Pozdravljeni.

Smo mlada družina z 2 mesečnim dojenčkom. Prihaja cepljenje in odločitev da ali ne.. Jaz bi otroka cepila, partner pa ne (zaradi prebranih člankov o spremembi vedenja otrok in pojava avtizma po njem).. Kaj storiti? Seveda hočem tisto, kar je najboljše za mojega otroka.. Vendar še vedno nisem prepričana glede na izkušnje tudi drugih staršev..

Hvala vsem za odgovor

Spoštovani, pozabimo na dejstvo, da je cepljenje proti določenim boleznim pri nas obvezno (in se ne odločate prostovoljno). Zaščita otroka je namreč pomembnejša od volje starša. Cepljenje je eden izmed najuspešnejših ukrepov v boju proti nalezljivim boleznim in ravno zaradi cepljenja so nekatere bolezni izkoreninjenje, druge pa močno zmanjšane, oz. jih praktično ne vidimo. Danes, ko mnogih nalezljivih bolezni v razvitem svetu praktično ne vidimo, se soočamo s strahom staršem pred morebitnimi stranskimi pojavi. Številni internetni samouki imajo pri tem izjemno škodljivo vlogo. Pravite, da se bojite cepljenja zaradi avtizma: ničkolikokrat smo pojasnjevali, da ni mogoče povezovati avtizma in cepljenja, saj prav nobena študija ni mogla dokazati tovrstne povezave. Zaradi fake (lažne-prirejene) študije je angleška populacija izpustila desetletja cepljenja proti OMR, kar je imelo za posledico velik izbruh ošpic (in posledično velik bes staršev prizadetih otrok po preboleli bolezni – pravih ošpic). Pravite, da želite izkušnje staršev. Naj vam navedem lastne, saj sem tudi jaz starš: poleg obveznih cepljenj sta bili obe hčeri samoplačniško cepljenji proti HPV (saj v njunem otroštvu cepljenje še ni bilo v programu ZZZS); vsi štirje so bili cepljeni proti KME in že večkrat revakcinirani; vsi štirje se od prvega leta starosti redno cepijo proti sezonski gripi; najmlajši je bil kot dojenček dodatno cepljen proti rotavirozi (in je bil eden redkih otrok v vrtčevski skupini, ki ob rotavirozi v vrtcu ni zbolel).

Jaz osebno sem definitivno proti. Čeprav naj nebi bilo nobene “dokazane” študije, so pričanja in izkušnje staršev drugačne. Samo v Sloveniji jih je ogromno! Poglejte malo po fb skupinah in googlu, kjer so slovenske mamice pisald članke oziroma svoje izkušnje o tem, kako je bil njihov otrok popolnoma zdrav dojenček, po cepljenju pa je kar naenkrat nehal jokati in se smejati oziroma kazati kakršnekoli znake “življenja”. Kako bi to pojasnili? In teh zgodb ni malo, prijateljica z otrokom ima isto zgodbo, le da je bil otrok en mesec po cepljenju sprva bolan, potem pa isti znaki in diagnosticiran avtizem! Tudi odrasli ljudje po cepljenju zbolijo za epileptičnimi napadi (ravno tako malo poglejte pričanja ljudi, ki imajo seveda dokaze). Ljudje, odprite oči, cepljenje ni naravno, o stranskih učinkih pa nihče ne govori. Lahko bo vaš otrok po cepljenju zdrav, vedite pa, da je možnost, da bo neozdravljivo bolan. Naj se odloči sam, ko bo odrasel. Ste pripravljeni tvegati? Jaz nisem.

Lep pozdrav

Najlepša vam hvala za podroben in prijazen odgovor

Ko sem se sam odločal, za da ali ne, sem najprej hotel vedeti kaj cepiva vsebujejo. In že na tej točki sem ostal brez odgovora, saj so mi iz NLZOH, ki je pristojno za vzorčenje cepiv odgovorili, da mi rezultatov ne smejo posredovati. Ker po Slovenski zakonodaji nimam pravice vedeti, kaj se bo vbrizgalo v mojega otroka, sem se odločil, da cepljenje odklonim. Cepljenje je pri nas obvezno, ni pa prisilno, zato ga lahko odklonite. Bil sem prijavljen na zdravstveni inšpektorat, ki mi je dal rok za oddajo “predloga za opustitev cepljenja”, kar sem storil in sedaj je postopek zoper mene ustavljen za nedoločen čas. Res je pa tudi, da so pravice otrok nad pravicami staršev in odgovornost za posledice necepljenja nosimo starši. Če se pa dovolimo cepljenje svojega otroka in otrok posledično trajno zboli ali celo umre, odgovornosti ne nosi pediater ampak zopet starši, katerim je tak otrok prepuščen in pri tem so sami brez pomoči države. Alenka Vindiš zbira in objavlja take zgodbe, ki jih ni malo.

Zanima me, če so se tudi pred npr. 40 leti (ko sem bila cepljena), v tolikšni meri pojavljale reakcije na cepiva? V čem je tista ključna razlika med sedanjimi izkušnjami staršev in takratnim opažanjem in spremljanjem reakcij?
In kako v bistvu presoditi, kaj je večje zlo? Nenormalne reakcije na cepiva ali dejansko srečanje z smrtonosno okužbo? Npr. srečanje z virusom variole leta 1972??
Sama sicer nisem imela reakcij na cepiva; imam pa izkušnjo z jemanjem antibiotika Primotren in Ciprobay. Stranski učinki jemanja niso bili “smrtno nevarni”, so bili le precej zoprni in se je dalo zdravilo sicer zamenjati.
Primotren sem namreč jemala večkrat in je bilo vedno vse ok. A to je bil še Primotren, ki ga je izdeloval Lek. Ko pa je to podjetje prevzelo podjetje Sandoz, so očitno v tem zdravilu sestavo spremenili. Tako sem po jemanju novega Primotrena dobila neznosen glavobol in hudo slabost. Jemala sem ga zaradi vnetja mehurja. Seveda bi lahko bila tudi sočasna viroza, a ni bila. Takoj, ko sem prenehala z jemanjem, so ti stranski učinki ponehali. Morda se z medicinskega vidika tole sliši smešno, a verjemite, da bolniku takrat ni nič smešno.
Podobno izkušnjo sem imela z zdravilom Ciprobay.

Spoštovani, cepiva so v desetletjih uporabe postala varnejša in varnejša. Bolj in bolj prečiščena. To pomeni, da če bi danes in preteklosti cepili s cepivi, ki jih imamo danes, bi bilo neželenih učinkov manj 8in ne več). Je pa res, da je percepcija cepljenja danes povsem drugačna, kot je bila npr. pred desetletji. Generacije, ki so videle obolele in umrle z otroško paralizo, davico, npr., so cepljenje smatrale in dojemale kot povsem samo-umevno, kot rešitev. Generacije, ki nikoli niso videle obolelih z davico, tetanusom, otroško paralizo, pa ošpicami, pa percepcije, da je nalezljiva bolezen nekaj hudega, (kar te trajno onesposobi, ali hudo zboliš), nimajo in vidijo samo stranske učinke, ki se pojavijo po cepljenju. To pomeni, da zaznavajo predvsem strah pred cepljenjem, neželene učinke, ali še pogosteje – strah pred neželenimi učinki. Ob tem moramo vedeti, da ljudje poleg z nalezljivimi boleznini, zbolevamo tudi z drugimi boleznimi. In iščemo vzroke za to. In zelo prikladno – je pripisati vzrok nečemu (česar se itak bojiš, ne veš, zakaj to počneš) – cepljenju. Pa čeprav težave, ki so se pojavile, nimajo prav nič s cepljenjem. Če se cepi več ljudi, bo prav gotovo tudi stranskih pojavov več.
Neželeni učinki ob jemanju zdravil vedno pomenijo težavo: tako za bolnika (ker jih ima in ker zmanjšujejo uspešnost zdravljenja, komplianco – oz. doslednost pri jemanju terapije), kot za zdravnika, saj je povezano tudi z zaupanjem bolnika do zdravnika in predlog terapije.

Hvala za odgovor, ga. Pirnat. Strinjam se z vami. Žal je tudi moja babica doživela smrt svoje 3 letne hčerkice zaradi posledic oslovskega kašlja. In vedno rekla, kolikokrat je njeno življenje viselo na nitki zaradi gnojnih angin in temperature do 41 stopinj, za lajšanje pa so poznali le – žajbelj in kamilice! To se je dogajalo v letih 1926 pa naprej! Kaj bi dala za antibiotike, je večkrat rekla! In za njihove stranske učinke!
Dejansko mi je žal, da se pojavlja ta neobjektivnost o cepljenju ali ne-cepljenju.
Če npr. pediater reče, da je vsak stranski učinek vzporedna viroza, to ne pomeni, da je vsak pediater takšen, ne? Imamo možnost tudi podvomiti v mnenje in pediatra zamenjati.
Tako, kot ne more biti prav vsaka kasnejša bolezen posledica cepljenja. Na svet se rodimo z gensko preddispozicijo in podedujemo tako trdno zdravje prednikov kot tudi bolehnost.

Glede zdravstvenega osebja imam pa v glavnem dobre, pozitivne izkušnje. Tako, da se s primernim pristopom da veliko rešiti, tudi, če gre za kak nesporazum.
V mojem primeru je šlo npr. najprej za majhen nesporazum, a sva potem z zdravnico težavo rešili brez problema. Stvari so rešljive!

Spoštovani, izpostavili ste (po moje) eno izmed najpomembnejših stvari: sporazumevanje med vsemi deležniki v zdravstvu. Vsa ta dostopnost podatkov (po eni strani), po drugi pa brez pravega časa, možnosti (včasih tudi pripravljenosti), da bi podatke res razumeli, s tem fenomenom se srečujeta obe strani: zdravniki in pacienti. Najlepše je, če pacient prevzame aktivno vlogo v procesu zdravljenja, ker samo takrat (ali predvsem takrat) je res uspešen. Ker razume, her hoče. Seveda pride tudi do nesporazumov, ki pa so večinoma rešljivi. Če kdaj ne gre, pa, kot pravite: so še druge izbire. Želim vam veliko pozitivnih izkušenj, in, seveda, zdravja, tudi v naprej.