graje”, če se ti ne ljubi vstati ali pa si nepokreten v zadnjem stadiju raka, kljub temu, da je posledica (neuresničitev) enaka.

Druga velika napaka je pričakovanja družbe. Niso vsi ljudje narejeni za ne-vem-kakšne “intimnosti” (ki je postala nov psiho-terapevtski “standard”)
>>>
Umetnost življenja je tako poiskati resnico iza vseh idealov Potemkinove vas in lastnih rožnatih očal.

Ponovno: pričakovanje popolnosti in zahteva po minimalnemu standardu ni ista. Tvoje pravice segajo do pravice drugega – če si fizični invalid ali brez tople tekoče vode se razume, da je vzdrževanje osebne higiene oteženo, ni enako, kot če se ti ne ljubi umiti ob dostopu do tople tekoče vode v lastni kopalnici – tu je družbeni pritisk upravičen zaradi vseh ostalih. Tako kot je zdaj z maskami: so dostopne, dokazano učinkovite, in je neopravičljivo, da se npr. 99% drži pravil za skupno dobro, medtem ko 1% kiha in kašlja v ljudi pa zahteva, da se mu pogleda pod prste.
Nezmožnost ni isto kot nehotenje.
3letni otrok ne more skuhati kosila za družino, (skoraj vsi) 30letniki zmorejo.

*Čudni časi:
Ni paradoksalno biti vljuden. Tu na MON je nekako nenapisana smernica okoli dolžine odgovora, in se spodobi, da so odgovori nekako v tem okviru. Samoregulacija je tako kot limita – nikoli ne dosežeš popolnosti, vendar je težko funkcionirati brez nekih razumnih pogojev (tako kot prej omenjeni koncept pravica sega do pravice drugega). Ne bom rekla, da se vsakič uspem ujeti ali strniti odgovor v kratek in jedernati odziv – kar se tudi ne pričakuje niti od mene, niti od drugih, oziroma, da ni potrebe po kompromisu med obrazložitvijo in dolžino. Tako kot je “normalno” in vsakdanje.
Eno je besedna solata, drugo je temeljitost, kaj komu pomeni pa stvar osebne okoliščine in presoje.

*Pisem ni več:
Tu je očitno prišlo do nesporazuma. Z izbiro pisem, sem imela v mislih sporočilo, za katerega si vzameš čas, o katerem premisliš, kateremu se posvetiš, ki je jedernato in vsebinsko polno.
Bolj v primerjavi z 280 znakov v tweetu, ki jih natipkaš na WC, medtem ko prazniš črevo “ej, mind blown 😵 dva kosa 4sl WCP sta tolk k 4kos 2sl?!?! WTF do d mat 🤓👩‍🏫” v primerjavi s starimi pen-pal dopisovanji, ko si 1x tedensko ali mesečno napisal kaj se ti je zgodilo in kakšne nazore imaš. Pač ja – razlika je. Prenos informacij se je spremenil po kvaliteti in kvantiteti tako vsebine od sporočevalcev. Je drugače, kot je bilo.

*Samo na Navju mi je še koga za spoznati
(Ne vem kaj je Nav – se opravičujem), hkrati pa sem malce užaljena, ker smatram, da sem dovolj jasno obrazložila mnenje že prej. Očitno ne: če imaš 10 jabolk in 3 hruške , koliko jabolk in hrušk ima lahko resno zvezo. 😒
Policistke niso urbani mit – jih je pa mnogo manj kot njihovih moških kolegov, posledično je verjetnost, da policist “najde” policistko na delovnem mestu manjša kot verjetnost policistke, da “najde” policista. Če so težave z matematiko in razumevanjem resne zveze, pa lahko nadaljujemo.
Hkrati pa tudi v naštej med svojimi znanci koliko primernih samskih potencialnih partnerjev imaš ti na voljo če bi zdaj postal samski? Poznam koncept – v praksi ni tako samoumeven. Tu se žal lahko strinjala samo o nestrinjanju, kar smatram za pošteno pravico, ki sega do in ne preko pravice drugega.

*Spoštovanje
Ponovno – se ne strinjam, hkrati pa si prej govoril want respect-show some. Kako je zdaj nespoštljivo od mene, če odstopim svoj sedež na avtobusu in “pričakujem”, da se zamomlja hvala, kot da sem še komu rekla naj mi ga da nazaj.
Ja – pričakujem hvala, če mi nekdo pridrži vrata rečem hvala. To so samo po sebi umevne stvari. Ti pričakuješ, da če pravilno parkiraš svoj avto in ga zakleneš, ti ga nihče ne odpelje. Tudi, da islandska ključavnica: ne zaklepajo, ker trenutno nimajo potrebe (kar se s par gnilimi jabolko lahko čez noč spremeni). Saj mi ne zaklepamo vhodnih vrat, ker je fun2do, ampak ker so gnila jabolka (vlomilci). Saj pri nas tudi na vasi še dokaj nedavno niso zaklepali, kaj – a zdaj se pa moramo delati neumne, in s prstom nase kazati da smo vsega krivi? Prilagodili smo se svojemu okolju – ne moreš vsega spremeniti, kar pa ne pomeni, da si dolžen sprejeti. Če grem v Savdsko Arabijo, vem, da tam pač ni isto – in ni moja dolžnost in krivda. Je pa moja odločitev ali tja grem in ali sem pripravljena plačati ceno za neupoštevanje njihovega okolja.

*Normalnosti:
Menim, da sem obrazložila razliko med uporabo besede in interpretacijo pomena. Ja, se zlorablja (s čimer sem se strinjala), kar pa ne pomeni, da je uporaba besede izključno zlonamerna. Pogosto je “normalno” krajšava za gausovo povprečje v družbi in/ali razumna pričakovanja ter neekscesne želje. Normalna služba, ki upošteva 8urni delavnik, normalna plača, ki je v angleščino lahko pomensko prevedeno kot “living wage”, normalno okolje brez vojnega stanja, … Ja – beseda je beseda, interpretacija in namera je lahko različna, kar pa ne pomeni, da je nedostojna.
Če želiš v Sloveniji imeti sužnje in govoriš kako je bilo “včasih” (v antičnem Rimu) normalno – ja, je zloraba besedišča in taktika manipulacije. Če rečeš želim normalne cimre, pa je lahko samo želja po minimalnih osnovnih zahtevah in dostojnih prilagoditvah npr. Da ne nabija radija ob 3h zjutraj.
Velja pa za vse enako moške, ženske, mlade, stare, itd. Odstopanje od normalnega (po gausovo) je vedno – koliko vstran pa stvar populacije. Če se populacija odloči, da 95% vozi na avtocesti 120-140, je samo 5% odstopajočih, ki vozijo 119,9 in manj ter 140,1 in več. Če se populacija odloči za “normalno” 100-160, pa je ponovno ista teorija, ampak druga populacija in bo še vedno 5% nenormalnih.
Če se želiš sklicevati na statistiko pri psiho-socialnih vprašanjih, potem jo upoštevaj v celoti.

*Jajce ali kokoš
Še opravičujem, nisem razumela, kaj si želel s tem povedati. Resnega partnerja iščeš vedno zato, ker si želiš stabilnost in skupno življenje. Strah, da bo moški izvisel po oploditvi, je veliko manjši, kot za ženske, da izvisijo same z otroci, ker je ena druga mlajša. Biološka dejstva pa so takšna kot so – ja, če želim družino ustvariti je moja plodnost relevantna, tako kot če bi želela biti konkurenčna primabalerina, moram začeti z baletom pred 25im letom. To so dejanska biološka dejstva. Ne razumem, kaj si želel povedati s tem. Saj ne začneš na prvem zmenku razlagati o jajčnikih, se pa pri 35 spodobi razčisti te namere že na začetku. Kaj – na katerem planetu pa se spodobi izkoriščati stisko okoli takšne življenjske situacije?!?!

*Teorija ali praksa
Sam si razglabljal o pričakovanjih in kako jih je preveč – pričakovanja so znanje teorije, ki je brez ničvredna brez možnosti praktične aplikacije. Če postavim teorijo npr. Kraljica Elizabeta je corgi v naprednem robotu, ki izgleda kot človek … Kaj? Kaj doprinese meni, tebi, človeštvu? Nič. Ker nima praktične aplikacije. Največ je, da se bo par ljudi nasmejalo na MON.
Teorija je prepoznava vzorca, ki olajša in definira nadaljnjo prepoznavo vzorca : skratka določa pričakovanje normalnega. Teorija za vozniški izpit pravi, da so pedala od leve proti desni sklopka, bremza, gas – ker je bilo normalno in še naprej bo normalno, ko se vsedeš v avto, se pričakuje normalno. (Ne vem kako je z električnim, ker se nisem pozanimala in slišala, da je drugače).
Jaz sem nesramna, ker pričakujem hvala za sedež na avtobusu in najstniška pohabljena avša ker pričakujem “normalnega partnerja” … Zdaj pa tu nekaj o zahtevi po teoriji! >:(
Teorija ni sama sebi namen, ampak je instrument za učinkovitejše pričakovanje izida.

Za komentiranje tvojega odgovora herotici, mi je na žalost zmanjkalo časa… Morda kasneje nadaljujeva.
Lp

Bistvo se da povzeti tudi z veliko manj, kot 140 znaki (prvotna limita Twitterja in sedanja: 280)
[img]https://pics.onsizzle.com/ill-be-the-victim-all-your-life-the-addams-family-5214872.png[/img]

ČRNO BELA situacija je priklicana z vaše strani.. rezultat je identičen Amandinem (deklica v oranžmnih kopalkah zgoraj): Vedno vam uspe NE najti partnerja.

Identična situacija kot pri Mgtowčkih, Incelih.. ki nikakor ne uspejo najti nobene ženske (čeprav si želijo družine – ter vseh možnih patetičnih simbolik). Polni zaslug in samih nagrad (meritokracija jim je podelila že vse možne nagrade), a jim žleht ženske (beri: feministke) nič ne priznajo in nobenega ne sprejemejo. Vsi posledično izvisijo.. pa tako lepo v fraku čakajo v Festivalni dvorani pa niti ena ne zaprosi za ples!

A saj je že Einstain o tem, kaj je norost: Ponavljati vedno isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.

VLJUDNOST
Je ali ni. Lahko se jo fejka. In prav fejkič je tisti, ki ves čas stremi k zunanji konformaciji.
Dober človek od znotraj je vljuden sam od sebe. Dobro delo, da ostopi sedež starejši osebi, nosečnici ipd. mu je dovolj.

PISMA SO
Ni prišlo do “nesporazuma”. Preberite ponovno. Samo oblika komunikacije je drugačna.
Količina dopisujočih oz. ljudi z vsebino je pa relativno konstantna.

To pomeni, da jih ni nič bolj “težko ali lažje” srečati. Prazen, najstniški izgovor.

NAVJE
Staro ljubljansko pokopališče znamenitih ljudi (nekoč poleg Pionirskega doma, sedaj delno ali že v celoti prestavljeno).

UŽALJENOST, “ŽRTEV”
spet sami izgovori ter stereotipnih samskostih po različnih poklicih.

Ker, ja policistko namestijo na stalno mesto v vasico sredi ničesar, kjer je 13 upokojenih prebivalcev?

VSI vaši sorodniki, VSI vaši prijatelji, VSI vaši znanci, VSI vaši sodelavci, VSI vaši sosedje predstavljajo korak v širši svet poznanstev.
Networking. Nihče na tem planetu ni sam. Še Robinson Crusoue je imel Petka.

SPOŠTOVANJE
Brez prirojene ali privzgojene (najpogosteje oboje) vljudnosti, tudi spoštovanja od osebe ne bo.

NORMALNOST
Beseda je zlorabljena tisti trenutek, ko se od druge strani zahteva. V zdravem partnerskem odnosu te besede pravzaprav ni.. razen ob gledanju TV Dnevnika mogoče.

KOKOŠJE JAJCE
Velik del ljudi partnerja vedno LE IŠČE. S poudarkom na IŠČE. NIkoli ga ne najde, ker ni njihov namen najti, temveč le iskati.
Tako kot Amanda višje, so tisti, ki uživajo v vlogi žrtve. Drug del uživa v izzgubi (kot zasvojenci z igrami na srečo).. včasih malce mešano in prepleteno.
Globoko v sebi so namreč prepričani, da si partnerstva ne zaslužijo, ga ne zmorejo.. in potem pred ostalo družbo igrajo vlogo “nesrečnika v ljubezni”.

Skrajni primer:
90 DAYS FIANCE – BEFORE 90 DAYS.. primer Cesar, ki “ljubi” svojo ukrajinsko Marijo.. a jo v 5 letih ni nikoli srečal.. ji pa nakazuje mesčno po 500U$.
David nekaj podobnega počne že 7 let… prav tako ukrainko Lano.

Za vsako stvar, ampak čisto vsako stvar najdejo IZGOVOR.. tokrat v obratno smer. Še tako absurdni izgovori ukraink padejo na plodna tla.. David celo potem, ko najame zasebnega detektiva, ne verjame podanim mu podatkom.

Enako kot MGTOW, INCELi.. živi v paralelni realnsti konstantne vloge žrtve.. ki mejijo že na norost.
Točno vedo, da niso sposobni tvoriti partnerstev, zato se tako silovito oklepajo takšnih na velike razdalje – z “nepremostljivimi” preprekami. Njihova “žrtvovanja” za partnerice in partnerje, ki jih niso nikoli videli, niti srečali.. pa utemeljujejo s finančnimi sredstvi – edino, kar so sposobni dati.

Ranjen človek, ki je recimo bil prevaran ali se je razmerje enostransko z druge strani končalo.. se podobno vede. Je praktično v Post travmatskem stresu in bo njegovo dojemanje sveta neracionalno. Trdili bodo: VSE ženske tega sveta so pokvarjene, lovače, prevarantke itd.
Obratno, bodo tudi ženske v tem stanju trdile nekako podobno: “Vsi deci so isti.”

In ponavadi gredo potem v celo serijo kratkoročnih vez, ki jim to vedno znova dokažejo.
Pred javnostjo so tako lahko spet “nesrečni v ljubezni”, igrajo priljubljeno Amandino vlogo žrtve… in se prestrašeni ne upajo pokukati ven in se ozreti po enakovrednih partnerjih. Raje nadaljujejo z Einsteinovo norostjo: VES ČAS POČNO ISTO TER PRIČAKUJEJO DRUGAČEN REZULTAT.

Tako kot pri Muju, ne vozi cel svet narobe po avtocesti, temveč je on tisti, ki to počne. On je Geisterfahrer.

In še nasvet:
Namesto izgovorov meni ter svetu.. vložite enako količino energije za iskanje rešitev.

Prvi dober korak je vsaj skupinska terapija pri primernem terapevtu, kjer se srečujejo ljudje z večno:
“nesrečo v ljubezni”
“samskostjo”
“vlogo žrtve”.

Tisti s ponotranjeno “vloge žrtve” so tisti, ki že malce mejijo proti narcizmu in so posledično tisti, ki ne bodo niti povohali skupinske terepije ali skupin za samopomoč. Enako za večne “nesrečnike v ljubezni”.

Ostanejo torej samo še tisti, ki jih samskost nekako mori.. se z njo še niso čisto soočili in posledično niso še primerni za partnerstva. S pravimi koraki pa vse to lahko sprejmejo in se podajo na zanimivo pot spoznavanja sebe (in drugih).

Mene je temeljna vera v ljudi na twoo pripeljala do:
– nezdravljenega shizofrenika ki je preko vez ucil na glasbeni soli otroke, mel je veze ni pa mel ne diplome in ne strokovnega iz VIZ. ( jaz imam oboje, nimam pa vez, nimam shizofrenije in nimam sluzbe)
– do tipa, ki je htel da grem pucat wcje v avstrijo in mu dajem 500evrov mesecno da me on sexa ( rabu je kes za mamila)
-en, ki mi je pisal, sem preverila v googlu ime in priimek in je tip v arestu in se bo ene 2 leti zaradi spolnega nasilja nad bivso punco.
-do osebe, ki je naslednji teden pripeljala s sabo drugega tipa ki je bil na videz bolan, je fejst bolan in je mislil ta prvi da bom z drugim gratis sexala po 5 minutah poznanstva. ( pa nisem z nobenim, niti nimam nomena dokler ne najdem postene osebe)
– …

Mene je temeljna vera v ljudi na twoo pripeljala do:
– nezdravljenega shizofrenika ki je preko vez ucil na glasbeni soli otroke, mel je veze ni pa mel ne diplome in ne strokovnega iz VIZ. ( jaz imam oboje, nimam pa vez, nimam shizofrenije in nimam sluzbe)
– do tipa, ki je htel da grem pucat wcje v avstrijo in mu dajem 500evrov mesecno da me on sexa ( rabu je kes za mamila)
-en, ki mi je pisal, sem preverila v googlu ime in priimek in je tip v arestu in se bo ene 2 leti zaradi spolnega nasilja nad bivso punco.
-do osebe, ki je naslednji teden pripeljala s sabo drugega tipa ki je bil na videz bolan, je fejst bolan in je mislil ta prvi da bom z drugim gratis sexala po 5 minutah poznanstva. ( pa nisem z nobenim, niti nimam nomena dokler ne najdem postene osebe)
– …
[/quote]

Twoo ipd.: “Če iščeš med smetmi, boš tudi našel smeti.”

Na Tinderju so vsaj lepo zapakirane.. je pa to problem naključnosti podanih “zadetkov”. Reklamirajo sicer oh ter sploh A.I., algoritme, znanost.. ampak ta isti splet algoritmov vam ni sposoben ponuditi filma, ki bi vas zanimal, kaj šele zaniviega sogovornika, človeka, prijatelja.

Naključno sicer lahko naletiš na tisto, kar te zanima.. vendar je to naključje višje v realnem svetu, ker lahko primerjaš izgovorjeno z mikroizrazi, govorico telesa ipd.
Povedano drugače: Hitreje sfiltriraš ljudi, ki te ne zanimajo, so nekompatibilni ali celo naravnost – poflasti (zate osebno).

Na vaškem plesu imaš večjo šanso srečati zanimive ljudi, ker so to ljudje iz podobnega okolja, kot se bodo držali družbenih norm, bontona in ostalega, ker jih vidijo tudi vsi ostali.

Splet je hkrati zelo zamaskiran, po drugi strani pa razgaljen do obisti.. zato prav preko spleta moški lahko izražajo svojo najbolj preprosto željo: spolnost.
Seksualni gon tu lahko rakažejo v necenzurirani različici.. ni sosedov, sovaščanov, someščanov, ki bi ga vsaj približno držali znotraj meja civiliziranega, človeškega vedenja.

Smiselno je torej poiskati tiste, ki zmorejo tudi tu ostati človeški. Zanimivi.
Čeprav jim je enako do človeške bližine in spolnosti.. zato z njo ne nabijajo vnaprej in takoj.

Živjo,

bi se malo navezala na temo … Stara 36. Meni vse to internet spoznavanje ne bi predstavljalo težav, če bi se dalo potem dobivati tudi v živo. Ker se v korona času raje držim omejitev, se na kar nekaj zmenkov nisem odpravila oziroma praktično ni kaj početi zunaj. Na enega sem vseeno šla, posledica je bil en prehlad in nekaj muskelfibra zaradi mraza zunaj 🙂
Zvezo sem končala pred kakšnim letom dni in sem najprej nekaj časa sestavljala sebe skupaj, sem čutila, da nisem taprava. Zdaj seveda, ko pa se čutim za spoznavat nove ljudi, je taka situacija. Še v službi vsi hodimo v maskah en mimo drugega, s čimmanj stika. Se mi zdi kar žalostno in malo osamljeno vse skupaj.
Ima kdo kakšno idejo, kako v TEH časih spoznati nove ljudi :)? Iz portala za zmenke (ona on) sem se odjavila za nekaj časa, ker smo se večinoma samo dopisovali, takšnega dolgotrajnega dopisovanja pa se meni ne da it …
Sem pa kar optimistka, sigurno bodo kmalu boljši časi. Kako pa ostali samski kaj preživljate to obdobje?

Se pravi iščete neke vrste APP in pritisnete gumb.. in že je tu zanimiv zmenek / partner?

Iznajditelj algoritma je naslednji multimilijonar.. trenutno pa ne obstaja.

Glede na to, da se vam dopisovanje “ne da it”.. potem tudi nekega razmerja z vsebino ne bo.
Partnerstvo je neskončno dopisovanje in interes za drug drugega preko popolne odkritosti ter ranljivosti.
Za seks imate pa že Tinder.. stripovsko različico “dopisovanja” in izbire.

Več ali manj doma XD
Če imaš kakšne hišne ljubljenčke ali pa si bolj športne sorte so parki in rekreacijski otočki mogoče opcija? Je pa zdaj vse zelo on-line… Murphyjevi zakoni …
Nimamo kaj – vsaj nismo tako kot Italija v prvem valu, pa pozimi za zunaj res ni kaj prida biti. Novo leto zna biti bolj samskimi prijazno (ker je tudi veliko tistih, ki kompenzirajo v velikih družbah malo špiknilo).
V vsakem primeru pa veliko sreče

Točno tako kot praviš, res je žalostno, da še tistega ki vidiš ima masko na obrazu. Kako naj potem samski človek sploh koga najde, ki mu je všeč. Ni druge, kot internet in FB ali instagram. Kot sem že 1x napisal treba bo obrnit 100 kamenčkov, da najdeš pravega. Upam, da nama obema rata najti tisti pravi kamenček.
Srečno.

Stepni volk, ja, tak app bi bil super 🙂 Ma ne, hecam se … dopisovala sem se po 2 tedna, res dolgi maili so bili. Potem je prišlo srečanje v živo in sem vedela v minuti, dveh, da mi fizično ne potegne. Tega ne moreš razbrati iz fotke ali mailov. Pa tudi, nekaj čisto drugega je pisati romane, nekaj pa videti človeka, kako funkcionira v živo. Tako da po nekaj mesecih sem imela malo dovolj in sem si vzela pavzo. Sem pa, zanimivo, naletela na same takšne, ki so želeli resno zvezo in tudi delovali tako v pogovoru, ter tudi mene spraševali o želji po otrocih, družini itd 😀 Določenih sem se malo ustrašila, očitno obstaja tudi obratna situacija – že v štartu bolj resni moški, ki naletijo na žensko, ki nima vnaprej določeno, kaj naj nujno nastane iz tega spoznavanja.
Žal domače živali nimam, tako da sprehajanja na ta način odpadejo, sem pa vsak dan sama na sprehodih, a je nekako podobno – vsi v maskah, vsak svojo pot, in za povrh še vsi v bundah 🙂 Mogoče je tudi turn off, da imam vedno slušalke z muziko, kar verjetno zmanjša možnost ogovarjanja?
Katero spletno spoznavanje pa bi mi še svetovali, ima kdo kakšne dobre izkušnje s katerim od portalov, aplikacij?
Hvala vsem 🙂

Pa sta se videla vsaj po fotkah?

Povejte mi punce, ve bi si dopisovale, se spoznavale, kaj pa je narobe, če moški odkrito pove kaj si želi? Ni dobro, če odkrito pove da bi te pose*o, ni vredu, če pove da je resen. In potem se sekirate kje so kakšni pametni moški.

Vsi se nekaj izgovarjate zdaj je korona, zdaj je vse zaprto, ni fešt.. povejte, če tega nebi bilo bi bilo kaj drugače? NEBI, zdaj ste samo začeli cenit čase kakšne ste imeli. Nikamor ne greste torej mate več časa premišlJevat in gledat na prihodnost.

Ne razumem pa niti da si dopisujete en ali dva mesca pa nemorete ocenit človeka. Kako vas zanimajo app, če ste vsaj malo lušne vas itak že na FB ali pa IG oblegajo.

Sva se videla na fotkah ja, na katerih mi je deloval čisto ok. Težava potem je bila, da je po prvem zmenku “navalil” in preprosto čisto zadušil neko normalno spoznavanje. Pri drugem je bilo podobno, sredi noči sem dobila mail, kako je zaljubljen. Tako da ne, to me odbije, tako na hitro vse … In še replika na onega, ki je rekel, da lepo dekle oblegajo na FB in podobnem. Res je. Pa bi si ti želel takšne, ki te oblega?
Ker so tu gor res taki inovativni odgovori, me zanima, kako bi bilo vam moškim v redu, če bi vas punca ogovorila, npr. na sprehodu, v trgovini, pred pošto … Kaj bi si mislili o taki? Kakšen je pravi pristop za vas?
Lep dan vsem 😉

Daleč od tega, da bi bil neki strokovnjak, toda bom povedal svoje mnenje. Eden ki ti sredi noči pošlje mail da te ljubi ima očitno čustvene izbruhe in nevem koliko je zrel za “normalno” vezo. Osebno bi od take osebe zbežal kar se da daleč.
Sam bi bil zelo vesel če bi ženska pristopila do mene in me ogovorila in mislim, da bi se večina s tem strinjala. Proti temu bi verjetno bili več ali manj ego manijaki in “staromodneži” kateri mislijo da je ženska njihova lastnina in nima pravice govora brez njegovega dovoljenja xD
Kar se tiče pristopa pa samo ne v prvih 5 minutah reči, da si želiš zanosit čez dva meseca ker ti teče biološka ura. Vse ostalo je ok 🙂

Mislim, da vsakemu dobro dene, če ga ženska ogovori. Jest bi sicer najprej malo okrog pogledal, če slučajno ne snemaš skrito kamero bi pa verjetno sprejel tvojo “igro” in tudi šel na pijačo s tabo. Nikoli ne veš kdo ti prekriža pot in škoda bi bilo izpustiti priložnost iz rok. Torej, mene lahko kamot ogovoriš 🙂