Pozdravljeni!

Z bulimijo sem se soočila zelo pozno, pri svojih 33 letih. Začelo se je tako, da sem najprej bruhala zaradi stresa (obveznosti v službi, trije otroci, pisanje doktorata, gospodinjska opravila, dodatni tečaji, k temu pa je botruje še nagnjenost k nezdravi ambicioznosti, visoka pričakovanja bližnjih, ipd.), nadaljuje pa z vsakodnevnim bruhanjem že skoraj dve leti. Zavedam se iracionalnosti tega početja, prav tako posledic na zdravje, pa vendar kljub vsej prebrani literaturi o bulimiji, sama enostavno ne znam prekiniti ta začaran krog. Strokovno pomoč me je sram poiskati, družine ne želim obremenjevati s tem, obveznosti pa trenutno ne morem zmanjšati, čeprav se zavedam vpliva stresa na bruhanje. Prosim za nasvet, kako rešiti problem.

Hvala za odgovor in pomoč. Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

motnje hranjenja so bolezen kot je sladkorna bolezen. Kar pomeni, da se nimate česa sramovati, saj niste slaba oseba zaradi težav v katerih ste se znašli. Občutek sramu ponavadi pride kadar sebe enačimo s svojim vedenjem, kar se dogaja pri vas – ker imate težave s hrano in bruhanjem, se počutite slabo zaradi skrivnosti in ker veste, da je to slabo za vaše zdravje in za vas nasploh, saj vas najeda od znotraj, enačite ta občutek krivde zaradi skrivanja z občutki, da ste zaradi tega slaba oseba (drži?). Niste slabi, le težave imate. Kot sladkorni bolniki potrebujejo pomoč zdravnika, da dobijo inzulin in napotke kako naj bi sedaj živeli naprej s sladkorno boleznijo, tudi vi potrebuje pomoč terapevta, da vam bo dal napotke, vam prisluhnil in da boste skušaj z njim raziskali kaj vam prineseta hrana in bruhanje in kako bi to lahko dobili drugače. Zavedanje, da takšen način življenje ni vse in da si želite živeti drugače je ogromen korak. Žal pa le to ne zadostuje, da bi lahko sami kaj bistveno spremenili. Za primerjavo – če kirurg zboli, tudi sam sebe ne more operirati, če si še tako želi, vendar mora to prepustiti drugim. Pa pozna vso literaturo, vse statistike, vendar, če želi ozdraveti, mora iti po pomoč h drugim kirurgom. To velja tudi za vas. Branje literature je dobro, ker vam pomaga videti, da so motnje hranjenja bolezen, da to ni običajen del življenja in da bo potrebno nekaj spremeniti. To vas je pripeljalo do točke, da iščete rešitve, kar je dobro. Žal pa vam moram povedati, da je odgovarjanje preko foruma lahko le zbujanje motivacije, da poiščete pomoč osebno. Osebni pogovor s psihoterapevtom je najboljša možnost, da rešite svoje težave. Nihče vam ne bo govoril kako, ali vam dajal seznam tako delaj in dobro bo. Probleme boste reševali tako hitro kot boste zmogli vi in na načine, za katere boste vi videli, da so za vas dobri. Je pa podpora terapevta, usmerjanje, razumevanje tisto, ki pomaga iti skozi korake iskanja rešitve.
Upam, da boste premagali notranjega kritika, ki ga nosite v sebi in videli, da je dobro, da poiščete strokovno pomoč. Če najdete dobrega terapevta s katerim se boste ujeli, boste zase lahko anredili ogromno.
Vse dobro vam želim,

Tatjana