članek v ONI
Hvala, Soncek. Moj email: [email protected]
LP,
M.
Ni fer, da avtomatsko “napadate” vse tridesetletnice (ali malo manj letnice), ki se nimajo otrok ali fantov. Poznam jih veliko, ki pac nimajo te srece, da bi nasle sorodno duso, s katero bi si ustvarile druzino. Pa si jo zelijo! Moja dobra prijateljica je vedno sanjarila o druzini, potem pa jo je fant pri 29 letih pustil po desetletni zvezi. In jo je zagrabila panika, saj je imela ona v mislih vse splanirano. Do tridesetega prvi otrok, nato bo cez dve leti se en… Pa se ji je vse porusilo. Cez tri mesece je spoznala drugega fanta, se takoj porocila in zanosila. Tako ji je uspelo “uresniciti sanje”. Zdaj pa, po par letih, ko se pogovarjava, priznava, da z mozem nima skoraj nic skupnega, razen otrok. Ne pogovarjata se skoraj nic, zanimajo ju razlicne stvari… Hocem povedati, da vsa ta pricakovanja in misljenje v druzbi, da je treba cimprej imeti otroke, vcasih pripeljejo do napacnih odlocitev. Pa saj ni poslanstvo zenske samo v rojevanju in dvomim, da je lahko srecna edino, ce ima otroka.
Tudi sama bom cez pol leta dopolnila 30 let. In se nimam otroka! S fantom sva v zvezi od konca srednje sole, torej vec kot 10 let. A sele zdaj sva si zacela urejati skupno domovanje, sele zdaj imava redni sluzbi z dobrima placama. In v sebi vem, da bom sele takrat, ko bova zares zazivela skupaj, res pripravljena na otroka. Ta bo najina pika na v pri sreci. Nihce me ne bo preprical, da ce bi imela otroka pred 5 leti, zivela v podnajemniskem stanovanju in zivela iz rok v usta, bi ta otrok bil dovolj velik razlog za sreco in razumevanje. Jaz sama sem namrec otrok iz take druzine, ki se je prva leta (tja do mojega osmega leta, zato se spomnim dolocenih stvari) komaj prebijala iz meseca v mesec, v najeti garsonjeri, brez avta, v vrtec so me morali voziti s taksijem, ker avtobusnih povezav ni bilo dobrih, jaz pa stalno nekaj bolana… Oba starsa sta delala od jutra do vecera, v vrtec so me hodili iskat stari starsi, doma je bilo veliko prepirov, saj sta bila starsa utrujena od dela….
Zato bom jaz imela otroka, ko bom res pripravljena na to in, ko mu bom lahko omogocila zares lepo in mirno zivljenje v ljubeci druzini.
V bivši službi sem imela sodelavko, ki se je bližala 40 pomladim in je bila samska (ko sem jo obiskala na domu, mi je njena mama večkrat potožila, da postaja grozna) Samska je še vedno, ker da veliko na svojo postavo in svobodo (!!!)
No, enkrat ko je bla posebno ‘dobrega razpoloženja’, mi je potožila: ‘A veš, na kaj sem pomislila včeraj. Da nikoli ne bom videla mojih vnukov in tega mi je res žal.’ Mislim, da se je ženska zavedala svoje ure, a da bi v tej smeri kaj ukrenila, to pa ne. Ne vem, upam da ne trdim napačno, ampak biti mati samohranilka, že če imaš željo po otroku, zakaj pa ne? (prosim, ne me zdaj napadat)
Potem pa sem jaz dobila najprej eno dekle (uf, dolgčas); tavelika je imela dobrih 10 mesecev, ko sem bila že v drugo noseča – komentar: Ma kaj že spet, kaj se ne znaš zaščitit? Ostala sem brez besed. Njena mama doma bi pa ‘ubivala’ za dva taka srčka.
Tako je stvar s temi tetkami.
Pozdravčke.
glej, saj sem natanko vedela, da se bo kdo počutil napadenega – zato sem razložila, kaj natanko mislim.
Ne govorim o tridesetletnicah nasploh. Pač pa o moji generaciji žensk, z visoko ali še višjo izobrazbo, ki so zdaj na 3krat višjem mestu, kot bom jaz kdajkoli in so prepričane, da je življenje dolgočasno, če se ne dogaja vsak trenutek velika drama, če ni ljubimcev, ki te zapuščajo, ki te postavljajo na piedestal, ki … Ne govorim o tistih, ki še niso pripravljene na otroka ali na resno zvezo, pač pa o tistih, ki o NAS, materah, menijo, da smo pritegnjene in ubožice, ker smo se lotile družinskega življenja. Ker je to tako OUT! Ker se ti življenje potem ustavi! Hja, seveda.
Ko sem bila noseča, sem od ene takšne dobila komentar: tko zgledaš, kot da bi imela enega aliena v trebuhu, grozno!
Ali pa čez nekaj časa – ko sem dojila: Kako lahko preneseš, da te eden po joških cuza…
Nenehno pa dovtipe o tem, kako sem vejreno včeraj bila SPET doma, medtem ko pa je ona šla tja in tja in kupila torbico za 50 jurjev (hja, kot da bi jaz kdaj dala za torbico 50 jurjev!), pa to into – ti pa ubožica si doma, saj razumem, veš, kako lepo je tam zunaj…
Kot da je z mano nekaj narobe, ker sem si želela otroka… Da ona pa si sploh ne more misliti, kako bi lahko enega kričača ven iz sebe iztisnila, “kako je to nagnusno, joj, kar stresem se…”… evo, o takih govorim. pa ne mislim, da je z njimi kaj narobe. Ne, le MENE naj pustijo pri miru. In po pravici povedano, se takih oseb izogibam. Ker z njimi nimam nič skupnega. Ker -četudi ne bi imela otroka – tako o prirastku naše družbe jaz nisem razmišljala niti pri 16.tih. To ni stvar zrelosti, to je stvar naravnanosti in odnosa do ljudi in sveta…
T.
Vsak ima svoj prav!
Ampak, kako žalostno – kolegica pri 40 in malo čez, je tudi tako govorila, kot tinica (pa strašno materinski tip se nam je zdela) in glej ga zlomka – ima vse, le otroka ne – pa si ga še vedno želi! In druga, ki je tudi že čez 35 in je vedno sanjala veliko družino, imela resnega partnerja, dobro službo, super stanovanje, 2 avta – ja, pa je govorila : samo še eno poletje si vzamem “fraj…” Pa takih še kar nekaj poznam in NOBENA OD TEH NI VEČ SREČNA! Žal je res tako! Morda je pa kdaj bolje malo manj planirati!
Torej, vsak po svoje! JAZ PA HOČEM BITI MAMA – no, saj sem, PA ČEPRAV JE TUDI TO VČASIH ZELO NAPORNO!
Lp, Mateja
Članka nisem prebrala, zato se komentar nanaša samo na vaša mnenja. Osebno se mi predpostavka:
Članek je napisan s predpostavko, da vse samske tridesetletnice menijo, da so mame OUT!
zdi napačna. Samske 30 letnice so takšne in drugačne, so karieristke in niso, so zagrenjene in niso, so se odločile biti brez partnerja ali pa ga niso našle,…Med njimi so gotovo takšne, ki so se za svoj status odločile in v njem uživajo pa čisto nič ne zaničujejo mater. Bodimo še me takšne!
lp
Alenka
Članek je res zanimiv in dobro napisan, ampak se mi je zdelo ves čas, da bi avtorica tudi še rada malo tistega življenja, ker se mi je zdelo, da je malo preveč alergična na samske ženske brez otrok.
Sicer pa res, kaj nam pa hočejo, razen kakšnega neumestnega nasveta, ki pa ni zlonameren?
Tudi jaz imam samske prijateljice brez otrok in sicer zelo veliko, ker sem bila še pred parimi leti v isti kategoriji. A ni to stereotip, da so vse našminkane karieristke? Ah, dajte no, vsak ima svoj način življenja, oba načina pa svoje pednosti in slabosti. Jaz zdaj okušam prednosti materinstva, brez partnerja pa itak nikdar nisem bila dolgo. One pa prednosti česa drugega.
Kaj je tu narobe?
Jaz bi z veseljem za kakšno urico (in nič več) na teden zamenjala z njimi.
Pa jim ni včasih niti najmanj lahko, tako kot tudi nam ne. Imamo svojo varnost, one je nimajo. Vedno bodo premišljevale o svojih nerojenih otrocih, nam pa včasih naši požrejo vse živce in prosti čas. In čisto nič ni fino včasih imeti ves čas v glavi same materinske misli.
Ampak treba je včasih malo udariti po drugih, da je lastno življenje lepše, a ne?
Ravno zaradi takšnih ‘karieristk’ mi je posebej toplo pri srcu, ko vidim, da meni lahko uspe oboje – materinstvo in kariera. Sama absolutno potrebujem dogajanje, dolgočasja ne prenesem, in zdi se mi, da je le-tega otrok dokončno ukinil. Najbolj sem srečna, ko imam v eni roki malega in v drugi knjigo ali miško. Sliši se kot popolna za*ebancija, ampak je čisto res!!
Ljudje, odvisni od števila pojavitev na straneh družabnih kronik, se mi pravzaprav smilijo. Meni je totalen stres izbrati večerno obleko dvakrat na leto – pa ne, da nisem rada lepo oblečena, še kako, ampak usklajevati dodatke, se obremenjevati s tem, ali niso ti čevlji morda že out ipd. je prehudo, da bi to hotela doživljati vsak teden. In bolj ko so zabave fancy, bolj so pogovori med udeleženci prazni. Ob gledanju kakih finih dam, ki se narejeno razveselijo druga druge in si poljubljajo zrak v bližini lic (!) se mi dobesedno obrača želodec.
Sem skrenila? Morda v podrobnostih, ampak bistvo sem, upam, podala.
Se strinjam – čisto nič ni fino imeti ves dan in ves čas v glavi imeti le materinske misli. Tako ne bi smelo sploh biti! Ker – če dejansko ne znamo več razmišljati kot ženske, pač pa le kot matere, potem jim v bistvu – tistim, ki so tako alergične na otroke – dajemo prav: kajti, nič ni bolj dolgočasnega kot oseba, ki ne zna govoriti o ničemer drugem kot le o eni stvari.
In to velja tudi za moške, ki se ne znajo pogovarjati drugega kot o politiki in avtih, tudi za poslovneže, ki jim ne gre drugega po glavi kot posel, tudi za mame, ki ne znajo povedati nič novega o sebi (denimo, katero knjigo so prebrale), pač pa le o tem, kako in kaj je z njihovimi otroci, pa tudi za uspešne samske ženske, ki jim je vrhunec dneva nakup novih čevljev D&G…
Kakovost življenja je ravnovesje med tem, kaj bi radi in kako to izpolnjujemo. Moč življenja pa je treba iskati v sebi, ne izven sebe. V sebi, ne v svojih otrocih. V sebi, ne v poslu, V sebi, ne v novih čevljih ali novem ljubimcu.
Jaz ne bi zamenjala z njimi niti za minuto. Ker bi s tem pokazala, da mi je nečesa v tem mojem življenju žal, da kaj pogrešam. Pa ne. Okej, morda kako urico spanja več 🙂 Vsak človek mora poskrbeti zase kot mu ustreza in zdaj se zdi, da smo spet mamice na tapeti, zato ker smo vsi nekje globoko v sebi prepričani ali pa vsaj radovedni, ali dejansko nečesa ne zamujamo.
Kako se vam zdi? Zamujamo? Če je vaš odgovor potihem DA, potem morate nekaj spremeniti v svojem življenju. NUJNO. pa ne reči, da ne gre…
Uf, spet sem dolga, se vidi, da je petek
T.
Meni se je pa tale članek zdel butast in čisto out. Pa ne zato, ker sem samska ženska ampak zato, ker se mi zdi delitev žensk na samske in poročene (ali kako drugače) ter jim temu primerno nadeti razne stereotipne nalepke butasto.
Sama imam kar veliko število prijateljic, katerih sreča in zadovoljstvo pa nista nič kaj veliko odvisna od njihovega stanu. Znajo biti samske ženske tudi zelo simpatične, zadovoljne in vesele ženske. Na drugi strani pa znajo biti poročene tudi nezadovoljne, zagrenjene, hudobne,…
Večina mojih prijateljic je že poročenih, jaz pač nisem, zato pa kdaj rada malo pocarkljam njihove otročke. Moje dve najboljši prijateljici sta poročeni, pa se vseeno čisto fajn razumemo. Imata fajn drižinice in jima niti na pamet ne pade, da bi me kaj morila zaradi tega ker nisem poročena.
Pa še nekaj bi dodala: Do neporočenih žensk so najbolj nestrpne poročene ženske, moški navadno sploh ne. Kar je zelo žalostno. Tudi ob polemikah ob referendumu o oploditvah samskih žensk, so največ vika in krika delale poročene ženske (v moji okolici dve, ki imata zelo slab zakon), moški pa se s tem sploh niso veliko ukvarjali.
In še za konec: jaz si družbe ne zbiram glede na zakonski stan ampak s srcem.
Lep pozdrav,
Nike
dragi vojko!
mislim, da ti nisem dolžna pisati pojasnil, pa ti ga bom kljub temu. ja, sem mimo udarila, če gledaš naslov teme. če pa dobro pogledaš na kateri post sem odgovorila in da sem celo dala nov naslov, boš pa ugotovil, da ni tako mimo kot si misliš. pač ne spada pod glavno temo, spada pa k postu polone. in se ne mislim nikomur opravičevati zaradi tega, ker nisem nikomur škodila. tebi pa hvala za opozorilo. bom drugič bolj previdna in bom ob taki priložnosti odprla novo temo, velja?!
in, mimogrede, ali ti nisi mimo udaril s svojim opozorilom meni? očitno vidiš samo “napake” drugih. pa kljub temu hvala.
želim ti lep vikend, brez nestrpnosti in nepotrebnega izgubljanja časa in energije.
urša
ps: lahko imaš zadnjo besedo, če želiš, jaz sem zaključila.
Meni gre pa na živce tekmovanje, katere ženske so boljše, tiste samske ali tiste materinsek; ali katere ženske so uspešnješe, tiste s kariero ali tiste z otroki; ali pa katere so bolj uboge, tiste brez partnerja ali tiste s kupom neopranih plenic itd.
Naj vsaka živi svoje življenje kot si sama želi in kot ji najbolj ustreza ter naj bo zadovoljna s svojimi odločitvami in srečna v svojem življenju. Druga pa naj to spoštuje!