Pozdravljeni,
sem skoraj 30 letna mamica 2 majhnih otrok in se spopadam z bulimijo že skoraj 10 let, s presledki v času nosečnosti, ko skorajda nisem bruhala in sem jedla dokaj normalno.
Zdaj sem prvič v vseh teh letih začutila, da tako ne bo šlo naprej…predvsem zaradi otrok, ki me najbolj potrebujeta.
Zato prvič sploh razmišljam o tem, da bi s tem prenehala in poiskala pomoč.
Ker pa sem na porodniškem dopustu in nihče od mojih bližnjih ne ve za moje (ponovne)težave, zelo težko hodim na razne skupine, svetovanje brez otroka- saj nimam nobenega izgovora, kam grem.
Zanima me, če mi lahko svetujete, kam bi se lahko obrnila po pomoč…
hvala

Pozdravljeni,

najbrž vam ni bilo lahko sebi priznati, da so težave prisotne in da potrebujete pomoč. Potrebno je ogromno poguma za ta korak in čestitam vam, da ste o sebi odkrito spregovorili na tem forumu. Napisali ste, da vaši bližnji vedo, da ste v preteklosti imeli te težave. Kaj vas ovira, da bi jih ponovno prosili za podporo v procesu okrevanja? Včasih je v ozadju občutek sramu, misli ni mi uspelo, ipd. Se to pojavlja tudi pri vas? Naj vam povem, da se nimate česa sramovati. V bistvu so težave s katerimi se soočate kakor vsake druge težave. To, da so se pojavile pomeni le, da nečesa niste še dobro predelali ali pa, da ste se soočili s kakšnim novim izivom, za katerega še ne veste kako bi se z njim spopadali. Motnje hranjenja pa so
vzorec, ki ga dobro poznate in zato lahko hitro padate nazaj notri. Seveda se to ne dogaja vedno, gre pa najbrž za to, da še niste osvojili vsega in ste se zato vrnili nazaj v vedenje, ki ga poznate in je bilo za vas varno že takrat, čeprav vas ovira.
Glede na to, da imate otroka, bi vam svetovala, da razmislite o individualni terapiji. Dogovarjate se lahko skladno z vašim prostim časom, ure so bolj fleksibilne, lažje poskrbite za varstvo otroka ali ga mogoče vzamete celo s seboj kdaj pa kdaj.
Glede na to, da pa ste že v preteklosti zaupali svojim bližnjim razmislite, če bi jim tokrat tudi. Njihovo podporo boste potrebovali, če jo lahko pri njih dobite. Ne glede na to pa razmislite o psihoterapiji, lahko pobrskate po internetu in preverite malo cene, malo čas. Če ste iz Ljubljane greste lahko na Muzo, Žensko svetovalnico, kjer nudijo svetovanje, mogoče bi se lahko pozanimali pri osebni zdravnici, če vam kaj svetuje. Nekje imajo v Zdravstvenih domovih ustreznega psihoterapevta, psihologa. Vsekakor predlagam terapijo, ne pa psihiatra, ker ta ne svetuje, ampak le predpisuje zdravila.
Malo razmislite o vseh predlogih in napišite kaj je tisto kar vidite, da bi bilo v redu za vas?

Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana Romih

Pozdravljeni,
hvala za odgovor..ja verjetno bi res potrebovala terapijo, ker v bistvu v vsem tem času na sebi nisem naredila kaj dosti, čeprav se to sicer v mojem življenju, ..ne vidi oz. pozna. Bližnjim..partnerju o težavi sigurno ne bom povedala, pa ne zaradi sramu, ampak ker ga ne želim razočarati in ga ponovno prizadeti. Povedala sem dvema prijateljicama, ki me in me bosta tudi vnaprej podpirali in mi pomagali.
Čeprav moram priznati, da me je danes nekako minilo začeti reševati problem…strah pred posledicami bulimije je popustil in mislim, da se lahko hitro vrnem nazaj v stanje, ko sem mislila, da bom tako živela do konca življenja brez težav.

v glavnem, mislim, da trenutno še nisem pripravljena, ampak je bil pa to velik korak zame, da sem sploh prvič pomislila, da se lahko vse skupaj ne konča dobro.
Upam le, da ne bom za to, da bom prenehala s tem, potrebovala kakšne hude izkušnje…

hvala, lp