Imam moža, otroke, sem v najboljših letih. Kar dolgo je že tega, ko sem začela v zakonu pogrešati tisto, čemur bi rekla sol življenja in je polno tega v postih na tem forumu. Tudi mož vem, da se ne počuti idealno.
Dolgo sva se vsak na svoj način trudila, da bi najin zakon bil bliže nekemu idealu, pa ni in ni šlo. Je bilo tako – malo gor, pa spet dol, pa….jaz pa nezadovoljna in najbolj od vsega mi je manjkalo pozornosti. In se je zgodilo, da sem jo našla drugje.
Obožujem moško pozornost (pa ne od vseh povprek), zaradi nje žarim, bolje delam, sem bolj prijazna do ljudi, še do svojih otrok in moža! Kot nekakšen speed!
Razmerje ne ogroža mojega, niti njegovega zakona. Veva kaj hočeva in pričakujeva drug od drugega in ne želiva nikogar prizadeti. Dajeva si tisto, kar sva prej pogrešala. Oba si želiva, da bi trajalo večno. In seveda zelo paziva, da naju ne bi kdo odkril (kar je v bistvu edino, kar mene moti-skrivanje).
Seveda ni pošteno do njegove žene in mojega moža. Vendar – sedaj imava nekaj, zaradi česar sva prej bila precej nesrečna. Nenehno trpljenje pa ni ne zame, ne zanj.
Ne želim si moralnih obsodb, ker nimam slabe vesti in je tudi ob morebitnem zmerjanju ne bom dobila.
Zanima me pa, če ima morda kdo tule podobno izkušnjo – se da dooolgo živeti takole na dveh stolih, brez, da bi bil kdo prizadet?

Seveda se da dolgo živeti takole na dveh stolih.

je pa dejstvo, če bi s tem začela živeti skupaj, bi tudi tukaj minulo tisto pogrešanje soli. Najlažje je to poiskati drugje, najtežje se je potruditi in to spet vspostaviti doma. Seveda se da, ampak je potrebno veliko več energije in volje, pogovorov in ne vem kaj še.

Če je nekoč bilo, zakaj to ne pomeni, da ne more biti več, očitno so postale druge stvari bolj pomembne in sta na te pozabila. Vendar kar je je, to si našla drugje, pa čeprav nisi pomislila, kaj če tudi on to ima drugje in če bi zvedela, kako bi se počutila. Sta se dovolj potrudila za to, da imata sedaj opravičilo?

primož

enja

naj te ne skrbi ali bo sedenje na dveh stolih ostalo skrito.
Ne bo.

Ostalo te itak ne zanima.

Super.
Zdaj pa samo naredi se korak dalje.. in sicer bi bilo fajn, ce bi to nekako povedala svojemu mozu in bi lahko bili vsi prijatelji.
Ne vem kako tvoj moz gleda na to.. ampak v resnici se je pojavil se en pretok ljubezni, a je mozno, da bi tvojega moza to motilo? Logicno sicer ni.. ampak glede na to, kako ljudje razmisljajo, bi celo bilo mozno, da bi tvoj moz imel kaj proti?! A mu zato ne poves in se skrivas? :))
Ce sem ugotovil razlog.. :)).. potem je potrebno samo se nejti razlog, zakaj neki bi to tvojega moza motilo? Zakj bi ga prizadelo namesto razveselilo? Zakaj bi ga bilo strah, da te bo izgubil, ce v resnici lahko pridobi se enega dobrega prijatelja, s katerim si konec koncev zdaj deli osebo, ki jo ljubi.
Nobene logicne razlage ni, da bi moza to motilo.. ampak ocitno bi ga motilo, ker se moras skrivati in katere so te iluzije v mozevi glavi, ki povzrocajo te halucinacije? Ko bos to vedela.. bosta to resila in kmalu se boste vsi lahko objeli.. in zaplesali.

Kaj pa obratno.. tebi bi motilo, ce bi on imel drugo?

Tezko je na hitro izmenjat nekaj postov, ker Primoz bremza sisetm, ampak jaz mu zaupam in vem, da bo to v bodoce nakako resil..
Dajmo Primoz.. Dajmo Primoz!!! Zakaj se ne vidim tega? :)) Smej se!

še vedno bo tako kot je sedajle, nikoli ne bo drugače 🙂

Imam pa vedno bolj občutek, da bi najraje naglas povedal, da so swingerji zakon.

ALi drugače, delimo si ljubezen.

Primož

Kako sedeti na dveh stolih?

Da se in veliko ljudi to prakticira (čeprav bo večina to zanikala) , ampak daj raje reši svoje osnovne težave.

Zgleda, da si odvisna od močnih ljubezenskih čustev, okrog katerih se ti vse vrti, če si zmožna dobro funkcionirat le, če si na ljubezenskem “speedu”.

Veš, tudi umirjena zrela ljubezen je lepa. Poskusi.

Poleg tega se ti bo začelo krhati doma, pa čeprav misliš, da mož nič ne opazi in ve. Ne moreš biti 100% pri stvari na dveh koncih. In to se pozna. Energijo odtakaš drugje, možu jo bo začelo primanjkovati. Mogoče bo tudi on začel sedeti na dveh stolih in če boš imela smolo, mu bo drugi stol boolj všeč. Zato se lahko zgodi, da bo odšel… Vsekakor moraš biti pripravljena tudi na to.

Pa veliko sreče, kakorkoli se boš odločila.

OOO nekoc bo drugace… ceprav si trmast.

S swinerji ni nic tako zelo narobe.. samo ce med njimi ne bi bilo seksa. Vse ostalo je Ok. Zakaj? Ker tam gre za seks zaradi seksa.. temu pa seks ni namenjen.. Ko pride do pretoka ljubezni pride ali pa ne pride tudi do seksa.. Odvisno od marsicesa..

Dokler pa seks ne postane meditacaja.. je ljubezen samo izgovor za pridobitev spolnosti.. ko je seks meditacija, je prisotna tudi ljubezen.

Z drugimi besedami.. dokler ni zavednega seksa.. seks ni meditacija.. je nagon, je orodje narave, da zagotovi nadaljno zivljenje.. razvoj.. Ko je seks zavesten.. takrat vec ne izkoriscas partnerja..
Zdaj pa je 90% seksa izkoriscanje.. in swingerstvo je po vecini izkoriscenja.. vendar ne vse.. nekaj je meditacije.. Odvisno od zavesti ljudi.

Za tvoje obcutke pa ne odgovarjam.. so docela tvoji.

Mogoče bo drugače, na drugem sistemu, na tem bo tako kakor bom jaz mislil, da je najbolj prav.

Za moje občutke ne moreš odgovarjati, kakor tudi ne, da je tvoje pojmovanje ljubezni drugačno. jaz namreč ljubezen ne istovetim s spolnostjo. To je lahko samo posledica ljubezni.

v vseh teh problemih ni bistvo,da modrujemo kaj in kako, temveč moramo biti še na zelo osnovni stopnji, kaj sploh hočemo. predno preidemo v razumevanje ljubezni, moramo najprej v prvi razred ali pa celo v malo šolo, kaj jaz hočem, kaj je moj smisel. čeprav smo kot otroci, vse to že vedeli. nas je družba preoblikovala in to v nas zatrla. Torej, najprej spreeminjamo družbo v načinu življenja, šele potem bomo začeli z oblikovanjem posamznih osebnosti.

primož

Lep pozdrav !

Poročila se nisem iz ljubezni, ampak zaradi bega pred prepovedano ljubeznijo, ki traja že deset let, poročena sem pet let. Ne morem si predstavljati življenja brez njega, saj ga neizmerno ljubim.

Doma še kar gre, imam otroka, imam službo, izredno študiram, z možem zidava hišo, kupiti želiva tudi stanovanje, saj hiša ne bo kmalu gotova, nikakor pa nimam slabe vesti, ker ljubim drugega in živim za drugega. Obožujem pa otroka, ki mi pomeni vse na svetu, posvetim mu veliko svojega časa. Komaj pa čakam tistih nekaj uric, da preživim z njim, ko je samo moj in jaz njegova.
*Enja* popolnoma te razumem, brez njega niti jaz ne fukcioniram, je velik del mojega življanje že dolgo časa. Vem pa že od nekdaj, da nikoli ne bo moj, niti tega od njega ne zahtevam in nočem. Ljudje bi naju linčali.

Tudi tako lahko občutiš kaj je ljubezen, jo daješ in prejemaš.

Poraja se mi samo ena misel – prišla na forum in se zjokala, posvarila pred morebitnimi obsojanji, mi pa skupinsko: TAKO NAJ BO !

No, pa ni.

Lahko da si samo zaradi lepšega navedla da sta se dolgo časa trudila pa da ni šlo, pusti to, jaz ti tega ne verjamem. Preveč pravljično.

Znano je vsem da tega nikoli ne bi storila če bi moža res spoštovala, če bi ti bil zakon nekaj svetega (opsa; sicer sem ateist), če tudi sama nebi bila taka oseba, podvrževa temu. Seveda ne pričakuj da se doma to ne pozna, dec pa menda tudi ni iz drugega planeta.

Potencialna kandidatka za ločitev – na tem forumu boš dobila tudi kak nasvet okoli postopkov ločitve (bogi nedolžni froci) – dovolj jih je.

Če si jezna name glede tega pisanja – HURA, skopiraj si ga kam in ga preberi čez kako leto ali dve, boš videla – prava milina je….

Moram sicer rečt, da tega prav dobro ne razumem – poročiti se zato, da pobegneš pred ljubeznijo. Ali si res mislila, da ti bo na ta način uspelo? Bi pa vseeno vprašal ali mož ve kaj je bil glavni razlog za poroko? Če tega ne ve, potem, če se čemu lahko reče varanje, in ne to, da ljubiš in se dobivaš z drugim. Ampak vsaj nekaj je pri vsem tem dobrega: to, da se zavedaš in si priznaš prave razloge zakaj si z nekom. Marsikdo tega ni sposoben in raje slepi sam sebe ter svoje bližnje.

Enji bi pa rekel toliko. Na dveh stolih se prav dolgo največkrat ne da sedet. Pustimo to, da mož lahko kaj pogrunta ali izve. Po določenem času lahko nastane monotonija tudi na drugem stolu in potem si boš iskala novega. Še največkrat pa se zgodi, da enega ali drugega pograbi panika, slaba vest ali predsodki in potem je vsega lepega na enkrat konec in to vedno v trenutku in na način, ki se drugemu zdita najmanj primerna. Vse to pa velikokrat pripelje preko faz obupa in obtoževanja vsega okoli sebe do ravno nasprotnih čustev kot jih do drugega stola gojiš sedaj. Razen, če si na to tudi pripravljena ampak glede na to, da razmišljaš o “dolgem roku”, očitno nisi.

Hvala za vse odgovore. Vse sem prebrala z veseljem, vse vaše misli spoštujem.
Morda sem vendarle premalo napisala o sebi, o naju z možem. Da sem bila predvsem sama premlada, ko sva se zaradi moje nosečnosti poročila. In nama verjetno naredila krivico, ker ga nisem neskončno ljubila. Sem ga pa zares globoko spoštovala. Kljub velikemu prepadu v izobrazbi, razgledanosti…ker je bil tako dober z menoj, da mi je dajal tisto kar sem pogrešala pri popolnoma odtujenem očetu…toplino, prijaznost…
Trudiva se že več kot sedemnajst let, skupaj sva predvsem zaradi otrok, zaradi njih želim obdržati zakon. Če bi sebično gledala samo nase, bi že zdavnaj odšla, nenazadnje zaslužim trikrat toliko kot mož in vsa leta nosim večino finančnih bremen družine (kar me ne moti, verjamem pa , da njega – moški težko prenašajo kakršnokoli odvisnost od ženske) in mi s tega stališča ne bi bilo problematično.
Večkrat razmišljam, kaj bi bilo če si mož najde drugo…mislim, da zame ne katastrofa. Vem, kako se počuti ob meni in mislim, da bi razumela, če bi si drugje našel več sreče. Najin največji problem ni seks, pač pa povsem druge stvari – razen o tekoči družinski problematiki nimava več skoraj o ničemer govoriti. Mož ima poklicno šolo in ga razen nekaj ročnih hobijev pravzaprav skoraj nič več ne zanima. Rad veliko spi, malo preveč popije, bere le Slovenske novice. Jaz sem od poroke dalje študirala, diplomirala, uspešna sem v zahtevnem poklicu, pripravljam magisterij , še vedno me zanima vse kar se dogaja okrog nas, potovala bi, spim le nekaj ur, ker kljub obveznostim želim dobro poskrbeti za družino. Novic niti odpreti ne morem.
Gledališču, kulturi,…se v glavnem odpovedujem (razen včasih s kako prijateljico), da ne morim s tem moža. Tule ga ne želim poniževati, opisujem pač razlike med nama.
Mojega prijatelja ne ljubim tako, da bi si želela zakona ali česa podobnega z njim. Če se mi to kdaj zgodi, bom skušala še pravi čas prekiniti.
Rosno mlada sem verjela, da bom z zvestobo in pripadnostjo fantu v življenju vrnila tisto, kar mi je dajal – očitno sem zamenjala željo po očetovskih čustvih s tistimi, ki bi jih morala dobivati od moškega. In, vidite, nisem več zvesta. Če drugega ne, bo moj post morda odprl oči kaki mladi deklici, ki ne ve kako naprej.

Enja, vprašala si, če se je še komu to zgodilo; je, meni. Natanko tako kot tebi. Enako sem razmišljala kot ti, enako čutila in bila polna elana na vseh področjih. Tudi skrivanje nama je dobro šlo. Več let. Včasih je bilo kaj kritičnega, pa sem imela toliko izgovorov na zalogi, da sem kar verjela v njih. Takrat naju ne bi mogel nihče ustaviti, čustva in privlačnost so bila tako močna. Ko sem se že malo prizemljila sem vklopila razum in prekinila. On je trpel bolj od mene. Posvetila sem se družini in možu. Ni šlo. Čez več let sva se z mojo ljubeznijo spet našla. Ločila sva se in zdaj sva skupaj. Lepo nama je. Vendar, danes vem, zakaj me je vleklo k njemu oz. stran od moža. Ni mi izkazoval in dajal ljubezni po kateri sem hrepenela, zato sem bila odprta za novo zvezo. Zdaj ko sem izpolnjena, mi na misel ne pride kakšen drug moški. Pa nisem tako malo časa z novim, le ves čas mi daje vedeti da me ljubi in jaz ljubim njega. To je največ kar lahko dobiš.

Draga razumna!
Najlepša hvala za tvoje razmišljanje. Ne veš koliko mi pomeni, da si mi pisala iz osebne izkušnje, ki se je poleg vsega še srečno končala. Verjamem, da danes ne gledaš za drugimi, ker si našla svojo dušo dvojčico.
Napisala sem, da spoštujem vsa mnenja….pa vendarle je nekaj drugega pisati nekomu, ki nima pojma o tem kako živiš, čutiš…ki vidi le tvoje varanje in te hitro lahko označi za lahko žensko. Jaz skoraj dvajset let nisem pogledala za drugimi.
Zdaj je, tako kot je. Zaenkrat si ne želim oditi. Morda si le ne dovolim priznati, kaj bi bilo zame najbolje. Trenutno so mi na prvem mestu otroci. Sanjam pa, da, nekoč, ko odrastejo…poskrbim zase. Vendar si ne predstavljam življenja brez ljubljenega moškega ob sebi.
Razumna, čestitam ti za pogum (poznam ljudi, ki čutijo enako, kot si ti-morda sem med njimi tudi sama? – pa ne začnejo novega življenja). Vedno se sprašujem, kaj je v naših situacijah prav, kdaj bolj grešimo? Če vzdržujemo staro? Če začnemo na novo?
Jaz se na vajetih držim zaradi otrok. Vprašanje pa je, če mi bo vedno uspevalo?

Draga enja,

Nekaj časa nazaj sem pisala o mojih dvomih, ko sem spoznala poročenega moškega, ki me je neznansko privlačil in sem iskala bolj tolažbo kot nasvet na tem forumu. No, zdaj se skrivaj srečujeva 3 mesece in lahko bi se podpisala pod tvoj post, tako prvega kot drugega. Popolnoma te razumem in delim tvoje občutke. Ne vem, kam vse skupaj pelje in kako dolgo bo šlo takole na dveh koncih. Zakona pa v tej situaciji sigurno ne bom rešila, prej zavozila, se mi zdi. Tebi pa – vso srečo, kaj pa drugega.
Miška

P.S.
V mojih starih postih je Primož objavil moj mail, če ga najdeš, bom vesela tvoje pošte. Išči pa samo pod Miška.

*enja*, če verjameš ali ne, te razumem tudi jaz, ker sem bil v zelo podobni situaciji, o kateri pa ne želim soditi ali se je končala srečno ali ne. Vendar nekaj je: sama boš morala priti do tega, da so otroci pri vsem skupaj samo izgovor in da je glavni razlog predvsem tvoj strah. Da pa do tega pride, lahko traja tudi leta. Da se razumemo, nisem pristaš tega, da bi se ravno za vsako figo ločevali. Marsikaj se da spremeniti tudi, če sta se pripravljena vsaj malo spremeniti tudi partnerja, seveda pod pogojem, da verjameta, da je sprememba koristna tudi zanju kot lastni osebnosti in da ne grejo spremembe v žrtvovanje enega za drugega. Če pa to res ne gre, potem je možna samo ena rešitev in ta, ki si si jo izbrala ti, na dolgi rok ne deluje. Je samo trenutni obliž na rane. Vendar, kot sem že rekel, to boš morala dojeti sama, kar lahko traja kar nekaj časa in otroci zelo čutijo, da je nekaj narobe, tudi če doma ni prepirov ali česa hujšega.

enja, če se z možem ne razumeta, lahko to pusti posledice na otrokih in je v nekaterih primerih morda bolje, da se razideta.

kolikokrat sem poslušala kreganje svojih staršev, enkrat ali dvakrat sem celo gledala kako sta se tepla. ali pa to, da se nista kar nekaj časa med sabo pogovarjala… to pusti posledice na otroku… med nami ni bilo nikoli nobene komunikacije, še vedno je ni in kolikokrat sem si želela, da bi se ločila, ker vem, da bi se vsi bolje razumeli…

ula,
jaz bi se pa lahko podpisala pod tvoj post. V moji družini je bilo natanko tako, kot ti opisuješ in čeprav staršev nimam več, še vedno trdim, da bi bilo za vse bolje, če bi se pravi čas razšla. Verjetno je bila moja družina, odnosi v njej in “odsotni ” oče krivi, da si v madih letih nisem bolj premišljeno znala poiskati partnerja po svoji meri. Namesto strasti med moškim in žensko sem iskala očetovska čustva.
Vendarle je v moji družini drugače. Daleč od idealov, a hči na pragu odraslosti vseeno trdi, da ne bi prenesla, če bi se kdaj razšli. Ve za najine napake, razume kaj pogrešam pri možu in mi že sedaj (proti koncu pubertete) pravi, da mi verjetno ni lahko, ko sva si tako različna in pogrešam toliko stvari. Rada pa ima svojega očeta, včasih je sicer malo pokroviteljska do njega, a vem da bi se ji ob morebitni ločitvi v teh letih sesul svet. Ne tepemo se, se pa večkrat skregamo – takrat sem najbolj razočarana nad sabo, ker se ne brzdam pred otroki. Je pa zelo drugače, kot je bilo v mojih otroških letih – jaz se ne spominjam niti ENEGA pogovora med očetom in materjo, ki ne bi bil prepir.

Draga Enja,

tudi sama imam podobno izkušnjo. S prejšnjim partnerjem sva bila par 15 let. Na srečo nisva imela otrok. Najhuje je, ker mu pravzaprav nimam kaj očitati: bil je dober partner, razumevajoč, imel me je rad, bil je zelo izgrajena osebnost, še celo glede seksa se ne bi mogla pritoževati. Ampak zadnja leta nekaj ni štimalo, in še danes ne znam povedati, kaj je to bilo. Vleklo me je drugam in sama sem mislila, da sem našla idealno formulo: doma sva “srečna”, za popestritev pa poskrbim s tem, da pač občasno skočim v posteljo s kom drugim. Ko sem prvič to naredila, res nisem čutila slabe vesti in res sem mislila, da to lahko super funkcionira.

Ko pa sem to storila drugič, sem se pa zaljubila. Predvsem na njegovo vztrajanje nisva ostala samo ljubimca, ki se skrivata, ampak sva sedaj poročena. Bilo je težko prekiniti tisto razmerje, ampak sedaj vem, da sem storila prav. Sedaj razumem, zakaj sem prej trikrat odpovedala napovedano poroko, in zakaj nisem hotela imeti otroka. Takrat se niti nisem razumela.

Ne obsojam te, daleč od tega. Menim pa, da vama bo ščasoma začelo it skrivanje na živce. Ali pa ne. In se bo lepo izpelo v nek miren konec. Včasih se splača vztrajati pri obstoječem partnerju, predvsem če imaš z njim otroke, čeprav zadeva izgleda še tako obupna. Včasih pa to res nima smisla. In so trenutki, ko smo v odločitvah tako sami.

Ne morem verjeti, tliko zakonskih izkušen, pa tako prazne misli.Zakaj nekateri ljudje rinete v težave.Pročila si se premlada, ne iz ljubezni, grešiš v svojem zakonu, možu daješ občutek d, da ti je dorasel, pa čeprav veš, da tajiš, lažeš otrokom, jim vcepljaš vzorec o zakono za vsko ceno, osebo ki jo ljubiš in čutiš pa postavljaš na zadnje mesto. Vprašaj se kdo za vraga si ti? Žal po tvojih pripovedih ne veliko od človeka. Bolečina je tista, ki nas oklesa, a ti je nisi pripravljena sprejeti, iščeš bližnica, a žal ne obstajajo.Daj saj enkrat se odloči, bolje napačno kot nikoli.
Ne govorim ti na pamet, vse to isto sem prebrodila, a sem se vedno odločila drugače kot ti.Nosečnost pri 19-splav,5 letna veza z nerazledanim, neizobraženim, na pogled čednim fantom, med tem sem spoznala svojo sorodno dušo, lahko bi varala, a sem se odločila za nov začetek-vredno je bilo.