Članki
Fanny, najlepša hvala za prijazne besede. Priznam, da mi je kar všeč, da ste me nekateri pogrešali 🙂
Razlogov za moj molk je veliko. Morda ti kaj več o tem napišem na zasebni mail.
Drugače pa si tudi jaz pogosto postavljam podobna vprašanja kot ti. Glede stroke mislim, da se je začela z osebnostnimi motnjami bolj poglobljeno ukvarjati šele v zadnjih letih, tako da upam, da bo sčasoma informacij o tem v javnosti vse več in bo morda tudi stroka razvila kakšne učinkovite prijeme in pristope. No, vsaj upam, da bo tako. Kajti najhuje se mi zdi to, da je te ljudi tako težko prepoznati, da so tako izmuzljivi in da so pogosto na vodilnih položajih vsepovsod (verjetno tudi v sami stroki), tako da jim je težko priti do živega. Čeprav so brez empatije in mnogi tudi brez vesti, pa so vrhunski manipulatorji in si zlahka pridobijo ugled, moč in vpliv v politiki, v gospodarstvu, v izobraževalnih ustanovah itd… in določajo vrednote v družbi – zato pač imamo takšno družbo, kakršno imamo. Vse bolj materialistično, plehko in brezčutno. Kot bi šlo za nekakšen zahrbtni virus, ki po tihem ubija ljudi in celotno družbo, ker napada psiho, ne telo (čeprav, kot vemo, na koncu uniči tudi telo).
Ja, vzgoja. Tudi jaz sem že tista generacija, ki se čudi, kaj se dogaja z mladino. Nekaj časa sem mislila, da gre preprosto za to, da mladih več ne razumemo, tako kot nekoč nas niso razumeli naši starši. Zdaj pa nisem več tako prepričana o tem. Včasih se mi zdi, kot da se ob vsem tem razmahu novih tehnologij razvija tudi neka nova človeška vrsta…
No, bova morda še kakšno rekli na zasebnih sporočilih, prav? 🙂
Lep pozdrav,
Anuk
Imam občutek, da se na tem forumu večinoma piše o narcistični osebnostni motnji (oz. visoko funkcionalni MOM), malo manj pa o mejni (oz. o srednje funkcionalni MOM). Za tiste, ki imajo svojce s srednje funkcionalno MOM pošiljam prevod teksta s spletne strani, ki se mi zdi odlična za tiste, ki bi radi kaj več zvedeli o teh ljudeh oz. o dogajanju v njihovi notranjosti. Piše jo ženska, ki ima MOM in ima izredno sposobnost introspekcije in zna krasno izraziti, kaj se v njej dogaja, tako da tudi ne-MOM osebe lahko razumejo.
Če znate angleško, priporočam, da preberete raje original, ker sem tole prevedla zelo na hitro 🙁
Se mi je zdelo pa dovolj zanimivo, da sem prevedla in upam, da bo še komu drugemu prišlo prav.
http://www.downwardspiralintothevortex.com
Pomanjkljivo dojemanje stalnosti objekta
“Osebe z MOM imajo težave s stalnostjo/stanovitnostjo objekta pri drugih ljudeh – vsako dejanje ljudi v svojem življenju vidijo posebej oz. ločeno, kot da ne bi bilo nobenega predhodnega konteksta; nimajo občutka kontinuitete in doslednosti pri ljudeh in stvareh v svojem življenju. Težko doživljajo ljubljeno osebo kot ljubečo prisotnost v svojem umu. Prav tako težko vidijo vsa dejanja določene osebe skozi neko obdobje kot del integrirane celote. Namesto tega pogosto analizirajo posamezna dejanja in skušajo uganiti pomen posameznega dejanja. Ljudi določajo glede na to, kako so se do njih (torej do osebe z MOM) obnašali nazadnje, v zadnjem stiku.”
Stalnost objekta – Lahko imajo težave z dojemanjem stalnosti objekta. Ko oseba odide (tudi če samo začasno), imajo težave s tem, da bi si poustvarili oz. da bi se spomnili občutkov ljubezni, ki so bili prisotni med njima. Zato hočejo osebe z MOM v času, ko so ločene od ljubljene osebe, pogosto imeti pri sebi nekaj, kar pripada ljubljeni osebi.
Moja terapevtka mi je rekla, da imam tudi jaz pomanjkljivo dojemanje stalnosti objekta.
Daleč od oči, daleč od srca: Ne verjamem, da me ljudje ohranjajo v spominu. Če me ni zraven ali če nisem v nekem stiku/komunikaciji z njimi, v njihovem svetu ne obstajam. Izredno težko si predstavljam, da se me ljudje spomnijo ali da sem jim ljuba ali da mislijo name, ko nisem v njihovi fizični bližini. Ko me ni zraven, ni več povezanosti. Prepričana sem, da večina ljudi svojih odnosov z drugimi (bodisi prijateljskih, ljubezenskih ali družinskih odnosov) ne dojemajo na tak način. Mislim, da bi moralo obstajati dosledno napredovanje emocij in doživetij, ki se gradijo med seboj in oblikujejo globoko vez. Težave imam tudi s tem, da ohranjam močna čustva do bližnjih ljudi in tudi ko mi to uspe, mi uspe tudi prepričati samo sebe, da samo jaz čutim tako in da ni mogoče, da bi kdorkoli drug čutil enako globoko, čeprav si tega obupno želim in upam, da je tako. To v meni ustvarja paniko in občutek izgube nečesa, kar pa v resnici obstaja (ni izgubljeno) in poiskati moram način, kako vedno znova potrdim te občutke v sebi in v drugi osebi vsakič, ko sem ponovno v stiku s to osebo. Gre za ciklus, ki človeka spravlja v norost – ponavljajoči se ciklus dvoma, izgube, povezanosti in prekinitve povezanosti.
Težko držim skupaj en dogodek za drugim. Dobro se spomnim dogodkov, vendar pa težko obdržim občutek niza dogodkov. Pogosto nimam občutka, da je vse med seboj povezano. Ena stvar se zgodi za drugo, vendar nimam občutka za to, da se obe stvari v bistvu držita skupaj, potem ko prva stvar mine. Nekako tako, kot če me nekje predolgo ni, neha biti pomembno to, da sem tam že bila. Ni kontinuitete dogodkov. Vse doživljam kot en in edini trenutek oz. dogodek v času in vsakič znova moram popolnoma od začetka ustvariti občutek, kako sem z določenim dogodkom, okoljem ali ljudmi povezana. Zelo težko si zapomnim, da NI vse samo niz posameznih dogodkov. Dogodki SO kontinuum. Navezava enega dogodka se preliva v občutek naslednjega dogodka in daje življenje spet naslednjemu dogodku. Ta kontinuiteta je tisto, kar povezuje spomine, občutke in odnose. Je tako? Vsaj predstavljam si, da bi moralo biti tako. Predstavljam si, vendar čutim ne.
Pogosto čutim grozen strah, ko ljudje odidejo. V meni je obupna potreba po tem, da bi razumela, kaj drugi čutijo do mene, kaj jim pomenim, kakšna je naša povezava, ker sama pri sebi ne morem ohranjati tega koncepta. Po drugi strani pa, ko ljudje dejansko odidejo, ko me zapustijo in se ne vrnejo, je čez nekaj časa tako, kot da ne bi bili nikoli v mojem življenju. Imam spomine na doživetja s temi ljudmi, vendar pa v meni ni nobene emocionalne povezanosti s temi spomini. Podobno kot bi se spominjala zgodbe, ki mi jo je povedal nekdo drug. Včasih se to zgodi takoj, včasih pa je vmes par tednov panike zaradi izgube, preden se odvežem od čustvene vezi, ki sem jo zgradila. Zadnje čase pa opažam, da se to dogaja vse bolj hitro, vse manj časa porabim za obsedeno razmišljanje o tem, kaj je pripeljalo do konca odnosa.
Moja disociacija (razcepljenost) mi je tu v pomoč, ker po začetnem strahu in tesnobi moja čustva otopijo, umrejo. Postanem neobčutljiva za občutke/izkušnje, skozi katere sem ravnokar šla. Počutim se odmaknjeno/odcepljeno od svojega lastnega telesa in postane mi logično, da tudi drugi niso povezani z mano, če niti sama nisem povezana s sabo.
V kakšni meri so stvari, trenutki, dogodki dejansko med seboj povezani? Kakšen je občutek, ko si tako močno povezan z nekim čustvom, da se čutiš brezmejno povezan z nizom stvari? Tega preprosto ne vem.
Pred kratkim sem prevedla en tekst o tem, na čem moramo delati tisti, ki si želimo, da se nam izkušnja z NOM osebo ne bi več ponovila.
Sem ga tudi malo skrajšala, tako da tisti, ki znate angleško, raje na spletu poiščite original 🙂
Meni se zadeva zdi vredna branja in razmisleka…upam, da bo zanimiva tudi vam.
Lep pozdrav vsem,
Anuk
Sedem načinov, kako odbiti narcise
Dr. Athena Staik
Ko oseba doživi odnos z narcisom, si pogosto močno želi, da bi se temu v bodoče izognila.
Kaj je torej najboljše zagotovilo, da se odnos ne bo spremenil v ples soodvisnosti in narcizma? Za to je potrebno prepoznati določene opozorilne znake, ki ti pomagajo razumeti, kaj je narcistična osebnostna motnja (NOM), dobiti nekaj uvidov v narcisov pogled na svet in poznati poteze soodvisnosti (oz. odvisnosti od odnosov), s katerimi nevede dovajamo energijo narcizmu.
Najbolje pa odbijejo narcizem določene prakse, ki jih razvijajo ljudje, ki želijo živeti polno in avtentično. V nadaljevanju sledi opis avtentičnih pristopov, ki nevtralizirajo ali odrežejo tisto, kar dovaja energijo narcizmu.
1. Povezanost z lastnim umom in telesom
Osebe, ki odbijajo narcise so avtentično transparentne in zadovoljne v svojem telesu in se dobro počutijo v svoji koži; globoko so povezane s svojimi notranjimi viri, vedo, kaj hočejo in – kar je najbolj pomembno – vedo, kdo hočejo biti in kakšne hočejo biti v odnosu do drugih in predvsem do sebe. To jim omogoča, da živijo, dihajo in se tudi odzovejo na narcisove taktike enako, kot se odzivajo na katerekoli druge življenjske okoliščine, in sicer z modrostjo in ljubeznijo – ne s strahom. Narcisi se odvrnejo od ljudi, katerih ne morejo čustveno oslabiti ali zlomiti s svojimi sprevrženimi prijemi, ki bližnjega spravljajo v norost. Pri avtentičnih osebah pa nimajo nobene moči, kajti te osebe ne potrebujejo nikogaršnjega dovoljenja za to, da so, kar so … in to jih tudi osvobaja, da lahko drugim (tudi narcisom) pustijo, da so, kar so.
Zato narcis v takem primeru nima moči, da bi v drugi osebi sprožil občutke strahu in sramu, kar potrebuje za svoje delovanje; njegov lažni jaz se torej nima česa oprijeti.
2. Spoznavanje in razumevanja samega sebe
Avtentični osebi pomeni spoznavanje sebe delo ljubezni, ki traja celo življenje in to delo vidi kot nekaj, kar je bistvenega pomena za razumevanje drugih ljudi, življenja in odnosov. Zato so takšni ljudje na splošno zadovoljni sami s sabo – ne na aroganten način, pač pa na pristen način, ki jim omogoča, da sebe v polnosti sprejmejo takšne, kot so, s slabimi in dobrimi lastnostmi. Se pa na svoji poti razvoja in preobrazbe tudi trudijo, da bi postali še boljša verzija sebe. Ko je človek avtentično, torej od znotraj, povezan z življenjem, razvije sočutno razumevanje sebe in drugih kot človeških bitij s skupnim hrepenenjem po tem, da bi bili upoštevani in drug z drugim povezani.
Narcis pa se zgrozi ob misli, da bi ga drugi videli kot navadnega smrtnika, čustveno izmenjavo pa vidi kot nekaj, kar počnejo šibka bitja. Njegove taktike ustrahovanja pa izgubijo moč ob avtentičnosti drugega človeka, ker v tem človeku ne morejo najti razpok in lukenj, skozi katere bi lahko vpeljali svoje prevare, vnesli strah, zameglili razsodnost itd. Njihov največji strah je ta, da bi bila njihova podoba »lažnega jaza« omadeževana in da bi bili razkriti kot »čustveno« šibki. Nič se jim ne gnusi tako zelo kot to, da bi padli na isti nivo s tistimi, katere imajo za »manjvredne«, ker je tako lahko izkoristiti njihovo prijaznost in obzirnost do čustev drugih. Z drugimi besedami, narcis je ponosen na to, da nima nič skupnega s praksami avtentičnosti in jih vidi kot grožnjo ali tveganje, da bi se razkrila njegova lažna podoba in iluzorna moč. Zato tudi prenehajo s terapijo oz. s čimerkoli, česar ne morejo nadzorovati.
3. Notranja točka kontrole
Avtentična oseba ve, da je srečno in izpolnjeno življenje nekaj, kar se dogaja od znotraj navzven in v praksi jim taka naravnanost omogoča notranji mir in prisotnost, ki jo potrebujejo, da se na narcisove težave in probleme odzovejo s čustveno nevpletenostjo in vidijo, da je reševanje teh težav in problemov izključno odgovornost narcisa samega. Avtentični ljudje znajo ločevati med tem, kar je njihov problem, za katerega morajo prevzeti odgovornost in ga odpraviti in kaj je problem narcisa. Naučili so se tudi sami aktivirati svoj telesni sprostitveni odziv, s čimer preprečijo negativnim čustvom, da bi po nepotrebnem sprožila njihov preživetveni sistem. Kajti narcis se ponavadi zelo potrudi, da ljudi okoli sebe drži v stalnem strahu. Ljudje z NOM so zataknjeni v starih, nezrelih vzorcih čustvenega reagiranja na svojo notranjo bolečino in te vzorce projicirajo na druge, zaradi česar sami sebi preprečijo zdravljenje teh ran. Projekcije se dogajajo npr. na naslednje načine:
– Narcis obsoja druge, posebej tiste, ki jih je prizadel … in ki se zaradi tega pritožujejo.
– Obnaša se, kot da mu svet stalno nekaj dolguje.
– Sebe prikazuje kot žrtev.
– Ima občutek, da ima pravico slabo ravnati z drugimi.
– Drugim daje občutek, da se sramujejo ali pa krivijo sebe za to, da je narcis nesrečen.
– Obtožuje druge za nekaj, kar v resnici počne sam.
– Od drugih pričakuje, da z njim ravnajo, kot da je nezmotljiv in brez napak.
Na osnovi narcisove zgodovine je avtentična oseba dovolj realna sama pri sebi, da ve, da se bo narcis še naprej obnašal kot razvajen otrok, in se temu ustrezno odzove. Narcis nikakor ne more aktivirati preživetvenega odziva avtentične osebe. Narcis išče lahke žrtve, torej take ljudi, ki bodo držali z njim in ki bodo podpirali njegovo lažno podobo.
Ko ostane oseba čustveno nevtralna do »potrebe«, da bi odpravila narcisovo trpljenje ali da bi dobila njegovo priznanje, se narcis umakne. Ranjeni ego narcisa je preveč krhek, da bi vzdržal trdne dokaze, ki jih predloži avtentična oseba, in sicer, da: narcis je odgovoren za svoja dejanja in da ni v redu, da grdo ravna z drugimi; da narcis je sposoben soočiti se s svojo lastno bolečino in jo zaceliti; da narcis je zadovoljivo opremljen in se lahko odloči, da se bo naučil empatije in spoštljivega ravnanja z drugimi ljudmi. Narcis bi moral prevzeti odgovornost za to, da poišče strokovno pomoč in odpravi neprimerne vedenjske vzorce, na primer, svojo »potrebo« po kaznovanju drugih, če mu ne ugodijo. Moral bi tudi spoznati, da tista njegova ravnanja, ki ljubljene osebe odženejo stran, tudi njemu povzročajo trpljenje.
4. Razumevanje in preobrazba strahov v obogatitev
Avtentična oseba vidi skozi lažni jaz narcisa in ga vidi takšnega, kot je: krhek ego, globoko zakoreninjen strah pred intimno bližino in zaustavljen čustveni razvoj, kar vse skupaj onemogoča ustvarjanje zdravih, obojestransko zadovoljujočih odnosov. Za razliko od soodvisnih oseb, si avtentično povezana oseba lahko privošči občutiti sočutje do narcisovih muk. Za zdravljenje soodvisnih je potrebno, da razvijejo notranjo zmožnost, da ostanejo čustveno nevpleteni in ne skušajo zdraviti narcisa ali ga rešiti dela, ki ga mora opraviti sam. To ni vedno lahko, vendar je za soodvisnega bistveno, da sprejme dejstvo, da noben človek ne more pozdraviti ali rešiti drugega in da se morata v končni fazi oba – narcis in soodvisna oseba – za lastno zdravljenje nekako ločiti in prevzeti odgovornost za tisto, kar mora vsak od njiju pozdraviti sam pri sebi.
Narcis pa bo moral izpustiti nadzor in nadomestiti svoj »lažni jaz« z avtentičnim jazom, kar zahteva od njega, da opusti prepričanja, ki podpirajo njegov občutek večvrednosti in upravičenosti. Osebe z NOM se običajno upirajo zdravljenju, ker bi sprememba pomenila opustitev starih omejujočih prepričanj in bi prebudila novo zavedanje. Nič ne bi bolj pretreslo – oz. globoko zacelilo – narcisovega sveta kot to, da bi izpustil svoj lažni jaz in »iluzijo moči« nad drugimi, na kateri je osnoval svoj občutek vrednosti in moči. Bolj pogosto se zgodi to, da jih »resnična« sprememba ne zanima, ker to vidijo kot nekaj, kar potrebujejo samo »šibki« ljudje.
Opogumljajoč opomnik za soodvisne osebe: nihče ne more pozdraviti narcisa ali mu odvzeti njegovih notranjih ran in trpljenja, dokler sami ne opustijo krutih, vzvišenih strategij, ki jih uporabljajo kot drogo, da tako zatrejo svojo bolečino. Seveda je to skoraj nemogoča naloga, zaradi česar se redki narcisi spremenijo ali ostanejo v terapiji, v kolikor jo sploh poiščejo.
5. Ranljivost sprejeta kot »resnična« moč, ki omogoči povezavo z življenjem
Medtem ko se narcis izogiba občutku ranljivosti in vidi ranljivost kot dokaz šibkosti ali manjvrednosti, pa avtentična oseba ve, da ne moremo pozdraviti ničesar, česar nismo pripravljeni čutiti, razumeti in po možnosti začutiti na nov, osvobajajoč način. Vsako človeško bitje, če se tega zaveda ali ne in ne glede na svoje otroštvo, je na poti zdravljenja in preobrazbe; in noben razvoj – bodisi fizični, mentalni ali emocionalni – se ne zgodi brez bolečine.
Dr. Brene Brown je v svojih raziskavah ranljivosti ugotovila, da so osebe, ki so pripravljene biti ranljive veliko bolj srečne in zdrave, v čustvenem in fizičnem smislu. Boleča čustva so način, kako nam telo sporoča in nas spodbuja k pomembnim odločitvam; obrnejo našo pozornost na bistvene informacije znotraj nas, ki nam govorijo o tem, po čem najbolj hrepenimo, kaj najbolj potrebujemo, kaj hočemo ustvariti v emocionalnem smislu, itd. So kot neke vrste kompas, ki nam pove, kje v določenem trenutku smo, glede na to, kjer bi najraje bili.
Pri narcizmu in njegovem nasprotju, soodvisnosti, ne gre toliko za bolezen oz. motnjo, kajti v bistvu gre za naučene, zgrešene vzorce razmišljanja, ki onesposobijo delovanje višje razvitih možganov. Gre za proizvod kulture, ki romantično prikazuje nadrejenost in podrejenost kot zaželeni kvaliteti, pri čemer se nadrejenost bolj pogosto povezuje s tistimi, ki jih družba vidi kot večvredne in močne (npr. moški in bogovi), podrejenost pa se povezuje s tistimi, ki jih družba vidi kot manjvredne in šibke (npr. ženske in otroci). Ko zatremo čustva ranljivosti pri moških in čustva jeze pri ženskah, ti kulturni tabuji škodijo parom in družinskim odnosom. Tako čustva ranljivosti kot jeze so bistvena za zdravo ustvarjanje čustvene bližine med moškimi in ženskami.
6. Uravnoteženo dajanje in prejemanje (iz ljubezni, ne iz strahu)
Narcis se hrani s strahom soodvisne osebe oz. z njeno potrebo po tem, da mora za svoj občutek, da je vredna in da si zasluži ljubezen, ugoditi drugim, da drugih ne sme nikoli razočarati, da mora pridobiti narcisovo potrditev in podobno. Narcis v polnosti izkoristi »potrebo« soodvisne osebe po tem, da bi jo drugi videli kot izključno prijazno, ljubečo, nesebično, prijetno in tako naprej (celo na račun lastnih potreb) in to gre v škodo obema. Globoko v sebi narcis dojema prijaznost in empatijo in druga čustva in potrebe kot znak šibkosti in manjvrednosti. Ta čustva vidi kot brezmejne možnosti za to, da drugemu spodkoplje občutek jaza in varnosti, da mu vcepi strahove, pridobi njegovo suženjsko servilnost itd.
Največji šibkosti soodvisne osebe sta brez dvoma strah, da ne daje dovolj in nelagodje ob prejemanju. Zelo pomembno pa je vedeti, da se ravno v tem skriva rešitev.
Soodvisna oseba mora za uspešno ozdravitev na prvo mesto postaviti razvijanje svoje avtentičnosti. To mora postati njen fokus, njena mantra. Dojeti mora, da ne bo prišlo do nobene spremembe, če ne bo nehala početi to, kar počne – in samo nad svojim početjem ima popolno kontrolo. Ravno njeno razdajanje sebe, svoje pozornosti, časa itd. je tisto, kar dovaja energijo narcističnim vzorcem in jim omogoča, da se nadaljujejo.
Ključna rešitev za soodvisno osebo je v tem, da neguje avtentično prisotnost od znotraj, to pa ji omogoči, da:
– se čustveno odmakne od reševanja narcisa iz nečesa, kar mora ta narediti sam;
– neha dovoljevati narcisu, da z njo ravna, kot da je univerzalni sprejemnik za absorbiranje bolečine;
– preneha biti odvisna od narcisa za občutek svoje lastne vrednosti in za čustveno varnost;
– spozna, da je narcis ne more imeti resnično rad niti ne more razumeti njenih bolečin (razen če se prej odpove realnosti svojega lažnega jaza!);
– dojame, da je iskanje potrditve pri narcisu isto kot poskušati iztisniti sok iz rozine.
Iz takšne naravnanosti bodo sledila tudi pravilna dejanja. »Rešitev« ne bo lahka za narcisa niti za soodvisno osebo. Stare navade, pridobljene v otroštvu, zgodnji strahovi, povezani s preživetjem in ljubeznijo, ki se prenašajo iz roda v rod itd. – vsega tega ni lahko spremeniti.
V praksi to pomeni, da se mora soodvisna oseba naučiti čustvenega odmika, in sicer na ljubeč način, da bo lahko videla svoja nova dejanja kot globoko blagodejna za zdravje in razvoj sebe in drugega – četudi ta pristop lahko pripelje do konca odnosa, če narcistični partner ni pripravljen na lastno zdravljenje in spremembo. V bistvu to pomeni, da se mora soodvisna oseba naučiti premakniti svoj fokus navznoter, v svoj um in telo, proč od reševanja narcisa in k reševanju sebe. Za to mora razvijati sočutje do sebe in sprejemanje sebe, da lahko osvobodi sama sebe (in s tem verjetno tudi narcisa in druge družinske člane) iz primeža toksičnih vzorcev, ki resno zavirajo razvoj posameznikov in zdrave odnose.
Da bi se narcis lahko pozdravil, mora – enako kot zasvojenec z drogo – najprej prenehati z zanikanjem, prepoznati potrebo po spremembi in hoteti se naučiti zdravega načina spoprijemanja s preteklimi in sedanjimi bolečinami in ranami. Dokler narcis tega ne naredi, ni varen za soodvisno osebo, da bi mu ta lahko zaupala svojo bolečino in prizadetosti itd. Emocionalno varna je tista oseba, ki je odprta za poslušanje in razumevanje, brez obsojanja. Narcis pa bi to vzel kot priložnost za obsojanje, postavljanje sebe na višji položaj, iskanje zmage, raztrganje vrednosti druge osebe itd. Verjemite samo tistemu, kar narcis »pove« z dejanjem, ne z besedami! Narcis ni emocionalno varna oseba, ki bi ji lahko zaupali svoje prizadetosti in rane. (Če potrebujete pogovor, naredite to s čustveno »varno« prijateljico/prijateljem ali družinskim članom. Če pa si želite svoje osebne stvari ohraniti v tajnosti, si poiščite usposobljenega terapevta).
Ali narcisi res nimajo sposobnosti empatije? To ne drži popolnoma. Navsezadnje so sposobni empatije v določenih situacijah, npr. ko hočejo narediti vtis ali koga očarati. Pomanjkanje empatije je njihova ključna lastnost, vendar samo zato, ker jo negujejo in jo vidijo kot svojo prednost.
Ustvarjanje konteksta zdravljenja je za narcisa potencialno najboljša možnost, da se morda odloči za spremembo, zdravljenje in za polno sodelovanje pri tem, da postane odnos zdrav. Seveda se za to lahko tudi ne odloči. Bistveno pa je vedeti, da sta za zdravo partnerstvo potrebni dve avtentični, zreli osebi, ki predvsem prevzemata polno odgovornost vsaka zase in za svoje lastno zdravljenje.
7. Občutek varnosti temelji na zaupanju vase in v svoje lastne vire
Ti sama si edina oseba, ki ji absolutno moraš zaupati. To ni želja, pač pa potreba, kot kisik.
Strahove lahko razvrstimo v dve kategoriji, lahko so zdravi ali pa iracionalni. Zdravo je, da se bojimo skočiti s strehe ali goljufati, lagati ali jesti nezdravo hrano, ki v telesu povzroča vnetja. Zdrav strah je dober sopotnik, moder vodnik, ki nam koristi.
Nasprotno pa so iracionalni strahovi sestavljeni iz napačnih interpretacij naših temeljnih intimnih strahov, kot npr. strah pred zavrnitvijo, nezadostnostjo ali zapuščenostjo, ki jih sprožajo naši notranji zemljevidi preživetja in ljubezni iz najbolj zgodnjih let. Iz roda v rod smo bili vsi vzgajani na tak način, da smo razvili zunanjo točko kontrole, torej da nas je skrbelo, kaj drugi mislijo o naših napakah in spodrsljajih. To pa zavira optimalno učenje, saj so napake ključne za to, da razvijemo svojo modrost, razumevanje in zaupanje vase. Edina faza v življenju, ko smo popolnoma odvisni od ljubezni in nege drugih za svoje fizično preživetje je obdobje zgodnjega otroštva. Kot odrasli ljudje pa strah uporabimo za to, da rastemo, da delujemo s pogumom, da okrepimo svoje zaupanje vase in da se potrudimo, da bi postali vse, kar nam je namenjeno, da postanemo.
Kot pravi psiholog Carl Jung:
»Kjer vlada ljubezen, tam ni želje po moči; kjer prevladuje moč, tam manjka ljubezni. Eno je senca drugega.«
Spoznanja, da potrebuješ samo zaupanje vase, ne pa zaupanje v drugega, ni tako lahko razumeti in ga spraviti v prakso. Da bi odbili narcise, moramo povezati in razviti temeljno partnerstvo med svojim jazom opazovalca in svojim notranjim jazom. Ta odnos mora temeljiti na sočutju, ki nam dovoljuje, da doživimo neuspeh in da naredimo napake in se iz njih učimo. Avtentični modri jaz se nauči postaviti pod vprašaj stare programe in zgodbe, ki izhajajo iz preteklosti ali iz zgodnjih otroških travm in ran, jih pa obenem vidi kot pomemben vir znanja, razumevanja, transformacije in zdravljenja jaza in življenja. Ko stopimo na pot modrosti in razumevanja, s tem razširimo svojo zmožnost sočutja do sebe – in do drugih ljudi. Nič ni resničnega v tem, da moramo ugoditi drugemu za občutek lastne vrednosti; to je laž, to je iluzorna moč.
Avtentičnost je najboljše sredstvo za aktiviranje spremembe oz. najboljši protistrup za narcisizem. Najboljši odganjalec narcisov je tvoj lastni jaz oz. si ti kot oseba, ki je stopila na pot vse večje avtentične povezanosti uma in telesa, srca in duše.
Kot v zgodbah o vampirjih, tudi v tem primeru posveti luč iz osebe, ki je avtentično povezana s svojimi notranjimi viri in ne potrebuje potrditve, pozornosti niti varnosti od narcisa, in narcis se skrči ali odide – ali pa se to zgodi z narcističnimi vzorci in z vzorci soodvisnosti.
Resnična sprememba se začne šele takrat, ko soodvisna oseba prekine dovajanje energije narcizmu.
Tako je edina možnost za narcisa, da se spremeni in ozdravi ta, da je obkrožen z »resničnimi« ljudmi oz. da ima ob sebi vsaj eno avtentično človeško bitje, ki je odločeno, da bo živelo povezano z občutkom svojega jaza in dostojanstva, z modrostjo in notranjimi viri in ki je pripravljeno opustiti čisto vse (tudi narcisa!), kar ji onemogoča realizacijo njenega polnega potenciala in samouresničenje.
Ta odločitev dokončno pozdravi jaz soodvisne osebe in ji odpre možnosti avtentičnega odnosa do sebe in življenja. Glede na to, ali se narcis odloči za spremembo ali raje odide, ta odločitev pomeni tudi možnost začetka zdravega, živega odnosa, ki pa je mogoč samo, če se oba partnerja potrudita za najboljši možen razvoj in preobrazbo samega sebe in da pri tem podpreta tudi svojega partnerja. Gre za postopen proces, vsak dan posebej, vsak trenutek posebej.
Ljudje so čudovita bitja, ki delajo čudeže in ki so narejena tako, da dobesedno ustvarijo tisto, kar si globoko v sebi najbolj želijo. Ne vse, kar si želijo; pač pa tisto, kar si želijo najbolj. Tako narcis kot soodvisna oseba se lahko spremenita, če sta le pripravljena opustiti nezdrave želje, ki ju držijo v starih conah udobja in se oprimeta novih želja, ki jima obogatijo življenje. Čeprav na različne načine, pa vsak od njiju hrepeni po tem, da bi bil drugemu vse – in takšno hrepenenje je zdravo samo v otroštvu. Pri odrasli osebi pa takšno hrepenenje zavre njen čustveni razvoj in možnost samouresničenja.
Kaj si zares, zares, zares želite? Se pozdraviti in preobraziti, bolje razviti svoje zmožnosti za sočutje, ustvarjalnost in sodelovanje in k temu navdihovati tudi druge ljudi? Ali pa dobiti pohvalo ali neke vrste nagrado za to, da ste drugi osebi ena in edina vladajoča sila in gospodar – ali eden in edini vir življenja in zadovoljitve?
Oseba, ki stremi k avtentičnosti, ne glede na izzive, ne glede na to, kako nepopolni so rezultati in ne glede na občasne spodrsljaje, mora vztrajati pri razvijanju svoje notranje sposobnosti, da umiri svoj jaz od znotraj in da se zaveda, da je to vse, kar je res pomembno, korak za korakom in dan za dnem. V resnici je učenje, kako dosledno ščititi svojo lastno notranjo srečo in občutek izpolnjenosti (še zlasti, ko se moraš odzvati na napad ranjene osebe) neprecenljivo darilo, ki ga lahko daš sama sebi – in svetu.
Še link na tekst v angleščini, ki je sigurno boljši od mojega prevoda 🙂
http://blogs.psychcentral.com/relationships/2016/05/7-ways-to-repel-a-narcissist/
Tile povzetki so tako dobri, da si jih bom nekam spravil in prebral se nekajkrat. Povzemajo prakticno vse, kar se mi je dogajalo, od vseh iger in plesov, manipulacij in odlicnih dramskih preobratov, ki jih ma ne mores pogruntati, ko si znotraj bobna. Sele ko se odmaknes, lahko počasi dojames.
Mogoče se najvecji problem je, kako narediti prvi korak ven iz kroga, tak pravi korak, da se potem lahko zacne zgodba razpletati…
Tudi se mi poraja vprasanje – namrec trenutno poznam dva dobra prijatelja, za katere slutim, da sta v zelo podobni situaciji – in kakor meni verjame da je takemu cloveku v stiski treba stvar pravilno in v pravi meri predstaviti – namrec korake dela vsak sam in s svojimi spoznanji in odločitvami. Po mojem mnenju ni instant resitve “preberi to in to in bos videl…” tako da je veliko zaupanja in prepuscanja, kako in kdaj.
hvala Anuk.
lp SVO
Anuk, lepo pzdravljena!
Danes sem večkrat poizskušala, da bi ti poslala osebno sporočilo, pa mi tega ni uspelo. Ne vem kaj je narobe z mojim geslom in uporabniškim imenom. Čeprav imam tega napisanega, pa mi sistem vstop zavrne. Ali pa delam kaj drugega narobe. Lepo bi te prosila, če mi poskušaš ti poslati zasebno sporočilo, ali pa če lahko???, mi napiši e.mail. Rada bi spostavila s teboj kontakt. Hvala. LP Odmev
Odmev, mislim, da je problem samo v tem, da nisi prijavljena. Če bi bila, bi namreč jaz nad tvojimi zapisi videla tvoje ime obarvano, tako pa je črno, kar kaže, da piše oseba, ki ni prijavljena. Torej ti v bistvu nihče ne more poslati zasebnega sporočila.
Poskusi tako, da greš na nadzorno ploščo (čisto desno zgoraj) in se še enkrat prijavi. Jaz sem tudi morala to narediti, potem ko je bil forum prenovljen. Ne spomnim pa se več, če sem se prijavila s starim geslom ali sem si morala izmisliti novega. Vedela pa boš, da ti je prijava uspela, ko bo tvoje ime obarvano oz. ko boš v prvi vrstici na nadzorni plošči potem videla možnost Odjava. Zdaj ti na tistem mestu verjetno piše Prijava.
Upam, da ti bo uspelo, ker res ne bi rada tu objavljala svojega osebnega maila, saj bi ga s tem pravzaprav dala v javnost. Saj razumeš, kajne? 🙂
Lep pozdrav,
Anuk
Anuk, pozdravljena!
Danes sem se ponovno registrirala in dobila tudi potrditev, da sem registrirana. Ko sem ti hotela poslati zasebno sporočilo, sem dobila opozorilo: NAPAKA: Uporabniško ime, ki ste ga vnesli, je že zasedeno. Res je, da sem uporabila enako uporabniško ime, ki ga vseskozi uporabljam. Prosila sem za pomoč upravljalca foruma, a žal odgovora nisem dobila nobenega.
Enako sporočilo sem dobila tudi, ko sem ti žežela poslati neposreden odgovor . Sedaj sem spremenila uporabniško ime v Odmevanje. Bom videla, če bo šlo sporočilo naprej.
Ne vem kaj še storiti. Bom še vstrajala. Lp Odmev