Spoštovani.

Pišem vam, ker imam problem, ki traja že zelo dolgo časa in mislim, da je pa res
že čas, da bi ga rešila. Motnje hranjenja me spremljajo že več kot 10 let. Vse se je začelo
v gimnaziji, zaradi težav s samozavestjo, zaljubljenostjo itd. Nikoli nisem bila pretirano
debela, prej močna, pri 170 cm sem imela 67 kg. V tretjem letniku sr. šole sem shujšala
v nekaj mesecih na 53 kg, ko je mama ugotovila, da nekaj ni v redu, me je začela pri hrani nadzirati, zato
sem začela z bruhanjem. Shujšala sem na 49 kg. Ko je mama ugotovila tudi to, me je poslala
k zdravniku in obiskovati sem morala psihologinjo v zdravstvenem domu. Zadeve so se na videz
popravile, mama je bila zadovoljna, jaz pa sem znala svoje razvade še bolje skrivati.
Menjavala so se obdobja, ko sem bila res v redu, in pa obdobja prenajedanja in bruhanja.
Leta so tekla, spoznala sem svojega bodočega moža, zdaj imam dva otroka, dobro službo
in vse je dobro. Le bulimija še vedno ostaja. Včasih bolj, včasih manj izrazita. V večji meri
se je ponovila po drugem porodu, ko sem pridobila precej kilogramov.
Mož o vsem tem ne ve nič, morda sumi, ne vem. Res je, da na zunaj znakov ni videti,
bruham brez tlačenja prstov v grlo, dovolj je, da se samo sklonim nad školjko in
hrana gre iz mene. Današnja teža je povprečna, nisem ne suha, ne debela, trenutno s
postavo dokaj zadovoljna (62 kg).

Vedno bolj pa je prisoten strah, kakšne posledice si lahko nakopljem na telesu. Imam slabe
zobe in pogosta vnetja grla, skrbijo pa me druge posledice, hujše, ki se jih ne opazi. Vendarle imam
dva otroka, ki me potrebujeta. Rada bi se težav s hrano popolnoma rešila, vendar vem, da
sama ne bom zmogla, če bi lahko, bi v desetih letih že kaj ukrenila.

Prosim za nasvet.

Hvala.

Pozdravljeni,

vedeti morate, da je potreben pogum, da si priznate, da nekaj ni v redu in da tega ne zmorete rešiti sami. Čeprav se vam mogoče ne zdi, vendar si resnično lahko čestitate že za to, da ste napisali pismo zgoraj. začetek okrevanja od motenj hranjenja ( v nadaljevanju MH) je v prvi vrsti priznanje sebi, da imamo problem. To ste že storili. vaša odločitev, da poiščete pomoč je prava. kakor ste ugotovili že sami, bi bilo vse v zvezi s tem že za vami, če bi bilo odvisno le od vas. Vendar ne pravimo zastonj, da gre pri motnjah hranjenja za resne težave. dejstvo je, da tega ne morete rešiti sami, kar se zavedate vedno bolj.
posledice, ki se pojavljajo so resnično posledice zlorabljanja samega sebe – težave z grlom, zobmi, ki jih opisujete so posledica kisline, ki jo sproži bruhanje. Nasvet, da bi bile vaše težave vsaj majčkeno manjše je, da po bruhanju zob ne umijete takoj, ampak počakate nekaj časa-15 do 30 minut, boljše 30 minut, če lahko. Tako vsaj ne boste postrgali dol sklenino, ki ščiti zobe. To ni napotek, kako ohraniti bruhanje, temveč kako omiliti posledice, odpraviti se jih pa na ta način ne da. Vem, da to veste.
Posledice so lahko resnično dolgotrajne in težke. Se jih pa da s časoma vsaj nekatere popolnoma odpraviti.
Torej, kaj lahko storite? Kot ste že napisali sami, potrebujete pomoč. Lahko se obrnete prav konkretno na organizacije, ki se ukvarjajo s področjem MH. V Ljubljani jih je kar nekaj, ravno tako tudi v drugih krajih po Sloveniji, vendar je vse odvisno od tega kaj želite in kje stanujete. Organizacije se razlikujejo tudi glede finančnega prispevka. Pri nekaterih se lahko glede na vaše finančno stanje dogovorite tudi za zastonj svetovanje ali nižji prispevek – odvisno od organizacije. Možno je svetovanje, kjer ste s svetovalcem ali svetovalko sami – individualno ali pa skupinsko delo – kjer so prisotni tudi drugi. Obe obliki pomoči sta lahko učinkoviti – odvisno je od lastnega vložka. Kaj bi vam bolj ustrezalo? In za kateri kraj vam napišem organizacije?
Omenili ste tudi, da msilite, da mož sum, ve pa ne. Je možno, da bi bili z njim odkriti in mu povedali kako je z vami? Potrebovali boste vso podporo in razumevanje, če ste odkriti, vam ne bo treba skrivati kam hodite. Obstajajo tudi skupine za svojce, kamor bi se lahko vaš mož vključil – na teh skupinah se pogovarjajo svojci o tem kaj oni potrebujejo zase, da lahko vam stojijo ob strani. Veliko tem je tudi usmerjenih v vprašanja, ki jih imajo in dileme s kateremi se svojci soočajo – potem lažje razumejo kaj se dogaja pri tej bolezni in lažje nudijo oporo in razumevanje.

Lp

tatjana

Najlepša hvala za odgovor.
Zaenkrat še nisem pripravljena na to, da bi o tem spregovorila z možem. Že na začetku najine zveze sva enkrat prišla na to temo in mi je jasno dal vedeti, da se mu to gnusi in da tega na noben način ne sprejema (šlo je za nekega njegovega kolega v vojski, ki je imel s tem težave – sam je prišel na to temo, nisem bila jaz tista, ki bi tipala po njegovem mnenju).
Verjetno je problem tudi to, da so bile motnje hranjenja že od začetka moje izkušnje z njimi popolnoma tabuizirane s strani moje družine. Mama me je sicer odpeljala k psihologinji in na njen poziv tudi sama sodelovala v pogovorih, vendar izven njene ordinacije o težavi nisva spregovorili niti enkrat. S svojim obnašanjem mi je dala vedeti, da jo je tega sram in da ne želi pogovora, zato sem se ji prilagodila in je nisem obremenjevala z dejstvom, da problem še vedno ostaja. Pri očetu je bilo to še bolj izrazito, stvar je popolnoma ignoriral in jo prepustil mami. Saj ju ne krivim, po svoje ju celo razumem.

V tem času sem spregovorila z osebnim zdravnikom in dobila napotnico za psihiatra.
Za začetek bi rada poskusila z individualnim svetovanjem, sem pa iz Kranja. Finančno ni tak problem, če pa bi bilo možno kje uporabiti napotnico, pa še toliko bolje.

Hvala.

Pozdrav,

hvala Bogu za tele forume!! Tudi sama se bojujem z različnimi oblikami MH že vsaj 15 let…obsesivni nadzor nad hrano (anoreksija) v enem obdobju in potem obdobje kompulzivnega prenajedanja (običajno pa celo oboje hkrati)…
Mislila sem, da je že končno vsega konec, pa sem zoped zapadla v veliko krizo. V “nažiralskem” ciklu (enega sem imela včeraj zvečer…GROZA!!!!) sem sposobna v 2-3 urah neprestanega “žretja” zaužiti toliko hrane, kot je normalen človek potrebuje v celem tednu! In to seveda z obilico sladkarij, maščobe, bele moke…Vsemu temu pa sledi katastrofalna živčnost, histeričen jok, zdiranje na partnerja, želja po samo-maščevanju (k “sreči” nimam dovolj poguma, da bi se dejansko poškodovala…razen tega, da si do krvi zgrizem ustnice in izpraskam vse mozolje na obrazu…)…
Skratka…da ne dolgovezim…prosim za pomoč! Zanima me, če se lahko kje v okolici Novega mesta, Krškega ali Brežic preko zdravstvene napotnice obrnem po pomoč? Čas je namreč, da se že enkrat spopadem s tem prekletstvom, ki mi uničuje življenje!

Na žalost imate prav, ko pravite, da so motnje hranjenja (v nadaljevanju MH) še vedno tabuizirane. Veliko ljudi vidi to bolezen kot nekaj sramotnega in gnusnega, čeprav je bolezen kot vsaka druga. Prav lahko bi imeli sladkorno, pa se do vas ne bi obnašali na takšen nerazumljiv način. In nimajo prav, ko to počnejo.
Vedite, da je to res bolezen in da je nastopila z nekim vzrokom. Vsaka bolezen ima svoj vzrok. Nimate MH zato, ker bi si tako želeli ali ker nimate dovolj močne volje. Tudi bolniku z rakom nič ne pomaga, če si samo želi, da ne bi imel raka. Voljo imate, res pa je, da je pri tej bolezni, kot pri vsaki drugi cel kup zahrbtnih stvari, ki jih težko rešujete sami. Če bi bil to le prehlad, bi ga že zdavnaj pozdravili. Pa ni. Je težka bolezen, kot pravite sama resna in jo je treba takšno jemati. Nič ni gnusnega v tem in nič sramotnega. In da se pozdraviti.
Imate smolo, da vas domači ne podpirajo in ne razumejo v tem, vendar vedite, da se lahko pozdravite kljub temu, tudi brez njihove podpore in pomoči. Je pa prav, da to poiščete kje drugje. Kot tudi hočete. Ne glede na vedenje vašega moža in staršev, vedite, da niste krivi za to, da imate MH. Kot sem rekla je vzrok za to. Kje pa je, pa vam bodo pomagali poiskati svetovalci ali terapevti na individualnih svetovanjih. Če vam je ta oblika pomoči najbližje, potem je prav, da se upoštevate.
Čestitke, da ste se naročili pri psihiatru. Prav je, da greste, vendar vas vzpodbujam, da greste tudi k terapevtu. Kranj je blizu Ljubljane. Zaenkrat nimam informacij kdo bi se v Kranju ukvarjal s tem področjem, se bom pa pozanimala. Če koga najdem vam sporočim. V Ljubljani pa imate kar nekaj možnosti, kamor se lahko obrnete za pomoč. Napotnica, ki jo omenjtae najbrž velja le za psihiatra. Za svetovanje oz. terapevta je ne potrebujete. Svetujem vam, da se obrnete na Žensko svetovalnico, na go. Ano Ziherl, je vodja programa MH v Ljubljani. Več o njih si lahko preberete tudi na spletni strani. Tel.št. je 01/25-11-602 ali pa pišite na mejl [email protected] in vam bo odgovorila takoj, ko bo lahko.
Glede Kranja se bom pa res pozanimala in vam sporočim takoj, ko bo mogoče.

Verjemite sebi, zaupajte si in vztrajajte na svoji poti. Greste v pravo smer – še naprej iščite pomoč zase. Uspelo vam bo.

Vse dobro,

Tatjana

Draga Tejuška,

gotovo ti ni bilo lahko napisati in opisati kaj se ti je zgodilo. Verjamem, da ti je bilo res grozno ob vsem. Vendar gre pri MH za to, da človek izgubi nadzor nad sabo – hrana namreč pomaga utišati občutke v vzezi s situacijami, ki jih v nekem trenutku ne znamo, ne moremo rešiti ali pa nimamo dovolj moči, da bi se s tem spopadli. Ne obtožuj se, že tako ti je dovolj težko. Če bi imela kakšno možnost v trenutku, ko si začela jesti bi jo zagotovo izbrala. In jo tudi lahko boš, vendar boš prej morala pogledati kaj je tisto, kar te pripelje v takšno situacijo in kako bi lahko drugače. Tudi, ko boš to vedela boš imela cel kup ravnanj – enkrat bo šlo bolje, drugič malo slabše – vse dokler ne bo prišel čas, ko boš v sebi našla način kako bi lahko drugače. Res se da, vendar kot si že ugotovila, sama ne boš mogla. In ne ker ne bi hotela, pač pa kot sem že pisala, ker res ne moreš – MH so varovalni dejavnik pred nečim drugim. In te stvari ti bo pomagal pogledati nekdo, ki te bo razumel, vzpodbujal, ti nudil prostor za pogovor.
Verjetno si potrebovala ogromno moči, da nisi šla v poškodovanje same sebe. V primeru, da boš kdaj čutila tako močno čustvo, da bi si želela kaj narediti, bi poskusila to izraziti tako, da greš boksat v povšter, dokler ne boš dala tega občutka ven iz sebe? Ali pa lahko tudi kričiš vanj. Kaj misliš, bi poskusila na ta način? To je le kot preventiva, da si pomagaš, vendar tako, da ne narediš nič sebi.
Torej v NM in drugih krajih, ki jih omenjaš so zagotovo terapevti in psihiatri, ki nudijo pomoč kot jo iščeš. Bom pridobila tel. št. – in ti jih javim takoj, ko bo mogoče – ti jih bom napisala.
Povej mi nekaj – če bi ti to zgodbo povedal majhen otrok, ki bi trpel tako kot trpiš ti, bi ga negovala ali obtoževala?
Mislim, da bi ga negovala. Imam prav? Skušam ti povedati, da skušaj biti do sebe čim bolj nežna kolikor si lahko – skušaj se čim manj obtoževati, ipd. stvari -poskušaj poskrbeti zase najbolje kar lahko – kakor bi skušala poskrbeti za tega otroka. To je največ kar lahko v tem trenutku narediš. Je potreben čas, vendar ko začneš delati na sebi so majhni koraki hitro vidni. In še nekaj – kadar je v življenju situacija res stresna (kdaj to je veš ti najbolj zate) se MH lahko ponovijo. To pomeni le to, da je še nekaj v tvojem življenju čemur bi bilo dobro nameniti pozornost in pogledati kaj se dogaja. NIč drugega. Ne pomeni, da je šlo vse v nič in da je vse delo bilo odveč. Pomeni le to, da se še nisi vsega naučila. Torej verjemi vase. Vse bo še dobro.

LP

Tatjana

GLEDE KRANJA SEM USPELA DOBITI NASLEDNJE PODATKE ZA POMOČ PRI MOTNJAH HRANJENJA:

Fortič – Smole Živa, – Emotiva, Ambulanta za otroško in mladostniško psihiatrijo (koncesija), Gosposvetska 10, Kranj, tel: 04/ 23 81 705.
Metka KLIŠNIK šAVLI, kušar staša, OŠTREK METKA – vsi dispanzer za mentalno zdravje v ZD Kranj, tel. 04/208 22 50.

UPAM, DA BOŠ NAŠLA KAJ ZASE,

LP

TATJANA

TEJUŠKA, PODATKI GLEDE POMOČI VNM, BREŽICAH IN KRŠKEM SO NASLEDNJI:

v ZD NOVO MESTO deluje dr. Prakaševa, je psihiatrinja in po potrebi te lahko napoti tudi naprej. Je pa poleg nje možna tudi vključitev v psihoterapijo in sicer h gospe Dariji Peterk, ki izvaja psihološko svetovanje. Pokličeš jo lahko na tel. št.041/384-246. Njene storitve so sicer samoplačniške, vendar, če je situacija težka se da dogovoriti za znižano ceno. V skaldu z dogovorom z njo.

V Kostanejvici na Krki deluje psihoterapevt Jožef Vukčevič. On računa 30 €na 1h. Njegov telefon je 031-494-110.

V Brežicah pa naj bi delal na tem področju dr. Iztok Jan, psihiater. Dela 2x na teden, tudi ob ponedeljkih, med 9-16 h. Pokličeš centralo in te bodo prevezali k njemu. telefon centrale je 07/4991-400.

Te kontakte sem pridobila. Upam, da boš našla kaj zase med njimi.

Vse dobro,

Tatjana

lep pozdrav.

še ena, ki se vam lahko pridruži v že kar dolgotrajni bitki z bulimijo. Moja sovražnica je že kakih 7 let, ne vem večm točno. Sicer sem jo v zadnjih letih že skoraj dodobra omejila, vendar nikakor ne zmorem zbrisati tega načina za vzdrževanje teže. pri meni ne gre več za prenajedanje (to sem včasih počela večkrat na dan) le ko me zagrabi nepopisna jeza na obročke okrog pasu, se mi včasih zdi da je še jogurt za malico preveč. Imam tudi 2,5 leti starega otročka in po porodu sem imela z njim toliko dela, da kakšne pol leta ali leto niti pomislila nisem na to., zdaj pa ko so se zadeve malo umirile se spet zalotim velikokrat pri tem.
krfjolca mislim, da je pisala, da partner ne ve.no tudi moj ne. jaz sem se že zdravila z AD glede tega, ko sva se spoznala ampak ko sem mu povedala za tablete in da jih jemljem glede neke druge stvari in da hodim na terapije… me je ožigosal in dal v koš tisith ki so malo čudni, ker enostavno zanj so ljudje, ki potrebujejo pomoč psihiatra nori. Ampak meni tudi vse tiste terapije… niso prav nič pomagale, morala sem se delno pa se še moram odločiti in moč zbrati sama. meni je sicer hudo ker se z njim ne morem o tem pogovarjat ker potem bi se počutila večno kot da me prezira, pa še kakšno krepko glede otroka bi najbrž kdaj slišala. češ kako sem lahko imela otroka, če še zase ne znam skrbeti. moram pa povedati, da sem ugotovila pri sebi, da me tudi sicer dajejo določene fobije in vse se je začelo v nosečnosti, ko sem se panično bala, da bi se s čem okužila, prala jedi, solate, krožnike… kot nora. in tudi tega se težko znebim. tako, da vsem ki trpite za to zahrbtno boleznijo želim čim več volje, jaz vsak dan skušam obuditi spomine kako sem se počutila v svoji koži ko še nisem bila bolna, ker bi rada bila spet taka. sproščena.
zanima me pa ali občasno bruhanje zmanjša absorbcijsko funkcijo želodca in ker jemljem kontracepcijo me zanima, ali lahko le-ta zmanjšano deluje zaradi bulimije. sicer jem tablete še 13 let pa sem vmes bruhala veliko več kot zdaj pa ni bilo nič narobe, ampak zdaj ne načrtujem več otrok in me je morebitne neželjene nosečnosti noro strah.

upam, da bom enkrat lahko rekla, da sem na bulimijo že pozabila.

srečno.

Draga Julijka,
kot že mnogim doslej, bom tudi vam napisala: poiščite oz. iščite pomoč zase. Ja, kot ste rekla, vačsih določena pomoč ne zaleže, včasih je treba v sebi narediti nek premik in se odločiti začeti reševati iz MH, bulimije v vašem primeru. Ampak pri okrevanju je še kako pomembna sprotna podpora in pomoč in če dosedanja terapija ni bila uspešna – ne vreči puške v koruzo.
Če ste se v sebi odločila, da začnete z okrevanjem, zna biti namreč še vedno premočno in prepogosto razmišljanje “vse ali nič” v smislu – jutri bom pa nehala, zares. Nič, ne bo šlo z danes na jutri, zelo verjetno ne. Človek ki se sam rešuje iz bulimije, pa žal prehitro obupa oz. zelo težko sam zdrži, da so premiki počasni, ne uspe jit naprej in težko je videti vse ozadje in vse skrite pomene prenajedanja ini bruhanja.

Glede kontracepcije in burhanja pa takole, sicer laično, ker nisem zdravnica: neka mala verjetnost že je, da bi zaradi bruhanja tablete ne delovale, zato bi bilo dobro uporabiti še kako drugo kontracepcijsko sredstvo.

Držim pa pesti, da najdete podoporo tudi v kom drugem bližnjem človeku, če je že v partnerju zaenikrat niste oz. mu ne upate povedati glede na njegove odzive že na jemanje antidepresivov.

Spoštovani,
tudi sama že skoraj 2 desetletji boleham za bulimijo (kombinacija anoreksije+bulimija). Sem poročena, mati dveh otrok (1,5 in 4 leta), zaposlena. Pred cca 5 meseci sem pričela obiskovati psihoterapevta. Imam individualno svetovanje, ker mi v tem času družinske obveznosti skupinskega dela (popoldanske-večerne ure) ne dopuščajo. Rezultatov še ni. Ne jemljem nikakršnih zdravil. Tudi partnerju nisem povedala da sem bolna. Ne vem kako bi to razumel.
Imam eno veliko prošnjo za krfjolco123445 in lojterco (pa še katero, ki se v življenju spopada s to zahrbtno boleznijo). Pmislila sem, da bi si lahko izmenjale kakšno izkušnjo -direktno, preko el. pošte. V kolikor je katera izmed vaju pripravljena narediti tak korak lahko pošlje zasebno sporočilo z elektrosnskim naslovom gospe TatajaniR (modaratorki), s katero je dogovorjeno, da mi ga po poslala oz. vam posredovala mojega.
V želji po končnem okrevanju vas vse lepo pozdravljam.
mpp

Punce pozdravljene.

Zdaj bi se pa kar zjokala, ko berem vaše poste. Kako hudo mora biti, ko si ožigosan, zavržen in prezrt s strani človeka, ki naj bi mu popolnoma zaupale…s strani svojih partnerjev. To življanje je vaše! In na koncu vedno ostanemo sami! Tako spoznanje je težko, pa vendar ko to sprejmeš, kar naenkrat oživiš. In mimogrede, nikogar ne obsojam, ker ima vsak svojo pot. Kaj lahko izgubite, če začnete s partnerji iskreno govorit o svojih občutkih? Če vas je strah, da boste izgubile partnerja, naj vam povem, da ga nikoli niste imele. Strašno!!! Če vas noče slišat, če se mu to gnusi, če vas ne sprejme z vsemi vašimi težavami…Kako mora to bolet! Ko začneš govorit o sebi, se življenje spremeni. Res. Ponavadi na boljše 🙂 Le pogumno, z besedo na plan. Boste videle, kako se boste olajšale…vem pa eno…to je proces, ki lahko traja leto, dve, tudi več in v tem času se lahko maksimalno posvetiš sebi, odnosu s partnerjem in se začneš ceniti! CENITI! Tega nam vsem manjka.

Srečno vsem!!!

Baali

Pozdravljene!

Sicer vidim, da tema že nekaj časa ni bila aktualna, ampak pri meni definitivno je…Tudi sama se spopadam (bolj slabo) z bulimijo cca 7 let. Imam redno službo in resnega partnerja s katerim tudi živim. Ko sva začela najino zvezo, sem mu namreč povedala, da imam motnje hranjenja, vendar mu natančne definicije nisem nikoli predstavila oz. se mi večkrat dozdeva, da misli, da je to za mano, saj imam normalno postavo (kar po večini ljudi misli, da je to glavni pokazatelj MH). Večkrat mu omenim, da temu ni tako, vendar nikoli nisem povedala, da hodim na wc vsakič po obroku, da vse izbruham…Trenutno sem v nekem statusu quo, kjer sem obtičala na neki točki, od koder ni nihanja ne navzgor in ne navzdol. Imam občutek, da bruham samo zato, ker imam “vprogramirano” v mojih možganih, da “moram”. Zdravim se tudi pri psihiatru, hodila sem na skupine MH, moji starši so hodili v skupino za svojce…Vse po “reglcih”, vendar jaz še vedno imam MH….najbolj me je strah izgube zob, imam hude bolečine, karies na vseh zobeh, razjede na sklenini….po vsakem obisku zobozdravnika sem depresivna, saj samo zmajuje z glavo, jaz pa nemočna rešim napetost, tako da se najem in bruham. Smešno ne? ravno to, kar uničuje zobe…Včasih me zagrabi panika, da bom dobila raka na požiralniku ali želodcu in podobne misli….Ali imate ostale kakšne izkušnje s popravilom? Verjetno bi me stalo par tisoč evrov?
Rada bi se poročila, imela otroke, vendar nisem sposobna. Enostavno se bojim, da bo me vse skupaj preobremenilo in bi bila slaba žena/mati….

kako ste tiste, ki ste zanosile, operirale s stanjem MH, ste zaradi otroka prenehale bruhati, omejile. Vam je to odvrnilo misli od prenajedanja?
Hvala za odgovore

Tinki

Pozdravljene,

Kljub temu da je tema že malo stara, imam občutek da moram napisati mojo zgodbo.
Že nekaj let si priznavam da imam težave z bulimijo. Ampak nevem kaj narediti. Povsod kjer sem brskala po internetu ljudje pravijo da je to super, da je prvi korak da si težavo priznaš.
Ampak kaj ko dlje od tega koraka nisem nikoli prišla.
Težave imam sedaj približno 10 let. Do danes NIHČE ne ve za mojo motnjo hranjenja. Sem bila tudi v resni zvezi 5 let, ki se je končala predvsem zaradi mojega konstantnega slabega počutja, zajedljivosti, depresije …in vsega kar pride zraven s to boleznijo. Sem postala prava strokovnakinja v skrivanju te bolezni. Že 10 let bruham minimalno 3x dnevno.
Bruham brez težav, brez pripomočkov. Se mi zdi da sem v tem času zverzirala svoje telo, da lahko to storim v popolni tišni, brez hujšega napora. In seveda večino denarja zmečem za zobozdravnika, konstantno me boli celo telo…predvsem želodec, občutek imam da sem konstantno žejna. Že predno se začnem prenajedati se nekako podzavestno odločim da je vse ok, bom itak izbruhala ta obrok.
Že moja soba je konstanto polna praznih embalaž sladoleda, čokolad, hrane nasplošno…
Vmes sem imela dva meseca prestanka, ko sem se impulzivno začela športati. Zelo hitro pa sem nadaljevala z bruhanjem vsakega obroka. Občutek imam da sem sama, partnerja nimam, s službo sem nezadovoljna, družina nima časa zame in te bolezni ne razumejo. So mi dali vedeti, ko se je izvedelo da ima znanka podobne težave. Reakcija mame je bila, da je to iskanje pozornosti, naj pač neha, ali pa naj jo starši že vzamejo v roke (beri grožnje, kaznovanja…ipd.). Od takrat dalje mi je popolnoma jasno da svoje težave ne bom nikoli delila z domačimi. Kljub očitnim znakom, doma nihče ne sumi na moje sedaj že dolgotrajne in resne težave s hrano. Morda so v tako močnem zanikanju. Prvič po vsem tem času dojemam da je to dejansko bolezen, na katero nimam vpliva. Ne morem pa mimo sramu in občutka krivde da sem popolnoma sama odgovorna za vse kar se mi dogaja. Okolica in prijatelji me dojemajo kot zelo pozitvno, močno osebo ki zmore vse. Ne razumem kako se bulimija sliši kot nekaj popolnoma preprostega a v glavi predstavlja nekaj tako močnega in nepremagljivega. Predvsem pa opažam da ni v moji moči da jo premagam. Vrjamem da ljudje, ki se spopadajo ali pa so se spopadali z motnjami hranjenja…. da se tega nikoli popolnoma ne rešimo. Zdaj živim tako, da se poskušam izogibati vsem trigerjem, ki vspodbudijo bulimijo pri meni. Uspelo mi je zmanjšati bruhanje na 1x dnevno. Resnično upam da bom našla način, da ne bom več imela potrebe po bruhanju vsega kar pojem. Se mi pa zdi, da bo ta bolezen vedno del mene in bo lahko le majhen povzročitelj, ko bom ponovno zapadla v enako težavo. Resnično ne vem kaj narediti, nikoli nisem še bila pri zdravniku, psihiatru ali kjerkoli drugje v povezavi z mojo težavo. Zaradi omejitve financ si strokovne pomoči ne morem privoščiti. Me pa zanima ali kdo pozna kakšno skupino, kjer se ljudje pogovarjajo o podobnih problematikah (v ljubljani). Zbiram pogum, da bi se udeležila kakšne podporne skupine…le nevem kam se obrniti.

Kljub temu da na glas o tem ne govorim in prikrivam na vse moči, je delček lažje, ko sem prvič svojo izkužnjo zapisala na vaš forum.

Hvala za posluh.

Pozdravljena,
vesela sem, da si nekje prvič spregovorila, kako dolgo že živiš z bulimijo. Dobro si opisala, kako se lahko bulimija “vleče” – tudi zato, ker en del človeka kar lepo sprejme, da bo vedno to njegova spremljevalka, vsaj v krizah.
Pa ni nujno, zares. Se mi zdi, d iz tvojega pisanja veje tudi “klic na pomoč” – kr je tudi želja, d bi s tem prenehala, to premagala.
Ja, bulimija je odvisnost. In pri odvisnosti nisi sam kriv, četudi gre za tako “vsakdanjo” stvar, kot je hrana. Nikakor ni zadaj samo iskanje pozornosti, kot je poenostavila tvoja mama, ko ste govorile o tvoji znanki. Veliko je dejavnikov, ki sovplivajo na razvoj, pa tudi vzdrževanje te dovisnosti in za učinokovito spopadanje s tem je važna pomoč. Velikokrat strokovna, včasih pa so dovolj tudi podporne skupine.
V našem društvu Svetovalni svet izvajamo svetovanja, za skupino pa zbiramo prijave. Lahko se obrneš tudi na društvo Muza, čisto brezplačna podporna skupina pa je OA – Overeaters Anonymus – lahko si več pogledaš na spletu.

Super, da si naredila prvi korak v smeri iskanja pomoči – zdaj se moraš le še odločiti, kako naprej. Srečno na poti okrevanja in če boš hotela, se nam še javi.

Starlight1987 , če želiš neobvezni pogovor, zaupati nekomu, ki je že šel čez motnje hranjenja, ti pustim kontakt [email protected]

Pozdravljeni,

po dolgem odlašanju sem se tudi sama odločila, da poskušam najti pomoč za svoje dolgoletne težave z motnjami hranjenja. Po približno sedmih letih spopadanja z motnjami hranjenja v najstniških letih, sem bila prepričana, da sem tega hudiča za vedno pustila za sabo. Sedaj se bližam tridesetim in sem pred nekaj leti ponovno razvila nezdrav odnos do hrane. Pojavlja se v različno močnih epizodah. Pred epidemijo sem bruhala redko, sem se pa zatekala k pretirani telesni aktivnosti, restriktivnim dietam, omejevanju vnosa hrane, nagnjena sem tudi k ortoreksiji. V zadnjem letu se je telovadbi pogosteje pridružilo še prenajedanje, bruhanje, anksioznost, moji dnevi se pogosto vrtijo okoli hrane in načinov, da jo spravim iz sebe. Bojim se, da bo zadeva eskalirala, če ne preneham čim prej. Bližnjih ne želim bremeniti, saj so bili skupaj z mano tako ponosni, ko sem se pred leti ozdravila.

Želela bi si pogovora z osebami, ki imajo podobne izkušnje. Mi lahko kdo svetuje glede svetovalne skupine v Ljubljani ali okolici? Obstajajo kakšne terapije, ki bi mi pomagale pri ozaveščanju vzrokov za moj nezdrav odnos s hrano, krepitev samozavesti?

Vnaprej hvala.

Pozdravljena,
kot že velikokrat doslej, lahko izrazim sočutje, da mi je žal, da se tako dolgo že vleče motnja hranjenja, a zgleda bo res potrebna strokovna pomoč. Lahko se obrnete na nas, za psihosocialno svetovanje ali vključitev v skupino (Svetovalni svet), lahko pa kam drugam, kar vam mogoče še kdo svetuje iz svojih dobrih izkušenj.
Vsekakor ne čakajte, zadeve se včasih potuhnejo in izbruhnejo v nekih bolj napornih časih (ki itak zdaj so za večino, v vseh strahovih, omejenosti, negotovostih in morebitnih izgubah). Če se človek pošteno ne loti delati na spopadanju bolj organizirano, pa se še stopnjujejo!
Srečno na vaši poti, saj prvi pomemben korak ste naredili že z vašim pisanjem:).