Lepo bi prosila za en nasvet.

Sama vem vzroke svoje tesnobe in psihično že delam na vzorcih, se vračam nazaj kakršna sem bila, ampak ostaja mi en zame zoprn strah. Nekako že celo življenje nimam nekih tesnih prijateljic, bolj kolegice, znanci…in nekako nikoli nisem hodila ven žurat, vedno sem ostajala doma..zanimivo kljub temu, da sem po naravi zelo družabna, rada kofetkam, itd..pač splet okoliščin očitno, da me niso pustili ven, vedno sem bila bolj napeta, nisem bila navajena izražati kaj čutim, sem vse bolj tlačila vase..

In pojavil se je problem, enkrat smo šle na kosilo na faksu in ko sem želela jesti se mi je zatresla roka in takrat sem se ustrašila, in namesto da bi takrat na glas rekla..joj se mi roka trese, sem to potlačila, skrila…sram me je bilo, pa ne vem zakaj…vzroke svojih strahov vem, le izražati jih nisem znala.

In težava je v tem, da sem se od tedaj naprej začela skrivat in od tedaj mi je ostal strah, kaj če se mi bodo roke tresel kje na kosilu in zaradi tega sem že dovolj trpela, imam padce na različnih področjih , ker ne upam sproščeno jest v družbi…In zdaj sem se odločila, da to sprejmem in grem naprej.

K enemu psihologu sem šla, pa sva šla na kavo in je rekel, da se mi roke nič ne tresejo….kaj hočem rečt…če oseba ki sedi nasproti mene ve, da se mi roke tresejo, se mi potem ne tresejo…problem je, ker odpovem pred ne preveč poznanimi ljudmi.

Groza:-(

Skratka grozno je, da nikoli nisem bila kje z družbo, kakih žurk pri meni ni bilo…vedno bolj sama, in posledično bolj plaha in seveda posledično žalostna.

Ne vem kaj storiti, da premagam ta strah.
Saj ko se sprostim, se ne tresem…začetna trema pa me zdela…verjetno če bi me kdo videl, da se tresem, bi rekel, da sem nek bolnik, v bistvu imam pa tremo toliko močno. Se pa zraven zdravim tudi za ščitnico…ampak trenutno je v mejah normale.

Skratka ne vem kako premagati to stisko, ko reče kdo, gremo jest, pa si želim, ker vem da bi zmogla, ampak ko pridem v jedilnico, ful strah, da me bodo videli, kako jem, da se tresem…pa bi rekli, če sem bolana…pa nisem bolana, le strah je tako močan.
V glavnem žalostna sem, ker ne vem kako premagati to. Res imam strah . 🙂

Hvala za nasvet.

Pozdravljena
Večkrat omenite, da vas je strah, da bodo ostali rekli, da ste bolni. Pomembno je torej kaj mislite, da bodo drugi rekli. Razreševanje te odvisnosti od mnenja drugih je precej dolgotrajna zadeva, saj je v veliko primerih precej temeljna za psihološko strukturo. Značilno pri tem je, da v ozadju obstaja prepričanje, da vas drugi določa. Se pravi po vaše: če si drugi mislijo, da ste bolni potem sami na nek način zares začnete verjeti, da je temu morda res tako, da imajo drugi bolj prav od vas. Predelava tovrstnih mehanizmov je dolgotrajna in najlažja v odnosu, po možnosti strokovnem. Glede na to, da ste napisali, da že delate na svojih vzorcih lahko v obravnavo vključite tudi ta vidik. Naj pa na tem mestu poudarim še to, da je vedenje o vzrokih svojega vedenja in doživljanja le prvi korak na poti k spremembi in tako ni dovolj, uspešna predelava in strukturna sprememba sta stvar zahtevnega dela.
Veliko uspeha pri reševanju težave
__________________________

Spoštovani, zahvaljujem se za odgovor.

Sama sem odločena, da pridem težavam do dna…prosila bi vas, ali mi lahko priporočite kako delavnico oziroma ali mi morda lahko priporočite kakšno knjigo , ki bi mi bila v pomoč.

Ja, se strinjam, da je najbolje v odnosu, ker sem se resnično odločila, da storim nekaj zase, res upam, da bom to razrešila, da me ne bo več motilo.

Verjetno moram sebe sprejeti v celoti in sebi dati vrednost…delam na tem, ampak želim še naprej…res bi se želela rešiti tega strahu in na pravi način priti do rešitve.

hvala za pomoč

res bom hvaležna še kakega napotka, ker sem nesrečna

Pozdravljeni
Vsekakor vam želim, da “pridete stvari do dna”, delavnice in knjige vam ob tem lahko nudijo neko oporo vendar korenita sprememba je ponavadi plod temeljite psihoterapije ali psihoanalize tako, da vam, če se mislite stvari lotiti resno priporočam kaj takega. Delavnice in knjige pa si lahko izberete po navdihu, le tako boste od njih dobili tiste male prebliske, ki se včasih izkažejo za dragocene.

Hvala za odgovor..nekako sem se res odločila, da se razbremenim, v resnici sploh nimam nekih strahov in nekako res poznam vzroke ki so me pripeljali do tega stanja, gre se le za to, da sem preobčutljiva, nekako moram postati bolj trdna v sebi, da me ni strah. Gre se za to, da ko premagam začetno tremo, npr tresenje, se potem umiri in sem sproščena, ker vem da nič več ne skrivam. Potem jem čisto mirna.:-(

Problem je, ko sem pred kakimi osebami, pred katerimi imam tremo, ja tukaj je avtoriteta, sram, ipd…jaz se zavedam, da zmorem sama, ampak vseeno bi mi najbolj pomagala kaka bliznja oseba, vendar sem zaradi tega ker nisem imela rada sebe, vedno iskala ljudi ki niso bili zame in se na tak način skrivala pred drugimi in samo seboj.,

Zdaj je tega dovolj, ker vem da sem ok, nič ne skrivam, sem normalna oseba s čustvi, ki se jih nisem upala izražati kot otrok.

Skratka mislim, da bo šlo nekako.

Aja, zanima me še, ali je mogoče vas osebno kontaktirat na kakem privat mailu, za kako vprašanje ali nasvet.

hvala