Živjo zanima me koliko časa si se zdravila in ali si bila na oddelku ali pa si preko psihoterapije se ozdravila?

oila
Jaz sem sedaj zaradi anoreksije nervose, bulimije nervose in depresije hospatilizirana v pedijatrični bolnici v Ljubljani in lahko rečem, da mi gre nekoliko bolše, čeprav je še veliko vzponov in padcov. Zadnji teden sem z zdravjem ponovno šla dva koraka nazaj, saj sem ponovno začela bruhati in se rezati, vendar mi je ob pomoči medicinskih sester in zdravnikov veliko lažje kot mi je bilo, ko sem bila sama. Upam da se bom kmalu lahko pozdravila do konca, čeprav v šoli še vedno zavračam hrano. Čeprav vem, da bi jo morala pojesti, a me je hrane še enostavno preveč strah.

lp

Pozdravljena Renata, vedi, da vzponi in padci bodo prisotni še toliko časa kot boš to potrebovala. To ne pomeni, da ti nimaš volje, pač so se MH pojavile kot posledica nekih dogodkov, ki so se ti zgodili. Super je, da imaš zdravniško pomoč in da delaš na sebi. Bodo dnevi, ko si še vedno ne boš všeč in dnevi, ko boš videla luč na koncu tunela. Tudi, ko te iz bolnišnice odpustijo je pomembno, da imaš zdravniško pomoč. Mogoče ne bi bilo slabo, da se o tem dogovoriš z zdravniki še dokler si na oddelku – mogoče te kdo lahko spremlja individualno po odpustu, vendar res 1x na teden, drugače pa se obrni ali na dr. Grolegerja kot predlaga ena izmed deklet ali pa si poišči psihoterapijo drugje, da boš imela pomoč po odpustu. Vsekakor si na pravi poti. Korak nazaj ne pomeni, da korak naprej ni pomenil nič. Gre le za to, da imaš veliko stvari za predelati in tega brez pomoči ne boš zmogla. Zato vztrajaj na pomoči drugih tudi po odpustu. Vsekakor pa iskrene čestitke za korak, ki si ga naredila – da si sprejela pomoč.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

živjo…. :((

Ponovno čutim potrebo po pisanju, ne vem več kaj naj naredim. Ponovno sem na začetku oz. je še slapše kot pred zdravljenjem. Nekaj tednov ko sem bila odpuščena iz pedopsihijatrične bolnišnise in premeščen na zaloško na oddelek za adolescentno psihijatrijo je bilo kar v redu,čeprav sem kaki dan bruhala. Ko pa sem bila odpuščena z oddelka za mentalno zdravje in odšla v dijaški dom, se je ponovno vse začelo od začetka, ne vem več kaj naj naredim, bruham od 3x pa do 5x na dan, misli se mi vedno bolj prepletajo okoli hrane, načrtujem svoj samomor s tableti, občutek imam kot da ni več rešitve. Res počutim se neizmerno slabo, poleg tega pa je še bulimija s seboj prinesla posledice, vsak dan se mi vrti, občutek imem da bom vsak čas omedlela, sem čisto brezvolna, obupana, čeprav se pred svojimi prijatelji zdim vesela in zdrava, vendar sem v resnici z upanjem čisto na koncu. Res ne vem več kaj naj naredim, ker se nočem več vrteti v začaranem krogu, je prenaporno, vse sem dala že enkrat skozi in nočem da bi še enkrat, zato vidim, da je edina rešitev samomor. Vedno bolj popgosto se mi postavlja vprašanje zakaj je potrebno živeti ali zakaj se to dogaja ravno meni????? 🙁 Imate kakšen predlog kaj naj naredim ?? Prepričala sem se že da bom prenehala z bruhanjem, a mi še en dan ne uspe zdržati, popolnoma sem odvisna od prenajedanja in bruhanja. RES NE VEM KAJ NAJ ???, zato prosim za predlog ???

LP
renata 🙁

Živjo Renata,

praviš, da ti je bilo v bolnišnici bolje kot v dijaškem domu. V čem se bolnišnica in dijaški dom razlikujeta, kaj je bilo tam drugače, da je šlo v primerjavi z dijaškim domom?
Praviš, da razmišljaš o samomoru s tabletami. Resnično upam, da tega ne boš storila, življenje je vredno živeti. Lahko pa razumem, da ti mora biti res težko, če si začela razmišljati tudi o smrti. Ja sej smrt je del življenja, samo je del življenja naravno, da oddidemo s tega sveta, ko smo stari, ne pa prisilno in kot edini možni izhod.
Da se tako počutiš kot se kaže na to, da še nisi našla zase pravega načina za spopadanje s tem kar doživljaš, nikakor pa to ne pomeni, da rešitve ni. Zagotovo obstaja in je veliko boljša od smrti. Imaš kakšno spremljanje pri zdravnikih, sedaj ko si prišla iz bolnišnice ven? Dobro bi bilo, da bi zaupala svoje misli komu od njih, da ti pomagajo pogledati kako sedaj od tu naprej. Tudi, če greš nazaj na zdravljenje to ni nič slabega. Poleg tega me zanima ali si imela oz. imaš spremljanje preko psihoterapije?
Vedi pa še nekaj – do sebe imaš velika pričakovanja. Bodo dnevi, ko boš lahko bruhala le 1x in dnevi ko boš večkrat na dan. To kar se ti dogaja nima veze s tvojim pomanjkanjem volje ali da ti ne bi hotela ozdraveti. Ima veze s tvojim življenjem kar si doživela in si našla hrano kot možen izhod iz občutkov in spominov. Sedaj tudi to več ne deluje, ker te je takšen način življenja začel obremenjevati. Skušam ti povedati, da je moj predlog ta, da se vrneš v psihoterapijo in počasi delaš na sebi. Namreč čez noč ne bo bolje, padci so lahko bolj vidni na začetku in občutja hujša, ker se z vsem spoprijemaš kar tlačiš v sebi dolga leta. vendar to počasi mine. In pa potrpežljivost do sebe. Bruhanje in prenajedanje so tvoja strategija preživetja. In da ju boš lahko dala na stran, boš najprej morala najti s čim bi ju zamenjala. zato pa je tako težko in zato še vedno bruhaš, ker še nisi našla novega orodja za spopadanje s težavami. Ni problem v tebi in v tem, da ne bi hotela. Ti hočeš, vendar so tu drugi dejavniki zraven in ne gre drugače kot počasi.
Kaj praviš na to?

lp

Tatjana

oila…

Trenutno nimam nobenega zdravnika, vendar bom drugi teden, ko dela tista zdravnica ki me je imela na pedijatrični, poklicala in se probala zmeniti za pregled. Trenutno nimam tudi nobene spremljave. Vem da bi smr morala biti naravna, ampak če ti je pa life res u bedu se mi pa skoraj bolše zdi, da je smrt prisilna. Upam, da mi ne bo treba iti nazaj v bolnico, čeprav veliko sošolk pravi, da sem ponovno vedno bolj in bolj koščena, jaz pa sebe še zmeraj vidim predebelo.

lp

Problem je v tem, da nimaš rednega spremljanja, upam, trditi, da je to razlog, da si na hitro izgubila motivacijo, ki so jo v bolnišnici pridobila. V bistvu bi bilo dobro, da pokličeš zdravnico in se dogovoriš za pregled. Mogoče bi se lahko zmenila, da imaš pri njih redna svetovanja, tam zelo pohvalijo dr. Anderluhovo in kolikor vem ona tudi spremlja osebe potem, ko gredo iz bolnišnice. S temi občutki, ki se v tebi porajajo si ostala sama in ni čudno, da te vedno bolj oblivajo in se razmnožujejo kot gobe po dežju – skušaj preko nje se dogovoriti za spremljanje izven bolnišnice, če pa ne bo šlo, pa ti lahko koga svetuje ona ali pa mi.

lp

Tatjana

oila….

Jz imam na pediatrični kliniki dr. Maček, ki mi je med drugimi zdravniki zelo všeč, v bolnici pa sem govorila tudi že z dr. Anderluh in dr. Rujevič.

LP

Važno je, da govoriš s svojim zdravnikom, ni važno kdo je, seveda je toliko bolje, če sta se ujela-nisem mislila, da moraš menjati, s pediatrične jaz vem najbolj za Aderluhovo, so pa vsi strokovnjaki na svojem področju. Ti kar zaupaj dr. Maček in s epogovori o svojih občutkih čim prej, da ti bodo lahko pomagali z ustreznim spremljanjem.

Vse dobro in lp

Tatjana

Oila spet…

Moram povedati, da se sedaj ze 8 mesecev zdravim v psihijatrični bolnici Polje in že skoraj nimam problemov z motnjam hranjenja in samopoškodbami, res Polje mi je neverjetno pomagal , po zaslugi dr.Logarja in sedaj po zaslugi dr.Demšar…. vsi so zelo prijazni in ti z veseljem priskočijo na pomoč…. brez njih ne bi dosegla toi kar sem. Na začetku hospitalizacije sem bila res obupen primer… veliko sem bila “privezana na posteljo” in nekateri so dejali da so čisto izgobili upanje nad mano, grozili so mi tudi z zavodom, takrat pa sem se zavedala da je to preveč kar delam in začela močno delati na sebi, obljubila sem si da se bom do septembra , ko grem ponovno v šolo pozdravila in res uspelo mi je, sicer še vedno včasih izgubim voljo nad življenjem ampak sedaj je s pomočjo terapije tega vse manj in manj…. res sem zelo zadovolna nad bolnico in mi ni žal da sem se prišla zdravit v Polje…. čepav sem tukaj veliko izkusila in doživela kar jih veliko mojih vrstnikov ni …. ampak sedaj bom vsaj dokaj pri zdravju začela delati srednjo zdravstveno šolo in se že veselim da bom v prihidnje pomagala ljudem takšnim kakršna sem bila jaz 🙂

Renata pozdravljena,

dovoli mi, da ti čestitam za pot, ki si jo že prehodila. Verjamem, da ni bilo lahko. Veselim se s teboj, da si uspela dobiti pomoč zase in da delaš na sebi. Res iskrene čestitke za pogum.
Želim ti vse dobro tudi v naprej,

Tatjana

O, drage punce, kako vas občudujem, da imate toliko volje in poguma, da vzamete stvari v svoje roke in se spopadete z boleznijo in greste na terapijo!! Joj, ko bi jaz imela toliko poguma pred 20 leti! Za bulimijo anoreksijo sem zbolela pri 17 letih (hujšala sem pa že od 13 leta naprej), nato pa sem preživela 10 grozljivih let, ko sem bruhala tudi po 5x na dan, se čisto odtujila od ljudi in nenehno razmišljala o samomoru. Mama je za mojo bolezen zvedela iz dnevnika in je znorela, kričala, nato sem neprestano poslušala, da ona že ne bo garala za to, da bom jaz potem vso hrano, ki jo mora ona kupit, skozlala. Če mi je bil kakšen fant všeč, je kričala, da sem navadna psica, ki se goni. Čisto sem se izolirala od prijateljev, gnusila sem se sama sebi… ampak od vsega sem se najbolj bala tega, da bi kdo izvedel za mojo bolezen. Nisem si mogla zamisliti, da bi se zaupala prijateljici ali šla na terapijo. Šele pri 30 letih sem se priključila skupini OA, potem sem hodila tudi na idividualno terapijo pri Frančiškanih in danes (pri 40 letih) sem dokaj vredu. Ampak z mamo imava še vedno grozljivo napet odnos, veliko stvari ji ne bom nikoli odpustila, še vedno me hoče kontrolirati kot v otroštvu, najbolj pa ji zamerim, da mi nikoli ni stala ob strani, da me je obsojala, namesto, da bi mi pomagala, ko sem tudi jaz neizmerno želela nehati z bruhanjem in začeti živeti normalno. O, ko bi mi nekdo že pred 25 leti povedal, da nisem nagnusen stvor, ampak luštna punca, da sem čisto vredu, da nisem nehvaležna psica, da si zaslužim lepo življenje in prijatelje! Da se mi ni treba sramovati tega, kar počnem!
Zato le korajžno naprej!

Pozdravljeni Anastazija,

dovolite mi, da vam povem, da ste izredno pogumna ženska. Nikoli ni prepozno, da poiščemo pomoč in se soočimo s svojim življenjem, pa čeprav potrebujemo za to nekaj let. Vi ste odločitev za terapijo sprejeli, ko je bil čas za vas pravi, ko ste čutili, da to zmorete. Nimate se za kaj počutiti krive, nič niste naredili narobe. Prav lahko bi se zgodilo, da četudi bi vam kdo takrat rekel, da poiščite pomoč ne bi bili pripravljeni nanjo. Ne obtožujte se, da ste dolgo čakali, raje si čestitajte, da ste ta korak naredili in bodite ponosni nase, da ste ga. Marsikdo tega ne zmore celo svoje življenje, čeprav se zavedajo, da bi potrebovali pomoč.
Vaša zgodba o odnosu z mamo je presunljiva. Resnično mi je žal, da ste kot otrok doživeli vse to kar opisujete. In prav imate, res niste to kar govori vaša mama ali je govorila takrat. To, da se je znašala nad vami, je naravnost grozljivo in noben otrok si tega ne zasluži. Tudi vi si niste. Potrebovali boste čas in prostor, da ugotovite kaj sploh želite v odnosu z mamo. S tem ni nič narobe. Glede na to, kaj je počela z vami, ko ste bili majhna punčka, pa ni nenavadno, da se ob njej počutite napeti.
Kaj si od odnosa z njo želite danes, tudi lahko ugotavljate na terapiji. Razmislite o tem, vzemite si čas, ki ga potrebujete. Predvsem pa poskrbite zase, najbolje kot lahko.

In še 1x hvala, da ste svojo zgodbo delili.

Lepo pozdravljeni,

Tatjana

Tatjana, najlepša hvala za spodbudne besede! Predvsem mi je dal misliti vaš stavek, da takrat, ko je bilo najhuje, sploh nisem bila pripravljena na terapijo. S tem ste zadeli bistvo. Vsa tista leta sem vso energijo vlagala v to, da bi prikrila svojo bolezen (skrivaj sem se nažirala in bruhala, skrivala sem se po straniščih…), da ja ne bi kateri od mojih znancev izvedel za to moje gnusno početje, sama sebe sem hotela prepričati, da itak nimam problemov, da sem močna, da ne rabim pomoči, da bom to že sama uredila, da bom takoj jutri prekinila s tem… In sem se nato počutila še bolj nagnusno in nevredno, ker sem že čez eno uro spet podlegla skušnjavi. Ampak, tako kot ste rekli, za nič na svetu ne bi o tem komu pripovedovala, raje bi umrla, kot pa da bi kdo za to izvedel. Pomagala sem si tudi z alkoholom (bila so obdobja, ko sem zvečer sama v sobi spila flašo vina), ampak tu je šlo samo za zamenjavo ene droge z drugo. Zdaj šele razumem, kako zelo sem se morala gnusiti sama sebi. In pri skupini OA mi je bilo najlepše to, da sem lahko o tem govorila, da so bili tam tudi drugi, ki so imeli podobne probleme in me niso obsojali, da se nikomur nisem gnusila… O, bog, kakšno olajšanje je bilo že samo to spoznanje, da ne počnem ničesar tako neskončno nagnusnega in človeka nevrednega, ampak da imam bolezen, ki jo je treba zdraviti in se mi je ni treba sramovati!! Ampak potrebovala sem 13 let, da sem prišla do te točke, 13 groznih let gnusenja sami sebi… A veste, kdaj sem prvič v življenju sprejela svoje telo kot nekaj vrednega in lepega? Ko sem bila prvič noseča pri 31-ih letih. Takrat sem prvič zbrala motivacijo, da sem pazila na to, kaj pojem in popijem. Edino v nosečnosti se mi je zdelo moje telo lepo. Vem, da nikoli ne bom povsem zdrava, da se bom morala do smrti boriti s to boleznijo, ampak lahko pa rečem, da sem naredila ogromno predvsem zato, ker se končno vsaj približno sprejemam. Sem pa tudi jaz razmišljala, da bi šla še na eno terapijo, ker sama ne znam opraviti s svojim odnosom z mamo, ki me res preveč obremenjuje. Rada bi sproščen odnos (vem, da zaupnega in lepega odnosa nikoli ne bova imeli), že zaradi vnukov, do katerih je popolnoma drugačna, kot je bila z mano in jo imajo tudi oni radi.
Lep pozdrav!

živjo,
sem stara 14 let in imam bulimijo. vidim, da mnogim puncam ki imajo podobne probleme kot jaz naš pomagati. od aprila se soočam z bulimijo in nepredstavljam si dneva brez bruhanja. pred kratkim sta to opazila oči in mami in zdej me bost peljala k psihatru. problem je da se njima rekla da to delam od septembra v resnici pa od aprila! vse skupaj se je začelo ker mislim da sem predebela – vse moje sošolke so bolj suhe in to me spravlja v depresijo – visoka sem 165cm tehtam pa 61,5kg! res si želim shujšat, prosim pomagaj!!! no, od septembra pa se probala tudi z rezanjem in včasih je zares pomagalo, streh pa me je da bodo ostali opazili, ker se praske in to že zelo lahko opazi…. prosimmm daj mi kakšen nasvet kako shujšati in premagati bulimijo???
lep pozdrev! xxx

Pozdravljena Ema,

žal je tako, da čarobnih palčk ni, pa če si jih še tako močno želimo. Tudi jaz nimam čarobnega recepta, s katerim bi ti lahko vse kar doživljaš premagala. Okrevanje je proces, je odločitev, da si želimo pomoči. Pomoč ti lahko nudi pogovor s psihiatrom, psihoterapevtom. O tem kaj doživljaš preden se začneš rezati, kaj se zgodi potem in kako bi to silo, ki te vodi v to rezanje skušala drugače spraviti ven iz telesa. Res ni enega odgovora, ki bi ti ga lahko dala. Žal. Pa verjamem, da si ga želiš. Vendar to ne pomeni, da ni ničesar. Seveda je bulimija ozdravljiva. Vendar ne gre za hrano, prenajedanje, bruhanje. Gre za to kaj se dogaja tik preden se zgodi vse to in kaj potem. O tem se je potrebno pogovarjati.
Kaj misliš o tem?

LP

Tatjana

Pozdravljeni,
Sem 18-letna gimnazijka in ze stiri leta trpim za kar hudo bulimijo. Pred kratkim sem zaradi spleta okoliscin o mojem problemu tudi obvestila moje prijateljice, vendar se stvar ni izboljsala. Pravzaprav nasprotno: slo je na slabse, saj sem postala popolnoma obsedena s svojo tezo, vsak dan se intenzivno gibam po dve uri, vcasih tudi vec) bruham veckrat na dan, zlorabljam odvajala(portalak) in ves cas govorim samo o tem kako bi rada shujsala. Zaradi nenehnega govorjenja o kalorijah in hrani me starsa ne jemljeta resno in sploh ne opzita s cim se spopadam v resnici in me se silita s hrano..ker fizicno izgledam popolnoma normalno (172cm 63kg)me skrbi, da mi v zelji da najdem neko strokovno pomoc, zdravnik ali psiholog preprosto ne bo verjel glede vsega skupaj, kar se mi je ze zgodilo pri najboljsi prijateljici in sklepam, da bi se tudi pri starsih.skrbi pa me se nekaj: kljub nestetim poskusom, da bi nehala bruhat, mi to nikakor ne uspe. Vcasih se mi zdi, da bruham kar iz navade, ker to pocnem ze tako dolgo. Skratka stvar me je popolnoma popolnoma zasvojila in kljub prigovarjanju prijateljic sploh ne zelim nehati. Bojim se samo, kam me bo vse skupaj pripeljalo, saj grem studirat v tujino in me skrbi, da bi sla stvar popolnoma iz kontrole…
Zanima me vidil iz vasega zornega kota in kako bi se dalo to stvar pozdravit, kjub temu, da sem skoraj zaljubljena v to moje pocetje, hkrati pa se zavedam, na je navgravzno in nevarno

Draga Vila pomladnica,

žal mi je, da ti najboljša prijateljica ni verjela, ko si ji zaupala svoje težave in s čim se spopadaš. Na žalost se tudi to dogaja. Kako bi se odzvali tvoji starši res ne morem vedeti. Dvomim pa, da ti ne bi verjel osebni zdravnik ali psiholog oz. oseba, ki je strokovnjak na tem področju. Namreč, če verjameš ali ne, je to, da je tvoja telesna teža pri bulimiji popolnoma v mejah običajne telesne teže, zares nekaj kar drži. Velikokrat se navzven ne opazi nič, teža je takšna kot mora biti, vendar to ne pomeni, da težav ni. Verjamem, da bi ti osebni zdravnik ali psiholog verjel, čeprav ni posebnosti navzven na telesu. Prav lahko se zgodi, da ti bi verjeli tudi starši. Razumem pa, da je v tebi sedaj dvom in žal mi je, da od prijateljice nisi dobila kar si potrebovala.
Tudi druga stvar, ki jo omenjaš, je pri motnjah hranjenja običajna. Bruhanje kot sama praviš je postalo del tebe, konstantnost, najbrž nekaj na kar se lahko zaneseš, ko vse drugo odpove? Tudi ti občutki so popolnoma običajni. Del tebe se že zaveda, da motnje hranjenja ne morejo biti dolgoročna rešitev. Drugi del pa je najbrž strah, kako bo, če tega ne boš imela?
Vsi ti občutki so običajni. Dobro je, da se sprašuješ vse to, ker je že to korak naprej. Vedeti moraš pa še nekaj. Tudi, če boš poiskala pomoč, te nihče ne bo mogel prisiliti, da opustiš bruhanje, dokler sama ne boš pripravljena. Strokovna pomoč ti bo pomagala bolje razumeti sebe, dobiš lahko uvid kaj so razlogi zadaj za tem, ki te ženejo v takšno ravnanje in tudi kako naprej. Vendar nič se ne bo zgodilo brez tvoje privolitve in nikakor ne čez noč. Predlagam ti, da greš vsaj na prvi pogovor. Lahko k psihologu, lahko h komu, ki je specializiran za motnje hranjenja. Daj si vsaj priložnost. In vedi, končna odločitev v katero smer boš potem šla, bo tako tvoja. Osebe, ki nudijo pomoč na tem področju bodo zraven tebe za podporo in usmeritev, da ti ne bo treba iti sami skozi to.
Res je, da bruhanje privede do resnih posledic in da je dobro poiskati pomoč. Dobro je, da se tega zavedaš. Če se le da, se skušaj ne obtoževati, kajti to je strategija preživetja ali kot sama praviš navada. In tu je zato, ker ti v nečem pomaga.

Upam, da boš zbrala pogum in poiskala pomoč. Želim ti vse dobro,

Tatjana