Če bi vam žena povedala (ali pa bi drugače izvedeli), da vas vara
Poznam par kjer jo je on prevaralpred 7 leti,ona pa njega pred 3 leti.Pri njemu je šlo zgolj za dokazovanje moškosti skratka zgolj za seks,ona pa je bila močno zaljubljena v ljubimca in je trajalo dve leti.Pred kratkim sta si vse povedala in poravnala račune,saj tako pravi prijatelj.Mislim pa da bo čas prinesl svoje.Jaz ne vem če bi to zmogel da bi ostal z osebo ki me je prevarala,zato pravim da sta res dobra če jima je to uspelo speljati.
Ljubezni in zelo dobrega prijateljstva se včasih ne da tako ostro ločiti. Enkrat sem že nekje vprašal zakaj potrebujemo zelo dobre prijatelje, če imamo partnerja. Partner nam bi moral biti prvi in najboljši prijatelj. Če pa se z njim ni možno o vsem pogovarjati, potem je to prijateljstvo lahko zelo vprašljivo. Ko potem dobiš take vrste prijatelja, o katerem se lahko pogovarjaš tudi najbolj intimne stvari, tudi tiste o katerih se s partnerjem ne moreš, lahko kmalu začneš ugotavljati, da je takih stvari vedno več, da je med vama vedno več stičnih točk in ujemanja. Ali pa vsaj v tistih, ki se ti zdijo bistvene. Skratka, prijatelj(ica) je potem tisti, ki te vedno bolj dopolnjuje. Ljubezen pa naj bi bila, vsaj za moje pojme, ravno posledica medsebojnega dopolnjevanja. S tem pa ponavadi pride še vse ostalo.
To je, bi lahko človek rekel, kar malo tragično. Ampak tako je. Partnersko prijateljstvo človeka vedno docela ne zadovolji. Marsikomu je potreben še nekdo, ki mu zaupa še tiste posebne misli, ki se mu na skrivaj motajo po glavi. Ponavadi, če imaš srečo (ali nesrečo..kot vzameš) se to zgodi v službi, kjer se najdeta sorodni duši in klepetata o vsem mogočem. Včasih se zgodi, da zaupanje preraste v odnos, ki bi ga lahko imenovali zaljubljenost in potem se včasih zgodi, kar se zelo rado – varanje. Moškim to ne pomeni tak hud “prekršek”, ženskam se pa potem oglasi vest, obžalovanje, kesanje. Potem pa je hudo…Če bi bil človek dosleden in bi vedno živel po svoji vesti in obljubah bi bilo res krasno. Ampak življenje gre po svojih poteh in samo na nas je, da se odločimo, kako bomo hodili – naravnost ali po bližnjicah…
Mislim, da človek ni vedno lačen le telesne ljubezni in spremembe, ki v ustaljeno in kdaj pa kdaj že prav malo monotono in rutinsko življenje prinese nekaj novega, nekaj, zaradi česar začne tok življenja dobivati drugačno obliko in jakost, morda kdaj tudi drugačno motiviranost in tudi nekaj malega drugačnega smisla.
Velikokrat se ravno v urejenih partnerskih in družinskih razmerjih pojavi “lakota” vsaj pri enem partnerju. Pri moških ponavadi lakota po telesnih dražljajih, pri ženskah lakota po duhovnem ujemanju …. in seveda obratno.
Vendar sem mnenja, da se človek tega zave, ko je že globoko v tem, da začne spet čutiti nekaj, kar je doživljal v začetku odnosa s partnerjem. In ko se tega zave, je ponavadi že tako “objet” z dogajanjem, da se mora kaj trdno držati na vajetih in kaj trdno skulirati, vzeti od vsega le tisto, kar sme in kar je zanj res dobro, če ne želi podirati komajda zgrajenega.
Je pa to zelo zelo težko. Ne gre vedno za to, kaj človek res želi, gre tudi za to, kaj ga zadene, ne da bi si tega sam tudi želel. In gre … verjemite ali pa ne, v veliko primerih, ko po dolgotrajni zakonski zvezi eden od partnerjev močno potrebuje “en nov vzgib”, eno novo “samopotrditev”. In če imaš človeka res rad, če ti je zelo blizu, , če čutiš to njegovo potrebo, če veš oz. slutiš, čutiš, nekako in nekje v sebi zaznaš, da to ni tisto, kar bi ti človeka vzela za vedno, kaj storiti torej v tem primeru? Razmišljam recimo o zakonu, trajajočem npr. dvaindvajset let, moški nekaj časa v situaciji, ko si ni vedel in znal pomagati, ženska v situaciji, ko bi mu rada pomagala, pa tudi ni vedela kako in kaj, ko tudi odkriti pogovori niso obrodili želenega rezultata? Kako ravnati v tem primeru ??? Gre za vprašanja, na katera je težko najti najustreznejši odgovor, če ne želiš podreti vse, kar si gradil dvaindvajset in toliko let ?? V tolikih letih se zgodi veliko, veliko preveč in najbrž človek težko naredi selekcijo, kaj lahko opusti, zapusti, mirno zavrže ….
marija (1)
To je zgolj moje razmišljanje, naj nihče ne pomisli na to, da “spodbujam k varanju”. Niti najmanj, tudi sama imam okrog tega doslej dokaj izoblikovano stališče, vendar … življenje prinaša vse mogoče, ne prinaša pa tistega, kar si ponavadi v kočljivi situaciji najbolj želimo: da bi se namesto nas nekdo drugi o določeni zadevi odločil !!!
marija (1)
Ja no, tak primer zna biti zanimiv. Sicer je zelo vprašanje kaj je vzrok za takšno krizo, kljub vsemu pa je možen sledeč razplet: po daljšem času, ko v sebi čutiš tisto nemoč pomagati, se začneš lahko spraševati tudi o tem, kaj in koliko partnerju sploh pomeniš, če ne zaležejo niti tvoja dejanja, niti besede. Še huje je lahko, ko se ti začne dozdevat, da nekdo tretji, pa naj bodo to starši, brat, sestra ali prijatelji z nekaj besedami dosežejo več kot ti v nekaj letih. Takrat se manjka samo še pravi človek v pravem trenutku na pravem mestu. In to je to.
bla, bla, bla
ti povem kako gre v resnici, na hitro odrastes. Niti ne zameris, se dobro da te je prenasala do sedaj. Zadnji v radiju 100 km narediš kalkulacijo in se ne ločiš. Zakaj bi ti ostal brez otrok, ce nisi nic kriv. Na hitro koncas sole, katerih prej nisi. Je pa stvar taka. Rit imas vedno zadaj. Prezivel bos samo, če ti bo ratalo vseeno. In če ti bo vseeno, ti bo avtomatično lažje. In ko bo zena vse to gledala, jo bo zacelo skrbeti. Ampak tebi bo itaq vseeno. Otroci v vsem tem procesu pridno rasejo. In ko so stari okoli 15 let, jih zena ze ne bo mogla vec neutemeljeno šuntati proti tebi. In vmes morda srečaš kakšno luštno žensko. In stvar je zate resena. Vse povedano velja seveda ob predpostavki, da si ti človek na mestu:
FIFI
Recimo, da bi tako moralo biti. Ampak ni vedno. Ljubezen se pač ne sklepa pogodbeno kot nekateri to želijo prikazovati. Ta se zgodi ali pa tudi ne. Močno tudi dvomim v kakšno hudo žrtvovanje lastnega življenja zaradi ljubezeni do drugega. Če do tega prihaja, je po mojem več vzrokov kje drugje kot v izkazovanju ljubezni. Recimo v upanju v to, da nam bo partnerja le uspelo spremeniti, otrocih, strahu pred prihodnostjo, mnenjem okolice in sorodnikov (ponavadi je vedno usran tisti, ki dvigne roke, ne da bi se kdo vprašal zakaj), posledično slabi vesti, premoženju…
In če vse skupaj navežem še na partnerja v krizi: kaj če je vzrok za njegovo krizo v nezadovoljstvu z lastnim življenjem, katerega del smo tudi mi, in njegova nemoč vse skupaj prekiniti? V takšni situaciji pa zna tudi on biti dovzeten za pravega čoveka v pravem času na pravem mestu.
Včasih pride do kake krize v partnerskem odnosu, o kateri se je pametneje najprej pogovoriti z osebo, ki ni vpletena, da ne zakuhaš še večjega kažina, ali da si preprosto razbremeniš dušo in potem bolj realno vidiš zaplet in tudi rešitev. Nazadnje moraš rešiti zadeve sam, prijatelji so nekakšna “tampon cvona”, da te malce umirijo, da ne rineš z glavo skozi zid. Vendar pa so takšna prijateljstva redka. Marsikdo takorekoč vsakega malce tesnejšega znanca kliče prijatelj, ko pa potrbeuje uho, v katero bo izlil svojo bol in ramo, na kateri bo izjokal sbojo žalost, pa je razočaran nad njim.
Se strinjam. Toda če ima človek določena načela, po katerih živi, potem lahko obrdza takšna nagnjenja, preden jih udejani. Če pa jih ne more, je pa edino pošteno, da to pove partnerju. Kajti če karkoli počneš partnerju za hrbtom, si tako ali tako porušil še preostalo od tistega, kar je še ostalo od 22 letne gradnje. Ohranjati takšen odnos se mi zdi podobno, kot imeti mrliča priklopljenega na naprave za ohranjanje življenja.
Recimo, da bi tako moralo biti. Ampak ni vedno. Ljubezen se pač ne sklepa pogodbeno kot nekateri to želijo prikazovati. Ta se zgodi ali pa tudi ne. Močno tudi dvomim v kakšno hudo žrtvovanje lastnega življenja zaradi ljubezeni do drugega. Če do tega prihaja, je po mojem več vzrokov kje drugje kot v izkazovanju ljubezni. Recimo v upanju v to, da nam bo partnerja le uspelo spremeniti, otrocih, strahu pred prihodnostjo, mnenjem okolice in sorodnikov (ponavadi je vedno usran tisti, ki dvigne roke, ne da bi se kdo vprašal zakaj), posledično slabi vesti, premoženju…
In če vse skupaj navežem še na partnerja v krizi: kaj če je vzrok za njegovo krizo v nezadovoljstvu z lastnim življenjem, katerega del smo tudi mi, in njegova nemoč vse skupaj prekiniti? V takšni situaciji pa zna tudi on biti dovzeten za pravega čoveka v pravem času na pravem mestu.
Da, nekako tako naj bi bilo, po naših razmišljanjih. Kljub vsemu pa je … sklepanje partnerstva nekakšna pogodba, v to sklepanje je na vsak način vključena tudi ljubezen?
Ko sem imela dvajset let, je bila zame ljubezen brezkompromisna. O njej sem sanjala, kot sanja vsak človek. Ko sem dopolnila dvaintrideseto leto, sem morala ugotoviti, da ni ljubezni brez kompromisov. Danes ugotavljam, da ni ljubezni brez žrtvovanja, odrekanja, brez popuščanja, odpuščanja …… važno je le, da je vse to in še vse drugo na obeh straneh nekako enako porazdeljeno. Drugače …res lahko govorimo o trpinčenju, ne pa o partnerstvu ipd. Ne gre za žrtvovanje, ko le eden od partnerjev nastavlja hrbet in ga drugi uporabljajo kot tnalo za cepljenje drv … na katerem se pač nekdo izživlja in izživlja do mile volje. Ne, ne gre za tako žrtvovanje in niti ne gre za žrtvovanje “lastnega življenja”, kajti … koliko pa v resnici je lastnega življenja, ko se človek odloči za partnerstvo? Ali ga ni bore bore malo? Vendar je res, da se to ne izplača na noben način nobeno resnično žrtvovanje. Kajti v tem primeru gre pa že bolj za sadomazohistično obnašanje, ne pa za “žrtvovanje” … in vse ostalo.
Ko sem razmišljala o popuščanju, odpuščanju, o vseh mogočih dejanjih, ki pripeljejo človeka do tega, da se ga poloti želja po prevari, sem imela v mislih zgolj in popolnoma le tisto obdobje človeka, ki se hipno pojavi in tudi hitro mine. Ne gre za človeka, ki vara, recimo temu tako “vsaj enkrat letno”, ki ima takih in podobnih nagnjenj v službi, v družbi …. veliko in preveč. S takim človek pač lahko sklene partnerstvo le njemu zelo podoben človek oz. človek, ki bo mirno šel mimo ali preko tega ali pa morda človek, ki tudi sam živi s temi nagnjenji in jih udejanja. Taki ljudje so lahko par… z drugimi je drugače.
O spreminjanju partnerja pa le toliko: nikogar ni mogoče tako zelo spremeniti, da bi ustrezal predstavi, ki jo ima nekdo drug o njem. Lahko se drug drugemu prilagajamo, vendar le do ene mere, le do mere, ko nam prilagajanje še ne povzroča težav oz. ko se zaradi tega ne počutimo utesnjeni, obremenjeni, zaprti, zavrti ….in dokler ne ugotovimo, da začnemo zaradi prilagajanja izgubljati svojo lastni jaz, svojo osebnost. Prilagajal naj bi se človek le v toliko, da bi lahko skupnost, v kateri živi, nekako uspevala živeti z njim in on sam z njo.
Kdor pa živi za mnenje okolice in sorodnikov, nima svoje osebnosti in tak človek žal mora pripisati vse tegobe, s katerimi se srečuje lastni nesamostojnosti in nemoči upreti se občutku, da je celemu svetu dolžan polagati račune za svoja mnenja, za svoja dejanja, za to, da sploh je. Žal!
In patner v krizi je najbrž vedno iz vsaj dveh razlogov: bodisi, da je to način življenja, ki ga živi, bodisi da je to čas, ki prinese s seboj svoje, torej tudi meno, bodisi moško ali pa žensko. Sleherni človek se pač znajde v obdobju, ko je bolj občutljiv, ko mu spremembe težje padajo, ko se težje sprijazni s svojimi upočasnjenimi in morda tudi zmanjšanimi zmožnostmi itd. In takrat zagotovo ne išče pravih razlogov zgolj in samo v tem, ampak so razlog tudi ljudje okrog in okrog njega in tudi ti so kdaj deležni njegovega nezadovoljstva. Kot je potrebno nekako preživeti adolescentno obdobje, tako preživljamo obdobje odraščanja, obdobje našega vrhunca, obdobje zrelosti in tako je potrebno preživljati tudi obdobja, ko bi človek še enkrat rad zagorel kot plamen …. !!??? Ko bi človek z vso močjo še enkrat rad dvignil svoje peruti in se dvignil kot Feliks iz pepela …A nekdo taka obdobja preživlja tako, drugi drugače, nekdo silovit in brezkompromisno, z nesposobnostjo razmišljati o vseh okoliščinah, v katerih se dejanja zgodijo, nekdo si dovoli zasanjati in istočasno izsanjati sanje oz. za hipec pozabiti na kraj in čas, v katerem je in misliti le na kraj in čas, v katerem se je znašel njegov um.
Bello, s svojim razmišljanjem se seveda pridružujem tvojemu mnenju, če je to moč razbrati iz mojega pisanja. In tudi razmišljanjem Relike, ki je tako zelo stvarna in nepopustljiva, načelna …
Sem pa pred kratkim gledala film RR “Nespodobno povabilo”, ki sem ga sicer enkrat že gledala, vendar takrat ne tako, kot danes. Eden najboljših filmov zame. Film, ki te prisili razmišljati, ki te potegne vase in v katerem sleherni človek najde nekaj, čemur posveti nekaj svojih dragocenih minut za razmišljanje. In pomislila sem, koliko resnice, koliko neizpisane in neizpovedane resnice je v besedah RR, da je dandanes mogoče vse kupiti, popolnoma vse ..… kajti pomislila sem na to, kako daleč se človek lahko spusti in koliko je dandanes sposoben narediti. In zakaj, kje, kdaj, kako, čemu, s čim, do katere meje razuma, kje je prag, na katerem bi se ustavil in ne storil tistega, kar sicer je absolutno proti njegovim načelom in vsemu, za kar se mu zdi vredno živeti, a kljub temu pride v hipu, v trenutku do tega, da bi zavrgel popolnoma vse, da bi to storil …???
marija (1)
No ja, saj smo tu nekje. Se v marsičem strinjam. Le govoriti o žrtvovanju in odrekanju zna biti hoja po precej tankem ledu, ki se kaj hitro rada sprevrže v čisto nasprotje svojega namena in pričnejo se dogajati stvari ravno v taki meri kamor ne bi smele iti, kar ugotavljaš tudi sama.
Peklenska gugalnica, ja sem gledal. Upam, da drugega dela ne bojo posneli nikoli. Bil bi najbrž poln frustracij, nezadovoljstva in očitkov.
“Poslušaj dragi, našla sem si nekoga, ki mi bo dal tisto, kar mi v najini vezi močno manjka in kar mi ti niti pod razno nisi sposoben dati.”
he, he, ne Relika, stvari niso tako črno bele, verjemi. Verjetno boš morala sama biti na tem, da boš vso stvar lažje razumela. Ti pa želim, da ti to niti pod razno ne bi bilo potrebno.