Joj, Tit, nimam besed. Pri srcu me stiska in solze mi tečejo in neizmerno me je postalo strah tudi za najinega sončka, saj tudi mi še nismo izven obdobja čakanja in negotovosti.
Žal zelo poredko pogledam na forum, ker je najin srček tako živahen otrok, da enostavno nimava ne časa ne energije pogosteje spremljati foruma. Tako sem šele danes malo pobrskala in videla tvojo kalvarijo.
Nimam ti kaj svetovati (čudna so pota naše birokracije), saj predobro vem, kako bi bilo meni, če bi se to zgodilo. Lahko le držim pesti in ti v mislih in srcu pošiljam iskreno, iskreno upanje, da se bo vse še dobro izšlo za vaju in za otroka.
En velik objem od naju obeh.
Lp, Junona in mož