Pozdravljeni,

ste pa trmast, jaz pa še bolj 😉 in vztrajam na tem, da si psihiatra izbrete sam in se tudi sam sprehodite ali prevozite do njega.

Lep pozdrav,

Ja, sem trmast. Leta 1971 sem se z nekim vprašanjem oglasil pri nekem psihiatru na ljubljanski polikliniki. Bilo je, kot da bi vstopil v 19. stoletje. Odtlej me je bog obvaroval pred njimi in ker sem se jih ogibal, pa tudi nisem mogel srečati kakšnega pametnega. Le to vem, da so nekega fanta na Pohorskem dvoru zdravili z elektrošoki, ker je pokazal očitno zanimanje za isti spol, kar je bilo približno 20 let po tistem 19. stoletju.
No, glede cipralexa. Po 9. mesecih sem rekel, da je zobanja tabletk že dosti in sem zmanjšal dnevno dozo na polovico. Zanimivo je, da sem čez nekaj časa opazil, da meljem z zobmi, takoj ko nisem pozoren na to. Te navade prej nisem imel nikoli in sem jo povezal z abstinenco od cipralexsa. Vrnil sem se na polno dozo in je izginilo. Ima ta mrha navado, da se je človek navadi? Vse življenje nisem bil niti narkoman in niti alkoholik, zdaj pa naj me spravi v odvisnost tista mala bela tabletka.

Trmast ampak simpatičen.

A vi veste kdaj je bilo leto 1971? To je v medicini res prazgodovina.
Kar se tiče Cipralexa, vsi odtegnitveni simptomi (ki pač niso posledica odvisnosti, ampak odtegnitve od učinkovine na katero so možgani bili “navajeni”), torej vse to mine po parih tednih in preprosto ni nevarno. Ene simptome ljudje povezujejo z odtegnitvijo, ampak so dejansko posledica stopnjevanja tesnobe. Vi pa ste “stiskanje z zobmi” že omenjal, torej ni posledica prenehanja z Cipralexom.
Torej, niste narkoman, ne alkoholik in prav tako niste odvisen od majhne bele tabletke. Po parih tednih na polovički jo nehajte jemati. Če pa se simptomi ponavljajo, to pomeni da še ni čas za prenehanje. Velikokrat se dogaja, da če je depresija posledica telesnih boleznih, se ne bo umaknila dokler so prisotni vzroki.
Če boste moral jemati Cipralex celo življenje, to še ne bo taka katastrofa.

Lep pozdrav,

Torej sva psihiatrijo pokopala. Niti znanost ni niti medicina, je nekaj takšnega, kot je današnja povprečna gostilniška kuhinja: samo iz praškov delajo in pogrevajo v mikrovalovki (i.e. na psihiatričnih ustanovah). A pustimo jo. To je samo cel kup fraz in klišejev, h katerim se zatekate tudi vi: odvisnost, navajenost. Dejstvo pa je, da cipralex umetno povzroča (nestrokovno rečeno) neko hormonalno ravnovesje, ki bi se sicer razrešilo drugače, včasih tudi s tem, da človek ne vidi izhoda in se ubije. Zakaj človeka ne bi spremljali zdravniki (psihiatri niso zdravniki, na žalost ne, dokler ne bi delali na resni zdravniški praksi) in mu rekli: Življenje pač ni rožni vrt, malo je potrebno tudi prestati, da bi se vrnili k sebi. Moja edina zahteva je, da bi lahko, recimo urologi in onkologi, vedeli, kaj se dogaja s človekom, ki so ga po svojem najvišjem medicinskem vedenju pohabili. Ne pa da ga pošiljajo od sebe k nekim šamanom. Vem pa, da je možganom sladko dobivati dozo mamil in začenjajo nagajati, ko jih ne dobijo. Mislite, da tesnobe pridejo od česa drugega? Ko bi vi stalno hodili naokrog s plenico, bili dobesedno skopljeni in še v stalni negotovosti, da se rak ne bo ponovil, bi verjetno živeli veselo in povsem neobremenjeno.

Oprostite, da krpam. Šele zdaj sem namreč prebral tisti stavek o tem, da je lahko depresija posledica bolezni. Se sploh kdo ukvarja s tem, kaj se zgodi, če iz kroga proizvajalcev hormonov odstranijo en člen. Da je neravnovesje lahko posledica tega. A naj grem o tem govorit na medicinsko fakuleto jaz?

Seveda se ukvarjamo, mi zdravniki, ups. šamani. Temu se reče liasion ali konziliarna psihiatrija in deluje na stičišču med drugimi medicinskimi specializacijami in psihiatrijo. Saj je, kot ste sam opazil vse povezano. Psiha in telo, telo in psiha, eno vpliva na drugo in ga spreminja. To ni nič novega, ni vam treba hodit na medicinsko fakuteto.
Imate na razpolago samo dve možnosti, ali se boste na novonastalo situacijo prilagodil, in pazite, to ne pomeni, da boste ves vesel ker ste inkontinenten in vam kakšen pomemben delček telesa manjka, ampak pomeni da boste sprejel realnost in si ji prilagodil, na način na izkoristite maksimalno to kar vam življenje ponuja. Ali se ne boste prilagodil in boste poleg telesne bolezni fasal še kakšno psihično, saj je to, se spomnite, vse povezano.
Ker je prilagajanje na nekatere življenjske spremembe vse prej kot enostavno, vam stojimo na razpolago mi, zdravniki psihiatri, ali pa drugi strokovnjaki na področju duševnega zdravja (psihologi in psihoterapevti) ki jih tako z lahkoto odklanjate.
Vam, seveda, ni treba biti navdušenec nad psihiatrijo in psihologijo (jaz sem, to že veste), lahko prezirate medicino, psihiatrijo, psihiatre in vse okoli sebe, to je vaša pravica. Verjemite mi, o tem se z urologom ne boste mogel pogovarjati, to kar sedaj doživljate ni njegova domena in se v to ne bo spuščal. Vi pa očitno v sebi držite ogromno jeze, zamere in grenkobe. Ali vam je vsaj malo lažje, ko to tudi napišete?

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

Kot vidite, sem zaenkrat le “skrila” vaša zadnja sporočila. Sicer lahko izbrišem celotno temo, kot ste želel, čeprav mislim, da bi marsikomu še lahko pomagala. To, da imajo ljudje hude težave zaradi telesnih bolezni, operacij in poškodb, je zelo pogosta težava. Začutila sem tudi sama posledice hude poškodbe, operacije in trajne posledice na svojem telesu in mi niti slučajno ni do podsmehovanja. Uporabljam pa humor, kar pogosto in meni pomaga.
To, da ste začutili mojo osornost, podsmehovanje in še marsikaj, je verjetno posledica pisnega komuniciranja, ko se marsikateri odtenek zabriše in lahko napačno interpretira. Ni pa sigurno to bil moj namen, prav nasprotno, želela sem povdariti, da prav zaradi vseh travmatičnih izkušenj in kljub nezaupanju v psihiatrijo, se na koncu pogovarjate prav s psihiatrinjo.
To sem želela sporočiti vam in vsem tistim ki nas berejo.
Če pa še vedno to želite, lahko izbišem celotno temo.

Lep pozdrav,

Je v redu, lahko pustite, ni hudo, da ljudje vidijo, kako kdaj tudi frči perje. A vztrajam pri tem, da bi kirurg-urolog moral vedeti tudi, kaj se s človekom dogaja. Lahko bi se naučil nekaj psihiatrije, kot zna nekaj več o tenisu, golfu in okopavanju vrta, tako kot sem se jaz naučil medicine. Ne zato da bi samo vedel, ampak da bi pomagal. Na koncu ugotoviš, da razen svojega mesarskega dela ne želi pomagati. Preden sem ugotovil, da si moram pomagati sam, sem šel skozi najhujše in to je moja jeza, zamera in grenkoba do medicine. Ko je mimo, mi je lahko govoriti.

Spoštovana gospa Danijela,

malo sem vas pustil pri miru. Morda bom kaj ponovil iz sporočil, ki sva jih zakrila, pa mi ne zamerite. Zdaj je od moje operacije, ki je precej posegla v moje psihično stanje, že štiri leta in lahko nekoliko bolj trezno gledam na stvar. Prepričan sem, da je rak na prostati posledica šarlatanskega zdravljenja visokega pritiska. To vem tudi iz podatkov, da je Amlopin, zdravilo, ki sem ga jemal zelo dolgo, rakotvorno in ga uporabljajo le v deželah tranzicije, ker smo nezaželeni in nas je treba za pretekle grehe kaznovati. To ni paranoja – bilo bi lepo, če bi bila – to je stvarnost, enako kot je rak ščitnice, ki je kot epidemija šel čez Dalmacijo, posledica ameriških gospodov s poskusi z uranovimi izstrelki. Smo pač to – manjvredna tranzicijska dežela, ki tudi nima dostopa do vrhunskega zdravstva. Tudi moja operacija je bila taka.
Pogovor s plačanim urologom, ki me je tudi napotil po antidepresive k psihiatrom, mi je veliko pomagal. Lahko sem ga vprašal vse, imela sva tisti plačani čas na razpolago, čeprav so sestre neprestano hodile not in naju opozarjale, da sva dolga. Zdravila so nekaj časa pomagala, potem pa sem se odločil, da ne bom novodobna kokoš, ki zoba antidepresive – tako kot vidim mnoge, premnoge ženske in tudi kakšen moški je vmes. Potreboval sem čas. Sčasoma sem opustil tudi cipralex in ga več kot zdravilo ne potrebujem. Začuda se mi je znižal tudi pritisk. Kadar se poviša, vzamem kakšno tableto, potem pa ne več. Nisem še čisto zdrav, to vidim, a sem na poti tja. Premagal sem tudi krizo, ki me je blokirala – kot posledica depresije. Veliko mi je pomagalo, da sem se začel spremljati z ljubeznijo. Najhujša posledica tistega ravbarskega operativnega posega je bila ta, da so me obravnavali kot nevredno stvar, s katero služijo denar zase in za bolnišnico. Njim je bilo pač vseeno, če bi se res zaletel z avtom pri polni hitrosti v steno. Sam sem ugotovil, da je bila del tistih posledic operacije tudi hipohondrija, ki sem jo pošteno izkoristil in obšel vse mogoče zdravnike, da bi ugotovil, če me kdo obravnava kako drugače kot stvar. Z razliko neke Rusinje so bili vsi taki. Ona se mi je nasmehnila in je rekla, da je ta hipohondrija normalna in mi veselo povedala, da mi nič ni. Vidite, sem si rekel, ljudje iz druge civilizacije. Ne ti prekleti slovenski zdravniki, ki bi radi imeli ameriške plače in za to ne bi opravili svojega dela. Pri pregledih – recimo: napravili to in ono, med drugim pregled genitalij. Pa ne napravijo. Genitalije mi je pregledal zadnjič naborni zdravnik leta 1962. Napisali pa so to neštetokrat. A so takšni amaterji, da jim je to nerodno, ali pa farbajo zdravstveno blagajno. Je pa zgodba poučna. Poučna je tudi tista, ko me je soproga pognala na preiskave, če nimam borelioze, ker so se pokazali neki znaki. Šel sem tja, preživel tri dni na kliniki, rezultati pozitivni, pa nič borelioze. Ampak punktirali (štirikrat, ker se jim trikrat ni posrečilo) so me v prostoru, kamor odlagajo mrliče. Taki so. In mislite, da so psihiatri kaj drugačni? Pa vas nočem napadati, z vami se lahko pogovarjam kot s tistim zdravnikom, ki sem si ga plačal, brez predsodkov in zavor.
Zakaj vam zdaj pišem? Da bi vam povedal, kako lepo se človek počuti potem, ko je šel skozi pekel. Da pekel ni bila samo tista želja po samomoru, ampak da so bili pekel ljudje, ki sem jih srečeval. V Ameriki pridete v ambulanto in večino stvari za vas opravijo roboti in avtomati. Nihče jih ne more obtoževati, da niso človeški. Potem vas sestra odpelje čisto kot robot k zdravniku, ki pogleda, kaj je na izvide rekel zdravnik iz Indije, kamor so mu jih poslali. Zame je bil pekel to, da sem se srečal s toliko ljudmi, ki so za cilj imeli to, da mi rečejo, kako nisem nič, kako se tudi smejijo in šalijo in so prijazni zato, ker je takšen protokol.
In vidim, da se ne bi ubil zaradi sebe, ampak zaradi njih. Da te znorijo in te potem pošljejo v norišnico.
Tega vam seveda ni potrebno objavljati, tudi nisem napisal zato, da bi. Lahko mi pošljete kakšno sporočilo na xxxxxxxxxxxx, če se vam zdi potrebno. Lep pozdrav!!

Pozdravljeni,

objavila sem, ker se mi zdi pomembno, ko se oglasijo tudi ljudje po okrevanju, ko se ven iz vsega hudega. Sicer pa imam vtis, da je vse narobe, pa ni. Ima tudi naše telo, čudovito sposobnost okrevanja, in je prav da se tega zavedamo in veselimo.

Srečno še naprej,

Kako sem prišel na to stran? Da sem jemal cipralex in se mi je zmanjšala inkontinenca. A sem čez čas opustil, ker zato, da nisi moker, ni treba postati tudi narkič. So tudi druge poti za zmanjševanje točenja in trenutno preizkušam eno. Če bo kaj iz tega, vam bom sporočil. To pišem tukaj, ker je urološki forum zaprt.

Tam sem bral o biopsiji prostate. Niti najhujšemu sovražniku je ne bi privoščil. Črevesno steno ti uničijo za nekaj let. Pri tršem odvajanju blata se pojavlja kri v zunanjem sečevodu. Seveda ti napravijo biopsijo brez kakšnih protibolečinskih sredstev, ker so zdravniki čisto preprosto prasci. Štirinajst dni sem ležal od tega. To so srednjeveške metode, ki so rezervirane za nas, butle. Zahtevajte preiskavo kje drugje, to naše zdravstvo je klavnica. Pred nekaj dnevi je bila na kontrolnem pregledu v mariborski bolnišnici kolegica, ki so ji po napaki izrezali nekaj drugega, kot bi po izvidih morali. TAM STA BILI ŠE DVE, KI SO JIMA NAPRAVILI ENAKO. Nič ne moreš ukreniti, to so novi zdravniki, ki se še učijo. Pa brez zamere.

Uboge učiteljice! Kmalu bomo imeli norišnice samo zanje. Veliko jih poznam, ki zobljejo antidepresive kot bombone in jih poznaš po tem, da se med pogovorom stekleno smehljajo, se jočejo, ko bi se morale smejati in obratno. In to zaradi staršev, ki napadajo učitelje kot merjasci. Petrica, zamenjajte delo, če še lahko, kajti to je pot v Nesmisel. Staršev ne bomo spremenili, otroke še manj. Bolje je biti kmetica kot učiteljica v šolski štali.

Sitnoba,

če je urološki forum zaprt, to še ne pomeni da lahko tukaj stresate vse svoje frustracije. Ljudje jemljejo antidepresive tudi zato ker jih potrebujejo, zato prosim, ne hranite stigmo. Sigurno vam ne bi bilo fajn, če bi se vaši bolezni nekdo podsmehoval in vas kot osebo s tem ponižal. Aha, pa še to, zelo mi je žal da ste imel tako slabe izkušnje z našim zdravstvom, ampak jamranje ne pomaga, vprašajte se, kaj lahko vi naredite, da je situacija bolja, morda s skupnimi močmi nekaj naredimo.

Lep pozdrav,

Gospa zdravnica, vi držite glavo v pesek. Učiteljski poklic je tako težak, da se vam sanja ne. In tudi to, da pedagoški delavci jedo pomirjevala, ker so postale šole neznosne, je res. Ne ponižujem nikogar, če pravim, da vas živina ne bo ponižala, kakor vas lahko poniža razjarjen starš. Ko zdaj sedimo doma, mi je kolegica, ki vodi neko šolo, povedala, da so starši po dveh tednih postali veliko bolj prijazni do njih, ker imajo svoje otroke doma in se soočajo s tem, kakšni so. Sploh jih ne poznajo, ker so prej odlagali vso skrb in frustracije na pedagoge. Zdaj pa morajo celo kuhati, pa ne znajo. Z antidepresivi mahate kot sejalec na njivi. Nisem jaz kriv za to, da je tako, jaz vam samo povem po resnici in naravnost.

In še to – lahko bi prepustili tisto vprašanje za urologijo nekomu, ki se na to spozna.

Pozdravljeni,

pustimo stat, da se mi vseeno malo sanja kako je učiteljski poklic težek (svojega otroka šolam na domu), poleg tega antidepresive predpisujem izjejoma, in nenazadnje ampak zgoraj še vedno piše Psihiater odgovarja in ne Urolog odgovarja. Vi ste na napačnem mestu, ne jaz. Pa kljub temu, bodite zdravi in manj sitni, lažje vam bo.

Lep pozdrav,

Mene pa zanima kdaj začne delovati Cipralex v povprečju ,jemljem ga že tri tedne pa se mi zdi da ni nekega efekta hvala za odgovor že vnaprej

Pozdravljeni

Po paničnem napadu sem obiskal urgenco kjer so mi naredili ekg slikanje pljučin odvzem krvi vse vredu.drug dan gfem psihiatru in mi predpiše cipralex 10 mg zdaj jih jemljem 7 dni in sem že na eni tabletki 10mg in situavija nič boljša apetita sploh nimam in skoz imam občutek da nimam dosti sape spim sploh ne namreč zbujam se vsak dan ob 3 zjutri .in po zbujanju se takoj pojavi občutek za sapo tak da hodim po stanovanju po cel dan. Zanima me ali je mogoče odmerek premajhen.

Pozdravljeni

Imam vprašanje glede Cipralexa. Vglavnem dozivel sem panični napad nekje 3 ali 4 leta nazaj po nekem motozboru. Potem sem se z paniko in nervozo boril vse do lanskega poletja,ko sem začel jemati Cipralex,najprej polovico sedaj pa 1 tableto zjutraj. Opažam pa zadnji mesec mogoče kakšen dan več, da se mi ta nervoza oz panika “vrača”…ne ves čas vendar kar pogosto…bi mogoče moral zvišati odmerek cipralexa? Hvala za odgovore