črevesje po bulimiji
Priporočam vam, da se o tem posvetujete z nutricionistom, specialistom za prehrano. Sama nimam izkušenj s tem, ker nisem specializirana za to področje, kot tudi nisem zdravnik. Vsekakor menim, da bi bilo dobro dodajanje omega tri maščobnih kislin in kakšnih vitaminov, vendar je to le delček vsega. Najbolje, da poiščete kakšnega nutricionista.
lp
Tatjana
hvala za napotke, bi pa povedala, da mogoče tisti, ki se ukvarjajo z zdravljenjem motenj hranjenja dajo premalo povdarka kako naj si nekdo, ki premaguje bolezen organizira prehrano čez dan in kakšna naj bo. Vsi od zdravnikov do psihiatrov samo rečejo začni jesti noramlno obroke 5 krat na dan in zaužij raznoliko hrano…ne vem no, po več letih bruhanja in sradanja človek ne more kar naenkrat začeti normalno jesti, če imaš organe vse razdražene od hrane in slabo delujoče. Poznam primer ko so punci v bolnici z zelo nizko težo in intenzivnim bruhanjem večkrat na dan dali za jest kot ostalim, se pravi otrokom, ki imajo že od nekdaj normalne prehrambene navade, seveda je potem punca še naprej po vsakem obroku bruhala, zaradi bolečin v veliki meri, čeprav se je trudila je vseeno šla po vsakem obroku bruhat. Tudi sama večkrat ne morem vzdržati bolečine, ki se pojavijo ob zavžitju hrane in le – te potem privedejo do tega da hrano izbruham…rečem si izbruhati ali pa trpeti v bolečinah več dni…seveda glavni povdarek seveda mora biti na razčiščevanjem stvari v psihi, vendar ne razumem kako lahko nekateri, tako nerazumevajoče samo rečejo jej normalno hrano… in to ti reče nekdo ki se ukvarja z zdravljenjem motenj in se vidi, da stvar premalo pozna…(seveda to ne velja za vas, vaši nasveti so vedno super napotki)…
to sem hotela napisati samo zato, ker me to moti že dalj časa, pa ne vem kaj naj se obrnem… zdravnik ti reče da je to psihičen problem, grem do psihiatra reče, da naj jem tako kot ostali, moje telo pa trpi od bolečin in vse hrane…in spet se začne začarna krog..
lp
Čisto lahko razumem razočaranost, ki jo občutite in tudi jezo. Ko si želite pomagati, pa ne zmorete jesti, zraven je še strah in nervoza, da bi se zredili (?), pa še bolečine, ki se pojavljajo. Verjamem, da za vas so resnične in da jih dejansko občutite. Ste naredili kakšen pregled črevesja, da izluščite fizični vzrok? Kolonoskopijo mogoče?
Dejansko gre pri terapiji motenj hranjenja za kombinacijo obojega – svetovanja s postopnim uvajanjem hrane. Nihče ni rekel, da bo lahko, še najmanj za vas. Na Ženski svetovalnici, Muzi, in vem, da tudi drugod poudarjajo, da je nujno potrebna kombinacija obojega – svetovanje in postopno uvajanje hrane. Med svetovanjem pogovor poteka tudi o tem kaj bi začeli uvajati, kako jesti, s kolikšno količino, je pa res, da potem ostanete doma sami s seboj in nasveti, ki jih na terapiji dobite. Tega koraka, da bi začeli jesti nihče ne more narediti namesto vas. In v vsakem primeru bo težko.
Mogoče bi bilo dobro, da razmislite, da razširite obiskovanje pomoči. Če hodite k psihiatru in nikamor drugam, si ponavadi oni ne vzamejo veliko časa za razpravljanje o teh stvareh. Je bolje iti na svetovanje kam drugam, mogoče Muza, Ženska svetovalnica, lahko tudi psihoterapija – nekaj naslovov je tudi v eni izmed tem na vrhu sporočil tega foruma.
Še vedno bo težko. Ne glede na to kaj vam kdo reče ali svetuje. Tveganje, ki ga ob hrani občutite je za vas veliko, vendar da bi bilo bolje, morate ugotoviti kdaj in kje se je to začelo. Zato je nujna kombinacija obojega. Srčno upam, da boste našli zase pravo kombinacijo svetovanja, ki si jo želite.
Je pa dejstvo, da je o prehrani in o vseh teh stvareh lažje razpravljati osebno, iz oči v oči. Napisati vsega ni možno, pa še sporočilo se izgubi med vrsticami. Nutricionisti pa so osebe, ki se res ukvarjajo prav s prehrano in tem kaj naše telo potrebuje glede na bolezen s katero se soočamo. Nikakor, poudarjam nikakor, pa le nutricionist ne bo dovolj, da bi se izboljšalo vaše duševno zdravje. Resnično je potrebno tudi svetovanje.
Želim vam vse dobro,
lp
Tatjana
hvala za napotke…sem pa dejansko malo “eksperimentirala” in ugotovila, da mogoče res ni tolikšen fizičen vzrok, kot ta moj strah pred hrano, strah da me po uničila, da je tujek v meni, da mi povzoča bolečine..zares naporne misli in potem ko na to mislim, že sama psiha povzroči, da me začne res kaj boleti in potem mislim “evo hrana mi povzroča bolečine spet”. Sedaj se sama sebe preamgujem in soočam z mislimi, torej ne grem bruhat ko pridejo na plano, to pa seveda venomer ko kaj pojem, bodisi ali je to juhica ali pa kruh..ja težko je tako živet, izgleda, da so se te msili že kar fajn zakoreninile v mene in se da bo resnično potrebna borba. Me pa zanima ali imajo vsi ki imajo motnje hranjenja take misli, dajih hrana uničuje? Sama se spomnim še ko sem bila na začetku motenj hranjenja in ko sem imela anoreksijo, ni bilo prisotnih teh misli, da me hrana uničuje in povzroča bolečine, takrat me je bolj skrbelo za kilograme in kako se nočem zrediti, sedaj pa je glih obratno. Pa me še zanima ali te misli kdaj izginjejo? Se pravi ko se uspešno borimo proti njim in se potem ukoreninjo spet “normalne misli” ala “hrana potrebujemo za življenje”? hvala za odgovor in oprostite za zmešnjavo v pismu
Pri vseh osebah, ki zbolijo za MH se pojavijo težave v miselnem procesu v povezavi s hrano – strah pred hrano, kaj bo ta naredila telesu, obsedenost, dnevno razmišljanje o hrani, kdaj bo čas zanjo ali kako se ji izogniti, ali kako jo porabiti, da ne bo odvečnih neželenih kg, ipd.
To je pri tej bolezni običajno. In ja te misli se s časoma, ko se razreši in ugotovi kaj je bil razlog, da je prišlo do MH, kaj je v ozadju teh težav, se pravi resnični vzrok, da ponovno obvladati oz. več ni takšne potrebe po njih. Do tja, pa kot si že sama ugotovila ni lahka pot.
Vedi, da brez pomoči boš to težko zmogla sama. Verjamem, da imaš močno voljo, vendar volja pri tej bolezni ni vzrok. V ozadju so druge težje stvari za razrešit. Razmisli o tem, da bi si poiskala strokovno pomoč, psihoterapijo, svetovanje. Če boš potrebovala kakšne podatke o pomoči, nekaj teh najdeš tudi v sporočilih pomoč v različnih krajih po Sloveniji ali pa se obrni name. Vedno pa seveda lahko tudi pišeš na forum.
Vse dobro,
Tatjana
Oj,
jesti “normalno”, kot sem že pri svoji temi napisala: kaj je normalno, koliko je normalno??? Porcija, ki jo v restavraciji dobim za malico – saj ne vem kaj bi rekla na njo, je premala če grem bruhat, pa full prevelika če nebi šla. To tudi mene bega. Koliko pojesti, da me čez deset minut ne bo skrbelo, tiščalo in bolelo v želodcu. Da mi nebi nagajala kislina… Da pa ne bo premalo…
Jaz večinoma trenutno delam na psihi, veliko sem že spoznala, ampak do kam je potrebno iti, kdaj je konec odkritij, kako veš. Kaj potem, ko si končno določene stvari priznaš, jih spoznaš, veš zakaj reagiraš tako kot reagiraš. Spoznaš tisti občutek osamljenosti, nepripadnosti – NE, lažni pripadnosti.
Vem da sem zmedeno napisala, ampak vseeno upam da me razumeta.
lp M
Hja, vprašanja s katerimi se spopadaš sedaj so del okrevanja. Zaradi težav z MH se ti je celoten občutek za sitost in lakoto porušil – da bi ugotovila kdaj je tvojemu telesu dovolj in kdaj je lačno, mu boš morala prisluhniti. To pa pomeni čutiti tudi vse ostalo kar se je v telesu nabralo. Kar pomeni, da ni nenavadno, da se sprašuješ to kar se – kaj, koliko? ….
Edini način, da ugotoviš ta vprašanja je da nadaljuješ z razsikovanjem sebe. Dejansko ti ne morem dati odgovora na to, ker ga lahko najdeš le sama. Resnično si boga, da doživljaš vse to, žal pa ni druge poti. Torej skušaj se spraševati čim več – ali je ta občutek, da si sita res občutek telesa ali psihe – v tvoji glavi ali je trebuh res poln? Na začetku ne bo nič narobe, če boš pojedla preveč ali premalo, ko boš ugotavljala zlato sredino zase. Vendar je pomembno, da nadaljuješ s tem in tudi, da to dopolnjuješ s terapijo (psihoterapijo) in lahko tudi kot pomoč dodatno vzameš diatetika – specialista za prehrano, vendar je zaželeno, da ima vpogled v MH in da ve tudi ozadje tega. Glede tega se lahko obrneš na ŽS, ker vem, da tam trenutno dela oseba s temi znanji in mogoče ti bo lahko dala kakšen koristen nasvet. Piši na njihov mejl [email protected] ali na [email protected] in ji bodo prenesli pošto.
Kolikor sem razbrala iz sporočila te zanima kdaj bi lahko zaključila s terapijo in je več ne bi potrebovala. Ko se ne boš več rabila tega vprašati, bi rekla, enostavno boš vedela. Vsak zase čuti to drugače. Eno je pa gotovo – ko se boš imela tako rada, da se boš lahko sprejela z vsem – dobrim in slabim vedenjem, dobrimi in slabimi dnevi, boš zaupala vase tudi, ko ti ne bo šlo in boš to sprejela, kot del življenja,…., najbrž pa še ogromno tega nisem niti omenila, to je le peščica vsega. Ni drugega odgovora kot, enostavno boš vedela in se ne boš rabila več spraševati.
Vse dobro ti želim.
Tatjana
Ojla še tukaj,
v bistvu me ne zanima kdaj bom lahko nehala, ampak kaj naj z vsem tem, kar spoznam, se spomnim. To jezo, zamero do staršev, kaj naj z njo? Kam jo naj dam? Zdaj vem da sem celo življenje iskala neko pripadnost, bližino, ker tega doma, kot otrok nisem imela. Samo res ne vem kaj naj s tem zdaj počnem. Na kakšen način ne bom več čutila jeze, kaj narediti. Pogovorit se ne morem z mamo, saj vem da bi se samo drla na njo, ji sponašala. Grozno bi jo tudi prizadela, čeprav mi za to ni več mar. Včasi sem vedno samo čuvala da je nebi obremenjevala, da je nebi prizadela. Najbrž še zdaj, glede na to da nočem do nje.
No upam da sem nekako opisala kaj me zanima. Drugače pa vem da sem zmedena in da pišem zmedeno. Ampak pišem kar čutim.
lp M