Če je tvoj otrok nesrečen v ljubezenski zvezi?
Prosim za pomoč, kako ravnati.
Moj sin je star 23 let. Ima dekle, ki ga non-stop ponižuje. Na vsaka 2 meseca se skregata, tako da ga ona podi stran, tako da dobesedno ponori, kriči: izgini, nočem te več videti, spelji se mi izpred oči, ….
Tudi v družbi ga ves čas ponižuje z besedami: ne mori, spet si zatežen, …..
Skratka, z njim dela kot svinja z mehom, on pa jo ima tako noro rad, da vse to prenaša. Po vsakem takem izpadu ga seveda ona pokliče, ga prepriča, da je bil »res on kriv« za ta njun prepir in se mu neskončno opraviči, da je bilo to res zadnjič, on pa spet veselo steče v njen objem.
Vse to me spominja na tiste ženske, ki jih možje vsake toliko časa pretepejo, jih prepričajo, da so si te udarce zaslužile, potem pa jim sveto obljubijo, da tega ne bodo več storili. V tem primeru pa ona na njega kriči, ga zmerja, mu meče njegovo jakno v glavo, da naj izgine, potem pa ga drugi dan (ali pa še isti večer) pokliče in mu razloži, da ji je grozno žal, ampak da je vendarle on kriv, ker jo je razjezil.
Sama se sicer v to ne vtikam, ker menim, da morata to sama rešiti, in da se nimam pravice vtikati, toda kar je preveč je preveč. Ta teden je bil spet pri njej doma in zaradi neke stvari je spet popolnoma ponorela in ga vpričo njene družine kriče podila iz hiše in vpila, da ga noče več videti. Domov je prišel ves obupan in mi je povedal, kaj je bilo. Tokrat sem mu prvič povedala svoje mnenje, da se tako ne dela z ljudmi in da ga očitno nima dovolj rada, ker če bi ga imela, ga ne bi tako poniževala in da, če ne želi biti še bolj prizadet prekine z njo.
Danes pa mi pride ven z izjavo: »Komaj čakam, da jo vidim, saj sva se vse pogovorila. Veš, bil pa sem jaz kriv, ker sem jo razjezil.« Rekla sem mu samo, da ne dela prav, ker prevzema krivdo nase, ker ne glede na to, kaj je on naredil, izpad je bil njen in tako se z ljudmi pač ne dela.
Vem, da mu ne morem pomagati, ker gre v tem primeru za neko odvisnost v odnosu in da moj sin po domače »nima jajc, da bi z njo prekinil«, niti se po vseh pravilih nimam pravice vtikati v njegovo zvezo. Ampak tu ne gre za to, da mi ona ni všeč in da se preprosto jaz zmrdujem nad njo. Tukaj gre za več. Tukaj gre za neko čustveno zlorabo.
Kaj naj storim? Kako naj se obnašam. Kakšna naj bom, če pride ona k nam? Naslednji teden imamo družinsko praznovanje, kamor sta vedno vabljeni tudi dekleti obeh sinov in tudi hčerkih fant. Ali naj jo povabim? Po eni strani bi se rada obnašala kot mama, ki je razumna in se ne vtika v odnose svojih otrok, po drugi strani, pa mi gre na bruhanje, da bo ona prisotna zraven, saj vem, kakšna je do mojega sina.
Ko bo sina zaljubljenost minila, bo itak sam spregledal. Če ne, je res hudo odvisen od odnosov. Tako pač je, da mora vsak svojo lekcijo dat skozi. Od te lekcije bo v enem letu več odnesel kakor od idiličnega življenja v milijon letih. So pa to zelo zaguljene izkušnje, zato mu stoj ob strani in zaupaj vanj, da se mu bo enkrat pošajnalo. Lahko mu nastaviš kakšno knjigo, ki jih je Babi pred par meseci še na veliko ponujala kot magično rešitev za vse težave v odnosih. Kako se naj obnašaš do sinove punce? Čisto normalno, kakor čutiš. Zato, ker obstajajo stvari, ki jih morata urediti tvoj sin in njegovo dekle. V to se ne spuščaj in urejaj samo to, kar je med njo in tabo prišlo navskriž, niti milimetra čez. Vse dobro!
Vse to traja že več kot eno leto.
Ob vsem tem se mi zastavlja še eno vprašanje. Če bi hčerin fant pretepal mojo hči, bi definitivno posredovala, da ne govorim o možu. Tukaj bi vsi rekli, da je to normalno, saj gre za fizično zlorabo.
Kaj pa, ko gre za besedno zlorabo, zmerjanje in poniževanje? Res me jezi, da se na stran sinov ne smemo nikoli postaviti, ker bi v takem primeru sinovi izpadli kot scrkljančki. Pa so ravno tako naši otroci kot naše hčerke! Zakaj hčerki lahko pomagamo, sinovom pa ne smemo, če nočemo, da ne bodo postali predmet zasmehovanja?! Kruto!
arnika, da ni tvoj sin fant od moje sestre?!
slednja se do svojega dečka obnaša prav tako, se pravi je kriv za vse, nanj se veselo zdere, ga žali, se mu ne javlja na telefon, mu govori traparije vpričo nas…
moja sestra je zelo nesamozavestno bitje, po njenem so vsi krivi za njene probleme – samo ona ne, želi si oblast, ima komplekse, ker ni preveč brihtna (premalo tudi ne, ampak ona hoče več), doma so jo vzgajali, da VSE dobi in tako se ji zdi logično pričakovati vse od drugih TAKOJ in KOT ONA REČE.
kaj naj ti svetujem, preveč mešat se nima smisla, jaz sem že študirala, da bi tudi kaj rekla, ampak se raje ne mešam. pa naj ga tebe, če ga hoče?? mislim, če se ji pa pusti.
fant se mi res smili, je krščansko vzgojen, prijazen, res ful v redu. ne zna reči ne in ima vertjetno tudi nizko samozavest, ker si ji ne upre.
malo čudno, kajne, da odobravata tako obnašanje? ne vem, kaj manjka takim fantom? čeprav so ful v redu, jim nekaj mora, ker ne znajo postavit mej in ne vejo, da ljubezen nima veze z nadiranjem, izživljanjem in histerijo (razen če ma ta oseba ful probleme)
skratka, daj mu malo časa, ne vem, koliko časa hodita, ampak morda bi mu lahko pomagala s kakšno knjigo, morda pogovorom kaj je lepa veza (svojim zgledom), lahko si pogleda malo veze svojih bratov/sester. ne rabiš konkretno o njej govorit.
upam, da ga rešite! aja, fanta – čeprav nam je OK, ga pa noben ne spoštuje kaj preveč, ker se pusti tako poniževati v pričo drugih.
če se bo večkrat nadaljevalo, mu predlgajate, da ker se nič ne spremeni, mora sam zamenjati taktiko (npr. po prepiru naj je 3 dni ne pokliče ali pa vztraja, da tudi sama prizna del krivde, ali pa naj ji lepo postavi ultimat, da naj vsaj 1 mesec zdrži brez dretja).
naj dela male korake!
vso srečo
Pozdravljeni,
Vaš sin bo moral sam priti do spoznanja, da ta zveza ni vredu, vi mu lahko še tako govorite, da to ni prav, vendar dokler se sam ne bo odločil da tega ravnanja ne bo več prenašal, toliko časa se to ne bo končalo. Občutek imam, da se ne ceni in spoštuje, zato pa dopusti, da ga punca tako ponižuje. Vi ga lahko edino moralno podpirate in vsake toliko časa poveste svoje mnenje, mogoče mu bo to s časoma odprlo oči in si bo priznal, kaj se dogaja.
Če se boste vmešavali v njun odnos, in punci celo kaj rekli, se lahko zgodi, da vam bo sin to zameril, bi bil pa čas, da ji nekdo postavi meje, če ji jih že vaš sin ne zna.
Lep pozdrav
Nihče ne pravi, da mu ne bi smela pomagat. Zaupaj mu, da bo uspel, da bo spregledal, tako mu boš dala moč. Takrat pa, ko se ti smili in ko ti je hudo zanj, mu ne daješ moči, temveč mu še tisto vzameš, ki jo ima na razpolago za samostojno reševanje iz godlje! Lahko mu tudi sestre kaj rečejo, oskrbi ga s parimi knjigami na temo odvisnosti od odnosov, pogovarjajta se in lahko razložiš svoj pogled, vsekakor ga podpiraj in, polagam ti na srce – verjemi vanj! Z vsem bitjem mu daj tovrstno podporo, da bo čutil, da domači verjamete v NJEGOVO odločitev. Doslej te energije ni dobil oz. jo je dobil premalo, zato ne zna in ne zmore verjeti vase. Vse preveč staršev za otroke lovi ribe, namesto da jih učijo samostojnega ribarjenja. Vedet je treba, da za drugega ne moremo dat nič skozi, ker to je njegovo življenje. Prav je, da tak odnos s punco zaključi, ampak do tega spoznanja bo moral priti sam! Saj bo.
To je pa šola življenja.Verjetno je res težko gledati materi sina,kaj vse in na kakšne način ga ponižuje dekle,ki nima nobenega zrelega odnosa.
Če bo sreča dala,bo sam slej kot prej spoznal,koliko je ura.Ura v smislu nadaljevanja te zveze.
Vašemu sinu primanjkuje hrbtenice v smislu,da bi se postavil zase.Napaka je,da vedno priteče,ko ga po prepiru pokliče.Pa kaj prepiru,po pregonu.Če je to v njeni naravi,on pa njej vedno uslužen,bo tako tudi ostalo.Ona je dobila nekoga,s katerim lahko dela,kar hoče in ve,da bo vedno prišel nazaj in še vso krivdo bo prevzel,ker mu bo ona tako rekla in ga celo prepričala v to.
Povabi jo na fešto in morda v bližnji prihodnosti bi se na tvojem mestu tudi jaz z njo pogovorila.Odkrito in pošteno.
Sem mama in takšnega ravnanja dolgo tudi jaz ne bi mogla trpeti.Pa naj reče kdo,kaj te pa briga.Halo,kdo pa je rodil in spravil tega otroka tako daleč?A samo zato,da ga boš ti teptala celo življenje?
Ja razmisli in se odloči preudarno in to počakaj na pravi trenutek,kateri pa pride verjetno kaj kmalu!
Hja, vedno se ustvari popolni par – nekdo, ki zmerja/se dere/tepe … In nekdo, ki je to pripravljen prenasati.
Mislim, da ti tukaj ne mores prav nic; si v zelo nehvaleznem polozaju. Lahko jima sicer svetujes, da gresta na terapijo (kar bi bilo edino prav), toda potem bos verjetno izpadla kot vsiljiva. Kaj ces, mame se pac kao vedno samo vmesavajo in nikoli nimajo prav.
Vse je odvisno od tvojega sina. Lahko da se bo tega navelical, lahko pa tudi ne in bo hodila po njem celo zivljenje. Zdi pa se mi se precej mlad; lahko da se bo se precej spremenil in temu ustrezno zamenjal tudi spremljevalko.
Svojemu sinu očitno nisi uspela izgraditi samozavesti. Zakaj je tako negotov vase, kaj se je dogajalo v njegovem otroštvu, kakšno vlogo je imel v družini, veš samo ti.
Ne gre za to, kaj ona vse počne in kako se to ne dela. Ona v tem primeru ni pomembna, pomemben je on! Gre za to, da si dovolj samozavestni ljudje, pa če so še tako strašno zaljubljeni, tega preprosto ne dovolijo!
Tu pa res ni šlo za obsojanje, She je le povedala, kako stvari vidi. Ker če vzgajamo tako, da vse naredimo namesto otroka, mu izpred nosu izmaknemo naloge, ki so namenjene njemu, ne staršem. Če pa nima možnosti opravit nobenih njemu namenjenih nalog, ne pride do prepotrebne prakse, ki bi otroka opremila za nadaljnje življenje. Saj sočasno z opravljanjem nalog kot učeča se bitja pridobivamo občutek zadovoljstva, ki je dobra podlaga samozavesti. Ampak tudi v vzgoji ni vse, še največ je odvisno od otrokove narave, saj vemo, da se enih starševski zgled bolj prime ko drugih. Zato je brez veze koga krivit, ampak je zdaj čas, da mu ne bi več ponudili končnega rezultata, to pomeni rešitev kot jo vidijo starši! Ponuditi mu je treba pomoč na poti do njegovega lastnega pogleda na problem, spoštovati njegove odločitve, mu osvetliti stvar iz več zornih kotov s pomočjo knjig, življenjskih zgodb, morda terapije, skratka verjeti vanj in mu iz vsega srca zaupati, da bo ta zagaman izpit iz samozavesti vendarle opravil.
Jaz sem prosila za nasvet, kako reagirati v dani situaciji in če nimaš nasveta, se raje ne oglašaj in ne tolci po meni, česa svojemu sinu nisem uspela izgraditi. Jaz prav tega nisem delala – nisem gradila namesto njega. Jaz sem mu v življenju vedno dajala vzpodbudo in omejitve, on pa je moral sam graditi – od svojega obnašanja do svojih dejanj.
Za vse, kar naši otroci storijo pač ne moremo biti 100% krivi samo starši.
Arnika, zanimivo, kako burna reakcija na pripombo od She.
Dejstvo je, da so naša ravnanja pri tej starosti miks naših družinskih vzorcev in karakterja. To, kar počne tvoj sin, je že zdavnaj preseglo okvire prve naivne zaljubljenosti, ki jo je dala skozi najbrž večina ljudi, ampak je že kar pravi patološki odnos.
Ljudje, ki pustijo, da nekdo hodi po njih, sami zmeraj prevzamejo krivdo za vse in se od partnerja, ki jih zlorablja, ne morejo odtrgati, imajo hude probleme s samopodobo. In ti problemi s samopodobo so od nekje pač morali priti, to ne nastane “kar tako” – iz nekih odnosov, ponavadi ravno družinsko-vrstniških.
Arnika, če radikalno zanikaš vsako možnost, da morda obstaja v vaši okolici vzorec, ki je slabo vplival na sinovo samopodobo, delaš njemu in sebi medvedjo uslugo. Sin si je poiskal tako punco zato, ker z normalno sploh ne bi mogel furati razmerja. In če se bo razšel s sedanjo in pri sebi ne bo razčistil, zakaj dovoli, da punce hodijo po njem, bo naslednja punca istega tipa in se v bistvu ne bo spremenilo ničesar.
Če zmeraj razumeš vsak namig, da poglej po vaših družinskih vzorcih obnašanja, kot napad, na katerga je treba reagirat z vsemi topovi in radikalno udariti po tistem, ki si je kaj takega drznil sploh omeniti (kot si naredila s She), mi je že marsikaj bolj jasno.
“Arnika, če radikalno zanikaš vsako možnost, da morda obstaja v vaši okolici vzorec, ki je slabo vplival na sinovo samopodobo, delaš njemu in sebi medvedjo uslugo. Sin si je poiskal tako punco zato, ker z normalno sploh ne bi mogel furati razmerja. In če se bo razšel s sedanjo in pri sebi ne bo razčistil, zakaj dovoli, da punce hodijo po njem, bo naslednja punca istega tipa in se v bistvu ne bo spremenilo ničesar.
Če zmeraj razumeš vsak namig, da poglej po vaših družinskih vzorcih obnašanja, kot napad, na katerga je treba reagirat z vsemi topovi in radikalno udariti po tistem, ki si je kaj takega drznil sploh omeniti (kot si naredila s She), mi je že marsikaj bolj jasno.”
Janis, ti si pa še ena, ki bi bila rada general v zaledju, bitke pa ne bi znala voditi, kakor tudi She. Krasen analizator si, ni kaj. Ali morda poznaš otroka, da tako 100% postavljaš diagnozo? Kje pa je tvoj odgovor Arniki, kaj naj stori?
Uh, kako mi gredo na živce ljudje, ki, namesto da bi dali nasvet, potem kritizirajo, kaj vse ljudje narobe počnejo. Iz Arnikinega odgovora pač ni razvidno kakšne imajo doma razmere, tebi pa je seveda kot jasnovidki “marsikaj bolj jasno”. Daj, zresni se!
Arnika! Tebi pa ne znam dati pametnega nasveta, zato tudi komentirala ne bom.
Hmmm…meni pa se zdi tvoj komentar (Janis) odličen in kritika je konstruktivna. Spodbuja k razmišljanju. Poznam nekoga (ki mi je zelo blizu), ki ima podobne težave s svojimi otroki, kot Arnika, in vem, da zaradi tega zelo trpi, pa mu ne znam pomagati, in vem tudi, da ima Janis prav in je nekaj, kar se je v tej družini dogajalo, sigurno krivo, da sta oba otroka taka (se ne znata postaviti zase, brez samospoštovnja, pustita se teptati od svojih partnerjev,…).
Ampak, kaj narediti zdaj? Sigurno še ni prepozno, vendar so to zdaj odrasli ljudje, ki morajo sami hoteti stopiti na novo pot, se poskušati spremeniti… Ampak, kako jih spodbuditi, kako jim odpreti oči, kako jim pomagati?
Mene bi tudi bolelo srce, če bi se z mojim otrokom to dogajalo (pa še nisem tam, sta še premlada, moja dva).
Razumem tvojo prizadetost, a nisem te želela napadati, ampak ti samo malo odpreti oči.
Res je, niso (nismo) starši 100% odgovorni za otrokov razvoj, smo pa odgovorni vsaj 70%. Tudi sama sem mama in svojo hčerko sem vzgajala v duhu, ki je gotovo prispeval k temu, da se sedaj, ko je že diplomirala in je že samostojna, polno zaveda svoje vrednosti. In prav zato, ker se je zaveda, je izbrala zelo v redu fanta, s katerim imata čudovit odnos.
So bila težka obdobja, predvsem v puberteti, ko je iz najrazličnejših vzrokov tudi kdaj dvomila vase, tako glede zunanjosti kot tudi sposobnosti (matematika), a sem jo vedno znova prepričala in sicer tako, da sem poudarjala njene druge kvalitete in talente. Veliko časa sem prebila v njeni sobi, kjer sva se ure in ure pogovarjale, dokler njen ‘problem’ ni zbledel.
Otrok ne zmore sam graditi svoje identitete, ker zelo hitro lahko zaide, starši mu morajo ob tem asistirati, še najboljši način je s svojim dobrim lastnim zgledom, ki je vreden več kot tisoč besed, in pa z neprestano vzpodbudo, ovito v ljubezen, ter s čimmanj neobjektivne kritike. Kritiziranje naredi največ škode otrokovi samopodobi.
Nekje sem prebrala, da je največ, kar lahko starši dajo svojemu otroku kot popotnico za življenje, ravno samozavest. Samo ljubezen je premalo.
In za to ni nikoli prepozno.
Vse dobro želim tvojemu sinu. In tudi tebi.
Spoštovana Oliva,
ko je človek po svojih lastnih merilih že zadosti dolgo nesrečen, ko je že dovolj pretrpel, takrat lahko začuti željo ali potrebo po spremembi. Šele takrat se mu bodo odprle možnosti in poti, ki jih prej ne vidi. Do takrat so nasveti in ponujanje pomoči večinoma bolj v napoto. Za vse nas, tako starše kot otroke velja, da zgledi vlečejo bolj kot besede.
Napisala sem, da človek lahko začuti potrebo po spremembi, po delovanju. Nekatero jo pozno, marsikdo nikoli. Poznam fanta, starega 41 let, ki si izbira same take ženske, da ga močno nadvladajo. Pa zgleda, da bo še naprej tako.
Pozdravček in en lep sončen dan želim vsem.