Bravo, Lina, in hvala, da ste podelili svoje izkušnje! Naj bodo tudi drugim v spodbudo in navdih.

Srečno!

Privoščim ti iz vsega srca, da ti je uspelo in si to tudi zelo iskreno popisala.
Meni ni, zato sem se nehala truditi in sem naredila radikalni rez.
Obdala sem se z ljudmi, zraven katerih se dobro počutim in jim je mar moje počutje. Sem sicer precej starejša od tebe in je za mano dolga pot, polna trpljenja, vendar pa mi je uspelo, pač na drugačen način kot tebi.

Mima,

vsi imamo možnost, da se nekega dne zbudimo – tudi TI. Nekoč, ko se boš čutila dovolj močna, boš zmogla počistiti tudi to, kar nosiš v sebi. Zdaj mi nikar spet ne reči, naj si te svoje ideje vtaknem nekam, ker s tem samo kažeš skrito oz. potlačeno jezo v tebi… Poleg tega pa me ne poznaš in ne veš, kakšne so moje izkušnje.

Ko boš nehala imeti pričakovanja do svojih staršev, točno kakšni naj bi bili, jih boš sposobna tudi brezpogojno sprejeti. Za to lekcijo si se odločila že davno prej, ker moraš to ozdraviti v sebi, in v tem življenju si še enkrat padla na izpitu. Ne skrbi, priložnosti boš imela še ogromno….. Ne glej na tvoje izkušnje v luči enega samega življenja…

Jaz ti želim, da začneš res gledati s srcem. In nikoli ne boš dobila ljubezni, če jo ne boš začela dajati prva TI.

Si upaš?

Želim ti obilo poguma…

Amedea

Bravo Amadea,
Linina izkušnja ti je vodo napeljala na tvoj mlin. Kar vsevprek me nekaj optožuješ in posiljuješ s tvojim mnenjem. Okoli sebe imam čisto zadosti iskrene ljubezni ljudi, ki jih cenim in oni mene. Ti pa razdajaj tvojo ljubezen vsem, ki si jo želijo ali pa ne.
Očitno imaš problem sprejeti drugačno mišljenje in misliš, da morajo vsi razmišljati po tvoje? Pa se motiš, vsak zase najbolj ve.
Lina je iskreno opisala svojo izkušnjo in se zelo strinjam z njo. Moja izkušnja je pač drugačna in zato me ne posiljuj s tem, da ne bom nikoli srečna in ljubljena, če ne bom razmišljala po tvoje. Za seboj imam 20 let trdega dela na sami sebi in verjemi, da vem kaj zagovarjam.
Ti pa uživaj še naprej ob prebiranju raznih priročnikov in se pri tem dobro imej.
M.

Amadea!
Pa še to sem pozabila napisati: očitno zelo slabo bereš oz. težje dojemaš, kar prebereš, če ne bi zasledila, da sem že napisala, da nimam do staršev čisto nobenih zamer, pričakovanj, jeze, skratka nič…..

Zakaj pa potem stalno vlečeš na dan, kako grozno da so baje ravnali s tabo in svoje lastne starše imenuješ tujce in mučitelje, ki jim nisi pripravljena odpustiti?………

Ni važno, kaj pišeš, važno je, kaj ČUTIŠ.

Ti že veš.

Točno tako, jaz že vem in ti mi kar naprej nekaj podtikaš. Najbrž ne bom pisala o snežinkah, če je pa tema upravičenost prekinitve s starši.
Tole je zadnje pisanje namenjeno tebi, ker ti ne bom več odgovarjala. Odpri tiste tvoje bukvice in poišči temo: vsiljevanje svoje volje drugim in zakaj drugi ne razmišljajo tako kot jaz, pa se fino poglobi vanje in še koga kaj vprašaj, če ne boš razumela, za kaj gre.

P.S.
Če misliš, da obvladaš psihologijo, ko na tem forumu soliš pamet, se malo zamisli…

mima,
se mi zdi, da si ti tu gor edina, ki v resnici ve za kaj se sploh gre.

Malo više si je lina vzela čas in malo obširneje o svojem primeru. Se mi zdi pa (ne mi zamerit lina), malo naivno, za lase privlečeno in še nedokončana zgodba.

Sorry (vse zlate babice tega sveta), ampak babica ni ravno neka referenca, na katero bi se zrel človek skliceval, še manj postavljal na teh osnovah temelje svojega bodočega življenja, še posebaj če si še mlad.

V lininem primeru so imeli njeni starši “zastrt pogled” in niso “videli” in lina jim je nastavila ogledalo in spregledali so. In odstrla so se jim nova obzorja. In hvaležni so ji.
Lina, sory. Si pomislila, da so starši vsaj dvajset let starejši od tebe, da so že videli veliko več filma (ki se mu pravi življenje)? In temu primerno vedo o življenju toliko več kot ti. Pa da boš (ali si že) ti izboljšala odnos med tvojima staršema. Daj no. Za nos te vlečeta še sedaj, ali pa kaj rabita od tebe.

Glede odpuščanja (na splošno).
Kaj se boš silil odpuščati nekomu, ki mu dol visiš?
Odpustiti nekomu pomeni, da se odločiš, da naj gre on levo, jaz bom šel desno, nimava nič več skupnega, in dol boš visel še ti meni, delaj kar hočeš, vseeno mi je.

POUDARIL BI!!!
TO KAR SEM NAPISAL NI NAPAD NATE, LINA. TVOJO ZGODBO SEM VZEL SAMO KOT NEKI SPLOŠNI PRIMER.

Zdravo 🙂
hvala za mnenja 🙂 kot pravim, to je moja izkušnja.

Fifi, ne počutim se napadeno, nikakor 🙂 Mnenja so različna, hvalabogu. Malo bi edinole komentirala tisto, kar se tiče moje zgodbe:

nikoli nisem rekla, da mi je bila zgled babica kot celotna oseba, ampak da me je nečesa naučila – s svojim dejanjem, ki ga je bila sposobna storiti šele v svoji visoki starosti. Ker se mi je to zdel eden redkih primerov v naši (tudi širši) družini, ki je temeljil na pozitivnem odnosu do življenja. Drugače je imela v svojem življenju tudi precej temnih plati in je mojega očeta pogosto spravljala na rob obupa.

Ljudje smo pač taki, v sivih odtenkih, ne samo beli/črni. Največkrat pa vseeno iščem dobro, in ne slabo, morda zato zvenim naivno. Velikokrat sem to o naivnosti že slišala, sploh ko sem se odločila priti nazaj in zadeve spremeniti. Tisti, ki so mi takrat očitali naivnost, danes sami priznavajo, da pri mojih starših opažajo pozitivno spremembo. Kar sem se iz tega naučila, je, da je zelo zanimivo, kako ljudje zelo radi verjamemo v nesrečne razplete. Kdor na glas pove, da morda pa kljub neznosni situaciji verjame v vsaj znosen, če že ne srečen razplet, je hitro ožigosan za naivneža 🙂 Ampak med verjeti v dobro ali slabo ponavadi vedno raje izberem prvo. Pogosto se izkaže, da so ljudje za tak odnos zelo hvaležni. Zakaj bi čakala na to, da mi nekdo poda roko, če jo lahko podam jaz? Zato tudi ne mislim tako zagrenjeno, da naj bi me starša vlekla za nos. Zakaj bi me že? Ravno danes sta bila pri meni na kosilu, imeli smo se odlično, dolžina nosu pa je še vedno enaka kot včeraj 🙂 In oče je mami po kosilu rekel, da jo pelje v kino. Tako da sta zdaj tam 🙂

Sam s sabo prihajaš v nasprotje, ko najprej praviš, da naj zrelemu človeku babica ne smela biti neka referenca, po drugi strani pa praviš, da so starši kot starejši vedo mnogo več o življenju. Kaj naj bo potem po tvojem ‘referenca’? Tule smo vsi povedali, da smo pretrgali stike, ker nam bližnji (največkrat gre za starše, torej starejše) niso zmogli biti ‘referenca’. Ampak zanima me, zakaj človek, čeprav mlajši, starejšim ne bi smel z dejanji pokazati zgleda? Prepričana sem, da v današnji družbi manjka prav zgledov, ne glede na to, od koga prihajajo. Tudi nisem prepričana, da je starost vedno in povsod garant za spoštljivo in odgovorno obnašanje do sočloveka. Zglede pa, če jih hoče videti, človek lahko najde v dojenčkih, triletnikih vse do sedemdesetletnikov. In v naravi, še posebej 🙂 Lahko pa tudi ne, in s tem prav tako ni nič narobe. Morda enostavno niso dobri zgledi.

Naj povem še enkrat, da se mi zdi prekinitev nevzdržnih odnosov čisto ok dejanje – imam sestrično, s katero sva kot sestri, in tudi ona je s starši pretrgala vse stike. Zaenkrat jih noče vzpostavljati nazaj in njeno odločitev spoštujem. Nikoli ji nisem vsiljevala drugačnega mnenja, ker predobro vem, kako boli. Morda je bilo meni nekoliko lažje, vseskozi sem čutila, da so moji pravzaprav iz ‘mehkega’ testa kot se reče in da nasilje, ki ga zganjajo, izvira iz bolj njihove nemoči kot iz nekakšne zlobe ali kaj vem česa. Zagotovo obstajajo tudi ‘trši’ primerki in ne mislim, da je vedno dobro storiti to, kar sem jaz. Pravim samo, da je morda včasih dobro dati to možnost.

Kar se tiče pa nedokončanih zgodb – take imam najraje. V naravi vse kroži in ni konca, zakaj bi moralo biti nasprotno pri človeku?

Vsem en lep dan 🙂