Pozdravljeni,
stara sem 20let, z bulimijo se ukvarjam že 4 leta. Po pol leta bruhanja sem odšla na terapijo, vendar neuspešno. Pa ne zaradi bruhanja, ampak nič nisem imela od pogovora. Bruhati sem nehala za približno leto in pol korda dve. To je bilo cisto tako, brez posebnega truda, kar pozabila sem na to, pa vendar nato pa spet. Sedaj sem spet na istem. Ampak, da opišem moj problem : težave imam, kadar sem sama. Na tri tedenskem dopustu z fantom nisem ne bruhala, niti pomislila na to. Lani sem imela poskodbo, prav tako en mesec nisem niti razmisljala o tem, ker sem vedela, da ne morem. Kadar pa sem sama (veliko sem sama doma), pa je problem. In sicer v sladkarijah in makaronih, vcasih z rizoto. Tega enostavno ne morem sama kontrolirati. Vse te stvari pa v druzbi lahko (razen doma vcasih, ce vem, da bo sansa).
Razmisljala sem, ce bi se dnevno zaposlila, nasla nov hobi, na primer hodila vsak dan na bližnji hrib ali kaj podobnega? Ali bi to pomagalo? Razmisljala sem tudi, da bi doma prosila za poostren nadzor. Vendar to bi pomenilo tudi priznanje, da imam s tem se tezave.
Hvala in lp

Pozdravljena,
žal mi je ,da te bulimija še vedno muči, a zgleda bo treba še nekaj več truda, da se to razreši bolj dolgotrajno, ali za stalno. Sploh, ko si omenila, da je bilo to mimogrede, skoraj samo od sebe,d a se je izboljšalo, potem bo zagotovo potrebnega več truda.
Ampak ne bi šla samo na “tehnično-matematično rešitev” v stilu – če imam preveč časa, ko sem sama, ga moram zapolnit. Nikakor, ker časa, ko boš sama, ne moreš čisto izbrisat in ga mora vsak imeti in znati preživeti. Ne samo da se zaposli z nečim, ne samo da ustvarja ali razvije nek hobi, ampak tudi, da si odpočije, se “odklopi” in je sam s sabo.
In tu, na tem področju mislim, da se je potrebno ustavit malo dlje in tu zna biti,d a boš rabila neko pomoč – kaj je tako groznega zate, nekje v tebi (o čemer še nisi pisala), da ne zmoreš biti sama s sabo. Pa po moje ni samo dolgčas.
Zato priporočam spet strokovno pomoč – terapijo ali svetovanje, ali pa vključitev v skupino. Ker če se pri motnjah hranjenja ostane le pri hrani, disciplini, nadzoru in tem, kako zapolniti čas, ponavadi zgrešimo oz. ne pridemo daleč v smeri dolgotrajnejšega okrevanja.

Me pa zanimajo tudi mnenja drugih, seveda.