Dobro zjutraj.

Svet ni eden, niti niso 3 dimenzije in čas vse, kar obstaja. Doživel še en cahen… Dosedaj se mi je nekaj podobnega zgodilo trikrat.

Danes ponoči, sredi noči se mi zgodilo naslednje. Bilo je kot svetal, belo žareč Obraz v trdi temi, izčrpan do neprepoznavnosti, ki ga nisem prepoznal in je kot priplaval od vrat v mojo sobico in oblebdel, obstal za hip nad mojim vznožjem, se nato pomaknil naprej pol metra in spet obstal in se nato pomaknil bližje k meni in spet obstal in čakal, čakal, da se zbudim…, nakar sem se zbudil in glasno vprašal v temo ta Obraz; Kdo si ti? Moj glas me je zbudil, vsedel sem se v temi na postelji in gledal, kako je Obraz je počasi ugasnil in izginil iz teme, prižgal sem nato lučko na omarici, pogledal svoje roke in podlakti in vse kocine so mi stale pokonci, pa ne zaradi strahu, ker bi se česarkoli bal, ampak zato, ker sem ugotovil, da se mi je to čisto zares zgodilo in da me je to, kar je šlo mimo mene in me zbudilo iz trdnega spanca, res bilo tam in nato odšlo naprej… Niso bile samo sanje.

Zjutraj mi je povedal sin Kl., da je sredi nočiv bolnišnici umrla od bivše žene sestra, teta J. Takrat mi je bilo vse kristalno jasno. Pred leti je zbolela za rakom, oprerirali so jo in bila je na videz v redu. Takrat sem kupil 5 litrov konopljinega olja, da bi ji ga dal, ker pomaga krepiti imunski sistem, pa bivša ni pustila tega, češ, o tem se ne govori in nič ne boš ji ti dajal neke svoje konopljine droge… Steklenice so še sedaj v škatli zapakirane v shrambi, verjetno se je vse skupaj spridilo. Ko sem se ločil, nisem imel več kontakta z ženino žlahto, niti z J. Ko je spet zbolela, sem rekel Kl., da bi šel rad z njim na obisk v bolnico, ko bo šel naslednjič na obisk, ampak tako, da bivša ne bo vedela in videla ali bila zraven, ker me bo spet samo napadala ali mi celo ne spustila na obisk – poznam jo in vem, kako bi reagirala. Tako je Kl. bil tam par dni nazaj s svojo amterjo in povedal je, da teta J. samo spi zaradi zdravil… Potem pa se mi je danes ponoči zgodilo tole. ker nisem smel na obisk, je prišel obisk k meni – prišla se je posloviti. Ko sem to spoznal, sem jokal.

Človek ni le telo in ni le umrljivo bitje z Umom. To dvoje skupaj je le hradware in software in je le obleka, je le orodje, ki ga Človek uporablja, kot ve in zna, v dobro ali v slabo, kar je stvar njegove svobodne odločitve in ki jo ob smrti odloži kot obleko. Človek sam se pogosto preveč ukvarja s to obleko, nebistvenim, s telesom, z Umom, Z Egom, spregleda pa, da je to le orodje in ne bistveno. Človek je tisti bistveni del, ki to dvoje oživlja in v tem materialnem v tem biva omejeno dobo, ki traja le trenutek, ki je le blisk v materialni svet, a Človek s tem, ko se blisk življenja v tem svetu konča, ne mine kot mine njegovo umrljivo telo. Človeško življenje je le blisk Človeka v ta materialni svet in se zatem spet izgubi v večnost. Za ta bistveni del Človeka ne veljajo omejitve prostora, časa in zakonitosti, ki veljajo v tem minljivem svetu in fizikalni zakoni in milijarde navadnih in svetlobnih let niso zanj nobene meje. Človek ne umrje nikoli, Človek je nekaj, kar je neuničljivo in neminljivo; je večno bitje.

Lep pozdrav
marinec

Ne stoj poleg mojega groba
in ne žaluj, mene ni tam;
v njem ne bi mogel spati!

S tisoč in enim vetrom letim,
sem kot diamant, bleščeč sijaj snega.
Na zrelem žitu sončni žarek,
sem nežen dež jesenski.

Ko se zbujaš v miru jutra,
sem vzlet ptice iz svojega gnezda.
Tu sem! Poglej!
Na nočnem nebu nežna zvezda.

Ne stoj poleg mojega groba in ne joči.
jaz nisem tam; jaz ne morem umreti.

Besedilo ameriških staroselcev.

Prejšnjo pesem ameriških staroselcev sem našel slučajno med iskanjem nekega besedila in ker je pesem globoka, ker je današnji človek pozabil marsikaj, kar je pred tisočletji vedel, ker je izgubil stik sam s sabo in s stvarstvom, sem pesem pripel.

Iskal pa sem tole besedilo, predvsem zaradi odebeljene vrstice;

V nebesih dom pripravljen je za nas,
s svetimi v ljubezni jagnjeta.
V svetlobi Božji bo žarel obraz
nebeški Jeruzalem.

Poiskal sem to pesem zato, ker so jo zapeli in zaigrali ob koncu pogreba ženske, katere belo žareči obraz me je zbudil iz spanja medtem, ko je umirala 50 kilometrov proč v bolnišnici sredi noči, tako, kot opisujem v dogodku na začetku te teme. Takrat, tisto noč si sprva nisem znal razložiti pojava. Ko sem izvedel zjutraj, da je umrla, sem vedel več. Ko pa sem na pogrebu zaslišal to besedilo, me je, ko je odzvenela odebeljena vrstica pesmi, spreletel srh, postavile so se mi pokonci vse dlake, globoko me je prešinilo spoznanje in sem razumel, kaj je pomenil belo, kot sonce žareč obraz, ki me je vrgel pred nekaj dnevi sredi noči iz spanja…… Tri dni pred pogrebom, ne da bi tisto noč sploh vedel, da je ona umrla, sem sanjal konec njenega pogreba v obliki belo žarečega obraza tako, kot ga je čez tri dni opevala pesem na koncu njenega pogreba… Zaradi žara ga v sanjah nisem uspel prepoznati.

Lep pozdrav
marinec