Spoštovana,

sem mamica dvojčkov, rojenih v 29. tednu, ki sta novembra letos dopolnila 3 leti. Ob rojstvu sta 6 tednov preživela na intenzivni enoti, oba sta bila 4 dni na respiratorju in intubirana. Po odhodu domov nista imela nobenih zdravstvenih težav (razen prehladov).

Letos septembra sta prvič vstopila v vrtec in do sedaj še nista zbolela, tako da sta zaenkrat bolj zdrava kot večina donošenih prijateljev iz vrtca. Iz tega razloga se z možem nisva odločila za ceplenje proti novi gripi. Na sistematskem pregledu pa nam je pediatrinja rekla, da se zna pri njima v primeru nove gripe zaplesti, ker sta bila ob rojstvu na respiratorju, ne glede na to, da do sedaj ni bilo nobenih zdravstvenih težav.

Prosim za vaše cenjeno mnenje ali je zaradi tega, ker sta bila kot nedonošenčka priključena na respirator zaradi nezrelosti pljuč res večja verjetnost za zaplet v primeru nove gripe kot pri ostalih otrocih, ne glede na to, da sedaj ne obolevata pogosto. Ali to res pomeni, da so njuna pljučka še vedno (pri 3 letih) bolj nezrela oziroma občutljiva kot pri donošenih otrocih?

Prav tako me zanima ali se je sedaj sploh še smiselno cepiti, če se največji val pričakuje ravno v tem mesecu, otroci pa dobijo dva odmerka v razmahu 3 tednov, kar pomeni, da bosta res zaščitena šele enkrat v začetku drugega leta.

Hvala za odgovor in lep pozdrav,

Ksenija

Spoštovana Ksenija,

kar se tiče cepljenja proti novi gripi pri “bivših” nedonošenčkih, sem mu enako naklonjena kot cepljenju pri vseh ostalih otrocih in odraslih. Cepljenje ni nevarno in je dovolj učinkovito – seveda povsem zavaruje pred boleznijo pod pogojem, da je raven protiteles dovolj visoka, kar je res šele po 2. odmerku (vsaj tako kažejo izsledki testiranj doslej). A je raven protiteles že po prvem odmerku dovolj visoka, da je potek (v primeru, da se otrok okuži) blažji.

Zaenkrat ni nobenih podatkov o tem, da nova gripa pri sedaj zdravem prezgodaj rojenem otroku lahko poteka težje kot pri sicer zdravih sovrstnikih, ki so bili rojeni ob roku. A je prezgodaj in je v strokovnem slovstvu o tem premalo objavljenega, da bi lahko z zanesljivostjo trdila, da tveganja za težji potek ni. Kar je dokazano, je težji potek okužbe s H1N1 pri bivših nedonošenčkih s kroničnimi boleznimi, bodisi pljučno ali nevrološko boleznijo. In znano je tudi, da so dihala zdravega “bivšega” nedonošenčka res manj zrela še do pubertete, a je to bolj majhna razlika v testiranjih pljučnih funkcij kot pa v življenju. Majhna razlika, a statistično pomembna.

Kaj je najbolj primerno storiti v vašem primeru, je vseeno odvisno od vas samih in težko vsiljujem svoje mnenje. Za cepljenje sem prevsem iz razloga, da ni jasno, kako dolgo bo gripa še krožila po Sloveniji – v ZDA se je pričela vsaj 2 meseca pred nami, pa število obolelih še kar raste iz dneva v dan. Teža poteka bolezni tudi ni nič manjša. Za govori tudi dejstvo, da sta v vrtcu in da se bliža obdobje intenzivne izmenjave raznih virusov ob prireditvah za Božička in Dedka Mraza. In seveda mnenje vaše pediatrinje, ki vaša dvojčka najbolje pozna.

Pozdrav,

Spoštovana dr. Kornhauserjeva!

Vem, da je bilo o okužbi s streptokokom B napisanega že ogromno, mene pa teži nekaj drugega. Sem v 34. tednu nosečnosti, v 25. sem imela ugotovljeno okužbo s streptokokom B. Dobila sem antibiotik, Hiconcil, ob ponovnem testitanju se je pokazalo, da je antibiotik deloval. Sedaj mi je ginekolog ravno zaradi tega primera vzel ponovni bris in torej čakam na izvid. Moram povedati, da globoko spoštujem svojega ginekologa, vendar pa me razjeda črviček dvoma, saj mi nihče /ne zdravnik, ne sestra v ginekološkem dispanzerju/ nista vpisala v materinsko knjižico, da sem SA+.
Vem, da je vaša služba reševati zdravstvene težave, ko pridejo, jaz pa vas bi prosila za nasvet, da bi znala reagirati oz. prepoznati morebitne znake okužbe pri svojem novorojenčku, saj bi rada preprečila, kar se preprečiti da.
1. Je prav, da še enkrat opozorim sestro/zdravnika, da mi vpišejo v mat. knjižico SA+?
2. Naj kljub temu, če tega ne storita, ob porodu povem babici, da sem pozitivna na str. B, da dobim antibiotik? Je tak antibiotik škodljiv? /nisem alergična na penicilin/
3. Naj prosim otroško sestro, da je pediater še posebej pozoren na našega otročička, ker sem okužena?
4. Kakšni so znaki pri morebitni okužbi novorojenčka /recimo po odpustu iz bolnišnice, na kaj naj bom kot mama pozorna?

Vem, da vprašanje ne sodi “čisto k vam”, pa vas vseeno prosim, če mi bi lahko odgovorili, ker mi ja lažje vprašati anonimno, kot pa da bi svojemu zdravniku dajala občutek, da mu ne zaupam, priznam pa da sem zmedena in prestrašena.

Hvala za vaš čas in informacije.

Spoštovana,

tema res ni čisto prava (namenjena je bila cepljenju proti novi gripi…), pa nič hudega. Da bi se le vaša zaskrbljenost po temle odgovoru malo zmanjšala…

Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je tretjina slovenskih nosečnic “koloniziranih” z beta-hemolitičnim streptokokom skupine B (= SGB, S. agalactiae, SA). Kar pomeni, da živijo te bakterije v naših rodilih (in prebavilih) v sožitju z nami in običajno ne povzročajo bolezni. Izjema je le čas ob porodu, ko lahko škodijo novorojenčku, saj ga ob poti preko porodne poti množično poselijo po koži, sluznicah, ob vdihih pridejo v dihala, ob požiranju v prebavila… In zaradi nezrelih obrambnih mehanizmov lahko pridejo preko vseh teh organov v kri, kjer je pri novorojenčku še premalo obrambnih mehanizmov za uničevanje bakterij (predvsem v primerjavi z odraslimi). Če vemo, da je nosečnica poseljena s SGB, prenos na otroka zmanjšamo z visokimi odmerki antibiotika (penicilina) v času poroda. In le v primeru, ko zatajijo vsi mehanizmi obrambe (kar je pri kakšnem odstotku s SGB poseljenih novorojencev, katerih mame niso dobile antibiotika), novorojenček lahko zboli.

Tisto tretjino sem podčrtala zato, ker mnoge nosečnice sploh ne vedo, da so poseljene s SGB. In novorojenček “ne ve”, da mu je mama dala SGB za popotnico. Pa vendar ne zboli, temveč sam “pospravi” SGB z mest, kjer ga naj ne bi bilo. Za to aktivira obrambne mehanizme.

Če vemo, da je nosečnica poseljena s SGB, tudi “ni panike”. Dajanje Hiconcila v času nosečnosti nima učinka in mnogi menijo, da je nepotrebno. Prav tako nima smisla ponavljati brise, saj “trenutni” negativni izvid ne pomeni, da ne bo ob naslednji ponovitvi spet “pozitiven”. Koristno pa je, da v času poroda (torej v porodni sobi) dobite visok odmerek penicilina.

Vpis SA+ v materinski knjižici je koristen, ni pa nujen in še manj “zakonska obveza” ginekologa. Torej ne bo nič narobe, če ob sprejemu v porodnišnico vi poveste zdravniku oziroma babici o izvidih.

Penicilin sodi med najmanj škodljive antibiotike. Drži pa, da uniči poleg SA tudi druge bakterije (mnoge so koristne) in lahko posredno spodbudi razrast kvasovk.

Tudi opozorilo pediatru ne bo nič škodilo – s tem smo še bolj pozorni na znake morebitne okužbe.

Znaki SGB okužbe so pri novorojenčku precej neznačilni – v prvih urah je eden od znakov stalno stokanje (jamranje), prekomerna mirnost, nezainteresiranost za dojenje, hitro in / ali plitvo dihanje, nizka telesna temperatura, ohlapnost… Pri kasni okužbi (doma, kar je velika redkost) prevladuje zvečana telesna temperatura, razdražljivost, napeta mečava, bruhanje, tudi pospešeno dihanje, siva ali modra obarvanost kože ipd. Nobeden od teh znakov se ne pojavi v nekaj minutah, ampak je razvoj bolezni postopen, preko dni. Zato se ne bojte, da ne bi prepoznali, da nekaj ni prav.

Če boste o vseh skrbeh potožili vašemu ginekologu, ta zanesljivo ne bo mislil, da ste zmedena. Ampak da ste normalno prestrašena nosečnica, ki si ne želi neprijetnih presenečenj, ampak normalen porod in zdravega (po možnosti sanjsko lepega) novorojenčka. Zato se mu ne bojte potožiti o strahovih in dvomih, ki vas mučijo.

Srečno,

Spoštovana dr. Kornhauserjeva, neizmerno sem vam hvaležna za Vaše besede in odgovor, vedrjamem, da staršem in otročkom, ki so vam zaupani že s svojo pozitivno usmerjenostjo prinesete mir in dobro v njihova življenja.

Hvala vam za odgovor, bom spoštovala in sledila vašem “navodilu”, nasvetu, da povem ob porodu in pediatru… Vem, da je kar okoli 25% žensk okuženih in ke rsem vzgojiteljica v vrtcu, sem žal imela možnost že spoznati starše otrok…, pa sem kot vsaka s hormoni “napolnjena” nosečnica (in mama, ki je prvega otroka zaradi ustavljanja njegovega utripa rodila z vakuumom), malo bolj prestrašena, kot pa če ne bi nikoli nič slišala.

Upam in verjamem, da bo šlo srečno in dobro.
Hvala vam, hvaležna mamica.

Spoštovana,

hvala za lepe besede. Vem, da je nosečnice bolj strah kot ostale, a to ni odraz “podivjanih” hormonov, ampak normalna zaščitniška reakcija mame, ki želi obvarovati svojega “mladička” pred nevarnostmi.

Srečno v teh zadnjih tednih, lep porod (brez vakuuma…) in veliko veselja z novim družinskim članom vam želim,

Pozdravljeni še enkrat, dr. Kornhauserjeva!

Včeraj sem dobila izvid ginekološkega brisa izpred 1 tedna in je spet pozitiven /streptokok B/. Tako, da obstaja res velika možnost, da bodo bakterije v povečanem številu prisotne tudi pri porodu.
Ginekolog mi ravno zaradi bližine poroda /34. teden/ antibiotika ni pradpisal, kar sem zasledila v vašem odgovoru, da je boljša varianta, kot pa da bi ga sedaj zopet uživala.
No, mi je pa na mojo prošnjo vpisal v materinsko knjižico, da imam okužbo, ter rekel, naj imam originalem izvid s sabo v tej knjižici, ter opozorim babico.
Ker vem, da mora antibiotik teči v žilo vsaj nekaj ur /baje 4/ in ker sem drugorodka, prvi porod je bil končan v 5-ih urah in se lahko zgodi, da je drugi pač malo hitrejši in ne bom dovolj časa na antibiotiku, vas prosim, če mi lahko poveste, ali se znaki morebitne okužbe pri novorojenčku pokažejo tudi na njegovi krvni sliki?

Vem, da je to pa že malo: Kaj pa, če se name zruši letalo…?, vendar imam žal sosedo, ki ji je lani hčerkica ravno zaradi okužbe s streptokokom in poznega odkritja bolezni komaj da preživela, kaže se odstopanje v razvoju… in bi bila rada malo bolj poučena o vsem skupaj, da bi zmogla opaziti morebitne spremembe pri otroku.
Hvala vam še enkrat za vaš odgovor in vaše prijazne, pomirjujoče besede, pa upam, da vam čez 3 mesece le sporočim, da smo v redu.

Lepo pozdravljeni in veliko veliko uspehov in dobrih izidov pri vašem delu z malimi zakladki.
Mamica

Spoštovana mamica,

pozitivni bris na S. agalactiae je bil povsem pričakovan in sedaj bodo vsi, s katerimi boste prišli v stik med porodom in po njem zelo pozorni na to bakterijo in na morebitne znake okužbe pri vašem novorojenčku. Negativen izvid bi bila (vsaj zame) slabša varianta, saj bi dajal (večinoma lažno) občutje varnosti, nikakor pa ne bi izključil prisotnost te bakterije v rodilih (včasih je razlog negativnega izvida tudi napačno vzet bris, daljši čas transporta…).

Penicilin res dajemo počasi, a večinoma steče prej kot v 4 urah – za otroka vsaj malo zaščitni pa je tudi krajši čas infuzije. Znaki morebitne okužbe novorojenčka so neznačilni – nekateri imajo težave pri regulaciji telesne temperature, drugi so bledi, sivkasti, nekateri stokajo, drugi so ohlapni. Vsekakor pa niso zadovoljni, rožnati, krepko “kričeči” in doječi se novorojenčki. Torej je strah, da bi okužbo spregledali (seveda pod pogojem, da smo pozorni nanjo), zanemarljiv.

Tudi krvne preiskave lahko potrdijo sum na okužbo – a so spremembe (npr. zvečana vrednost CRP – C-reaktivnega proteina, ki kaže vnetje; povečano število belih krvničk in prevladovanje nezrelih oblik v razmazu – DKS) prekasen znak, da bi z jemanjem krvi za preiskave lahko predvideli, da je novorojenček okužen.

Torej, ne mislite na najslabše, na padajoče avione ipd. Uživajte ob vsaki “brci” vašega zakladka in se veselite poletja.

Srečno, se “bereva”.

Hvala vam za vsa pojasnila.

Spoštovana dr. Kornhauser Cerarjeva!
Po 7-ih tednih se vam zopet oglašam, vesela in srečna, da se je moj porod odvil po najboljšem možnem scenariju glede na okužbo s streptokokom B, ki se jo prebolela med nosečnostjo.
1 dan pred rokom so se mi zjutraj začeli iz lepega miru pojavljati popadki 5 minut, po eni uri sem odšla v porodnišnico, kjer je bil dežuren moj ginekolog. Ne morem vam povedati, kako sem se ga razveselila, kajti neizmerno mu zaupam in počutila sem se, kot da je že pol poroda za mano. Po pregledu, ko je ugotovil, da sem odprta že 4 cm so mi dali antibiotik Garamicyn v žilo in komaj da mi je v 1 uri “na ful” stekel, saj so se popadki vrstili že na 3, 2 minuti, v glavnem, ob krasni babici, ki me je hodila opazovat in mi pospeševat hitrost “kapljanja” antibiotika, sem v 12-ih minutah po predrtju mehurja rodila prekrasnega fantka, mojega drugega sina. Ne morem opisati sreče, ki sem jo doživela, kajti pri prvem sem po vakuumu dobila narkozo, ga nisem takoj dobila k sebi…, popolnoma drugi občutki… Sicer je naš fantiček imel okoli vratu ovito popkovnico, tako da je babica opazila, da mu plavi glavica, zato me je tudi prerezala, ampak šivi so že odpadli, ob skrbni negi – izpiranju s fiziološko tekočino je že kar ok… Po porodu so odvzeli sterilnopopkovnično kri in jo poslali na testiranje v Celje, rezultati so prišli po 4-ih dneh in so pokazali, da moj sin ni okužen z bakterijo, je pa 3 dni prejemal 2x dnevno v veno antibiotik, na odpustnici piše: 3 dni ampicilin (CRP 3.08/ “.21, PCT 1.48/0.14, L 22.8/ 13.3)
No, se nam je pa sedaj pojavil drug problem. Zaradi neskladja Rh faktorjev /jaz imam RH -, sinova pa oba Rh +/, je ta naš drugi dojenček, kjub vsem injekcijam dobil močnejšo zlatenico. Po dveh dneh je začel zelo slabo sesati in hitro zaspati ob podoju. Tretji dan v porodnišnici je pediatrinja odredila infuzijo, saj je moj mišek kljub nenehnem dojenju podnevi in ponoči, izgubil skoraj pol kilograma, porodna teža 3470g, po infuziji in dodajanju mojega mleka, ki sem si ga izbrizgala s črpalko in mu ga dajala na flaško, pa je bila najina odpustna teža 5. dan /ponoči je bil še v inkubatorju pod lučko/, 3290 g. Na odpustnici piše: V straosti 4 dni je zlateničen in izgublja na telesni teži, zato prejema infuzijo 10% glukoze in se intermitentno obseva z modro lučjo, skupno 8 ur. Najvišja izmerjna vrednost cel. bil. je znašala 231, dir. bil. 15.8, ob odpustu je cel. bil. 181. Svettujem dojenje in izpostavljanje otroka dnevni svetlobi…
V glavnem po prihodu odmov sem sinu dajala svoje mleko na flaško in ponoči še adaptirano mleko, pa mu je teža ob tehtanju patronažne sestre ob starosti 10 dni spet padla na 3210 g. Neizmerno sem se trudila, da bi ga dojila, ampak od izčrpanosti več ne zmorem tako črpati svojega mleka kot bi rada /starejši sin – 6-letnik si tudi želi nekaj moje pozornosti/ in žal tudi mož ne more imeti dopusta, ostajam sama z otrokoma in se skušam razdajati obema, še posebej “napitati” tamalega, ki pa je po včerajšnjem tehtanju imel 3440 g, kar se meni sploh ni zdelo slabo za dva dni. Sicer mi pri gospodinstvu pomagata tako mama kot tašča skuhanjem, likanjem… pa tudi mož ko pride domov, sem pa neizmerno žalostna saj je moj sin že skoraj na izključno umetnem mleku, saj ga jaz načrpam še komaj za vzorec. Počutim se kot slaba mama, ki ne uspe svojega otroka dovolj nahraniti in mu nuditi “odpornost”, ki jo vsi tako zagovarjajo, da jo otrok dobi z dojenjem.
Opažam, da mi sploh ne zna lepo vleči tudi na flaško in to naijno hranjenje je eno mučenje. Nekajkrat potegne pa zaspi ali pa zelo nahitro zvleče in potem se zvija, ker izgleda, da pogoltne še zrak, včeraj in danes je celo po obroku bruhnil. Ne zna piti na NUK-ovo flaško, na Aventovo tako-tako, na Mam nama gre še solidno…, ah, lažje mi je bilo diplomirati na faksu, kot pa ugotoviti s katero flaško naj nahranim svojega fantiča.
Jutri bo star 14 dni in mi spije približno okoli 550 do 640 ml mleka na dan, dodam mu tudi prekuhano vodo, pa je noče najbolj piti. Ne vem, če bi bilo prav, da bi poskusila že s kakšnim čajčkom ali pač. Včasih spije 80 ml, včasih pa samo 40. Mislite da je to premalo, meni se pač zdi to bolj spodnja meja, ga pa ne morem “nahecati”, da bi spil več, že za to se “boriva”, če mu na silo rinem flaško, začne jokati in plljuvati mlako ven. Podnevi je na 2 uri, max. 3, ponoči pa mi spi od 22-ih do 2., včasih 3. ure in potem do 6-ih, nato spet na dve do tri ure.
Še samo eno vprašanje, imamo Angel care /zaradi mojega strahu možnosti okužbe s streptokokom, kako bo, ah, moj bla, bla, bla …/. Parkrat mi je lažno zacvilil, ker sem pod glavico položil 2 preloženi tetra plenici, pa še eno čez… sinoči pa mi je spet zapiskal in ko se priletela v sobo je moj sin čisto pri miru ležal in mi je deloval, kot da res ne diha, vsa panična sem ga pomigala in zdi se mi, da je šele takrat res globoko vdihnil. A je možno da dojenček kar nekaj sekund res ne vdihne, pa potem spet normalno diha, kajti po tistem je bilo vse, kot da se ni nič zgodilo, cel dan ga opazujem, diha in vede se normalno. Je možno, da bi bilo to povezano z njegovo zlatenico…? Naj bom na kaj še posebej pozorna? Mogoče zato “pregloboko” spi? Nja povem, da je bilo to kakšno slabo uro po tem, ko je zaspal. Ni bilo recimo po dolgem času (parih urah).
Vem, da sem vam na dolgo zatežila ob tem vročem poletnem dnevu, ampak prav vi spoštovana doktorica ste mi najbolj pomagali prebroditi krizo ob mojih strahovih s streptokokom in zato sem se sedaj zopet obrnila na vas za vaš nasvet. in kot ste mi napisali takrat, naj se veselim vsake brcike, res sem se jih in ob vsaki sem pomislila na vas in si rekla: “Saj bo, vse bo OK!!!” in mi je res pomagalo.

Lepo se imejte, jaz pa se odpravljam z našim zakladkom lovit večerne sončne žarke.

Hvala vam za vaše prijazne besede, ko nas bodrite!

Spoštovana,

najprej naj vam iskreno čestitam k drugorojencu. In če ste imeli “idealen” porod (vsaj kar se tiče pozornosti zdravnikov in babic), morate očitno malo “zakomplicirati” sedaj, da se vse izenači… Pa čeprav gre za malenkosti, ki za razvoj in rast sploh ne bodo moteče, verjamem, da ste z živci bolj na kratko.

Naj vam poskusim odgovoriti po vrsti:
1. Izvidi iz popkovnične krvi res ne kažejo na kakršno koli vnetje. Le 4 dnevi čakanja na izvide se mi zdijo zeloooo dolgi (preiskave, katerih rezultate ste navedli, naredijo v 2 urah…) – izjema so le mikrobiološke preiskave (npr. bris sluhovoda, žrela, ti. hemokultura – za dokončen negativen izvid slednjih so res potrebni 3-4 dnevi).

2. Zlatenica pri vašem fantiču ni nujno posledica Rh neskladja – da bi lahko govorili o tem, bi moral biti pri vas pozitiven indirektni Coombsov test (ICT), pri fantku pa DCT (direktni) – s tem testom dokazujemo prisotnost protiteles proti rdečim krvničkam, ki nosijo RhD antigen. Glede na najvišjo vrednost celokupnega bilirubina 231 mikromolov na liter (če niste morda napačno prepisali in je bila vrednost 321?) pa se mi zdi diagnoza zlatenice (in seveda obsevanje z modro lučjo) sploh vprašljiva. Pri nas donošene otroke po 3. dnevu starosti dajemo pod “lučko” ob vrednostih nad 285 mikromolov/L…

3. Torej ostaja kot glavna težava “kratek stik” pri dojenju. Žal pri tem sploh niste izjema, mnoge mame imajo pri drugorojencu celo več težav z dojenjem kot pri prvem otroku. Še zlasti, če “zlatenica” moti sožitje in hranjenje po želji v prvem tednu. Pa to ni nikakršna tragedija. Dojenje je res super – ampak še najbolj zato, ker je enostaven in poceni način hranjenja “človeškega mladička”. A otroci zrastejo tudi ob nadomestkih in niso zato nič bistveno bolj bolni, neodporni ali “manj inteligentni”. Zato so občutki krivde, žalosti ali neuspešnosti povsem odveč in se jih čim prej znebite. Še najbolje bi bilo, če bi pripravili 2 ali 3 obroke vnaprej in pooblastili očka, svojo mamo ali taščo, da vam nahrani dojenčka, sami pa se zaprli v temno spalnico in vsaj nekaj ur odspali in si s tem napolnili baterije za naprej. Utrujenost vodi vaše črne misli v začaran krog obupa.

4. Lažni alarmi na Angel Care so res zoprni, saj večino staršev ob zvonjenju preplavi panika in otrokov spanec vrednoti kot prenehanje dihanja. Vsi pa pozabijo, da bi morali biti otroci, ki ne dihajo, modri (kot slive) ali belo-bledi (slednje je redko in je res zaskbljujoč znak, da se nekaj dogaja). Po vašem opisu sodim, da bi bilo treba “oživljati” Angel Care in ne vašega fantička, ki je spokojno spal (pri dojenčkih je pogosto periodično dihanje z dihalnimi premori 10-15 sekund – še zlasti v fazi aktivnega spanca).

Torej, najprej se skušajte spočiti vi, potem pa se prilagodite sinovoma – starejšemu s tem, da ga vključite v hranjenje in previjanje (da se bo čutil pomembnega in ga ne bo napadla ljubosumnostna ihta), mlajšemu s tem, da ga ne silite s stekleničko ali dojko, pustite ga, da se zlačni. Čaj (najbolje, da ga nabavite v lekarni, kjer vam bodo tudi svetovali, katerega; je pa tudi voda iz steklenice čisto dovolj za žejo) je priporočljiv le, ko je zelo vroče, sicer v prvih mesecih zadostuje mleko.

Po tem, kar ste doslej “dali skozi”, so občutja “slabe” mame res popolnoma neupravičena. Začnite uživati v svežem materinstvu in poletnih sončnih zahodih.

Pozdrav,

Najlepša hvala za vaš odgovor, dr. Kornhauser Cerarjeva.
Res je ob vsem skupaj največja težava verjetno kar moja utrujenost in s tem povezana občutljivost. Glede zlatenice so me očitno akr malo preveč prestrašili, saj je vrednost, ki sem jo napisala prava in pač sedaj vidim po vašem odgovoru, da ni šlo za nič kritičnega. Je pa res, da smo zaradi “lenosti” in zaspanosti pri hranjenju skoraj 10 dni potrebovali, da poje normalno količino mleka na dan, sicer po manjših obrokih.
Tako da, počasi se tudi jaz “pobiram” in si dopovedujem, da sem dobra mama kljub temu, da ga skoraj več ne hranim s vsojim mlekom.

Lep pozdrav in hvala vam še enkrat za vse vaše “pisanje”.
Hvaležna mama