Lepo pozdravljeni.
Nekaj časa že imam bulimijo. Vsaki dan izbruham hrano. Tudi do dvakrat na dan. Zelo me skrbijo posledice ampak jaz pa ne neham in ne neham. Ves čas bi jedla nato pa vse izbruhala. Nujno potrebujem pomoč, ker ne želim več imeti te bolezni. Poskusila sem že na mnogo načinov ampak mi ne uspe. Prosim za hitro pomoč.

Če nočeš imet več te bolezni, potem se najprej vprašaj, zakaj bruhaš. Kaj imaš od tega? Nato pa se vprašaj, kaj bi se zgodilo, če bi jedla normalne obroke in ne bi bruhala. Potem primerjaj oba odgovora in se odloči, kaj ti je ljubše. Če se odločiš za slednje, potem imej to zmeraj v glavi, ko te popade želja po hrani. Več, ko boš razmišljala o pozitivnih lastnostih primernega prehranjevanja, večjo slabo vest boš imela, ko ne boš jedla pravilno in to naj ti bo motivacija za dosego cilja. Hrana nas drži na tem svetu, motnje hranjena pa so po mojem mnenju podzavestni izraz našega odklona do življenja na neki točki: kateri pa je odvisno od posameznika do posameznika, to moraš sama ugotovit. Bruhaš, ker ti nekaj drugega v življenju ne paše in s tem izražaš svojevrsten protest. Težava je le v tem, da te na tak način noben ne bo slišal in nič ne boš mogla spremenit, ker škodiš le sebi, ker ne živiš svojega potenciala. Če boš izčrpala sebe boš na koncu sama s svojimi težavami in se boš zapletla v psihološko vojno sama s sabo. Zato mislim, da je najboljši način da si najprej porihtaš prehranjevanje, kot sem ti predlagala, šele nato pa ugotavljaš kaj je v resnici narobe v tvojem življenju. Tukaj moraš bit predvsem odločna, kar bo utrdilo tvoj značaj. In ni kratkega zdravila za tvojo težavo, predvsem pa ti ga nihče drug ne more dat. Zdravilo je samo v tebi in v tem, da spremeniš odnos do hrane. Pomaga ti lahko tudi, da se skušaš spomniti na zadnje dneve, ko še nisi imela bolezni in si rada jedla, ob tem pa imela občutek, kdaj si sita, kaj ti paše in kaj ne. Ker sedaj ga nimaš.

Draga “Lisička”,
pozdravljam tovjo odločitev, da poiščeš pomoč, saj je bulimija zelo mukotrpna in “zvtrajna” motnja, oz. odvisnost, tako da je v paleti poskusov, kako si pomagat, ponavadi nujna zunanja, strokovna pomoč.

če poveš, odkod si, ti lahko napišem več idej, kam se obrniti, sicer pa bi rekla takole: lahko se obrneš na Svetovalnico MUZA, kjer imajo dolgotrajne izkušnje z nudenjem pomoči tako individualno kot skupinsko, lahko poskusiš za začetek pri svojem osebnem zdravniku, ki te bo verjetno napotil naprej, še dosti več naslovov pa najdeš na internetu, če vtipkaš “pomoč pri motnajh hranjenja” ali bulimija…

Lahko se obrneš tudi na Enoto za zdravljenje motenj hranjenja, na zaloški c. v Ljubljani, kjer pa bi bila deležna bolnišničnega zdravljenja, ko je terapija res intenzivna, nikakor ni tako, kot si včasih predstavljamo za bolnico – da smo ležiš in imaš preiskave in terapije v smislu zdravil…