se podpišem pod janis. lotos, a veš kako pravijo – vsi odgovori so znotraj. in to še kako drži, tudi v temle primeru. nekje je dečko že moral stakniti en ‘virus’, da ga takole krivi; dekle je v tej zgodbi se mi zdi še najmanj bistveno. dobra novica je, da se fant tega virusa lahko tudi ‘odtakne’, ampak žal samo, ko bo kaj volje pokazal za to :-))) mama pa … ne vem … če bi bila na njenem mestu, bi mogoče naredila tako: šla bi pobrskat globoko v družinske razmere in razkopat kompletno dogajanje, pa da vidimo, kakšne okostnjake skriva. saj so že davno po rušo in jim mal sončka vsake tolko nič ne škodi. ampak to bi delala čisto ilegalno, namreč opazovala bi sina, ali kaže kaj volje za it na bolje ali ne – dokler je ne bi pokazal vsaj en mičkeno, bi bila o novih najdbah tiho kot grob. če ko bi pa jo, bi bila s tem novo odkritim znanjem o njegovih morebitnih virusih precej bolje ‘oborožena’ za to, da mu, če pokaže, da si to želi (ampak samo in izključno v tem primeru, sicer bi še kar špilala grob), stojim ob strani z novo vednostjo o tem, kje ga podpreti. ne s pametovanjem in z nasveti in z ničimer takim. samo z ‘biti tam’ na način, ki bo zanj zdravilen. ampak na potezi je prvi on.

sicer pa tudi mene morda zanima, ali očeta ni? morda je fant odraščal brez njega? no, kakor koli že – vse dobro in čim manj pretepačic v vaši družini. aha – pa sem se še nečesa spomnila: kaj pa, če na to dekle pogledate malo drugače. opisi njenih izbruhov se mi zdijo kot opisi ranjene živali in zdi se mi, da zelo trpi – mogoče ji pa vi prvi ponudite roko (če poskusite vas ne stane prav nič, anede 🙂 pokažite ji, da jo sprejemate, kakršna je, da se sicer ne strinjate, kako dela z ljudmi, ampak da to še ne pomeni, da je nimate radi ali da jo celo sovražite … mislim, da bi lahko pomagalo. pa še nekaj se mi zdi da bi pomagalo – na celo situacijo glejte z malo več humorja. saj čisto odkrito povedano, malo pa je res hecno, vsaj nam, ki nam fante ni sin, verjamem, da se vi lahko le bolj kislo smejete, ampak ne vem – probajte … združite smeh z jezo, to je super zdravilo :-)))) ko pride k vam in spet nekaj začne žnjariti nad tem svojim, se naredite tako hecno ogromne in jezne, kot ena razpištoljena pošast, ki pa živi v risanki in je zato zelo hecna – tako kot pri igrah z otroki 🙂 si predstavljam, da ta pošast tej vaši snahici z velikim nasmeškom zelo jezno zarjove nekaj v stilu “orkodindijo, a boš za Franceljom al kaj je že tut pri osemdesetih z valarjem letala!” če otrokom potem še s tako narejeno jezo rečeš “zdej pa dost heca”, se začnejo kar po tleh valjat. tale vaša se mogoče prvič ne bo, ampak jo bo pa šokiralo, definitivno 🙂 pa ne pozabit, da je vmes ne smete sovražit, bit jezni nanjo ipd.

v glavnem – poleg tega da mogoče pobrskajte po ‘arhivih’, še malo spremenite perspektivo do nje, bi rekla. naj čuti vašo toplino in bodite vztrajni pri tem. zelo zelo veliko takih ljudi se sčasoma raztopi in na koncu dobro razjoče. potem so pa kot novi 🙂

lp

Brez skrbi. Nimam se za super mamo. Vem, da sem marsikdaj grešila, tako kot to počne vsaka mati. Velikokrat sem se že vprašala, kaj sva z možem storila narobe, pa v sebi nisem našla konkretnega odgovora. Zato sem se tu obrnila na pomoč za nasvet, ker ta problem ni nastal včeraj, ampak traja že dalj časa. Jaz točno vem, da je ta zveza problematična in ne mislim sinu vsiljevati svojega mnenja – niti nimam pravice, niti to ne bi bilo prav. Sam se mora postaviti zase, to vem, ampak bi rada le nasvet, kako naj jaz ravnam.

Iz zgornjih odgovorov sem razbrala marsikaj dobromislečega in moram reči, da sem se nad vsakim odgovorom zamislila in ni vrag, da ne bi iz vseh izluščila kaj pametnega.

Marsikdo tu gori je pisal, kakor da otroku nisem vlivala samozavesti. Sem jo. Svoje 3 otroke sem vedno hvalila ko je bilo to potrebno in jih vzpodbujala, saj sem bila sama v mladosti vedno deležna le graje. Jaz sem se držala tega: hvali ko je potrebno, vendar tudi povej, če je kaj narobe. Dvomim, da sem tu preveč narobe ravnala, saj je tale moj sin v bistvu zelo samozavesten na vseh ostalih področjih, le na ljubezenskem je odpovedal. Vedno se zna postaviti zase, tako na fakulteti, kot tudi doma in med prijatelji. Pa tudi oba druga otroka sta dovolj samozavestna in imata oba zelo dobre partnerje.

Ja, pa moji otroci imajo tudi očeta in to dobrega. Tukaj pišem sicer v prvi osebi, vendar v tem problemu sodeluje tudi oče in ni samo stranski opazovalec. Smo čisto normalna družina, z dovolj ljubezni in razumevanja, vendar tudi s svojimi napakami in križi, tako kot jih nosi vsaka družina.

In sedaj prosim ne secirajte spet mojih stavkov, kajti kdor bo hotel, bo v tem postu sigurno našel spet kaj negativnega.

Res ni čisto vse odvisno od vzgoje. Otrok mnoge lastnosti prinese s seboj na svet samo zato, ker jih mora izpilit, popravit al pa se jih osvobodit. Pri tem se lahko starši na glavo postavimo, pa z vzgojo vseeno ne pridemo nikamor. No, do ene meje se je smiselno vprašat, kje smo skrenili mimo, ampak je veliko bolj bistveno vprašanje, kako mu v tem hipu naj pomagamo! Jaz vidim možnost pomoči v takšni podpori, kot da bi zanj “navijali” na kakšni tekmi, ga bodrili. Tako, da brezpogojno verjamemo vanj, mu zdaj bolj koristi kot tisoč nasvetov! Ker vsak nasvet je stkan iz zaključnega stanja, iz rezultata, do tega se mora pa sam dokopat.
Kaj je izjavil 21-letni fant s podobno izkušnjo? “V začetku je bilo noro lepo. Že po 4 mesecih sva se sprla, vse je moralo bit po njenem, dolžila me je neumnih malenkosti, za katere nisem vedel, od kod jih jemlje. Vse, kar mi je očitala, se ni ujemalo z mano, nisem ji pa znal tega razložit, vrečt nazaj. V naslednjih mesecih sva bila par dni skragana, en teden v redu, par dni skregana itd. dokler nisem resnično in globoko v sebi sprevidel. da ne more iti tako naprej in naredil zares konec.” Na vprašanje, kaj ga je vleklo, da je vedno znova popustil in obnovil vezo, je rekel: “Nor sem bil nanjo, vleklo me je k njej, vedno znova sem fantaziral, da se bodo prvi meseci zaljubljenosti ponovili. Seveda se niso. Ves čas sem vedel, da nisva za skupaj, in tudi to sem vedel, da ne bova ostala skupaj, pa je trajalo skoraj eno leto, preden sem spregledal.” Kolikor vem, je zaključek veze videl kot olajšanje. No, malo v tolažbo, malo v pomoč. Lp

Arnika, vsak ima pravico do svojih napak. In najhujše je, če starci posegajo vmes (sicer z najboljšimi nameni – a ve se s čim je tlakovana pot v pekel). Recimo, da ima tvoj sin to žensko res rad oziroma je tako zaljubljen, da sliši planke žvižgat. Tvojih nasvetov in intervencij pač ne more dojemati s trezno glavo. Tebi ta ženska ni nič, tvojemu sinu pa nekaj pomeni. In dokler mu nekaj pomeni, mu dovoli, da je brez jajc. Kajti, ni ga hujšega, če ga ob tem želiš kastrirat tudi ti. Lastne napake bo požrl. Lastne zmote bodo poučne. Če pa boš ti tista, ki bo namesto njega delala napake, ti tega ne bo nikoli oprostil. In končno, še nisem slišala za tipa, ki bi dolgoročno želel ostati brez jajc, zato bo po mojem kmalu pocvirnal. Tudi krivulja zaljubljenosti gre nekako tako, da po enem letu ne ostane od tiste prvotne zagledanosti prav nič. In ko bo v tej fazi šele lahko nastopiš ti. In lahko boš srečna, ker ti ne bo treba govorit najbolj osovraženega stavka, kar ga lahko mati izreče sinu: “saj sem ti rekla”… Bolj ga boš privijala, bolj se mu bo zdelo smiselno boriti se za svojo ljubezen. Bolj ga boš pustila pri miru, prej bo uče vrgel po kakšni drugi.

Dokller jo ima sin za punco, jo seveda morate vabiti na družinska praznovanja.Naj le bo čimveč z njo, mogoče bo tako prej spregledal.
Do nje se obnašajte, kot pač čutite. Ne bodite na silo prijazni, ampak le vljudni. In NE razpravljajte z njo o njenem odnosu do sina niti z besedico.Če je tako nezrela, tako ne morete nič dosečt, le sinu bo lahko govorila grde stvari o vas.
Mislim pa, vsaj jaz bi tako naredila, da bi se veljlo s sinom odkrito pogovoriti. Pa ne kritizirajte je kar vsevprek, le povejte mu kaj o zdravih in nezdravih odnosih med ljudmi. Pa nastavite mu kako knjigo o tem, čustveni inteligenci ipd.
Če ima kakega zelo dobrega prijatelja, bi mogoče njemu omenili, da vas skrbi.Vrstniki se ponavadi bolj upoštevajo in si verjamejo glede takih stvari.

Arnika, poznam zelo podobno zgodbo, doživlja jo moja prijateljica. Že nekaj let je vdova, hčerka je že dolgo poročena, ima svoj dom, sin pa je do nedavnega še stanoval doma. Imajo dokaj veliko hišo, tako je bilo tudi mišljeno, da bo sin z družino dokončal zgornjo etažo in bo z bodočo ženo in družino živel doma, sicer v svojem stanovanju ampak v isti hiši.

Pred dvemi leti se je njegovo dekle priselilo k njima, ona še končuje šolanje, sin pa je že v službi. Ona je tudi imela kar nekaj podobnosti glede obnašanja do svojega fanta, ni se hotela v ničemer prilagajati življenju v njegovi družini, večkrat se je družila s sošolci in prihajala pozno domov brez pojasnila kje je bila.

Njegovo mamo pa je takšen odnos do sina zelo motil, videla je da sin trpi, ker ga tolikokrat kar spregleda in tudi njemu ne pove kdaj pride ali kje je bila. Nekega dne ji je rekla, da tega v svoji hiši ne bo več prenašala in da naj se preseli nazaj k svojim staršem, ona pa ji je odgovorila, da tudi prav, samo, da njen sin gre pa z njo.

Še tisti dan sta se oba odselila, sedaj si urejata stanovanje pri njenih starših, moja prijateljica pa sama doma joka, v veliki hiši je čisto sama, verjetno ji je za vtikanje v zadeve mladih tudi žal, vendar se ne da nič več popraviti.

Mislim, da morajo mladi sami urediti medsebojne odnose, in človek mora na koncu vedno sam odločati za kaj se bo odločil, smo se pa tudi mi, ki smo že starejši, morali določenih lekcij, naučiti sami, saj tudi naše življenje živimo sami in sami nosimo posledice svojih odločitev.

Spoštovani, razumem vašo prizadetost. Svetujem vam, da preberete knjigo, ki je nedavno izšla v samozaložbi, se jo pa da dobiti v nekaterih knjižnicah po Sloveniji:

Vladimir Auer: Mejna osebnost : viharnost, nihanja, razpoloženja, izbruhi besa, strah pred osamljenostjo.

V kolikor pa vsaj pasivno razumete angleško, poiščite na internetu stran

http://www.bpdcentral.com/nookboard/

kjer boste dobili ustrezne strokovne nasvete in izvedeli, kako naj bi ravnali v podobnih situacijah. Seveda, bi bilo še najbolje, če bi te informacije dobil vaš sin, kajti vi imate zelo omejene možnosti razrešiti situacijo, kar tudi sama verjetno veste.

Jurij

Vseeno je zakaj je taka situacija, kaj je kdo naredil kdo narobe in kaj prav -stanje je treba spremeniti.
Mnenje, da se nihče od svojcev ne sme nikoli vtikovati se meni zdi milo rečeno bedasto. Svojci so tu prav zato, da lahko tolažijo, pomagajo in svetujejo. Če pa se nasvet upošteva je pa to stvar tistega, ki ga prejme.
Sama sem imela fanta, ki po nobenih kriterijih ni bil zame razen po mojih seveda. Mama mi je to odkrto povedala, jaz seveda nisem naredila po njenem – mi je pa odprla oči. In še danes sem ji hvaležna. Moj sin je imel zelo prijetno deklico – živahno, lepo, zanimivo, toda na žalost zelo nestalno. Vsakih 14 dni je prišla na idejo, da nista za skupaj nato pa čez dva dni, da sta za skupaj. Sina je to čustveno zelo izčrpavalo in mi je tudi potožil. Taka je pač pri nas navada – če nam gre kaj narobe ali če doživimo kaj lepega si to zaupamo, ker radi delimo doživetja drug z drugim.
Glede deklice mu nisem svetovala naj jo pusti, ker si nebi niti upala, ker nisem vseved. Razložila pa sem mu, da bo njuna zveza vseskozi potekala v tem stilu vroče-hladno in, da naj se odloči, če je temu kos.
Pogovor, da človeku uvid v situacijo, zato so tudi psihologi in razne delavnice. Pogovor pa naj bo pogovor in ne nagovarjenje na neko odločitev.

Otroka nosimo v svom telesu devet mesecev,in tokrat se velikokrat sprasujemo ce je zdrav in ce bo vredu.Same moramo rodit in iti skozi svoje strahove same.Potem otrok odraste oz. misli da odraste in se mu zacne dogajat zivljenje. Sama imam otroke in vnuke in otroke prijateljev in eno vem da jasno in glasno povem kaj je v skladu z moralo in kaj ni. Ce se je moj otrok odlocil da se vci skozi bolecino in se na ta nacin brusi ,vredu. Ne dovolim pa da mene popelje na to svojo pot. jaz sem gospodar v svom domu in samo jaz odlocam kdo bo priso in kdo ne . Ce komu ni prav je to njegov problem.

Jaz bi dodala še to,da če mama lahko gleda v nedogled svojega otroka kako trpi v eni “ljubezenski”zvezi,brez,da bi vsaj enkrat ob priliki se z njim ne pogovorila o možnostih obstoječe zveze-ne more biti prava mama.
To je popolnoma isto,kot,da imate otroka,ki je zabredel globoko v droge,vi pa nič.Saj je dovolj star,saj že ve kaj dela….
Smiselno pa je,da imaš pravi pristop do dogodkov in da samo poskušaš odpreti oči,odloča pa naj se sam.
Življenje je pa tako zmeraj tisto,ki nas sproti uči.Največ se pa naučimo na lastnih napakah.Žal je tako,da jih včasih večkrat ponavljamo,preden nam uspe korak naprej.

Meni pa zgodba s tvojim sinom pove naslednje… Tvoj sin zna ljubiti, se odrekati, malce ptrpeti. Nažalost celo tako, da gre sebi v veliko škodo. To je po svoje dobra podlaga za gradit odnose, pa naj se sliši še tako nazadnjaško. Ko bo porihtal meje med tem, kaj lahko da in kaj lahko sprejme, ne da bi trpel, bo srečen.
Tvoja naloga v izrgajevanju osebnosti je končana, sedaj bo z biro mladosti sam gradil naprej. Njegovi možgani bodo izbirali, kaj v življenju bo vzel in izkusil in kaj porinil na stran ter se ne menil.
kaj lahko storiš? Pokažeš, kako je biti srečen. hvali svoja dejanja, ki delajo za srečo. pokaži mu, kaj delaš s partnerjem-njegovim očetom- v tem trenutku, da sta srečna. Ko bosta pokazala, da se spoštujeta, včasih kakšen prepir rešila pred njim konstruktivno, brez žaljivk, bo uvidel kje je trik dobrega partnerstva. Verjetno si ga vzgojila v pametno osebnost, ki spoštuje sebe in svojo srečo ter druge.
Če pride do prepira v tvoji hiši, lahko zahtevaš, da se pri tebi ljudje tako ne obnašajo. Če se bosta prepirala in poniževala, lahko gresta. S tem mu daš možnost odraslosti, svoje partnerske odnose bo lahko porihtal sam in bil zanje odgovoren. poseganje v prepir na ta način pomeni, da lahko braniš svoj prostor, svojo atmosfero, svoja ušesa. Tvoj sin je odrasla oseba. Ko te bo sam prosil za pomoč, mu je nikar ne odreči, naj ima odprta vrata. Poskusi ga poslušati brez komentarjev, ko bo začel kaj pripovedovati o svoji partnerki. Brez mnenj, brez pripomb. Pri poslušanju ponovi zadnje dve besedi njegovega stavka. To spodbuja k govorjenju. In včasih pogovor res nuca, da človek spregleda. Zna pa njegova šola trajati dalj časa. Po enem letu smo še vsi zaljubjeni. daj mu čas, verjetno mora trpet dalj, da bo videl, da stvar ne pelje nikamor.

Poznamo dve vrsti maltretiranja, fizičnega, ki je lahko dokazljiv, in psihičnega, ki ga nikakor ne moremo dokazati. Žal je tako, da si otroci sami krojijo-mo srečo. Vsa prizadevanja staršev, da bi to spremenili so zaman vse dokler naši nesrečnin otroci ne spoznajo, da TAKOOO NE GRE VEČ NAPREJ PA AMEN. Ne mešajte se v njun odnos, poskušajte z nevsiljivim pogovorom otroku pokazati kaki so pravi odnosi, predvsem ga pa poslušajte in ne solite pameti, da ga neboste izgubili. To se kaj hitro zgodi. Sicer je pa v življenju tako, da s pametnimi nasveti staršev mnogokrat dosežemo ravno nasprotni učinek kot bi si želeli. Predvsem mu stojte ob strani – največ mu lahko pomagate če ste razumevajoča mati, ki mu zna prisluhniti in ga razume.

Tudi mene je presenetila tale užaljenost.
Strinjam se z mnenjem She in Janis. Otrok je vedno odsev karakterjev in odnosov med staršema. Otrok v veliki meri nezavedno ponavlja vzorec med staršema, tega se lahko nekoliko znebi ali obrusi, vkolikor intenzivno opazuje in dela na sebi.
Arnika, meni se zdi, da to ni obsojanje, to je samo ugotavljanje, brez predzankov plus ali minus. In če si iskrena, si verjetno v vaši družini ti ta odločna, samoinciativna, aktivna, morda celo nosiš hlače. Tudi ti si bila potisnjena v to, če pogledaš nazaj svojo družino in svojega moža. In če je sin doživljal, da ženska komandira moške = to je zanj ljubezenski odnos, tega pozna.
Res pa je, da njegovo dekle izrazito odkriva svoje lastnosti, kar je morda še dobro, da so vsaj vidne in se da o njih pogovarjati. Dekle je v bistvu zelo pristna v svojih občutjih, le iskreno jih ne zna izražati in obvladati. Če jo poskusim razmeti, jo verjetno tako zelo jezi, da mora biti ona pobudnica odnosa in da v fantu ne vidi odločnega moškega.
Ona izraža preveč, on premalo.

Zakaj on potrebuje biti nadvladan, zakaj ona vladati in napadati? To se mi zdi bistveno vprašanje, o tem mora sin razmisliti. Tukaj mu lahko postaviš izhodišče za razmišljanje. Če bo iskren, bo nujno pogledal svojo družino s kritičnim očesom. Ali si to pripravljena prenesti?

Ste se pa kdaj vprašali kaj pa nardi on, da jo tako razjezi? Jaz vedno milim, da sta kriva za prepir oba… Res je, da je njena reakcija zelo burna.. ampak povod za prepir mora o nekot prit ..
Strši si pa tako nikoli ne priznajo, da so kajs torili narobe 🙂 Moji si tudi ne.. tako, da nič novega..oni delajo vse prav in ok, probleom smo mi otroci, ker jih kao ne poslušamo 🙂

Arnika, večkrat mi je tvoja situacija prišla na misel in bi rada še dopolnila svoje misli, ker se mi zdi, da so morda zvenele bolj kritično kot sem mislila.

Ustavila sem se pri tem, da je za osebno rast nujno potrebno pogledati svojo družino, zakaj reagiram na točno določen način. Vendar je to šele začetek, ki nam da možnost, da se izboljšamo. Tudi sama sem šla skozi to (in še vedno hodim), da je treba najprej videti vase, skleniti, kaj dopustim in česa ne (in pri sebi razčistiti, zakaj) in potem ob zame nesprejemljivi situaciji reči – npr. takega dejanja z menoj pa ne dovolim.
Iz lastnih izkušenj ti povem, da gre, le da pristopiš umirjeno in nenapadalno, vendar odločno.

Če poenostavim: najprej poskušati videti, zakaj mi je neka frustracija domača in blizu, da jo dopuščam in se odločiti, da jo želim preseči. Potem drugemu na primeren način sporočiti, zakaj me moti in kakšen bi bil boljši način njegovega sporočila. In biti tudi toliko odločen, da če v določenem času ni nobenega napredka, tudi zapustiti odnos. Pri vsem tem pa biti toliko iskren in te misli na glas povedati svojemu partnerju-ki.

Pa še glede praznovanj: mislim, da ne bi bilo pametno dekle izločiti iz družinskih srečanj, ker bi sin nosil še večjo težo. Mogoče ti bo za lažje sprejemanje pomagalo zavedanje, da tudi ona ni tako “kriva” kot se zdi na prvi pogled (kar sem napisala že v prejšnjem postu).