Imam bulimijo in se zdravim.
Dopoldan ponavadi jem normalno malico v službi, ko pa pridem domov pa se prenajem in potem vse izbruham. Potem ne jem nič več. Teža se mi je ustalila pri 57 kg, visoka pa sem 164 cm. Ker poskušam z bruhanjem prenehati me zanima, kako naj jem da se sigurno ne bom zredila. Bojim se namreč da bom spet začela z bruhanjem, če se bom zredila, četudi samo kilogram.

Za odgovor se v naprej zahvaljujem
Ljubica

Začnite z zajtrkom in v jedilnik vnesite tudi ostale obroke, poleg malice še kosilo in verjetno prigrizek zvečer, ker je kosilo najverjetneje bolj pozno. Vsak obrok naj vsebuje primerno količino ogljikovih hidratov, v količinah 2 srednjevelika kosa kruha za zajtrk, 3-4 jušne žlice pire krompirja za kosilo, ki potem vsebuje še manjši posladek in podobno. Zraven naj bodo tudi ostala živala iz osnovnih skupin ter po želji zelenjave. Za začetek je ključnega pomena vzdrževanje rednih obrokov, četudi so morda vnosi malo manjši od sicer priporočenih. Pa še o teži: nihanje za kg je povsem normalno in zdravo, to se dogaja včasih tekom mesečnega ciklusa, včasih tudi preko dneva, zato poskušajte biti tudi v tem malo bolj popustljivi do samih sebe.
Kar pogumno,
Marija Brecelj Anderluh

jej in bruhaj še naprej…..
ker jest je treba…. suha pa tud moraš bit ane…..

in tisto čvekanje o obrokih in kaj naj bi ti obroki vsebovali in da je treba jest počasi pa tko naprej …… to je en bull ****! kaj en “navaden” človek ve, kako je to, če moraš NUJNO pojest velike količine, točno določeno hrano…..?! in kako je to, ker potem veš, da se ne smes zredit…. ja in še, da moraš imeti vsak dan pol kile manj????!!!!!

sj še kar gre tako…. ješ-bruhaš-ješ-bruhaš-ješ-bruhaš………
jaz recimo…. ko jem je božansko…. potem bruham (no takrat ravno ni tako fino) samo…. ko je pa to delo končano, je pa sploh božansko……

tko!

Tako mišljenje verjetno poznate vsi, ki ste se na svoji koži srečali z bulimijo. Na žalost odraža tisto prvo izkušnjo z boleznijo, ki pa šele po krajšem ali daljšem času priprelje do dvomov o zmožnosti vztrajanja v tem in šele nato do želja po spremembi in krika po pomoči. Torej pot ven je še dolga, upam, da bo cena vztrajanja čim manjša.

M Brecelj Anderluh

Bul-ano, zgleda,da tebi paše jesti-bruhati. Izbrala si pač lažjo pot, ker se ti ne da boriti, ampak pusti ostale, da se borijo proti temu.
Ljubica, kar ti je napisala Marija Brecelj je res. Drži se tega. Izbrala si si pač težjo pot. To je tako kot z mamili,če se želiš odvaditi preživljaš peklenske muke. Ne poslušaj take, kot je Bul_ano, ona pač ni borec. Njej je smisel jesti in bruhati. To pa res ni življenje.
Držim pesti.

ej ti, ne me tko žalt, sj me ne poznaš!

Stara sem 28 let, visoka 175 in imama 57-58 kg.Skratka ne manjka mi nič, če ne bi kar naprej bruhala.Nihče ne ve,da bruham pa to počnem že par let(3).Vmes sem prenehala nato pa spet dokler nisem zelo zbolela, sedaj se pa trudim.
Včasih mi rata včasih ne.
Težko je a bom še naprej poskušala.Vmes sem šerodila in imam manj kg kot pred nosečnostjo in tudi počutim se slabo.

Upam, da mi bo uspelo, kajti sem še zelo aktivna športnica. Pa ne boste verjeli, koliko naše telo prenese dokler se popolnoma ne sesede.

Draga Saša,
najpomembneje bi bilo, da pregledate vaše hranjenje. Pogosto je v ozadju takega bruhanja neredno in neenakomerno hranjenje. Potem je pomembno tudi pregledati, a niste glede na svojo težo morda presuha (vaš indeks telesne teže je na meji anoreksičnega – 18.6). Če se svetujem, da poskušate najti nekoga, ki vam lahko pomaga razumeti, kaj je v ozadju te potrebe po bruhanju. Lahko je to nekdo od bližnjih, ki mu zaupate, ali pa kdo od strokovnjakov – zdravnikov psihiatrov, ki se s tem ukvarja, ali morda katera od smaopomočnih skupin, kot so Muza in Ženska svetovalnica.
Morda je po teh letih zdaj pravi trenutek, da poskušate svoje vedenje na tem področju spremeniti.

Držim pesti za pravo odločitev,
M B Anderluh

Lep pozdrav in ja, tudi jaz bi priporočila omenjeni jedilnik, s katerim sem se srečala pri dr. Reljičevi. Da se ga prilagoditi svojemu načinu življenja, pomembna je le ustrezna doza OH, red in čas med obroki, ko se res ničesar ne je. Na začetku ni lahko, ampak sčasoma “zalaufa”. Najboljše je to, da mu lahko zaupam in mi ni treba več vedno znova obupano na dieto.

Bul-ana, ni ti treba biti suha. Ni ti treba delat tega, kar se spomnijo napisat v časopisih ali kazati po tv. Ni ti treba, ni ti treba, ni ti treba 🙂
če pa sama to hočeš…pa se začaranega kroga ne boš znebila …

Glavo pokonci pa – gas!!! Vsakič ko se zbruham, si rečem: zdaj pa pogumno naprej-spet od začetka. In vsak dan dlje, ki mine brez bulimije mi je dokaz, da se da.

Ohm*