Imam boljšo idejo, ki je pa bolj ali manj pobožna želja: reorganizacija kinologije, da bodo pasme zopet to kar bi morale biti, izničenje “elitizma” pasemskih psov (in s tem tudi nižanje cen – pa ne mi zdaj s stroški, oba dobro veva, da nekateri vzreditelji mastno služijo s svojimi psi, posebej pri elitnih in redkih pasmah), obdavčitev vsakršne vzreje psov (tudi šteparjev – ki potem ne bi več štepali, ko bi jim to povzročalo stroške in ko bi rodovniškega psa dobil za isto ceno), itd.
Če bi se izvedli takšni ukrepi, tudi šteparjev ne bi bilo več, vzreja bi bila nadzorovana in tako naprej. Ampak za to je pomembna sprememba na globalni ravni – sprememba celotne kinologije, ki se pa tudi ne bo zgodila. Konec koncev je kinologija kriva za stanje kakršno je, tudi za štepanje psov “na črno”.
Do takrat pa lahko svetujem samo to: kupujte pri odgovornih vzrediteljih, še bolje pa bo, če posvojite mešanca. Pri tem bi poudaril, da rodovnik ne zagotavlja odgovorne in skrbne vzreje, tudi če imajo vzreditelji dobre namene – dobra in odgovorna vzreja je na žalost možna pri trenutnem stanju kinologije le, če se vzreditelj bolj ali manj oddalji od standardov pasme, kar pa pomeni manj titul, manj zvenečih imen, včasih pa celo izguba vzrejnega => vse skupaj pa je manj elitno in na žalost zaradi tega tudi manj zanimivo.

Jah, denar poganja mašinerijo na obeh polih. Tako pri pasjih farmah kot pri elitni, titulirani vzreji. Zalužki so dobri, skrivajo jih pa oboji. Elita zaradi neke kvazi morale, farmerji pa zaradi davkov. Pri tem je pa res, da je elitna vzreja bistveno dražja od farmske in mi je tudi razlika v ceni razumljiva.

Kar hočem že ves čas povedati, in bom še enkrat, je pa tole: pri farmski vzreji kupec nima niti najmanjše možnosti izbire. Zanaša se lahko izključno na videz mladiča, kar je približno enako kot risanje križcev na loto listku. Resnih vzrediteljev, ki vejo, kaj delajo, čeprav niso FCI požegnani, je… koliko? Za prste ene roke?

Za povprečnega ljubitelja je torej še vedno najbolj varna pot premišljen nakup z rodovnikom, ali pa posvojitev kakega odvečnega – in tudi tu ni vseeno, kje in kako ga iskati.

Vsekakor se strinjam. Če kupec nima pojma in hoče psa kupiti takoj, je bolje da najde kakega z rodovnikom, je veliko manjša verjetnost, da se bo nasankal.
Ampak živali se ne kupuje na vrat na nos, pri prvem leglu ki je na voljo! Potreben je temeljit premislek in selekcija med različnimi rejci, da najdemo res tistega primernega 😉

Maja, ukraden avto lahko tudi kupis z dokumenti, pa zato ni nic man ukraden.
Meni se pac zdi, da je bistvenejse poznavanje ozadja iz katerega pes prihaja, s papirji ali brez.
Od novega leta imam kuzka, z rodovnikom, v parih dneh se je pokazal vsak lapsus, ki ga je vzreditelj naredil. Ali, ce se natancneje izrazim, vse cesar s tem kuzkom ni pocel.
Napaka je tako moja, sem pac zaupala renomeju vzreditelja in sklepala, da se vsi, “ki stejejo” potrudijo bolj.

Ne gre za ponarejanje rodovnikov, prijava paritve je nekaj povsem drugega. To je namreč jamstvo, da sta dotična psa zares starša potomcev, ki jih prodajajo.

Ne ni jamstvo lol. Kako ste naivni, verjamete pa res vsi propagandi ki vam jo natvezijo rejci.
Naj vam povem, da se dogajajo še veliko hujše stvari – nerodovniške pse ki so bili rojeni na isti dan ali blizu lahko celo podtaknejo v novo leglo in zanje dobijo rodovnik – toliko o poštenosti nekaterih rejcev.

Obrazec “Prijava paritve” od KZS se izpolni šele PO paritvi – lastnik psice ga izpolni in pošlje po pošti na KZS najkasneje v 20 dneh od paritve. Kako zagotovilo, lepo vas prosim, gre le za formalnost. Še vedno bodoči lastnik lahko samo zaupa rejcu, da so psi to, kar se navaja da so.

Obrazec zares pošlje lastnik psice, vendar mora zraven predložiti še fotokopijo vzrejne knjižice, fotokopijo vzrejnega kartončka samca in fotokopiji obeh rodovnikov.

Zares ne poznam nobenega lastnika samca, ki bi zavrgel ves svoj trud, čas in denar – s tem, da bi nekomu “posodil” vzrejni kartonček njegovega samca brez paritve.

Vzrejni referent pride praviloma pogledat leglo, ko so mladiči stari le nekaj dni – tu ni mogoče skriti katera psica je mama mladičev.

Kar pa se tiče podtikanja mladičev k leglu- v teoriji bi to bilo mogoče, vendar je pri nadštevilčnih leglih pravilnik zopet malo drugačen, tako da komur bi šlo dejansko le za denar, na ta način ne bi bilo nič.

Konec koncev tudi opravljanje DNK testov ni nek misterij v današnjih časih…

Ah daj no. Kaj pa v primeru, ko je vzreditelj lastnik tako psice, kot psa? Saj se dobro ve kaj vse se dogaja pri vzreji psov, si je brezveze zatiskati oči. Tudi podtikanje mladičev SE dogaja, nažalost.

DNK test je vsekakor smiselen korak, ko ne moremo popolnoma zaupati rejcu in bi se ga vsekakor moglo bolj pogosto prakticirati. Mogoče bi KZS mogla delati teste na naključno izbranih leglih vsako leto. Pa to ni point te teme – važno je samo, da se ljudem pove, naj kupujejo samo pri odgovornih in dobrih vzrediteljih, ter da naj se pazijo tudi rodovniške vzreje, ki ni tako zlata, kot se jo rado prikazuje na slovenskih formuh, ter uživa brezpogojno zagovarjanje velikega števila rejcev in ljubiteljev pasemskih psov.

Pa še to da razjasnim: se bo kdo vprašal, zakaj bi kdo prijavil drugačno paritev, če je lastnik tako samca kot samice. Samo nekaj primerov:
1) ima več samcev, prišlo je do nenadzorovane paritve, kot očeta prijavi pač najboljšega od samcev
2) ima več samcev, pa vzreditelj sploh ne ve, kateri je oplodil samico
3) sosedov nerodovniški “čistokrvni” pes je pomotoma oplodil samico, vzreditelj pa kot očeta prijavi svojega rodovniškega šampiona
4) itd itd, možnosti je ogromno in se v praksi na žalost tudi dogajajo

Še enkrat – v teoriji je lahko vse to in še kaj drugega, v praksi pa ne verjamem.

Koliko je vzrediteljev, ki ima več samcev – zelo zelo malo. Večina ima le enega samca, saj jih več ne potrebuje, nekateri jih niti nimajo.

Konkretno poznam primer, ko je sosedov oplodil samico, ki so jo takoj peljali na abortus.

Vzreja ni le prodaja mladičev na kratki rok. Gre za grajenje linije na fenotipskih in karakternih značilnostih in za odnos do bodočih lastnikov mladičev.

Če že govorimo o slabih vzrediteljih – gre tu le za izjemo, pri “čistokrvnih brez rodovnika” pa je to skoraj vedno pravilo.

Če imaš rad psa in pasmo – se odločiš za nadzorovano vzrejo z vsemi dodatnimi pregledi in papirji, ne pa za štepanje mladičev.

Lastniki, ki imajo psico in jo parijo le enkrat – t.i. ljubiteljsko leglo, pa največkrat ne poznajo niti osnovnih zadev pri leglu, kako bodo šele lahko pomagali samici ko bo potrebno dohranjevanje, kje so še situacije ko pride do kakšnih neprijetnosti…

Za kakršnokoli selektivno in kvalitetno vzrejo je potrebno imeti več samcev in samic, ter jih dobro poznati, z njimi delati vsak dan, ter poznati, kako se obnašajo v različnih situacijah, ter kako se obnesejo kot delovni psi.
S tem, da ima večina vzrediteljev po enega samca (ali celo nobenega) se ni za hvaliti, ker pač potem parijo na podlagi vzrejnih ocen in uspehov na razstavah drugih psov, ter drugih podobnih kazalcih (v glavnem kazalci na papirju), ki ne kažejo realnega stanja, na žalost. Zato pa je kinologija tako na psu kot je.

Še primer dobre prakse: gospod Dobermann je čisto sam selektivno vzredil zdravo in dobro delovno pasmo doberman – ko bo kinologija v svojih omejenih pravilnikih sposobna takih uspehov, naj se kar oglasi. Z raznimi razstavami in vzrejnimi dovoljenji bi vedno imeli le pohabljene in napol bolne pse.
Takšni dosežki in takšna dobra vzreja niso mogoči z enim samcem, niti niso mogoči z obiskovanjem razstav – in ravno takšni dosežki ter napredek (in ne stagnacija) pasem bi morali biti prioriteta vseh vzrediteljev, ki se zavedajo, da je pes pes in ne modni okrasek ali elitni statusni simbol.

Yo_ misterij ni, del redne prakse pa tudi ne.

Žal, Maja, si zelo naivna. Ne vem sicer za na splošno, glede pasjereje pa vsekakor.

Glede na vse zgodbe, ki krožijo, in so zelo možne in zelo verjetne, dokazati jih pa ni mogoče, sem jaz tudi za to, da postane DNK test del standardne procedure. Ker vse te prijave, pa papirčki, pa vzrejni referenti pa kaj jaz vem kaj… so meni bolj kot ne jajca. Je toliko lukenj, da jih vsak kekec vidi, kaj šele nekdo, ki mu diši denar, morala je pa tujka neznanega pomena. Ampak to pač tako je in tu se bo težko kaj spremenilo, ker je preveč denarja v igri. Še vedno pa ostaja vsaj ene par zanesenjakov, ki se res trudijo.

No, takih zanesenjakov pa na področju “čistokrvnih brez rodovnika” v bistvu ni. Jaz sem slišala za enega, pa ker nisem ravno globoko v sceni, je verjetno še kdo, pa ne poznam. Večina (pravzaprav skoraj vsa) “čistokrvna brez rodovnika” legla so pa
– od zaslužkarjev, ki jim je škoda vsakega “odvečnega” centa, ki jim ni škoda psic in ki jim dol visi tako za mladiče kot za kupce
– od neukih navdušencev, ki imajo tako leeepega psa/psico, da nujno mora imeti potmce, če mu/ji že ne morejo postaviti spomenika na glavni promenadi
– od nespretnežev, ki se jim je zgodil ups. No, psicam.

Od zadnjih dvojih z veliko sreče lahko celo pričakuješ kar v redu psa. Če imaš v glavi poštimano, kaj iščeš in če je to to, kar iščeš. Ampak, še enkrat, ogromno bodočih pasjih lastnikov NIMA poštimano v glavi, pač pa iščejo igračko ali modni dodatek. Ki ga je treba dobiti TAKOJ. No, od tistih prvo omenjenih pa sploh niti nimaš kaj pričakovati, ker so na svetu itak samo za merilo*

(*Če ne bi bilo slabih ljudi, bi človeštvo izgubilo merilo in se ne bi več vedelo, kateri so pa dobri)

Aja, pozabila dodati, da od vseh omenjenih kategorij “čistokrvnih brez rodovnika” pa nobenega ne moreš AMA NIČ vprašati o karakterju staršev, prednikov ali mladičev. Pri rodovniški vzreji se pa celo najde ene par, ki vedo, da ima pes tudi karakter, ne samo štiri tace in barvo dlake.

Tu se motiš. Zakaj bi morala imeti samca doma? Doma imam npr. par samic, vzrejam in razstavljam že vrsto let, dobro poznam sceno pasme in vzreditelje ter linije, da vem s kom pariti in s kom ne. V čem je tu problem? Samca ne izbereš na podlagi titul, temveč na podlagi celotne linije, kakšne mladiče daje v kombinaciji z določeno linijo, karakter…

Zakaj sem naivna? Govorim isto zgodbo kot ti. Dopuščam zlorabe v primeru rodovniške vzreje, vendar pravim, da je tudi v primeru zlorab še vedno v večini legel bolje poskrbljeno kot pa pri šteparjih.

Zakaj imeti doma več živali, da lahko sami prakticiramo selektivno vzrejo? Zato ker tako živali najbolje poznamo, ter lahko selektivno izbiramo lastnosti, ki bodo napredovale pasmo. Seveda, če te ne zanima napredek pasme in delovna sposobnost, potem to ni važno – če ti je pomemben samo videz, potem je kinološki način vzreje čisto ok. Ampak se dobro ve kam je takšna vzreja pripeljala pasme.
Razumem da misliš dobro in zagovarjaš kinologijo, ker znotraj nje vidiš možnost za vzdrževanje pasme na nekem konstantnem standardu, jaz osebno pa raje vidim napredovanje in razvoj pasme. To sta dva različna pogleda na vzrejo psov – drugi je kriv za nastanek pasem, prvi pa je kriv za stanje pasem takšno kot je danes – rezultati pa govorijo sami zase.

Kot sem imela do sedaj videti možnost pri rodovniški vzreji (kar se tiče pasme, ki jo poznam) je hvalabogu tako, da tisti, ki se tega lotijo zaradi denarja, kaj kmalu obupajo.

Tisti, ki delajo s srcem v dobro pasme in psov, ki jih imajo doma, pa stremijo k čim boljšim primerkom pasme – karakterno, zdravstveno in po izgledu. Vzreditelji v Evropi so zelo povezani, si pomagajo in posledično to pripomore k boljšem pozavanju določenih linij in pasme same.

Ne rečem, da se vmes ne najde tudi kak tak, ki ima drugačne poglede – z njim se pač ne ukvarjajo in kmalu ugotovi, da je sam v tem.