Vedno bolj. Na srečo tudi pri zavrženih psih, kjer se ravno na ta način bivše lastnike fajn po tacah useka.

Predvsem pri zavrzenih psih. Dokler se pri vzrediteljih z lahkoto kupi macka v zaklju imam pac predsodek, verjamem, da nisem edina in, da je cisto upravicen.
Tako pac zal je, pri nas je nasplosno se vedno prevec stvari narejenih na lepe oci.

A pri zavrženih ne dobite mačka v žaklju? Pri šteparjih tudi ne? Na kaj pa tam zaupate? Na to, da je najbolj komot, ker samo tošl odprete, pa noben nič ne vpraša? Me prav zanima, v kaj tako strašno zaupate v teh primerih? Še posebej zato, ker imate/jo nekateri ponavljajoče slabe izkušnje, ki so se končale s smrtjo psov, pa ste/so se vračali k istemu človeku po novega in novega mladiča… Kaj torej?

Ne vem a me po novem vikas, po odgovoru sklepam, da se vprasanje nanasa name (oz vprasanja). No, ce ze..imam mesancka (ups mladicki) in rodovniskega hrtka. Se nikamor ne vracam in nihce ni poginil.
Sicer bi pa jaz malo popazila na besede na tvojem mestu, ker s temi vprasanji vzreditelje postavljas ob bok vsem ljubiteljskim rejcem in steparjem.
Tega si ti, kot zagovornik (kar nedvomno poudarjas da si) kontrolirane reje, na noben nacin ne bi smela dovoliti.
Upam pa na cas, ko se bo dejansko dalo zaupat papirjem. A od tega smo ocitno se dalec.

Zakaj bi pazila na besede? Vsak vzreditelj je lahko ali pa tudi ne, dober in zaupanja vreden. Razlike med vzreditelji in šteparji ter preprodajalci pa lahko izkoristi (ali pa tudi ne) kupec sam, v kolikor se v nakup poda pravilno. Pri vzreditelju lahko preveri prednike, lahko naveže stik s poprejšnjimi kupci mladičev in se pozanima o izkušnjah, zdravstvenem stanju ipd. Če tega ne stori, si je kriv sam in v tem primeru je potem papir res samo papir. Pa se bom navezala na tole znano zadnje mesece, da je tudi Atlas imel vzrejno dovoljenje. Ja, res je. Ampak je seveda imel tudi rodovnik pred tem vzrejnim dovoljenjem, kjer sta bila napisana tudi Knight in Joy kot starša. In če bi sama kupovala bullmastifa, bi si rodovnik ogledala in prišla v trenutku do zaključka, da sta starša sodelovala v napadu na človeka, da je Atlas bil njun potomec, torej me ta kombinacija ali morebitno leglo/linija ne zanima. Te možnosti pri šteparju nimam, pri preprodajalcu tudi ne. Če pa mi je rodovnik samo list papirja, ja, pol mi pa bog pomagaj.

Ce ima pes vzrejno dovoljenje, ki ga praviloma niti pod razno ne bi smel dobit, bi rekla, da je problem kje drugje kot v kupcu. Vzreditelj naj bi pa tudi prodajal psa odgovorno, opozoril na morebitne (potencialne) zdravstvene ali vedenjske tezave itd
V kolikor tega ne stori lahko kaj hitro pade prijava.
Izjemno ucinkovt (preizkuseno) je urad RS za varstvo potrosnikov.
Ce bi te stvari funkcionirale, papir ne bi bil samo papir ampak verodostojen dokument, tudi koder z rodovnikom zamaskiran v dihurja se ne bi sprehajal nekje, pa se bi se dalo nastevati.

Daj, preberi, kaj si napisala. Ja, kupec lahko prijavi, če je tako brihten, da ve, kaj se sploh prijavlja. Torej?
Pa bom spet, če bo mooooooogooooooooče komu potegnilo. Ja, sem imela psa z rodovnikom, sem ga dala uspavat pri starosti 2 leti in 9 dni, ker ni šlo več. Dokazana avtoimuna bolezen, gensko pogojena. Prijava, odvzem vzrejnega dovoljenja, ker je vzrediteljica kljub temu paritve ponavljala. Mojega psa že dolgo ni več, ona pa prodaja nerodovniške mladiče. Hm… Pa zdaj razloži, kako to razumeš.

Moje mnenje je, da je večina sodobnih pasemskih psov izrodkov. Četudi posamezni psi nimajo vedno zdravstvenih težav, se napake v pasmi hitro seštevajo. Takoj ko pasmo tako strogo omejimo, ji zapremo gensko pipco in jo obsodimo na regresijo. Človek si je vedno podrejal stvari svojemu okusu, ampak glede na to, da ne živimo več v srednjem veku in že mamo neki osnov iz genetike, bi lahka bli bol preudarni pri takem ravnanju. Neprofitna in preudarna pravila pa se žel ne obnesejo pri NAŠI pasmi. In to velja za vsa področja ne samo za kinologijo!

Če mate radi pse, in bi ga imeli zaradi sebe, ne zaradi sosedov, si izberite mešanca iz zavetišča.

Ja, a imajo vsi dovolj znanja in izkušenj za posvojitev psa z npr. slabimi izkušnjami oz. neznano preteklostjo? Malo preveč na lahko svetujete posvajanja iz zavetišč…

Upam da imajo v naših zavetiščih dovolj usposobljene ljudi, ki presodijo za koga je kakšen pes primeren.

V enem, ja… Ostalo je pa poden.

Poden od podna so zavetišča v katerih ubijajo živali zaradi t.i. prostorske stiske…

Poden od podna so v prvi vrsti ljudje, zaradi katerih so zavetišča sploh potrebna.

Pa smo že spet na začetku. Da lahko nekdo tako dolgo vleče travmo / zavist / vstavi poljubno…

Problem so zavetišča, kjer so vsi psi “stari eno leto in prijazni”. In ga lahko izbereš na podlagi oblike in dveurnega sprehoda, kjer se zaradi spremembe vodnika itak obnaša čisto drugače. Pa zavetišča, ki oddajo psa komurkoli, tudi na all-inclusive s ketno in pomijami…

In dokler se to ne popravi, je res hudo dvomljiv šport kar poprek svetovati posvojitve iz zavetišč.

Eh…

Se strinjam z YO, da so poden od podna v prvi vrsti ljudje. To je čista resnica.
Nikako pa se ne strinjam s tabo, Nika. O kakšni zavisti govoriš? Komu bi pa naj zavidali, živalim, ki so bile umorjene ali kako?
In ne govori nekaj na pamet. Če veš v katerem zavetišču lažejo, da so vsi psi stari eno leto, to povej. Če ne veš, potem raje umolkni.
Moje čisto osebno mnenje pa je, da lagati seveda ni lepo in ni prav, je pa vsekakor dosti dosti manjši greh oddati 3-letnega psa kot enoletnega, kot pa ga poslati na drugi svet. (kaj dosti starejšega psa je pa že bolj težko proglasiti za najstnika)

Po tej logiki naj torej vodje zavetišč zamolčijo, da ima določen pes določene “posebne” potrebe, kronične zdravstvene težave, ki so sicer z zdravili povsem obvladljive, potrebuje posebno dieto, se ga nikoli in nikdar ne sme izpustiti s povodca, potrebuje nekoga s primernimi izkušnjami, ne mara mačk, ni primeren za bivanje z otroki itd., samo zato da bodo psi oddani pa čeprav v povsem neprimerne domove, od koder jih bodo po posvojitvi v velikem odstotku vračali nazaj v zavetišča?

Raje se naj živali oddaja na verige, kjer bodo životarile do smrti, ker zadnje ni drugih zainteresiranih posvojiteljev?

Starost odraslega psa je na koncu še najmanjši problem pri oddaji. Večina bi sicer rada posvojila mladiča.

Če je tole namenjeno meni, potem te sprašujem, kje si pobrala vse to? Jaz tega namreč nikjer nisem napisala.
Trdim samo, še enkrat, da je dosti manjši greh zamolčati leto ali dve kot pa psa ubiti.
Če ti misliš drugače, pač misli. Vsak ima pravico do svojega mnenja.

Želim ti pojasniti, da je starost odraslega psa, ki bi jo umetno spremenil s treh let na eno, še najmanjši “pospeševalec” ali “zaviralec” posvojitve psa. Psi niso neposvojeni zato ker imajo v opisu “dve leti preveč”, prav tako jih zaradi tega ne evtanazirajo.

Zato te sprašujem, kako daleč gre ta “manjši greh”, kaj vse naj se torej posvojiteljem zamolči, da bi bil pes hitreje posvojen oz. sploh posvojen?

In, ne, nikakor se ne strinjam s kakršnimkoli prikrivanjem ali prilagajanjem podatkov ob posvojitvi. Nujno je, da je slika čimbolj realna, saj je tako posledično uspešna posvojitev in, predvsem, dobro sobivanje posvojenega psa in skrbnika veliko bolj možno.

Kaj vse se naj zamolči? Ta je pa dobra! Nič se ne bi smelo zamolčati.
Jaz samo pravim, da prikrivanje let res ni takšen zločin, kot je to želela prikazati Nika.
Njena izjava je namreč, da so problem zavetišča, ki trdijo, da so vsi psi stari eno leto.

Napisala je: Problem so zavetišča, kjer so vsi psi “stari eno leto in prijazni“.

S čimer je po mojem mnenju želela opozoriti na mnogo širši problem kot je to, če je manjši ali večji “greh” psa pomladiti za eno ali dne leti.