bulimija – iščem nekoga
Počasi imam vsega dovolj. Želim si, da bi imela takšno voljo, da se ne bi nikoli več prenajedla, bruhala, jemala odvajala. 24 ur na dan imam slabo vest, sram me je pred drugimi, žalostna sem, strah me je.
Včeraj sem imela zopet zelo slab dan, dva krat sem bruhala, ker sem se prenažrla. Zvečer sem se pa še enkrat nažrla hrane, ampak enostavno nisem imela več moči, da bi bruhala. Zato sem vzela odvajalne teblete. Celo noč nisem spala, ker me je tako tiščalo v trebuhu, da je bilo groza. Groza me je same sebe.
Ampak želim si, da se to konča, rada bi normalno živela.
Stara sem 26 let in že kar nekaj let si tako uničujem življenje. Rada bi našla sorodno dušo, da bi si pomagali, bodrili druga drugo in našli izhod iz tega. Ne vem če sem zmožna sama uiti tej nadlogi, ki se me tako trdno drži.
Špela
Draga Špela,
hvala za vaše pismo in moje opravičilo za zamudo pri odgovoru. O začaranem krogu bulimije, ki vodi od stradanja do prenažiranja, občutkov krivde in žalosti ali celo obupa in uporabe raznih vedenj z namenom znebiti se zaužite hrane, sem že večkrat pisala. Toplo vam priporočim, da poskušate najti strokovno pomoč, morda vsaj katero od skupin za pomoč osebam z motnjami hranjenja, kjer se boste o tem lahko več poučila in potem tudi lažje spoznala svoje vedenje, svoje občutke in potem tudi načine, kako lahko tak začaran krog prekinete.
Pobrskajte malo po temah, o katerih smo že pisali na našem forumu. Kar pogumno, ta krog je mogoče prekiniti!
Marija Anderluh
Zivjo Spela!
Imam enake tezave kot ti.Z bulemijo se borim ze nekaj let,bruham sicer redko,ker ne morem,ampak to nadomescam z drugimi sredstvi… Tudi jaz sem ze sita,da mi zivljenje kroji hrana,misel na hrano,na to kako bom porabila obilico odvecnih kalorij.Imam dobre in slabe dni.Dober dan pomeni,da malo jem,takrat sem srecna in polna moci…Ko pa imam slab dan,pa zrem,zrem,… in potem se gnusim sama sebi in me je sram pred sabo in pred drugimi…..pa saj ves kako je to…Danes je eden takih dni-slabih in danes sem prvic priznala sama sebi,da sama tega ne bom zmogla.Kako se pocutim?Porazeno in osramoceno….. In tudi meni bo lazje,ce bom vedela da nisem sama na svetu s tem problemom….. Ce si za mi lahko pises na e-mail naslov in lahko poskusiva skupaj stopiti v boj.Pa veliko srece,drzim pesti,da ti bo uspelo zmagat
Živjo,sama imam isti problem kot ti za razliko od tega,da ne jemljem odvajal,…Imam 23 let,imam vse kar mi srce pozeli,pa vendar tezava je v tem,da me je strah,da bi se zredila.
Nikoli nocem imeti vec kaksnega kilograma prevec-never again,raje manj kot vec!
In,ce pomislim,da bom sploh kdaj lahko se normalno jedla-se vprasam ali je to sploh mogoce?!
Bila bi vesela tvojega maila,…in bi lahko tam kaksno rekli.
Lp,
Tjaša
V prvem sporocilu sem napisala napacen E-mail.Moj naslov je [email protected]
Lp,
Tjaša
moj naslov:[email protected]
Tudi sama čutim enako. Bulimija je bila pri meni le krajše obdobje – leto in pol, pred tem anoreksija in sedaj spet anoreksija. Ponavadi se zgodi, da človek iz anoreksije preide v bulimijo, nazaj pa skoraj nikoli, a očitno je to mogoče. Ko stradam se počutim varno, morda kar nekoliko srečno, še bolj pa mi daje to zadovoljstvo nad sabo. Daje mi boljšo samopodobo, moč nad seboj.
V vsako od vas se lahko vživim, ker mi je problem resnično blizu. Zdravila sem se že v bolnici. Veliko sem naredila na sebi, žal pa problema s hrano nisem rešila. Veliko rajši sem se zlagala, da sem v redu, da sedaj jem in šla domov. Ne bi mogla prenesti očitkov, ki bi leteli name.
Z veseljem sem se pripravljena dopisovati s katero od vas. Z veseljem bom kateri ali kateremu pomagala, če bom le lahko. Marsikomu sem že, tudi uspešno, čeprav se s tem sploh nočem hvaliti. Dogaja se mi, da drugim pomagam, sebe pa ugonobljam. Drugim znam pomagati, sebi pa ne. Morda bi bilo vredno poskusiti znova in znova. S skupno močjo nam bo verjetno lažje uspelo premagati vse težave s hrano in morda še katere druge.
Lep pozdravček vsem.
Petra
Stara sem 26 let in se bojujem z motnjami hranjenja že 11 do 13 let. Imam faze anoreksije ter komulzivnega prenajedanja, moja teža niha od 30 do 100 kg. Piši, lahko si stojiva ob strani; zdi se mi, da meni nekako uspeva… zdaj lezem ven iz anoreksije; o bolezni ogromno vem; mogoče lahko pomagava ena drugi. Sem iz Maribora, rada bi te spoznala.
Želim ti vso srečo…
Pozdravljeni,
Petra! Ali si morda obiskovala kdaj skupino deklet za pomoč motjnjam harnjenja v Infopeki v Mariboru. Namreč tudi jaz imam bulimijo s katero se bojujem že 9 let. Pa še vedno si nisem pomagala, kljub številnim poskusom pri psihiatrih. Največji problem je VELIKO POMANKANJE strokove usposoblejnosti za tovrestne probleme v okolici Maribor. Vse skupine oz. največ psihiatrov na to temo so vsepovsod razen v okolici Maribora. Vesela bi bila vsakega napotka, kam naj stopim po res kvalitetno pomoč v okolici Maribora. Ja dosti je psihiartov za zdravljenje motenj hranjenja, vendar po določenih obiskih izveš, da je še bolj smotan od tebe. Kaj boš s takim psihologom ki mu ne zaupaš?
Hvala za odgovor in napotke vaša skrbna bralka MIGI.
Pozdravljena MIGI!
Jaz sem s Ptuja. En čas sem hodila na infopeko v Mariboru, vendar zaradi težav s prevozom in šolo, saj sem letos maturirala nisem vedno utegnila. Priključi se skupini letos in vztrajaj. Morda ti bo pomagalo. Če si za, pa mi lahko pišeš tudi na meil, saj si vendar lahko poamgamo tudi med sabo.
Peri