cesta brez konca
Kadar razmisljam o moji zgodbi se vedno vprasam, ali je to res “cesta brez konca” oziroma, kje je pot da resim nastale tezave. Po vec kot dveh letih razmerja na daljavo in vidni custveni utrujenosti obeh od taksne zveze, sva se porocila in ona se je preselila k meni v Slovenijo. Okolje ni bilo prijazno do nje in tudi ona je vzgojila vec negativnih kot pozitivnih custev do bivanja tule. Najvecji problem je bila sluzba, ki je kljub njeni enkratni izobrazbi in izkusnjam nisva uspela najti. Razocaranje nad tem dejstvom, negativni odnos do vsega povezanega s Slovenijo in posledicno prepiri, maltertiranje in obtozevanje mene kot glavnega vzroka, da sva se znasla v taksni situaciji, so do dobra zastrupili najin odnos. Ni slo, oziroma mogoce, nisva vec hotela, da bi bila v tej situaciji, v kateri sva oba trpela. Skupaj sva se odlocila (predvsem je bila to njena zelja, po drugi strani pa tudi olajsanje za oba) da se ona vrne domov. Jaz sem v tem casu zapustil dom, super sluzbo in prijatelje, prodal vse kar sem imel in se odpravil v tujino, na eno boljsih svetovnih univerz, da pripravim sebe in svoje zivljenje za najino zdruzitev v drzavi kjer sem trenutno. Kmalu bo leto in pol odkar sva zopet narazen in v tem casu sva se uspela videti vsega skupaj manj kot mesec dni. Manj kot mesec dni tako dragocenega casa, pa sva vseeno prezivela vec kot polovico v prepirih za neumne stvari, ki po moji oceni nakazujejo zgolj najino odtujenost in karakterno razlicnost.
Vse te zivljenske odlocitve, ki sva jih skupaj sprejemala, da bova koncno lahko enkrat skupaj srecna, drug z drugim, v okolju, kjer bova lahko izpolnjevala tudi druge pravtako pomemebne potrebe, predvsem sluzba in zivljensko okolje, so naju pahnile v neko agonijo iskanja najboljse resitve. Jaz sem v tem razmerju nesrecen, ker ne vidim konca slabim kompromisom med tem, kar zeliva oziroma, kaj naju izpolnjuje kot osebnosti in kaj lahko v nekem relativno kratkem casu dosezeva. Kar me najbolj moti pa je njeno neprestano spreminjanje stalisc glede iskanja najboljse resitve. Nekako lahko to razumem kot raziskovanje razlicnih opcij in nic vec, ampak zal so v ozadju tudi dejanja, ki so kontrdiktorna temu, kar sva se dogovorila prej. Za oba lahko recem, da sva pridna in marljiva. Meni osebno materialne stvari pomenijo malo, ce nisem srecen v odnosu s komer jih delim, docim njej pomenijo vec. Globoko v sebi to zensko se vedno ljubim in tudi ona ljubi mene. Splahnela pa je v meni strast do nje in upanje v to, da bom z njo kdaj koli srecen. Ker je odrascala v druzini, kjer je oce ze zelo zgodaj zapustil druzino (locitev), cutim njen tih prezir do moskih, obenem pa mocno navezanost name, ki pa me na trenutek spominja bolj na mocan strah pred zapustitvijo, kot pa na neko zdravo navezanost na cloveka, ki ga imas rad.
Se vedno upam da bo prisel tisti vlak, na katerem bom zopet srecal njo. Ampak iz trenutne situacije, bom (bova) na njega cakala se vsaj par let. Seveda, je enostavno reci, spakiraj (jaz ali ona) in dejva se preselit se enkrat, ampak to bo zopet gnil kompromis in cena, ki jo bova najverjetneje placevala bo zopet previsoka, vsaj za enega od naju. Zalosten sem vedno kadar razmisljam o tem, predvsem nad dejstvom, da mi pojenjuje moc, da bi to situacijo uspesno resil, po drugi strani pa vse bolj pogosto razmisljam o tem, da bi to zvezo koncal. Zapleteno. Kaj menite vi?
Sploh ni tako zapleteno, kot je videti na prvi pogled. Le sami sebi morate odgovoriti na vprašanja, ki se jih bojite zastaviti. Namigujete, da je njen odnos do vas nezdrav, da gre za patološko odvisnost. Kaj pa vi, zakaj tako dolgo vztrajate v odnosu, ki ni nikoli zaživel? Odnos razvijamo in gradimo vedno z osebnim stikom, s pogovori in še prav posebno z neverbalno komunikacijo, torej z bližino. Zveze na daljavo so vedno problematične. Preživijo le tiste, kjer sta partnerja že pred začasno ločitvijo uspela zgraditi močno čustveno vez. Pa še v takih primerih je bolje, če se le da, da najdeta možnost, da sta čimprej spet skupaj. Napisali ste, da se s partnerko tudi po značajskih lastnostih ne ujemata in še takrat, ko sta skupaj,se pogosto sporečeta. Odkod torej vajina vizija o skupnem srečnem življenju? Ali se vam ne zdi, da prav pred skupnim življenjem oba bežita? Katera je tista cena, ki je previsoka za dva, ki se ljubita in želita živeti drug z drugim? Kaj je vsebina vajinega odnosa in kaj je iluzija? Poskusite si odgovoriti na ta vprašanja?
Alenka B
Morda bi kaj zase našel v forumu Primoževi lj.nasveti, kje je pod naslovom z roko v roki en-bik opisal obnašanje zrelega, inteligentnega moškega, ki je 30 let potreboval za opis le tega. Spominja me na Clarisso Pinkolo Estes, ki je 25 let pisala knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi.Bila je tudi direktorica Jungovega inštituta.
Predvidevam, da sta vidva še mlada in se pridružujem Alenkinemu razmišljanju.
Sem pa proti temu, da bi človek rinil v nekaj in z nekom, kjer se počuti slabo.Nikoli se ne počutiš bolje, kvečjemu slabše.Vem!
Pozdravljen,
v tvojem pisanju sem nasla sebe in mojo zgodbo zadnjih treh let. Celo v malenkostih, npr. locitev v druzini in prezir do nasprotnega spola, ki ga jaz prav tako ze kar nekaj casa opazam pri mojem partnerju, pa seveda večjih stvareh, kot je to, da je prav tako iz druge drzave in mogoce tudi zato da vec na materialne dobrine… da ne govorim o razdalji. Neverjetno, kako podobni sta si najini usodi… in kje se nato najdemo.
Ce si se vedno zelis pogovora, nasveta… mi lahko pises osebno na email [email protected]. Tudi meni bi trenutno (sedaj po diplomi moram sprejeti precej zelo pomembnih odlocitev) zelo prav prisle izkusnje koga s podobnimi problemi.
Jana