Negotovost, tesnoba in strah so hude preizkušnje rakavih bolnikov, tudi tistih z levkemijo. Sama iz svojih izkušenj lahko rečem, da je bil (in je še) strah moj največji problem. Nobene telesne bolečine mi ni tako težko prenašati kot strah. Ker verjamem, da tako čuti marsikateri bolnik, bi rada opozorila na možnost pomoči, o kateri sem izvedela iz časopisa:

V prilogi Dnevnika Moje zdravje je 5. septembra izšel članek o limfomih in pogovor z ozdravljeno Kristino Modic, ki je omenila tudi psihoonkologijo, citiram:

“…Ves čas zdravljenja sem enkrat na mesec obiskala tudi oddelek psihoonkologije na Onkološkem inštitutu, kjer mi je psihologinja Manca Repež pomagala sprejeti bolezen in mi svetovala, kako premagati strah in tesnobo…”

Draga Kristina, ali nam lahko napišeš še kakšno vrstico o tem ?

Vsem en lep sončen pozdrav !

Seveda lahko. 🙂

Kot sem že večkrat poudarila, sem v času zdravljenja obiskovala tudi oddelek psihoonkologije.

Ko sem se soočila z diagnozo rak, se mi je svet sesul, nato sem se hitro sestavila, sprejela bolezen in ji napovedala vojno. Videla sem, da obstaja tudi oodelek psihoonkjologije, zato sem se takoj pirjavila. Čakalna doba je bila 3 tedne. V tem času sem se že sama zelo nakulirala, vendar sem kljub temu nadaljevala tudi v tej smeri.

Najprej sem se morala oglasiti pri psihiatrinji, dr. Snojevi, s katero sva se pogovorili o mojem življenju, bolezni, strahovih. No, govorila sem bolj jaz. 🙂 Nato mi je dejala, da zdravil v smislu pomirjeval ne potrebujem in da sem psihično dokaj stabilna (glede na diagnozo). Svetovala mi je le občasne pogovore pri psihologinji Manci Repež. Seveda sem tudi to izkoristila. Repeževa mi je skozi pogovor razložila, kaj pomenijo določena stanja pri bolniku z rakom. Tako sem lažje prepoznala znake tesnobe in strahu in si tudi lažje pomagala vse skupaj pregnati. Tudi za preganjanje teh težav mi je svetovala različne sprostitvene tehnike in načine, kako “mehansko” pretentaš negativne misli, da izginejo. 🙂 Kasneje me je vključila tudi v skupino pribl. 6 onko bolnikov (večina je bila tik po uspešnem zdravljenju), kjer smo se ob glasbi in s pomočjo vodenja psihologinje sproščali telo. Naučili smo se sprostiti vsak del telesa. In takšne oblike sproščanja resnično pomagajo tistim, ki imajo hude tesnobne napade. Sama tako hudih težav z napadi tesnobe sicer nisem imela (razen v obdobju diagnostike), ampak so mi sprostitvene tehnike prišle zelo prav, ko sem v čakalnici čakala na izvide pregledov.

Aja, in kako premagati strah in negativne misli? Če ne gre tako, da se zaposlimo s stvarmi, ki nam pomagajo pozabiti, je potrebno uporabiti prav poasebne tehnike. Ena od njih je napr., da se zazremo v neko sliko, predmet in začenmo napr. šteti barve, ki so na sliki, ali začnemo preštevati kakšne druge predmete, ali … skratka na silo poskušamo preusmeriti misli. Če smo vztrajni, rata. 🙂 In še in še. Veliko o sproščanju piše tudi v knjigah s takšno tematiko.

No, meni je najbolj pomagalo, da sem se takoj nekomu zaupala, se pogovorila (pa tudi če je bil to moj kuža) ali pa odšla ven, na trim stezo ali pa odšla v trgovino s cunjami in si kupila kakšno novo majčko,…. Skratka, nisem bila doma in v skrbeh. Šla sem ven, med ljudi. To je bilo ponavadi takrat, ko je bil mož v službi in mu nisem hotela sitnariti po telefonu. Sicer pa me je tudi on ponavadi takoj “zavohal”, ko sem postala nemirna in mi je znal zelo hitro preusmeriti negativne misli.

Zelo pomembno je, kaj se nam plete v glavah. Z negativnimi mislimi si polnimo podzavest, kar pa velikokrat lahko škoduje…..

O tem bi lahko pisala in pisala….

Aja, še tole je dobro za sproščanje…. Sprostitvena glasba, lahko tudi tista iz narave, nato si predstavljaš (če gre za glasdbo in efekte gozda, potočka…), da se sprehajaš po gozdu, vidiš to, ono…. In se lepo zazibaš v spanec. To je predvsem pri težavah z nespečnostjo zelo fino.

Svetujem vsem, ki imate težave s tesnobo, strahom,…., da si poiščete dobrega kliničnega psihologa. To je res dobra poteza in tudi na ta način se človek vleiko nauči za kasnejše življenje. Velikokrat nas kasneje različne težavicespravljajo ob pamet in se že tresemo, da se je bolezen ponovila. V bistvu so pa to lahko tipični znaki tesnobe in depresije. Vse to ti lepo razjasnejo psihologi.

Morda celo v KC obstaja bolnišnični psiholog, ki bi pomagal bolnikom z levkemijo. Morda bi vas celo sprejeli na OI. Zdi se mi zelo pomembno, da psiholog pozna težave onkoloških bolnikov, saj tako lažje izbira pravilne oblike terapij.