Cerkvena poroka
A mi lahko kdo pomaga z osnovnimi informacijami, kako je s cerkveno poroko, če eden (fant) nima zakramentov, pa bi se vseeno rada cerkveno poročila? A je to možno in kakšen je postopek pridobitve zakramentov, če bi se on odločil? Kako je z njegovo pričo – ali mora tudi imeti zakramente?
Jaz bi si želela cerkvene poroke, ne bi pa rada silila fanta več kot je potrebno, tako, da če je prezakomplicirano, potem bi popustila.
Za cerkveno poroko ne potrebuje nobenih zakramentov, vendar to pomeni, da se cerkveno poročaš samo ti in ne on. Žena od mojega bratranca ni bila niti krščena, pa sta cerkveno poročena. No, nje to ne veže na enak način, kot bratranca, ki je polnopravno pred cerkvenim občestvom veljavno cerkveno poročen.
Je pa seveda lepo, če se tvoj fant toliko potrudi, da se vsaj malo zanima za to, kar tebi pomeni. Moja prijateljica je imela to srečo, lahko rečem, sam se je čez čas odločil in sta eno leto hodila k frančiškanom. Za njiju je bil to res lep čas spoznavanja, on je celo zadovoljen, saj so se mu odprla nova obzorja. Pa vso srečo vama želim!
Cerkvena poroka katoličana z nekrščenim je možna. Od klasične poroke (oba sta krščena vernika) je razlika v tem, da takšna poroka ni zakrament. Še vedno pa je to veljavno sklenjena zakonska zveza v okviru Katoliške cerkve. Ko se bosta šla z bodočim možem prijavit k tvojemu župniku, mu bosta enostavno povedala, za kaj gre, da si pač ne moreta podeliti zakramenta sv. zakona, nameravata pa skleniti zakonsko zvezo v okviru Cerkve.
Še bolje pa je, če bodoči mož sprejme katoliško vero. Ne le zaradi poroke, predvsem zaradi vajinega boljšega medsebojnega ujemanja. V ta namen bo obiskoval katehumenat, ki traja 1 oz. 2 leti in se poglabljal v krščanski nauk ter poskušal navznoter in navzven zaživeti življenje vernika. Po prejemu zakramentov pa bo med vama možna klasična poroka z zakramentalnim učinkom.
Vsekakor si prej preberi relevantne določbe Zakonika cerkvenega prava, členi 1055 do 1165 in ustrezna poglavja Katekizma Katoliške cerkve, kolikor jih že itak nisi preštudirala.
NAPAKA!!! Tudi on BO cerkveno poročen!!! Oba sta veljavno cerkveno poročena, ni pa takšna poroka zakrament! S pravnega vidika je zadeva kristalno jasna. Da bi bil poročen samo eden, je nelogično, sem pa to slišal že od marsikoga in ne vem, kdo je to bedarijo lansiral v javno mnenje. Če kdo ne verjame, naj se osebno posvetuje s kakšnim pravnikom ali duhovnikom.
Naša civilna zakonodaja cerkvene poroke (še) ne omenja, opredeljena pa je jasno v Zakoniku cerkvenega prava in to zelo obširno in podrobno.
Da se lahko nekrščeni zakonec “brez problema naslednjič cerkveno poroči (jasno če do takrat opravi zakramente). Prvi se pa ne more, ker se je že enkrat.” je čista bedarija. To preprosto ni res. Da bi se lahko še enkrat poročil, se moraš prej – jasno – ločiti. LOČITEV CERKVENEGA ZAKONA PA NI MOŽNA. Kanon (=člen) 1141 Zakonika cekvenega prava določa naslednje: “Trdnega in izvršenega zakona ne more razvezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga le smrt.” Ali, če hočete v latinskem originalu: “Matrimonium ratum et consummatum nulla humana potestate nullaque causa, praeterquam morte, dissolvi potest.”
Saj se vendar zaročenca poročita tako, da si obljubita: Jaz X, sprejmem tebe,Y, za svojega moža /ženo/ in obljubim, da ti bom ostal-a zvest-a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil-a in spoštoval-a vse dni svojega življenja. Gre torej za obljubo do smrti in nikakor ne nekaj v tem stilu, če se ne bova razumela, se bova pa ločila.
Kako hudirja, se boš lahko še enkrat cerkveno poročil, če si že cerkveno poročen, ločitev pa ni možna!?!?!?!
Saj sploh ni bistvo v tem. Če se dva želita cerkveno poročiti, to za kristjana pomeni, da hodita k maši, da vzgajata otroke v krščanskem duhu.., da sta jim vzgled, da skupnost oz.družina živi po načelih vere…Ne predstavljam si, da bo šel eden k maši, drugi bo pa doma. Cerkvena poroka je resna zadeva, ne pa modna muha.
Ne vem kaj mešaš cerkveno pravo v naše pravo. Naše pravo, ki je edino pristojno, cerkvenega pač ne upošteva. Tisti pa, ki stoji pri cerkveni poroki zraven in se ne poroči (kot sem enkrat že napisal) se lahko drugič ponovno cerkveno poroči. To je očiten dokaz, da se on ni cerkveno poročil. Če bi se, se ne bi mogel ponovno.
Zanima pa me še, ko si tako pameten, kdaj bomo prebivalci Slovenije postali enakopravni tistim iz Rima. Kdaj bomo lahko pobirali neobdavčen denar, namerno zavajali ljudi, odpirali prostore namenjene javnemu zbiranju brez sanitarij, požarnih stopnic, varnih izhodov? Kdaj bodo duhovniki priznali kolaboracijo z nacisti in fašisti? In teh vprašanj se mi kar nabira…..
Nikakor ne morem razumeti zakaj bi se nekdo, ki ne verjame v cerkveno poroko, poročal na ta način.
Pa četudi bi samo stal poleg, ko bi se izgovorjene in izvedene stvari pač nanašale samo na drugega! Kakšna bedarija! Ali si za, verjameš, se strinjaš ali pa nisi. Nesmisel pa je narediti nekaj tako pomembnega samo zato, ker je drugemu tako všeč.
Poroka je (kot vse drugo v zvezi) predvsem akt, ki ga narediš zaradi samega sebe. Z nekom si zato, ker je tebi tako lepše – ne ker je njemu! Seveda je pogoj da ti je res lepo to, da je tudi tvojemu partnerju (partnerici) s teboj lepo! In tako se tudi poročiš zato, ker predvsem ti tako hočeš. Hočeš torej biti z nekom in hočeš mu to svečano obljubiti. Kako lahko to torej storiš v cerkvi, če pa v resnici v to institucijo ne verjameš – samo s figo v žepu, že na začetku zakona!
Vsi trije, ki so to naredili, so to naredili zaradi parnerjevih staršev. Zato, da je mir pri hiši. Zakaj bi se zameril tašči že pred poroko, če ni treba. Vedeti je potrebno, da nekaterim cerkvena poroka ogromno pomeni, celo več kot civilna. In v takem primeru, ko je drugi ateist brez zakramentov, je poskrbljeno v cerkvi tako, da lahko eden le stoji zraven in izgleda, kot da se je cerkveno poročil.
Meni je to všeč, saj ateistu ni potrebno opravljati zakramentov in se mimo svojih načel cerkveno poročati, hkrati so pa zadovoljni tisti, ki jim to nekaj pomeni.
Ne mešam cerkvenega in civilnega prava. Ločitev med tema dvema pravnima sferama je jasna vsakomur, ki je samo odprl prvo stran slovenske Ustave. Torej: civilno poroko ureja civilno pravo Republike Slovenije (konkretno Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), cerkveno poroko pa interno pravo Rimokatoliške cerkve, to je Zakonik cerkvenega prava. Drugače tudi ne more biti, ker sta država in verske skupnosti ločeni in tu ni nič spornega.
Na idelološko nestrpna vprašanja glede Rima in enakopravnosti ne mislim odgovarjeti, ker to niso pravni problemi.
A-ja lepo prosim, naj za svojo trditev, da “eden samo stoji zraven in ni cerkveno poročen” navede dokaze oziroma naj citira zakonske določbe Zakonika cerkvenega prava, na katerih temelji njegova trditev. Očitno obstajata dva različna zakonika in tistega, ki ga je študiral A, jaz osebno žal ne poznam.
Se pravi, če sem jaz ateist in nisem krščen in tudi nimam nobenih zakramentov in karkoli povezanega s cerkvijo, se lahko brez kakršnihkoli obveznosti “še” cerkveno poročim z punco (oziroma ona z mano), ki si to želi iz določenih razlogov?
Dejstvo je, da si lahko priča, če nimaš zakramentov. Jaz sem šla prijateljici za pričo in nisem niti krščena. Najbolj me je skrbelo, kako bo med obredom, saj ne poznam “protokolov”, ampak je bilo vse OK (samo mal sem morala škilit na levo, da sem videla, kdaj drugi vstajajo itd.). Z župnikom pa sem se tudi vnaprej dogovorila, da ne bi vzela hostije (ker mislim, da se ne bi spodobilo, ssaj mi to nič ne pomeni) in je rekel, da ni problema, naj se kar vsedem, ko jih bo delil. Nekaj slik je bilo sicer nenavadnih (ženin in nevesta ter njegova priča stojijo, jaz pa sedim…), ampak vse se je izteklo v redu.
Pa veliko sreče v zakonu!
Kaj pa moram storiti, če se ona želi z mano poročiti še cerkveno, meni pa to nič ne pomeni in bi ji recimo rad samo ustregel?