ČAKANJE…
Čeprav sva sedaj brez najine punčke, ni dneva, da ne bi mislila na njo, …. Dogajajo se mi stvari, za kar včasih več ne najdem razlage, vidim drugače, čutim drugače, slišim drugače,…
Bolečina je tako velika, kot bi mi umrl otrok. Ne vem, kaj je večja bolečina, če ti umre otrok ali veš da je živ in si ga ne moreš stisniti k sebi…
Vendar še vedno upava, da se bo vrnila k nama…
Tit,
drzita se. Res je tako, kot da Vama je umrl otrok. Na Vaju se je zgrnila tema, zdi se Vama, da sta v tunelu, luci na koncu ni videti… Vaju se dodatno skrbi ali za puncko skrbijo tako kot je treba.
Najbolje bi bilo, ce bi se odlocila, da nehata cakati in bi zadevo simbolicno zakljucila, saj bosta drugace tezko zacela s prebolevanjem. Ne glede na to, kaj se morda bo… Cas bo hitreje tekel, vidva bosta v boljsi formi.
Morda bi lahko pomagal kdo, ki je kaj takega ze dozivel?
Tit jaz sem z mislimi ves čas pri vama. Tako rada bi kaj naredila da vama vsaj za eno drobtinico olajšam vse skupaj. Vendar vem da to ni mogoče.
Punčka bo pa vedno vajin srček, če se bo vrnila k vama ali ne. To imejta vedno v mislih, da en košček vajine ljubezni je prejela in to bo vedno ostalo.
Jaz upama z vama da se bo vase skupaj uredilo, istočasno pa se strinjam z mamico da tako ne bosta mogla prav dolgo naprej.
Naj se zdi še tako grozno in nemogoče morata mislita na vaju. Žalost ne bo prav zlahka minila in en košček vajinih srčkov je za vedno oddan. Potrebne bo veliko moči in poguma za naprej. Za vse vedi da smo vama vedno pripravljeni pomagati.
Kot pravi mamica, bi ti mogoče na forumu Ko starši žalujejo dekleta znale dati kakšen dober nasvet in predvsem pa veliko podpore.
en močen objemček od kitty
Komentiral bi samo tvoj stavek AMY-1:
“Mati ne bi smela imeti v nobenem primeru pravice, da si premisli. Vsem pravicam se je zavestno odpovedala takrat, ko je dala otroka stran.”
Moje mnenje je da neko obdobje, ko se lahko biološka mati ali posvojitelji premislijo, mora obstajati vendar bi ga bilo treba skrajšati na pol leta.
To obdobje je za nas posvojitelje zelo negotovo, polno strahu ali si bo biološka mati premislila.
Moramo se pa po drugi strani zavedati da dati svojega otroka v posvojitev je zelo težka odločitev za vsako žensko. Zati ji je potrebno ponuditi vse možnosti ki so na voljo!
Poleg tega se lahko premisli tudi posvojitelj v tem obdobju – se je že zgodilo!
l.p.
Ne vem, ce sem ze dovolj objektivna, da bi lahko komentirala zgornji post.
Kadar bioloska zenska zanosi, ima 9 mesecev casa, da o situaciji razmisli ali ko je se moznost za splav ali kasneje. Ce si v tem casu ni nasla izhoda iz situacije, ji ponudijo, da lahko gre v varno hiso in se vedno premisljuje, ali da da otroka v rejo ali da se odloci za posvojitev. Od 4 moznosti, mislim, da se mora nekako odlociti kaj je dobro za otroka in tudi za njo. Pred posvojitvijo podpise 2 krat v bolnisnici in ce se se takrat ne zaveda, kaj to pomeni, potem ne razumem, kdo ji se lahko razlozi, kaj pa to pomeni za drugo stran, ko ti otroka iztrgajo iz narocja, ki se je navadil na ljubezen, toplino, glas, dotik, vonj, navade, ritual hranjenja, uspavanja, …
Tudi posvojitelji bi morali biti zasciteni na nek nacin, da do tega ne bi prislo.
Avstrijski zakon ima to dobro urejeno. Ko enkrat bioloska mati podpise, si ne more vec premisliti. Pri 18 letih sodisce vprasa otroka ali si zeli spoznati bioloske starse. Ce je odgovor ne, se sodisce ne vpleta in ce je odgovor ja, potem sodisce posreduje.
Iz enega leta na pol leta ne spremeni dejstva, ker je strah in stres, da si bo premislila se vedno PREVELIK! Na svoji kozi sem okusila, da nas zakon ne sciti otroka, ampak samo biolosko zensko, ki ji daje vse pravice.
Jaz sem morala imeti kot vsi posvojitelji 13 kristalno cistih dokumentov, da sem lahko prisla na seznam kot posvojiteljica z mozem. Kdo pa je njo preveril??? Nihce!
Draga moja!
Ne obremenjuj se z mano, moje srce prav tako krvavi kot vajino! Veš da vas imam neizmerno rada in da je vsaka beseda odveč.
Mislim nate vsak sleherni dan!
Ko smo prejšnji teden sedeli na kavi z tvojim možem, so bile v naših očeh solze. Saj človek nima besed, nimam niti glasu da bi lahko izustila kaj pametnega.
V mojih očeh si še in vedno boš mamica male princeske!
Eva*
Joj to je pa res težko komentirat.
Tako kot je ni vredu…tu smo si najbrž vsi enotni.
Eno leto je v vsakem primeru preveč. Zmanjšanje na 6 mesecev tudi ne bi rešilo veliko.
Jaz mislim da se bodo morali centri (nekateri) malo usposobit in začet mislit na otroka.
Marsikje v tujini se glede obdobja odločajo posamično od otroka do otroka. Nekateri so posvojeni isti dan, za druge obstajajo npr. trije meseci ko se lahko otroka vrne biološki materi. Ampak ne samo zato ker se je ona tako odločila, ampak izključno zato ker se ugotovi da bi to bilo boljše za otroka.
In to je del ki pri nas manjka. Sposobno osebje ki bo znalo presodit kaj je najboljše za otroka.
Kajti tudi pri nas kljub enemu letu, kljub pravicam biološke matere, je na koncu csd tisti ki lahko presodi da biološka mati ni primerna za vzgojo otroka.
Mislim da če bi ta del deloval, bi bila danes naša Tit nasmejana.
mp25, upam, da si dobro prečitala odgovor Tit na tvojega! Tudi jaz sem istega mnenja kot Tit, ki je to na žalost občutila na svoji koži. Otrok je živo bitje, ki se ga mati odreče ali pa ne! To je vsa filozofija, srednje poti ne bi smelo biti.
Ja, danes ne bi imela otroka, jutri bi ga morda imela, pojutrišnjem pa spet ne,…odvisno, kakšne volje bom.
So vsi ljudje nori, ali kaj??? Kako lahko to dopustijo?! Naj povem, da sva tudi midva z možem posvojitelja, imava skoraj 4 leta staro čudovito punčko, tako, da približno vem, kaj pomeni – čakati.
Upa. da se “mati” punčke, ki jo je vzela nazaj, vsak dan zamisli nad bolečino, ki jo je zadala Tit in možu in naj dobro razmisli, kako bo hčerki povedala, da jo je za en teden oddala, ker je ni hotela!!!
Tit – držim pesti!
Včasih je potrebno zadevo pogledati tudi z druge strani pa čeprav sem tudi jaz bodoči posvojitelj.
S strani matere ki je dala otroka v posvojitev.
Rad bi da se oglasi tudi mati ki je dala otroka v posvojitev in opiše kaj je takrat preživljala.
Moje mnenje: Odločitev ženske ali bo dala otroka v posvojitev ali v rejo ali bo šla v varno hišo je v veliki meri odvisno od tega kako ji te možnosti predstavi socialna služba. Včasih sploh ne vedo da te možnosti obstajajo. Da ne govorim o tem da npr. na Švedskem vsaka mati dobi takoj stanovanje če obdrži otroka.
Mislim da je otrok za posvojitev na svetu dovolj . Zato vsako zaostrovanje pogojev kako ženska lahko odda svojega otroka v posvojitev ne bo bistveno rešilo problema. Ravno tako kritiziranje žensk ki so oddale otroka v posvojitev ali pa so neodločne ne bo rešilo tega problema. Jaz bi raje kritiziral državo ki je plačala ženski 42 umetnih splavov!
lep dan marko
Seveda si nihce od nas ne more predstavljati dilem in stisk, ki jih dozivlja roditeljica. V tem konkretnem primeru pa na zalost vem, da je bilo roditeljici vse to (varna hisa, rejnistvo…) ponujeno in se je vseeno odlocila drugace.
Prav tako si nihce, ki ni posvojil otroka, ne more predstavljati kako hitro in kaksen odnos nastane med starsi in otrokom. Otrok, ki ga posvojis, je tvoj ze takrat, ko o njem samo slisis, kaj sele potem, ko ga ze imas v rokah ali zanj ze nekaj casa skrbis. Moja posvojena in rojena hcerko sta obe enako in nepreklicno moji in med mojo ljubeznijo in skrbjo do njiju ni NOBENE razlike.
Ja vsekakor tudi biološka mati ima svoja čustva in svoje razloge. Ravno zato bi se pa morali odločati v otrokovo dobro. Vsak primer je primer zase, in ne bi smeli delati po nekih rutinah.
Včasih je prav da gre otrok takoj v posvojitev, v kakšnem drugem primeru je pa prav da se počaka.
Samo centri delajo pa kar po tekočem traku. In to ni prav.
Tokrat se niso odločali v otrokovo korist ampak svojo, ker njim je bila ta pot najlažja.
Pogovarjata se:
Razum: Pridi srce, primi se moje roke, potegnila te bom k sebi.
Srce: Ne morem se, nisem se tako mocna. Kako globoka je rana, zanesljivo vemo sele, ko jo obcutimo sami.
Razum: Vem, a skupaj nama bo lazje.
Srce: Tvoja roka je tako dalec.
Razum: Ne ni, zelo blizu tebe je, le dotakni se je.
Srce: Samo se eno stvar naredim, za kar bom potrebovala se nekaj casa.
Razum: In to je?
Srce: Da se bo moral zgoditi cudez.
Razum; Kaksen?
Srce: Cudez ozdravitve prizadetosti.
Razum: Ne razumem.
Srce: Cudez ozdravitve prizadetosti se zgodi, ko en clovek cuti bolecino in odpusti drugemu cloveku, ki mu je bolecino povzrocil.
Razum: Prosim?
Srce: Vcasih nas ljudje prizadenejo, ko nam hocejo dobro. Njihovi dobronamerni nacrti se izjalovijo, morda zaradi hudobije tretje osebe, morda zaradi njihove lastne nespretnosti. Sicer ni vazno, kako stvari potekajo. Bistvo je, da nam zelijo pomagati, v resnici pa nas prizadenejo. Krivico dozivljam toliko huje prav zato, ker me je nepremisljeno prizadela.
Dejstvo pa je, da moramo odpuscati zaradi nas samih.
Razum: Koliko casa potrebujes?
Srce: Cas je srce, ki je neomejeno kot ljubezen. Sedaj vem, da moram pocasi priti k tebi razum.
Razum: Ves, da te cakam vsak trenutek, da stopis k meni.
Srce: Mislim, da bo to kmalu, le zapreti moram to poglavje.
Razum: Vem, da ti nihce ne more odvzeti bolecine in dati otroka nazaj.
….