CPR SOČA
Kakšne so kaj izkušnje z mnenjem CPR SOČA na IK?
Lahko kdo kaj opiše?
Jaz sem na SOČI naletela na izjemno dober odziv od vseh in sem res presrečna, da sem bila tam.
Vendar me pa malce zanima, kako mnenje upošteva IK. Kakšno mnenje bom prejela, ne vem sicer, vendar ali je poleg ostalih izvidov to sploh upoštevajoče?
Hvala lepa!
Pozdravljena Dva
Prebrala sem tvojo pozitivno izkušnjo s programom na URI Soča. Zelo me zanima vsebina programa,
(katere terapije se izvajajo), ker imam sedaj možnost vključitve v ta program. Sama zelo oklevam, ne vem kaj na storim, glede na to, da nisem iz Ljubljane, vožnja z avtom pa tudi ne pride v poštev, ker sem predaleč. Vesela bi bila malo podrobnejšega opisa programa, da bi se lažje odločila ali sem primerna za vključitev v program ali ne.
Lep pozdrav.
enadecember, lepo pozdravljena
Ja, jaz sem zelo zadovoljna s programom in z nadaljnjo obravnavo na SOČI.
Kako bi opisala, bom takole začela.
Program zajema:
– telovadba ob spremstvu fizioterapevtke
– delovna terapija – tu so nas podučevali glede drže, ob sedenju, v službi ipd, celo kuhali smo …
– kognitivna vedenjska terapija – skupinska terapija v vodstvu psihologinje, sprostitvene tehnike
– individualni pogovori s psihologinjo
– zavedanje telesa ob spremstvu fizioterapevtke, sprostitvene tehnike
Trajalo je vsak dan od 9-15:30, naporno vendar je pa meni zaleglo …
Jaz bi tole vsekakor vsakomur priporočila. Vem, da so bili nekateri nastanjeni na SOČI čez teden, za vikend pa so šli domov.
Aja še tole sem pozabila dodati:
– vaje v bazenu
– večkratna skupinska in individualna srečanja z zdravnico
– in več predavanj na temo kronične bolečine in življenja z njo, kako si olajšati vsakdan
Jaz sem res zelo zadovoljna. Imam tudi težave s hrbtenico (v predelu križnice) in vse kar smo počeli, sem delala po svojih zmožnostih. Nikogar nič ne silijo, vsak kolikor ali kar pač zmore.
Srečno
lp
🙂 enadecember, dobrodošla v klubu, kaj naj rečem.
Enako sem tudi jaz, … npr. še junija sem naredila dnevno 30,.000 – 40.000 korakov, sedaj sem znižala na sprejemljivih 12.000 -14.000
Jaz sem bila preveč aktivna, veliko preveč.
Pri meni je do tega prišlo takole. Ko sem veliko hodila, se je telo ogrelo in se mi je zdelo, da me manj boli, potem sem se odpravila k počitku, ko se je telo pričelo ohlajati, ponovne bolečine in sem bolečino povezala s počitkom.
Sem bila ko raketa. Še vedno sem izjemno aktivna, vendar malce bolj umirjeno, pri FM ni nobena skrajnost ok. Jaz sem bila dolgo prepičana, da nimam FM, ker ko sem gledala ostale s FM, so veliko bolj podrti.
Prenaporno je za mene postalo iz drugega vidika, psihološko; ko so me pričeli umirjati, je bilo to zame zelo težko, še danes je 😀
Srečno
Še to, 5 tedenski program je optimalen, saj se dejanski premiki v človeku pričnejo dogajati šele v 3 tednu, da pričneš nekako vse sprejemati, no pri meni je šlo celo malo počasneje, fizično hitro, prihološko še sedaj niham 🙂
Je pa res, da poleti sem bila izjemno dobro, pač zima, mraz, pa delajo svoje, nimamo kaj tu.
Tisti,ki so bili v 5 tedenskem programu v SOČI ,so bili veliko bolj spočiti kot mi vozači.Kljub temu, da nisem od daleč, mi je bil najhujši izziv popoldanska vožnja domov, saj vemo, kakšno je od Soče na obvoznico ob 15-16h. Priznam, da sem bila od vseh udeležencev najbolj bom rekla..neaktivna, saj niti tretino tistega, kar so drugi zmogli, nisem uspela..niti dvigniti rok, noge..gibanje s telesom totalno omejeno.Moja napaka je bila, kljub temu, da me je ga Jana, ki nas je spremljala skoraj cel dan,opozarjala, da naj delamo, kolikor zmoremo ,ne kot vidimo druge,ne..jaz sem gledala druge, ki so bili po mojih pojmih prav “poskočni”.SEveda je bil rezultat znan. U jok, jaz tega ne zmorem, nisem za to skupino…No, potem so me dobesedno vzeli v roke, z veliko vloženega truda so mi odprli oči, da sem vadila zase, toliko kot JAZ zmorem.Nato so se uspehi kar vrstili..Po kar nekaj letih sem končno spet lahko dvigala roke,Takrat sem od veselja tudi jaz skakala. Ja, vadba tam, vadba doma, še danes mučim vsak dan ubogo palico.
AMPAK…dokler nisem sama dojela, mi ni bilo pomoči. Naučila sem se opazovati sebe, koliko kdaj in kaj zmorem. Vedno sem se primerjala z drugumi..jaz pa ne morem…sedaj pa vedno rečem..JAZ PA TO ZMOREM.
Kot tudi vedno drugače, sem imela tudi slabe dni, ko nisem mogla nič.Ležala sem na blazinah,zraven pa sem bila deležna masaže,ki mi je pomagala ubijat bolečino,istočasno pa sem jo seveda lahko prenesla tudi domov.
Sama bolečina. Pokazali so mi, kaj naj naredim zase v stanju ko sem običajno upila in jokala od bolečine. In..pomagalo je…waw..še danes, po več kot pol letu, nikoli ne pozabim,izkušnje prenašam tudi na povsem druga področja ali bolečine, ali tesnobe, pomoč psihologinje mi je v ogromno pomoč, podporo, tolažbo, daje mi smisel naprej.Težko je napisat vse te občutke,izkušnje, ki sem jih prenesla s seboj v vsakdanji boj z bolečino. Pomembno je znanje samopomoči, da pridobiš znanje,kako si lahko pomagaš pri nevzdržnih kroničnih bolečinah. Vedno ko se šlampasto usedem, mi v hipu obleti misel na delovno terapevtko, gospo Katjo in se v naslednjem hipu že poravnam in usedem po predpisih.Saj to je dobro zame.
In..dokler me niso vzeli pod nadzor,katere zdravila jem, kdaj in kako,so se mi doma dogajale dokaj čudne zadeve, za katere pa seveda nisem vedla vzroka. Npr. zjutraj se zbudim, pojma nimam, kdaj, kako sem šla spat..totalna tema..kot da sem bila tako nalita,da se mi je film utrgu. No, kmalu se je razjasnilo, da kombinacija nekaterih zdravil povzroči kaos u možganih..hehe..In..mislim, da bi lahko še in še pisala o samih dobrih izkušnjah, res, včasih naporne in boleče, ampak v tem primeru SEM BILA SAMA KRIVA, ker nisem pravi čas odnehala, kot so nas ves čas opozarjali…vztrajati..samo do bolečine..pa večx..
Ja, hvaležna sem jim, saj se že od novemra borim z groznimi bolečinami, hoja mi je tak napor, da še z berglo ne pridem nikamor, ampak imam pa znanje, kako si pomagati, ki ga s pridom uporabljam in osvežujem. Ne, ne neha me bolet, samo lažje se spopadam z bolečino, ker vem, kaj ne smem narediti ko najbolj boli..:)