Če sem površna pri pospravljanju sem zmerja, da sem ničvredna, gnoj
Če jo oče zaradi tega pusti na miru naj mu ne kuha in ne pere in naj gre čim prej drugam živet in da vlogo za ločitev. Oče za selitev predhodno ne sme vedet kakor tudi ne kam se seli…če mu bo kuhala in prala zaradi mira bo s tem dala njemu napačno informacijo…. in se da zgodit da bo to sprejela kot način življenja in nikoli ne bo odšla stran od njega….njej je že tako ali tako hudo in je prizadeta v dno duše mogoče se še zmeraj smili sama sebi, sram jo je in počuti se nemočna….verjemi, ne moreš si niti predstavljat….če ji vidva z bratom nebosta pomagala odit sama verjetno ne bo nikoli šla…
Pozdravljena,
sama imam podobne, ce ne se hujse probleme s partnerjem. Enako ponizevanje, zmerjanje za vsako malenkost, nespostovanje. Nicesar na meni mu ni vsec. Sama imam dve najstniski hcerki iz prejsnje zveze, njun ati je zal umrl. Vsega tega se zaveda, a tudi z njima ravna na podoben nacin. Mogoce ju ne zmerja tako zelo ampak nikoli ni nic dovolj dobro za njega, karkoli naredimo. Da na kratko predstavim situacijo:
Skupaj sva po moje skoraj 6 let, po njegovo samo 3. Prva 3 leta sva se dobivala obcasno, za njega sem obstajala samo med stirimi stenami in predstavljala sem mu samo objekt za zadovoljevanje njegovih potreb. Vse to sem prenasala, ker sem se tako zaljubila v njega, da sem znala sledit samo se svojemu srcu. Do mene je bil vecino casa hladen, nedostopen, brezbrizen, razen ko je zelel sex. Presenecala sem ga z majhnimi pozornostmi, a takoj ko se z njim v cem nisem strinjala, je zakljucil najino afero. In tako se je dogajalo vsa 3 leta…skupaj, narazen…nonstop. Vsakic trpela, jokala, prosla in se ponizevala, saj sem bila prepricana, da nisem storila nicesar narobe, le imela sem ga prevec rada in zelela sem normalno zvezo. V teh 3 letih sva sla na par izletov, to je pa tudi vse. Potem sem koncno obupala. Spoznala sem drugega moskega in zivljenje je postalo znosnejse. Koncno sem malo zazivela, zadihala stran od njega in njegove temacnosti. Kajti vseskozi je trdil, da ne zmore resne zveze, ker ima sam s sabo probleme. A ko je spoznal, da nisem vec tako pozorna do njega, da ne prihajam vec tako pogosto, da ni vec toliko smsov in klicev, me je zelel nazaj. Zacutil je, da se nekaj dogaja in je stopil v akcijo. Cez noc se je odlocil za resno zvezo z mano, za druzino vkljucno z mojimi otroci, za ljubezen, ki je prej nikjer ni bilo za cutit…
Komaj sem mu verjela, bilo je prelepo, da bi bilo lahko resnicno. Ko me je po dolgem casu preprical, se je moja agonija sele zacela. Od takrat ze 3. leto prenasam ponizevanja, kletvice, bolestno ljubosumje, tudi ce grem samo v trgovino sem ze k…, nimam pravice do zadnje besede, do svojega mnenja, ne znam vzgajat otrok in vodit gospodinjstva, kuhat, pospravljat. Skratka vse kar naredim je nicvredno in slabo. Moje hcere so najslabse in zacrtal jima je najbolj negativno in kruto prihodnost. Vsakih 14 dni do meseca nas pusti in gre, vcasih zaradi ene moje banalne besede ali stavka, vcasih celo brez besed in razlage. Ni mu vsec, da se ukvarjam s sportom, ker po njegovo je to gonjenje in vlacanje. Sam noce z mano pocet nic, nerad hodi v trgovino. Zelo rad pa zaide v gostilno s svojimi prijatelji in ko ima on svoje izhode in hobije “nemam prava glasanja”. Ce in ko karkoli pripomnem ali mu ocitam, sem po njegovo motena, zmesana, pravi, da ga omejujem, a mu se nikoli nisem nicesar prepovedala ali ga pri cem zadrzevala. Ce ze, potem povem svoje mnenje, ki ga na aroganten in grob nacin v kali zatre ali pa enostavno gre. Kadar je po nasem mnenju za prepir kriv on in to je skoraj vedno, ker naredii “urnebes” zaradi ene same besede, potem vso krivdo manipulatorsko obrne name in na koncu se jaz pocutim krivo in slabo. Ta miselni vzorec se vseskozi ponavlja in sem v crni luknji brez izhoda, ker ga imam vseeno zelo rada. Ko ima dobre trenutke, zna bit cudovit clovek, a kaj ko ze naslednji trenutek s svojo hladnostjo vse unici. Kadar me pusti, skacem za njim in ga prosim, pa mi govori, da sem drek na podplatih, ki se ga ne more znebit, ce pa hocem zazivet po svoje in kam grem, me zmerja, da se vlacim in gonim okol in da sem k… in laznivka. Tudi zasleduje me z avtom.
Nikoli se nisem imela za manjvredno ali neprivlacno. Odrascala sem v ljubeci druzini s srecnim otrostvom Za svojih 38 let sem postavna in simpaticna zenska, vsaj po mnenju vseh ostalih. Zanj pa zal nicvredna, medtem ko on meni pomeni vse.
Tako dolgo sem ze v tem njegovem miselnem vzorcu, da svojega ne poznam vec in sem ujeta v crni luknji brezbriznega manipulatorja.
Prosim za nasvet. Hvala
Draga moja…za takšnim moškim ti pod nobenim pogojem ne bo žal, ker ti nima za kaj biti žal. Kje je tvoje spoštovanje do sebe? Pravi moški te ne bo nikoli na tak način žalil, verjemi in ta tvoj moški je po tem opisu daleč od pravega moškega. Preprosto – ta moški te ni vreden. Spoštovat moraš sebe in se cenit! In ko boš dosegla tak nivo, verjemi, da ti takšni moški ne bodo več prišli na življenjsko pot oziroma jih boš odrinila stran in se z njimi ne boš ukvarjala. Si spoštovanja vredna ženska in se tako tudi obnašaj. Glede na to, da imaš tudi svojo službo, res nimaš potem nobenih izgovorov, da prenašaš takšnega moškega v svojem življenju. Verjetno nočeš, da ta tvoj partner postane nekoč oče tvojih otrok in na otroke prenese takšen vzgled, kako ravnati z ženskami?! Prosim, ne dovoli tega. Živi življenje in se požvižgaj na takšne, ki te ne cenijo! Prej končaš, boljše bo. Verjemi, da si zaslužiš boljšega in dobila ga boš. Srečno
Kaksen nasvet? Tema je stara 6 let in avtorica teme je imela enake tezave, kot ti in jih je ucinkovito resila, sem vesel zanjo. Nasvetov je v temi vec kot dovolj.
Potrebujes samo dovolj odlocnosti, kot avtorica.
Nisem sicer brala vseh odgovorov, ampak kar pišeš, je moja izkušnja.
Samo da jaz sem imela še otroka z njim. In komajda pobegnila, bala sem se za svoje življenje, ker mi je ob koncu veze grozil na polno. Policija, CSD, povsod sem bila. Hvalabogu sem bila močna in nisem stopnjevala zadev, temveč umirjala. Na mojo škodo seveda.
Zdaj po kar nekaj letih vem, da sem ravnala pravilno, ker je kasneje preusmeril pozornost na drugo ‘žrtev’ in sem bila rešena. Tudi pri dogovorih glede otroka se je umirilo.
Poglej si vse o verbalnem nasilju, narcistični osebnostni motnji, obvladovanju jeze… angleško ‘gaslightning’… Ogromno se zdaj piše o tem.
Iz srca ti svetujem, da pobegneš od njega. Bo težko, ker bo vse usmeril v to, da te prestraši, naredil bo največjo dramo iz vsega, grozil s samomorom, vsem poznanim te bo očrnil do konca, poskušal te bo pritisniti tam, kjer najbolj boli… Ker so inteligentni do amena.
Ampak po nekaj letih boš videla, da si ravnala prav. Videla boš, da si čist krasen človek, samozavesten in poln ljubezni. Ki jo boš dala nekomu, ki si jo bo res zaslužil.
Psihopati si je ne zaslužijo, si jo pa na vse pretege prilastijo. Ko gre narobe, si pa itak ti VSEGA kriv, oni so žrtve, čeprav so bili nasilni do tebe.
Beži. Čimprej.
“Zanj pa zal nicvredna, medtem ko on meni pomeni vse.”
Se pravi : Živim s človekom, ki mi pomeni vse. Zanj sem ničvredna.
To je tako kot če rečeš : Dež mi pomeni vse. Zato živim v puščavi.
Problem ni on, problem je, da tebi tak človek, s takim odnosom do tebe ” pomeni vse “.
” Sorodna duša- ali v resnici patološko ujemanje z narcisom?
In za kakšno ” ljubezen ” je v resnic šlo v tvoji ” ljubeči družini “? Da od takega človeka ne greš mora biti običajno izpolnjenih več pogojev. Eden od njih je odraščanje ob pogojevani ljubezni. ( Beri spodaj na linku. )
https://med.over.net/clanek/sorodna-dusa-ali-patolosko-ujemanje-z-narcisom/
Se opravičujem, ampak res ne morem verjeti da obstajajo ženske kot si ti. Človek dela s teboj kot da si smet.. Tebe je pa strah da bo ti nekoč žal če ga pustiš.. Mislim res nimas nobene ljubezni do sama sebe, je tvoja samozavest tako na psu?
Da bi meni moj fant naredil samo en procent teh stvari ki si jih opisala…no do enega procenta sploh ne bi prišlo.. Bi se že prej spremenil v mojega bivšega.
Raje sem celo življenje sama.. Kot pa da bi bila v razmerju s takim psihopatom kot je tvoj fant.