Pozdravljeni
V uvodu naj omenim malo preteklosti našega družinskega življenja. S partnerjem sva si zelo različna, a kljub temu ga imam po 30. letih še vedno rada. Skupaj sva prebrodila mnogo težkih trenutkov (nenadna smrt najinega sina, bolezen in ne na koncu tudi mojo odvisnost od alkohola). Zmoti pa me njegova osornost (kadar ni v najboljši koži – se mu vidi na obrazu, čeprav zanika). Čustev ne izraža, čeprav vseskozi zatrjuje, da je rasel v ljubeči družini. Na ta račun prihaja do najinih konfliktov, ki, moram priznati niso prijetni. Sama vzkipim, on pa sicer z mirnim, arogantnim tonom “sika” nazaj. Ne pusti mi stavka povedati do konca. Vem, da so taki pogovori brezplodni in brezciljni, a si ne morem pomagati. Včasih se zadržim, včasih pač ne. Velikokrat poudarja vero, a glede na njegove reakcije, nisem prepričana, da ve kaj naj bi učila vera.
In kje se je v tem trenutku pojavila moja, že kar nemogoča stiska. Kar se tiče najinih konfliktov, nekako predelam v sebi in si velikokrat zadeve ne vzamem preveč k srcu. Ampak sedaj, mogoče razmišljam napačno, pa gre res že čez vse meje.
Imava sina v najstniških letih. “Meče” ga po domače v nebo. Veliko se pogovarjava. Trenutno ima težave s svojo identiteto, videzom. Ne vidi smisla v obiskovanju osnovne šole (čeprav je odličen). Skratka, dogajajo se mu velike spremembe tako na čustvenem kot telesnem področju. Šla sem skozi to fazo in ga po svoje razumem. In kje je problem? Zdravih odnosov med sinom in možem sploh ni (tudi najini so trenutno zelo slabi). Mož gre zjutraj v službo in čeprav dela po 8 ur, ga pred 6. uro zvečer ni doma. Domnevam, da je to njegov umik.Ko se pojavi problem, pobegne v svoj svet. Pozno prihajanje domov ni trenutna stvar, ampak se vleče že dolga leta. Ob večerih prebere časopis, potem se pa umakne za računalnik, klet. Z otrokom takoj pride v konfliktno situacijo – zaradi uporabe elektronike, če ne drugega. Priznam. Sina je, glede tega treba brzdati, ampak na način, ki bo sprejemljiv za obe strani. Mož mu je pobral vso elektroniko. Celo tako daleč je šlo, da je odklopil internet in smo bili 14 dni praktično brez vsi trije. OK, tudi to je lahko skrajni ukrep. Žalosti me, da sedaj ko sin potrebuje očeta, le ta ni nič z njim. Skupaj ne počneta praktično nič. Sin ga pogreša, mogoče mu to kaže na neprimeren način, ampak….
Kar nekaj časa smo napisali pravila (za vse), da si pomagamo med seboj, pospravljamo za seboj, se pogovarjamo umirjeno… Od tega se mož ne drži niti enega, včasih zadnjega tudi jaz ne. Če ga opomnim, naj pospravi za sabo, je kot bob ob steno, kljub temu, da mu rečem, da je tudi po tem sinov vzgled. Skratka. Ima dvojna merila: ena zase, druga pa tista, ki naj bi veljala samo za naju s sinom. Vedno poudarja, JAZ BOM……Ne razumem, zakaj se kdaj ne vživi v sinovo kožo.

Sploh več ne vem, kako naj reagiram. Vsega imam praktično že poln kufer.

Naj povem, da sva obiskovala partnersko posvetovalnico, skupaj obiskujeva tudi psihiatra, obiskala mnogo predavanj, kako ravnati z otroki v najstniških letih, obiskujeva KZA, kjer je veliko govora o odnosih, pa je trenutno vse brezplodno.
Kakšen nasvet?

Užaloščena

Zdravo,
ja imaš kar težko situacijo. Mogoče če imaš možnost, da se s sinom umakneta k tvojim staršem ali njegovim staršem za nekaj časa. Meni se zdi da sin potrebuje pozitivno usmerjanje, mogoče kakšen hobi nekaj kar ga veseli ( šport ali glasba). Najstniška leta so zelo občutljiva sploh na začetku. In opazi če doma ni vse tako kot bi moralo biti. Kar se pa moža tiče se mi zdi da se ne zna spopasti s problemi ali pa se jih sploh noče. Ker ve, da ko prišel domov bo “spet neki” nekdo težil. Se mi zdi da še čustveno ni dozorel (najstniška faza) umik pred svetom. Ali pa je potrt od smrti otroka in je v depresiji. Potem mora obiskati psihologa oz. psihiatra. Upam, da sem ti bila kaj v pomoč.

Lp. mladenka987