Če bi vam žena povedala (ali pa bi drugače izvedeli), da vas vara
Prosil bi vas za kakšen odgovor ali razmišljanje na temo – recimo, da ste v zakonu (cca 10 let in z otroci) in potem od drugih izveste, da vas žena vara. Pa jo imate še vedno radi in navidez v zakonu nič ne škripa. Kaj storiti? Ali bi ji pogledali čez prste, ali bi sledili težki meseci, ko ne bi mogli biti z njo, ali bi v zakonu vztrajali zaradi otrok, ali pa bi se z njo razšli?
Če je kakšen, ki se mu je to že res zgodilo, me res zanima, za kaj bi se moški prej odločili. Ali pač samo razmišljanje. Hvala!
PS: Pa ne, da imam jaz ta problem. No… posredno 🙂
Nikoli nisem in tudi ne bom verjela v to, da je lahko ena oseba sto% zvesta svojemu partnerju. Vsak je krvav pod kožo in jaz osebno na 20 ali več letne obljube o seksualni zvestobi ne dam nič. Mnenja sem, da se lahko zalomi še tako načelnemu človeku.
To seveda ne pomeni, da tovrstno rekreacijo podpiram in si na ta način “bogatim” življenje.
Moj gospod je pred časom govoril, da bi bil v tem pogledu brezkompromisen. Ne bi se vprašal ne za morebitni razlog, ne za posledice. V stilu “hvala za sodelovanje in nasvidenje”. Takrat sva bila še brez vseh obveznosti.
Odkar pa sva ustvarila določeno zaledje, ni več pomemben samo njegov strašni ego, ampak so dobile prioriteto druge stvari. Tudi pri meni.
Predvidevam, da bi, v kolikor bi imela oba interes, poskušala zakon rešiti.
Res je težko govoriti o tem, če človek nima konkretne izkušnje. Resnična situacija lahko privede do čisto drugačnega razmišljanja in razpleta dogodkov.
LP, A.
Moj podpis, Ariel !!! Govoriti nekaj bolj “na pamet” takrat, ko je vse lepo in prav, ko je zaljubljenost in ljubljenje še na višku, ko človek res misli, da je to edino, za kar se splača živeti, je eno, doživeti nekaj v praksi in reševati tako ali drugače … to pa je … življenje in njegove neusmiljene igre z nami, ki smo zgolj figurice, ki jih premika sem in tja (tako je nekoč napisala ena od forumašic in prispodoba mi je všeč, zato sem jo ponovila).
Govorimo eno, ker smo v to sveto prepričani, želimo si eno, ker nam to odgovarja, želimo si človeka čisto in popolnoma zase, ker “smo si tako zaobljubili” in ker je “naš”, želimo biti eni “redkih vrst”, ki jim to tudi uspeva, ko pa se znajdemo v situaciji, da nas rahlo premakne, da naše ustaljeno življenje zaradi nečesa, kar nam ga natiho vzvalovi paridobi na vzburljivosti, napetosti, nevsakdanjost se izgublja … jutra postanejo lepša zato, ker …takrat pa se v sebi tiho spomnimo, opozorimo, iščemo opravičila in se opozarjamo, da nas nese tok življenja, da se bo treba hudo potruditi in boriti, da bomo obstali v kolesninah, po katerih smo se odločili voziti in po katerih je tudi varno voziti. In kaj je prav? Za vsakega je prav tisto, kar doživlja, kar želi doživeti, kar ima, kar želi ohraniti, za vsakogar je prav nekaj, kar morda drugemu ni vrh Kilimandžara, mar ne ? Stoodstotna zvestoba … do groba ? Obljubili smo si zvestobo, seveda smo si jo s tistih na tiho izdahnjenim “DA”! Pa naj mi danes nekdo pove, o čem mladi človek, ki se “obljubi” v tistem hipu razmišlja? Ali ni zaradi vsesplošne evforije, treme, migotanja v želodcu, nekakšnega pritajenega strahu, da bo vse šlo v redu in da bi vse te cerominije “ja bile že daleč za nami”, ali ni takrat mlad človek daleč od besed in stavkov, ki bi jih moral slišati in doumeti, predvsem pa razumet in svoj tihi “da” povedati tako, da je vanj zajeto čisto vse, k čemur se zaobljubljamo, ne pa pri tem misliti na to, da bo ta naš da izzvenel čimbolj lepo in odločno? Takrat bi lahko, če bi vse razumeli, dojemali, vzeli na znanje tuid življenje po “DA-ju” izrekli tudi “Ahha!?, Mmmm, ja !” in še kaj … tiho, zamišljeno, vprašaujoče, s skrbjo… in odločno! Seveda … o vsem je potrebno razmisliti poprej, predno se ljudje odločimo stopiti pred nekoga in vpričo stotih ljudi ali v tišini in samoti izrečemo svojo obljubo! In to tako v večini primerov tudi je! Vendar odgovornost, v kateri je zajeta tudi “zvestoba”, taka ali drugačna, se začne po dani obljubi, tako vsaj pravijo. Tudi zvestoba svojim načelom, svojim razmišljanjem, tudi zvestoba samemu sebi … in zvestoba temu, čemur smo namenili večji del svojega življenja?
Velikokrat ob opazovanju mladih in njihovega reagiranja in obnašanja v družbi, na veselici, na žurih in zabavah razmišljam o tem, ko opazujem tesno objeta telesa, ki se gibljejo v ritmu počasne glasbe, ko je v glavo malce toplo in ko se začnejo potiti dlani, da, takrat pomislim, ali je mladi mož, ki drži to mlado dekle, ženo drugega … v objemu pomislil na to priložnost, ko je svoji ženi dejal da? Ne, na take pasti življenja je težko misliti takrat, ko se obljubiš človeku, kateremu naj bi stal ob strani v vsem … v dobrem, v slabem, v malo manj navdušujoči vsakdanjosti, v bolezni, v trenutkih obupa, v depresijah, ki so dandanes ob pomanjkanju nekaterih osnovnih egzistenčnih dobrin pogost pojav v mladih družinah! Takrat se malokateri mlad človek spomni besed, ki mu jih je prebral matičar ali župnik. Takrat izgubijo tisti pravi pomen, ker je najbrž pretežko biti vedno tako zelo dosleden ??
Ne vem, kaj bi dejala danes o tej temi, vem le, kako razmišljam. In vem tudi, da bi to razmišljanje veliko ljudi obsojalo, zato ga ne nameravam napisati, se pa, kot sem dejala, v razmišljanjih pridružujem Ariel.
Lep dan vsem.
marija (1)
JAz pa ne, ker človeku, ki te zahrbtno prevara, ne moreš nikdar več zaupati. PA ne samo glede zakonske zvestobe, temveč tudi glede drugih zadev. Povsem nekaj drugega pa je, če partnerju/partnerki pove, da ga mesena poželenja vlečejo v drugo posteljo, preden to stori. Potem to ni več zahrbtno dejanje. Igra z odprtimi kartami in partner/partnerka lahko tudi v prihodnje računa na iskrenost. S tem tudi omogoči partnerju, da se odloči, ali želi zvezo v troje nadaljevati ali ne, preden ga zvleče v posteljo s tretjo osebo. Tudi uradna medicina, sploh pa ezoterika, namreč ugotavlja, da “spimo” z vsemi partnerji svojega partnerja. Na to temo je izšla celo knjiga, vendar s eta hip naslova ne spomnim.
Relika, mislim, da ne gre v vseh primerih za zahrbtnost in za namerno varanje!
Dostikrat se zgodi, da človeka pač prevaraš, ne da bi se tega sam takoj zavedel. Kajti ne gre vedno za fizično varanje, temveč tudi za varanje v drugih pomenih besede. Pri tem varanju pa praktično nimamo vedno moči nad vsemi našimi dejanji in reagiranji.
Vzemiva na primer moža in ženo, ki živita skupaj petindvajset let. Navajena sta drug drugega, poznata se, spoštujeta se, cenita se, skušata ugoditi drug drugemu, življenje jima teče umirjeno, normalno, brez posebnih pretresov, če sta kolikor toliko finančno, materialno in kako drugače preskrbljena (govorim o solidnem načinu življenja) in če sta za povrhu še oba pri dobrem zdravju, jima takorekoč nič ne manjka, nič ne fali. A rutina ju počasi začne mučiti, če eden od njiju bolj malo govori in če imata morda malce različne interese (eden rad bere, drugi je cel dan v športu … o prebrani knjigi se nima s kom pogovarjati, o športu se drugi ne želi pogovarjati ….) počasi še pogovori postajajo bolj kot ne monotonija. In potem eden od njiju naleti na prijetnega in simpatičnega sogovornika, ki nadoknadi tisti “manjko” v komunikaciji, tisti komunikaciji, ki bi naj oba partnerja bogatila, v čemer naj bi se našla, ko naj bi recimo eden na račun uživanja in sproščanja drugega malce potrpel, pa za to ni več posebne volje ali recimo temu tako … motivacije. Leta tečejo, ustaljeni red postaja monoton.
In človek se morda zaloti, kako težko spet čaka priložnosti, da se bo “kao razgovoril” in …. v resnici pa morda tudi sama prisotnost osebe, ki ti tisti hip nekaj pomeni, dosti pove o situaciji, v kateri se ljudje znajdejo. Tudi to je nek način varanja, bi človek lahko dejal, kljub temu, da to ni ….da ne gre za fizično varanje. In varanja je lahko v sanjah in sanjarjenjih kar precej, da, v tem primeru res veliko partnerjev spi z veliko partnerjevimi prijatelji ….???
Pa vendar, še vedno sem mnenja, da je izredno malo parov, ki so si resnično stoodstotno pripadni in zvesti. In te častne izjeme pač potrjujejo pravila, ki govore nasprotno od tega, kar si človek vse življenje želi, kar si želi dobiti in imeti. Veliko si želimo na tem področju sami, veliko pa je resnice na tem, da si želimo eno, dobimo drugo. In živimo s tem naprej. Dostikrat živimo tudi z razumom, ne le s čustvi. Globoka čustva pač dajejo prednost … razumu, ko se znajdemo v situaciji odločanja.
Mlad človek ima resda še veliko pred seboj. Takrat bi dejali: “Ne, ne odpusti. Zapusti, pojdi, poišči, uredi in živi tako, kot je treba, kot si ti želiš. Najdi dušo, ki ti ob zvesta.”
Zgodi se, da se enkrat lahko tako odločiš, kaj pa drugič! Boš zato, ker človek ni imel, recimo,
sreče in pravega izbora, ker je ravnal po srcu, pa se spet in spet ni obneslo, boš zato rekel, da je “neumen” ??? In ko se znajde človek v zrelejših letih, bo zapustil vse, kar si je v življenju ustvarjal in se loteval nečesa popolnoma na novo oz. se odločil ostati sam, ker ugotavlja, da pač nima sreče? Ima morda za take odločitve in za tak način življenja sploh še voljo in potrpljenje? Veliko vprašanj, ki jih porajajo zvestoba in nezvestoba, srce in razum … pa tako malo pametnih odgovorov.
marija (1)
ja Bello moj… Madonca.. Te prašam jaz, ker te še nihče ni…
Pa menda nisi ti vmesnik… Ko praviš, da se te vse skupaj dotika le posredno..
Še moje mnenje.
Res je težko in nerealno reči, kaj bi človek v takem primeru storil. Tudi ne verjamem, čeprav bi rada, da se nikoli in nikdar v življenju ne pojavi vsaj pomisel na koga drugega. Nelegalnega. In to je na nek način že ljubezenski pobeg. Meni se je nekoč skoraj zgodilo, da bi stopila med dva in postala odvečna točka trikotnika. Hvalabogu se je izteklo tako, da sem bila le platonska norost. A škoda je bila kljub temu povzročena in je nepopravljiva. Jaz sem bila v končni fazi res le nepomembna hipna napaka, ki danes s tem več nima težav, razen občasno moralnih, “nepomembna napaka” pa še danes živi med njima. In je ne bosta nikoli pozabila. In mu je ne bo nikoli oprostila. Pa sta ostala skupaj… Jaz ne bi. A vsak izbere svojo pot.
aaaaaaaaaah, nisem opazila, kaj pravzaprav zares sprašuješ… Kaj bi storil MOŠKI v tem primeru.
Precej verjetno je, da bi MOŠKi zadevo zaključil, ženska bi pa v nekaj več primerih zamižala in skušala odpustiti, kar ji seveda ne bi nikoli uspelo.. (bodisi njemu, bodisi sebi, ker bi že našla kako razlago, da je za varanje kriva sama.- kar se tega tiče ste moški pretežno bolj zbrihtani, seveda pa ne želim posploševati…)
Sprašujem se kaj je sploh varanje?
Ali ni varjanje tudi lastnega moža, ki ga ne ljubiš več, pa vztrajaš iz bog-vedi katerega razloga z njim. Z njim seksaš brez čustev in si želiš čimprejšnjega konca te domače naloge, doma si na ta račun zadirčen do njega in otrok, nesrečen si, pa nimaš moči ali sredstev ali volje karkoli spremeniti? Ali to ni varanje tudi samega sebe?
Zakaj ljudje varajo, zagotovo ne varajo tisiti, ki imajo doma zadeve urejene!
Menim, da mora vsak prevarani (ženska in moški) poiskati razloge za to dejanje pri sebi in se vprašat ali nisem morda kje zgrešil?
Ko pa izveš da te parner vara imaš dve možnosti
1. Temeljit pogovor brez (kričanja, klofut, groženj….), in zavzeti določeno stališče, ki bo za oba pravo. Če se odločiš da zadevo sprejmeš, je nikoli več ne omenjaj, kot da je ni bilo.
2. Če se zavedaš, da tega ne moreš oprostiti, je nujen odhod enega .
Kar pa zadeva tretje osebe, ki so ti to povedale, pa se vprašaj zakaj? Ta oseba te ne spoštuje, te nima rada, ti je bila nevoščljiva, skrata ta oseba ni tvoj prijatelj temveč sovražnik.
LP
Vsak človek bi moral svoje hormone toliko obvladovati, da ne bi podlegel skušnjavi, preden ne bi skrbno premsilil, kaj to lahko pomeni tudi za njegovo obstoječo zvezo. Pa naj bo mlad ali star. To, kar opisuješ, pa štejem jaz za prijateljstvo. Vendar pa je moje trdno prepričanje, kot najbrž že veš, saj se že dolgo “poznava”, da je seks s prijateljem nekakšen incest. Vendar pa je pravi prijatelj, s katerim se lahlo pogovoriš o svojih najbolj osebnih stiskah, o katerih se včasih s partnerjem ne moreš, ker zadevajo tudi njega, pa potrebuješ objektivno mnenje nevpletene osebe, poseben Božji dar, ki žal ni prav pogost.
Kot sem razumela Bellovo vprašanje, v tistem primeru, ki ga navaja, ni šlo za prijataljski odnos, temveč za čisto preprosto skakanje čez planke za hrbtom pasrtnerja, ki je za dejanje izvedel po naključju. In takšno ravnanje ni pošteno do partnerja.
V tem primeru gre prej za varanje samega sebe.
Vprašanje je, kaj kdo pojmuje pod urejenimi zadevami.
Se pa strinjam s Teboj, kar si napisala pd 1 in 2.
Ne strinjam pa se, da je oseba, ki ti to pove, tvoj sovražnik. Navadno že priči čivkajo o tem, samo žena ali mož še ne ve, in se mu za hbrtom smeje vsa vas (ali mesto). Ma rni bolje, da izve in se potem odloči, kako bo ukrepal – a li pod 1 ali pod 2?
Točno tako, Zoja. To sem predvideval in nato razbral iz odgovorov – namreč ženska bi poskusila zadevo nekako rešiti, morda res zamižati na eno oko ali pa se pretvarjati, da se to ne dogaja, medtem ko bi moški večinoma naredili konec. To je pač naš ego – mi “lahko” in ženska mora odpustiti, ženska pa tega nikakor ne sme narediti 🙂 Na splošno, seveda…
V bistvu gre točno za to, kar je z mankom komunikacije med partnerjema povedala marija (1). Gre za prijateljski odnos, ki je nekako prerasel te okvire in postal prijateljsko-ljubezenski. Tako da tudi ne gre za preprosto skakanje čez plot, ampak za resno (ki to ne bi smelo biti) razmerje. Ampak saj za prevaranega to koneckoncev ni važno – pravzaprav bi moralo biti še hujše, če ga žena dlje časa vara z eno osebo, kot če bi “v trenutkih slabosti” slučajno skočila v objem drugega.