Pozdravljeni.

V 13. tednu nosečnosti je ginekolog opazil cisto urahus, velikosti 20 mm.
Sedaj v 15.tednu meri že 26 mm.

Med otrokovim mehurjem in cisto je kanal – odprta povezava, ki meri 6 mm. Ledvičke so vidne in ok.

Cista urahus je zelo redka, zato vas prosim za čim več informacij. Zelo malo podatkov imam o njej zato sem v dvomih ali naj nadaljujem z nosečnostjo ali ne…

Če cista sama po sebi ne poči oziroma izgine potem naj bi po porodu urolog opravil poseg.
1. Zanima me, kakšen je to poseg?
2. Kakšne posledice ima lahko otrok?
3. Kakšen je lahko v tem primeru najhujši scenarij?
4. Ali obstaja kakšna statistika?

Vnaprej hvala za vaš odgovor.
Lp.

Spoštovani!

Zapisali ste izredno resno vprašanje – dvom v zvezi z nadaljevanjem nosečnosti. Glede tega vam ne morem svetovati ničesar, to vsekakor zahteva resen razgovor z ginekologom. Če gre res za cisto urahusa to vsekakor po moje, ampak to je čisto laično, s tem se ne ukvarjam, ni nič resnega in vsekakor ne more biti razlog prenehanja nosečnosti. Ampak – kot že rečeno, to je stvar ginekologa in nikakor ni stvar, ki bi se diskutirala prek interneta.

Sama cista urahusa pa se ne zdi nič slabega in nič hudega – urahus je povezava med popkom in mehurjem, če se ne zapre sama in dela težave se pač izreže. Kdaj se izreže, je odvisno od tega, kakšne težave povzroča – lahko se npr. čaka da je otrok star npr. 6-9 mesecev, lahko pa, sploh če so težave, tudi prej. Poročajo o spontanem izginotju cist urahusa oz. zaprtju odprtega urahusa do 6-tega meseca starosti.

Mnenja o tem, ali naj se izrežejo ostanki urahusa, če jih (npr. z UZ preiskavo) ugotovimo, pri čemer pa ni težav, so deljena in večinoma velja, da se ne odstranjuje, če ne dela težav (zlasti vnetij ali iztekanja tekočine…) ali če ni res veliko, razen seveda, če je bolnik na operacijski mizi zaradi kakšenga drugega vzroka.

Ostanki urahusa se najdejo po eni od raziskav v starosti otroka od 1 tedna do 20-tega leta, pri večini pa v prvem letu starosti. V 60% je anomalija urahusa pri moških in 40% pri ženskah. Znaki so najpogosteje zatekanje tekočine iz popka (cca. 50%), bolečina (20%), cista, tipna masa (10%), ostalo pa eritem ali vnetja sečil (pod 5%). Gre lahko za dejansko odprt urahus – se pravi povezavo med popkom in mehurjem (v 19%) ali pa za cisto (večinoma) oz. sinus (redko) in divertikel mehurja na mestu urahusa (izjemno redko).
Sama operacija ni nič posebnega, je pa po njej nekaj večja možnost zapleta z vnetjem operativne rane (do 9%), ki pač zahteva ustrezno oskrbo, čas in antibiotično zdravljenje. Pri operaciji se odstrani urahus skupaj z delom mehurja, kjer se urahus izliva v mehur in zašije. Ker se pri operaciji običajno odpre mehur, ima otrok po operaciji ne samo drenažo, ampak tudi kateter. Kako dolgo – ali cel teden ali ne, je odvisno od posameznega primere. Preiskave pred operacijo – lahko zadostuje samo ultrazvok, lahko pa se opravijo še RTG preiskave sečil – npr. cistogram, da se izključi morebitne druge anomalije. Obstaja namreč teoretično tveganje, da bi bile prisotne valvule uretre – se pravi ovira v naravnem odtekanju urina iz mehurja – v tem primeru bi to takoj po porodu opazili kot problem praznenja mehurja – otrok ne bi lulal ampak bi vse izločal na popek in bi se moralo ukrepati v prvem dnevu ali dveh po rojstvu – literatura sicer o tem teoretizira, vendar konkretnega primera kolikor vem še ni opisanega.
Važno je, da se pred operacijo ve, da gre za anomalijo urahusa, ne pa druge možne anomalije razvoja struktur v popku, ki bi lahko bile povezane s črevesom in ne z mehurjem.
Ena od raziskav ocenjuje, da naj bi bile anomalije urahusa prisotne pri 1.6% otrok, pri čemer seveda niso vse simptomatske – se pravi take, da bi se moralo ukrepati.
Odstranitev urahusa, če je samo to problem, ne pušča funkcionalnih posledic, saj urahus nima funkcije.

Večina urološke literature na to temo se ukvarja z motnjami urahusa, ki so odkrite po rojstvu. Torej nič ne govori o tistih, kjer bi morda na prenatalnem UZ našli kaj, kar bi opisali kot problem z urahusom, potem pa bi se izkazalo, da gre za kaj drugega, bolj resnega. Z razvojem UZ prenatalno odkrite ciste (ob meritvi nuhalne svetline) večinoma zgolj opisujejo, pogosto ugotovijo, da do poroda izginejo – vprašanje pa je, ali so povezane s kakšnimi drugimi, resnimi anatomskimi ali kromosomskimi anomalijami otroka. Sam urahus ni in ni problem. Če pa je kaj drugega…

Skratka – cista oz anomalija urahusa sama po sebi se ne zdi kritična, še posebej, ker obstaja možnost, da je ob porodu sploh ne bo več. Če pa bo, se bo pač ukrapalo. To je razmišljanje urologa in se nanaša izključno na anomalije urahusa, NE pa na morebitne ciste popkovnice ali druge anomalije – vsekakor predlagam, da se (če se že niste) posvetujete s strokovnjakom za prenatalni UZ iz enega od kliničnih centrov in ravnate po njegovem nasvetu. Sam urahus ni problem, če pa je kaj drugega, pa je lahko seveda povsem drugače. Cista urahusa po porodu ni problem, cista “allantoisa” v popkovnici v 2. tromesečju nosečnosti pa zahteva nadaljno zelo pozorno, tudi genetsko, diagnostiko.

Lepo pozdravljeni!

Spoštovani.

Kot prvo, rada bi se vam zahvalila za tako izčrpen odgovor, zdaj mi je veliko več jasno…

Zanimata pa me še dve stvari (mogoče ste mi na to že odgovorili, ampak vseeno), da se prepričam ali sem prav razumela.

1. Citiram: “Poročajo o spontanem izginotju cist urahusa oz. zaprtju odprtega urahusa do 6-tega meseca starosti.”
Ali je to mišljeno kot 6. mesec nosečnosti, ali 6. mesec po rojstvu?

2. Omenjate težave, ki so povezane s kakšnimi drugimi, resnimi anatomskimi ali kromosomskimi anomalijami otroka…
Zanima me, ali bom izvedela za morebitne anatomske ali kromosomske anomalije otroka z posegom, ki se imenuje biopsija resic, saj sem to že opravila in čakam rezultate, ki bodo znani čez 3 tedne?

Še enkrat hvala…

Lp.

Spoštovani!

Ad 1 – po rojstvu. Za operacijo se seveda odločijo glede na probleme – če se pojavi npr. vnetje, ognojek, če je urahus odprt – se pravi na popku izhaja tekočina – potem se seveda ne čaka s posegom, sicer pa lahko.

Ad 2 – da.