Čudna reakcija na padec
Pozdravljeni,
enkrat ste mi že pomagali, zdaj pa vas prosim za še en nasvet. Mame smo vedno tako zaskrbljene za naše malčke. Moj skoraj enoletnik je danes nerodno padel čez eno manjšo stopničko (15cm) naravnost na glavo in (verjetno) podrsal s stranskim delom glavice potleh po enem grobem predpražniku. Ker je padel res z zelo majhne višine, se mi zdi, da ne bi smelo biti nič narobe, ampak zaskrbela me je njegova reakcija. Zajokal ni bučno (tuljenje) tako kot ponavadi, ko se kaj udari, ampak je tako sunkovito hlipal, kot da se je zelo zelo ustrašil in ob tem otresal z glavico. Ne vem, če si po tem opisu predstavljate, ampak njegova reakcija mi je bila tako nenavadna (kot bi imel nek čuden “napad”), potem ko je prišel v redu do sape, je še bolj “normalno” jokal in se v roku 5 minut pomiril. Potem se je tudi še smejal, igral, jedel, pil itd… bil normalen, le malo še vedno tak hlipajoč in “v strahu”. Sama sem si potem razložila, da ga je mogoče tista opraskanina na glavici tako skelela in motila da ga je to vznemirilo. Potem je približno čez eno uro trdno zaspal, je pa to njegova normalna ura za spanje. Sama si mislim, da verjetno ni bilo nič posebnega, ker to ni bila res nobena višina, a bi bila zelo hvaležna tolažilne besede še z vaše strani, če lahko tako stresanje kaj pomeni. Ko se je pomiril, je tudi stresati nehal z glavo, ima pa malo odrgnjeno in malo buško na tisti strani, kamor je padel. Nisem pa točno videla padca, ker ga je takrat imel nekdo drug pod kontrolo.
Hvala že vnaprej!
Zaskrbljena mama
Draga zaskrbljena mama,
po vašem opisu sodeč ste res lahko povsem brez skrbi. Padec je bil res videti dramatičen, odrgnino in buško z “barvnimi odtenki” bo tudi videti še nekaj dni, kakšnih drugih posledic pa ne bo.
Zakaj je tokrat vaš sinček drugače “tulil”, hlipal ali ihtel, je bolj stvar ugibanja kot znanosti. Morda se je bolj ustrašil, kot pa ga je bolelo. Morda odrašča – in bo dramatično dojenčkasto dretje zamenjalo bolj sofisticirano ihtenje, ki se bo spremenilo v dretje le ob intenzivni bolečini ali neustrezni pozornosti okolnih gledalcev (pri tem je vedno dvorezen meč panično dajanje pozornosti ob majhnem udarcu). Gibanje z glavo prav tako ni dogajanje, ki bi bilo značilno za kakšno določno poškodbo. Bolj način reakcije (po sistemu “ne – ne”) ali samotolaženja.
Sem pa kar prepričana, da vas bo vaš potomec v naslednjih mesecih in letih ob svojih padcih na vse možne telesne dele znal presenetiti še s kakšnim drugimi, še bolj bizarnimi načini reakcije, joka, vreščanja in še česa.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni.
Precejšen dej odgovorov na moja vprašanja in dileme najdem že pri drugih odgovorih, sedaj pa me vseeno dodatno zanima nekaj. Delno se navezuje na mojo predhodnico zgoraj – padec in čudna reakcija mojega 14 mesečnika ob tem.
Reakcija ob padcu je vsakič zelo podobna. Naj omenim, da imam v mislih povsem “normalne”, “vsakodnevne” padce, ki nimajo za posledico niti buške, kaj šele karkšnekoli rane. Če opišem njegovo reakcijo: najprej, ko pade zajoka. Jok traja par sekund, nakar pridem do njega, da ga dvignem. Ko ga stisnem k sebi izgleda kot da bi izgubil zavest. Za par sekund ostane brez sape (kot da bi od šoka ne mogel dihati), ga zategne nazaj, ustnice mu nekoliko pobledijo, Z očmi močno zavije predno jih zapre. Nato sledi 2-3 sekund popolnoma mirujočega stanja, potem spet zadiha. Kmalu zatem odpre oči in vidi se, da zazna okolico, odzove se normalno. Potem spet zajoče. Od prvega joka do drugega joka mine okoli 10-20 sekund. Potem se umiri zelo hitro, ponavadi ne traja več kot 5 minut in je spet naprej dobre volje. Seveda takšne reakcije tudi nimam ob vseh spodrsljajih in padcih, včasih se samo pobere in gre dalje.
Zadnje čase se je tudi zgodilo, da je doživel podoben šok, ko sem ga položila samo na previjalno mizo. Bil je preveč razburjen in ni želel biti na hrbtu. Kot reakcija na trmo – z istimi lastnosti kot ob padcu.
Zanima me, ali bi morala biti ob tem na kaj pozorna? Ali je to povsem “normalen” odziv?
Spoštovana,
po večkratnem branju vašega slikovitega opisa sem skoraj prepričana, da gre za normalno reakcijo otroka, ki jo potencira mamina skrb, da se ni kaj hujšega zgodilo. Ta občutek sem zlasti dobila zaradi stavka, v katerem opisujete takšen odziv predvsem, ko ga dvignete v naročje (če ga “ignorirate” ali “ne opazite”, očitno ne reagira na enak način…). Hkrati pa drži, da je obdobje 14 mesecev tudi čas, ko se lahko začno pojavljati “afektivni napadi” – ki lahko zelo posnemajo prave epileptične, božjastne napade.
Poskusite (če ne bo panika prehuda – ali če bo v bližini kakšen “miren” opazovalec) takšen dogodek ujeti na telefonsko kamero – in posnetek pokažite pediatrinji. Iz ogleda se bo lažje odločila, ali bi bile potrebne še kakšne dodatne preiskave (predvsem mislim na snemanje EEG).
Srečno,