Pozdravljeni.
Saj to ni res, pa je ane.
Končala sem seveda na urgenci v bolnišnici, pri internistu. ( pri njem naj bi koncala).
To je bil prvi zdravnik ( specializant), ki me je pregledal, vključno z rentgenom in krvno sliko.
Pred tem sem seveda opravila še 2 testa ( iz obeh nosnic), da so me sploh spustili v bolnico in sama sreča je bila – ja vcasih se mi nasmehne – dolgo je čakala, da so bili rezultati testa ob taki uri, da je še nekdo bil v mikrobiološkem lab, ki je izdal potrdilo. Ker ustno potrdilo in njihov ustni klic ni bil dovolj. Teste so mi namreč opravili zjutraj v zd domu. Rezultati so bili popoldan ob 18ih. ( lahko bi bili ob 21ih, kličejo lahko celo naslednji dan).
Torej pred bolnisnico sem stala 1 uro in ne počutim se ravno vredu.
Nato je sledilo zaslišanje, specializantka se je čudila moji zgodbi. In v izvid napisala pacientke osebna zdravnica ni želela pregledati. Seveda sem bila zopet kriva jaz, ker sem prišla delat guzvo v bolnico.
Ti ljudje so za se zjokat. Če so taki ljudje predstavniki našega zdravstva, si lahko s hipokratovo prisego obrisejo rit. To ne leti na specializantko. Je še premlada, da bi bila zlobna.
Sicer gre zahvala osebju v bolnici, specilizantki, ki je koncno prišla do nekaj odgovorov.
Po dolgotrajnih mukah, solzah in občutku, da si manj vreden od psa, me je danes končno nekdo pregledal.
Specializantka je imela oster jezik in je v izvid še marsikaj napisala svoji starejši in cenjeni kolegici.
Toliko, da mi je zelo nerodno se nekoč znova pojaviti pri svoji osebni zdravnici.
Občutek krivde imam jaz, ki v tej situaciji nisem kriva..
Gospod doktor. Enostavno zgodba je bila preveč naporna, preveč strašna, da bi bilo to komurkoli še potrebno prenašati. Poleg tega veste, da biti z dvema malima otrokoma doma ( in mozem), medtem ko je mama odsotna, slabotna in jokava ni ravno prijetno. Moja postelja je obcasno postala trampolin, moje telo polno modric od malih nog, ki so zagrešile pristanek. Dovolj je bilo, da je šel partner v trgovino, pa otroka nista zmogla discipline. V vsej tej situaciji, vas znova opozarjam, da ste samo in izključno zdravniki tisti, ki lahko spreminjate stvari. Več ljudi me je prosilo naj dam zgodbo v javnost. Ker jih je strah. Strah, da bi se jim zgodilo kaj podobnega. In se jim bo. Popolno razvrednotenje pacienta in človeka. Tako močno sem spoštovala zdravnike… Vso zdravstveno osebje… Vedno zaupala in vse verjela… Celo danes, ko mi je medicinski brat urno zagotavljal, da mi bo vzel kri, ampak brez panike, ne iz žile. Ko me je zbodel v žilo sem se tako zasmejala, da je bila to prva stvar po 2 tednih, ki mi je privabila nasmeh na usta. Sicer se ne bojim odvzema, vendar sem prišla v bolnico preveč razburjena in jokava, da bi sploh lahko funkcionirala.
Stvari, ki bi se jim dalo izogniti so postale realnost. Tudi izolacijo je bilo potrebno prekršiti in prositi mlajšo sosedo za varstvo otrok. Noro res.
Toliko o vsem skupaj. Saj ni treba, da objavljate, tudi komentiral najbrž ne boste, če pa boste na svoj način zgodbo ponesel med kolege bi bilo dovolj. Ker nekdo bo umrl. Nekdo bo doma z vročino umrl, ker ga 2 tedna nihče ne bo želel pogledati. Jaz sem bila v svojo smrt – glede na počutje že čisto pripravljena in vdana v usodo. Kako nemočen se počuti partner ni treba, da sploh omenjam ane.