Eh, saj… prepričevati prepričane – pravzaprav škoda energije. Če ne bi oseba, ki se skriva za neprijavljenim vzdevkom (ali več vzdevki?) kar naprej mahala z nekakšnimi “zločini”. Potem človek pač po najboljši moči poskuša prikazati svoje videnje, iformirati itd. Ampak oseba očitno ne razume osnovnih naravnih (tudi računskih) zakonitosti. Še vedno namreč čakam na odgovor na računsko uganko iz ene sosednje teme. Tudi najbolj preprosta prispodoba je lahko razlog iskanje konflikta. TV, hvala za “prevod”. Če bo le kaj pomagalo.

V živalskem svetu je takšno vedenje znak ogroženosti in občutka, da ni drugega izhoda kot napad. Za ljudi pa očitno ne vem več, čeprav sem včasih mislila, da kaj razumem. In se mi enostavno ne da več utrujat.

Haha, sodiš po sebi ali kaj, da misliš, da vsi pišemo pod več vzdevki? Misliš, da ne vemo, da se lahko kadarkoli odjaviš in pišeš kot xy?
Pa tudi vzdevek enaNika nam ne pove ravno dosti o tebi. Pravzaprav nič! toliko o tem.
Nadalje, komu si ti postavljala računske naloge ne vem in me tudi ne zanima. Kolikor vem, to ni matematični forum 😛
Jaz pa še vedno čakam na odgovor, v katerem zavetišču tako nesramno lažejo kot trdiš ti! srčno upam, da bom odgovor dočakala, ali pa ga morda ne veš :)))))))

Res se mi ne da, no. Imam kaj bolj pametnega k delu. Ampak v skrbi za tvojo dobrobit sem si vzela še 3 minute časa za par klikov:

Dva psa z imenom Žak (toliko o izvirnosti oz. o tem, ali se imena dejansko uporabljajo, ali so samo za okras).
Žak ml.
Žak st.
Žak st. je zanimivo siv okrog gobca za rosna 4 leta. Ostali na tej strani so pa po hitrem ogledu stari max 1,5 leta. O karakterju pri nobenem niti črke.

naključni izbor strani[/url] Marsikateri nima vpisane niti okvirne starosti, velikosti tudi ne, o karakterju pa spet niti črke.

Opis: Velik, srednje dolga dlaka, črn Juhej! To vidim tudi sama. Kaj pa tisto, kar se ne vidi?

KRONSKI DRAGULJ tega hitrega pregleda: PRIJAZEN, PRIMEREN ZA ČUVAJA. Prosim, da mi nekdo to razloži, drugače ne bom mogla spat.

In ne se bat. Ne pričakujem, da razumeš, o čem govorim.

Malo off topic, ampak moja psica je bila pri treh letih še bolj siva od tegale psa (vsaj sodeč po fotografiji).
Ne vem, ali bi morali v zavetišču vse povedati – jaz sem pač, ko sem vzela psa v Gmajnicah, vedela, da ga ne poznam in da ga moram še spoznati. Dobila sem psa, ki mora biti privezan, ker je lovec, psa, ki me zunaj ni niti pogledal in sva imela nekaj mesecev prave muke, ko sem na sprehodu ali v šoli karkoli zahtevala od njega. S tem, da je lovec, sem se pač sprijaznila, s tem, da ni zanesljiv, ko so v okolici drugi psi, tudi (pa to ni prinesel s sabo iz azila, pač pa je negativne izkušnje z enim psom dobil pri meni). To, da me ne opazi, sva pa uspešno popravila.
Skratka, težko je pričakovati od azila, ki je po zakonu dolžen psa imeti le 30 dni, da bo v tem času psa popisal do potankosti. Tudi posvojitelji se morajo zavedati nekaterih stvari.

Tole sem bolj na hitro preletela, ma, bom vseeno komentirala, ker lahko, ker si upam, ker imam konec koncev “papirologijo” tle nekje v predalu. Ja, obstaja zavetišče, kjer ti naplozajo, da ima pes 1 leto, pa malo v slabem stanju je. Ja, OK, seveda sem takoj vedela, da pes oz. psica nima eno leto, pač pa precej več… Pa sem jo odpeljala… S svežimi, nesaniranimi poškodbami, nesterilizirano, v obdobju hude navidezne brejosti, s hudo okvaro srca in dihal… Je ni več, žal. Aja, seveda ni imela eno leto, ampak enih 7+…
Potem sem šla dobesedno “kao rešit” psa, ker je bil v takih pogojih, da sem se odločila, da magari plačam posvojnino, pa ga peljem na “zadnji šus”. No… Ob mojem prihodu je ležal v zmrznjeni scalnici in z drekom povsod po sebi, podhranjen, ker baje ni hotel jest. Apajade? A ni hotel? Al bi mogoče kdo pomislil, da ni mogel? Po vožnji sredi zime z odprtimi šipami, ker je tako smrdel, da se ti kozla, smo šli še malo do veterinarja. Hm… Podhranjen? A z razbitimi zobi in tumorjem v gobcu se da jest (tega seveda v zavetišču niso opazili)? A se morda psa, starega 12+ pusti v pesjaku v zmrznjeni scalnici?
Aja, seveda ga niso uspavali, ker so ga vmes že oddali, zaračunali posvojnino, vzeli donacijo za ostale (sem govorila s prvotnimi posvojitrelji, tako da točno vem, koliko je to t.i. zavetišče na dotičnem psu zaslužilo)… Jaz sem plačala 3 dni po tem polno posvojnino, pes je pa k meni prišel necepljen, samo čipirali so ga – pa še to na mojo željo. In itak bolan.
V obeh primerih gre za isto zavetišče in iz moje strani je prijava podana.
Toliko o t.i. “dobrih” zavetiščih. Kjer te noben nič ne vpraša sicer…

p.s. Aja, jaz sem čisto pozabila omenit še to, da je pes slep in gluh, česar seveda nihče ni opazil…

[hr]

Če tako zastaviš, potem drži. Ampak mi govorimo o zavetiščih, v katerih so psi predvidoma več kot 30 dni. Ker v 30 dneh zanesljivo ne moreš oddati vseh, ki pridejo not, pa če imaš kriterije čisto na podnu.

In potem je seveda razlika, ali se s temi psi kdo ukvarja, ali jim samo vrže futer in mogoče sčisti kletko. Ker če se vsaj približno ukvarjaš s psom, ga veš vsaj v grobem opisat in tudi vsaj za silo ocenit, za v kakšne roke je primeren. Če mu samo vržeš futer, potem pač ne veš drugega kot to, da je velik in črn, na primer. Z ostalim pa naj se posvojitelj znajde, kakor se ve in zna. Če ne, bo psa pač vrnil. Koga pa briga za enega psa, če se oddaja in vrača.

No, tole…
Tudi posvojitelji se morajo zavedati nekaterih stvari.
… točno zaradi tega smo (spet) prišli na zavetišča. Začelo se je z enim čisto dobronamernim stavkom. Pravzaprav dvema:
Ja, a imajo vsi dovolj znanja in izkušenj za posvojitev psa z npr. slabimi izkušnjami oz. neznano preteklostjo? Malo preveč na lahko svetujete posvajanja iz zavetišč…

Potem je pa zavilo spet nekam čisto drugam…
Eh ja

V sosednji temi je nekdo napisal, da ima kodra, starega pet let, črne barve, a je po glavi in gobcu že čisto siv. Dobil je odgovor, da to ni nič nenavadnega. Torej? Predvidevam, da je po tej logiki tudi Žak st. lahko star 4 leta a ne?
Nadalje, če na spletni strani ni vpisanih vseh podatkov, to še ne pomeni, da jih ne boš dobila, če boš šla tja in se resno zanimala za psa. o razumevanju tvojega posta pa ne bom komentirala, veš, se ne spuščam na tako nizek nivo, sem visoko nad teboj 🙂
p.s. tvojega komentarja

Rešitev je seveda enostavna – kdor noče genetskih mutiranih izrodkov, ali psov s psihičnimi težavami iz azilov, se bo pač moral obrniti na odgovornega rejca, ki vzgaja kvalitetne, pravilno socializirane, cepljene, zdrave in dela sposobne “mešance”. V Sloveniji bo to žal težko – v tujini pa niti ni takšna redkost – če se že opravljate po elitne pasme psov v tujino, se zapeljite raje do takšnega rejca, pa za veliko nižjo ceno kupite zdravo, delovno sposobno, psihično stabilno žival.

Še moja izkušnja z določenim psom iz azila: dobil sem ga pri cca 1 letu, bil je mojster pobegov – nastanjen je bil zunaj, v večji ogradi z zelenico, imel je pasjo uto, prav tako prost dostop do ogrevanega in udobnega prostora samo zanj. Pasje bivališče je bilo veliko – pes je pa vedno kopal luknje pod ograjo in iskal vse možne izhode – in pri tako veliki ogradi mu je seveda prej ali slej uspelo in je našel šibko točko – prišlo je celo do točke, da je preskakoval ograjo, ki je bila veliko previsoka da bi človek sploh pomislil, da bo prišel čez, pa jo je nekako preplezal. Sčasoma smo odpravili večino psiholoških motenj in težav, a bežal je pa vedno – pa ni šel daleč, ponavadi je ostal kje v bližini, ampak očitno ni zdržal v “zaprtem” prostoru, čeprav je bil ta zelo udoben in po vseh kriterijih pravi pasji hotel. Da bi ga zaprl v hišo ni bilo govora, ne bi prenesel zaprtega prostora. Pojma nimam, kaj so delali z njim v azilu, da se je tako bal omejenih prostorov. Kakorkoli že, imel je še drugo motnjo – besno se je zaganjal v avte, ko je videl avto, se mu je popolnoma utrgalo. Oboje skupaj (pobegi+jeza na avte) ga je stalo življenja – enkrat mu je uspelo zbežati (še zdaj ne vem kje je našel luknjo v ograji, ali pa jo je mogoče celo preplezal) – zagnal se je v avto na bližnji cesti, ki ga je tudi povozil.
Toliko o psih iz zavetišč – nudili smo mu vse kar se je dalo, odlične pogoje, vzgojo in pravi pasji hotel, pa očitno to ni zadostovalo. Pri psih iz zavetišč torej previdno – večina takšnih psov ni primernih za začetnika – niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi zgoraj opisanega psa dobila kaka 15 letna deklica, ki si je zaželela kužka :/

Zanimivo. Zakaj že točno je zavetišče, kamor je prišel pes malo pred prihodom k vam, krivo za njegovo travmatično preteklost?

Petnajstletna deklica pa v zavetišču ne more posvojiti “kužka, ki si ga je zaželela kužka”, saj mladoletne osebe ne morejo posvajati živali.

Domnevam, da so travme – strah pred zaprtimi prostori oziroma ograjo iz zavetišča, ker je bil tam pes zaprt v majhnem prostoru in gotovo se je moralo zgoditi nekaj slabega prav v zavetišču. Dopučam možnost, da je problem že nastal pred prihodom v zavetišče, vendar je majhna. Za to, da se je zaganjal v avte npr. nisem dejal, da je krivo zavetišče – prav tako je imel pes še druge probleme, kot je upiranje oziroma strah pred povodcem ipd, pa za to tudi nisem krivil zavetišča. Za strah pred zaprtimi prostori pa upravičeno sumim zavetišče, glede na pogoje, v katerih je bil pes, ko sem ga posvojil. Vendar se ne pritožujem – točno sem vedel kaj si jemljem na grbo, pes bi bil tako ali tako uspavan in mislim, da je bil deležen vsaj malo topline in ljubezni proti koncu življenja.
Glede primera z deklico pa, saj vemo kako potekajo posvojitve v nekaterih zavetiščih – mamica pride z otročkom, ki si zaželi točno toločenega psa in včasih se zgodi, da ga tudi odpeljejo – vsekakor pa to ni način dela vseh zavetišč – nekatera se res potrudijo, da najdejo psa, ki bo ustrezal novi družini ni pa to splošno pravilo.

Pa še nekaj da razjasnim: pes je bil lep, prijazen in pravi cukerček – edino, kar bi bodoči lastnik lahko opazil je bil strah pred povodcem in slabo socializiranost, pa ni bilo tako hudo – pravi karakter je pes pokazal šele čez čas – so pač bile določene stvari, ki so ga spravile popolnoma iz tira. Kakorkoli že, v zavetišču so se zavedali stanja in ga niso aktivno oddajali, psu se je kazala slaba prihodnost. Še to – travmatične izkušnje v azilu niso nujno posledica človeškega ravnanja – lahko so za to krive tudi druge živali – ali pa je bil pes že prej občutljiv na majhne zaprte prostore, ko pa je preživel nekaj časa zaprt v majhnem boksu v azilu se je pač vse skupaj stopnjevalo.

Ampak to ni point, moj point je to, da je takih psov v zavetiščih veliko – večinoma gre za pse s slabo preteklostjo, če niso ravno mladiči. Nevestno in neodgovorno oddajanje takšnih psov (ki ne nujno kažejo znake vedenskih motenj na prvi pogled) se žal dogaja – zato pozornost pri posvojitvi ni odveč!

Se opravičujem trenutno ne utegnem prebrati celih postov. Zato samo pripomba v zvezi s strahom pred bivanjem v boksu. Imam psa, posvojenega direktno od prejšnjega lastnika. Ne spraviš ga v boks niti na trik niti s silo. Smo namreč poskusili enkrat na obisku, jaz namreč boksa nimam. Se pa ne čudim reakciji, če vem, da je pes svoje prvo leto in pol preživel tako rekoč ves čas v boksu.

Pred tem smo imeli že 2 posvojena psa, tudi direktno (ne iz zavetišča), ampak sta bila oba hišna (“pomanjkanje časa”)in ni bilo nikoli opaziti kakih posebnih travm.

Ozaveščen,

zelo dobro pišeš. Se strinjam.
Zanima pa me, ali imaš stike s kakšnim zanesljivim rejcem psov (brez rodovnika)?
Sem namreč pred nakupom psa.

LP

Zakaj točno nameravaš s svojim nakupom podpreti dvoriščnega rejca ali celo preprodajalca? Med drugim tudi ti s svojim izkoriščanjem psov za zaslužek polnijo zavetišča, ker jim je povsem vseeno komu prodajo mladiča, tudi če ga ta za vse življenje pripne na verigo, zapre v boks ali se ga ob prvem letu nečipiranega znebi, ker se ga naveliča.

Predlagam:
1) nakup psa od preverjenega vzreditelja, če želite pasemskega psa,

2) posvojitev v zavetišču, kjer vam bodo svetovali posvojitev psa, ki je primeren za vaše izkušnje, predznanje in življenski slog ali posvojitev od prostovoljcev, ki imajo pse nastanjene pri sebi doma in tako zelo dobro vedo, kakšne so potrebe psa.

Mimogrede, v zavetiščih je, žal, tudi vse prepolno mladičev, ki iščejo svoje domove in večinoma nimajo nobenih travmatičnih izkušenj in niso vedenjsko problematični (potrebujejo pa dosledno vzgojo kot pač vsak pasji mladič, jasno).

Se strinjam z TV,
Če želiš kvalitetnega psa brez rodovnika v Sloveniji, ga boš dobila mogoče edino v vrstah policije, ter pri nekaterih vzrediteljih lovskih pasem – ki vzrejajo pse le in samo za lov. Še opozorilo: delovni psi so DRAGI in ne boš ničesar prišparala v primerjavi z rodovniškim psom.
Sicer pa poišči vzreditelja katerekoli pasme, ki ni priznana s strani rodovniških organizacij – to so razne napol priznane pasme, hibridi itd – takšne pse skoraj vedno vzrejajo ljubitelji in ljudje ki imajo v glavi zastavljene jasne cilje (ki niso denar).

Aja pa še eno svetlo izjemo vzreje v naši deželici bi omenil: kraški ovčarji! Pri načrtovanju legel sodeluje celo biotehniška fakulteta, ki ima na razpolago tudi genetsko bazo posameznih psov – kraševci se pri nas vzrejajo pravilno in prav je tako;)

Katere pasme imaš v mislih?

Pasme v čakalnici FCI (vendar je tu potrebna že previdnost), ali pa hibride:
http://www.dogbreedinfo.com/hybridmain.htm