pozdravljeni.
stara sem 20let, imam 173cm in okoli 58kg.
pred 5 leti sem imela anoreksijo, nato bulimijo. takrat sem hodila k psihologu, ampak sem takrat težave s prehrano zamolčala, pogovarjala sva se o ostalih težavah, depresiji… po tistem mi je šlo ful na bolje, po približno enem letu sem nehala bruhati, prišla na normalno težo.
pred 4 meseci pa se je spet začelo… kot bi izgubila tla pod nogami, nič več mi ni šlo od rok, vse me spravlja v obup, sem brezvoljna, utrujena. bruhanje je moj izhod da lahko na videz normalno funkcioniram. sicer jem zdravo, vsak dan tečem, telovadim…
odločala sem se že da bi poiskala pomoč, vendar o svojih težavah ne morem govoriti, skrivam jih pred vsemi. ne morem kar iti ali poklicati v kako posvetovalnico, k zdravniku, karkoli… imam grozen občutek krivde zaradi svojega početja. zdi se mi da se ne bo nikoli končalo.
prosim svetujte mi kaj naj naredim.
lep pozdrav

BB, tvoja zgodba mi je tako poznana. Ko ravno misliš, da si se rešila tega začaranega kroga motenj hranjenja, te spet kaj doleti in poruši ves trud. Ampak zapomni si, da ni nikoli prepozno za odločitev, da boš to nehala početi.

Ne obstaja univerzalen nasvet, ki bi vse odpravil. Jaz ti predlagam le to, da se v trenutku, ko se odločiš, da boš hrano izbruhala (najbrž se prej tudi prenaješ?), vprašaš, zakaj hočeš to narediti in kaj bo potem boljše. Verjemi mi, da lahko veliko bolje funkcioniraš, če ne bruhaš.

Ker praviš, da tečeš, si mogoče postavi kak tekaški cilj, ki bi ga rada dosegla. Recimo, da boš neko razdaljo pretekla v določenem času. Ko boš ugotovila, da se zaradi bruhanja težje približuješ cilju, boš mogoče imela več motivacije, da ne bruhaš.

Pomoč si pa le poišči. Vem, da je težko koga prositi za pomoč, ker misliš, da si sama sebi dovolj, a strokovnjaki so zato, da nam pomagajo.

Srečno!

Pozdravljena b.b.,

praviš, da imaš zadnje mesece potrebo po tem, da bruhaš, prej pa nekaj časa tega ni bilo. Vprašaj se kaj se je v zadnjih 4 mesecih spremenilo, da je bilo zate pretežko. Vrnila si se k vzorcu reševanja težav, ki si ga poznala in ga še poznaš. To ni nič nenavadnega, lahko se zgodi vsakomur. Ni pa tudi konec sveta zaradi tega. Mogoče ti občutiš kot da si vse kar si do sedaj zgradila porušila in da je veeno če poskusiš znova. Vendar se splača. Pogledati je potrebno kaj je tisto kar te je spravilo na kolena, če lahko temu tako rečem, da nisi mogla sprejeti drugačne odločitve.

Dobila si izkušnjo, da lahko prideš ven iz tega. Dobro bi bilo pogledati tudi kaj delaš s hrano, da se razbremeniš in izgubiš ta občutek sramu, krivde – zakaj se počutiš krivo?

Verjamem, da ni lahko zaupati se nekomu, ko pa enkrat začneš postane lažje. Kako ti je bilo takrat, ko si hodila k psihiatru-kakšna izkušnja je bila to zate? bi ti bilo kaj lažje, če bi šla ponovno k istemu?

Ne misli, da si slab človek zaradi težav s hrano. Nihče te nima pravice obsojati, ker imaš probleme. Vsi ljudje jih imajo. Različni smo si v tem kako jih rešujemo. Nekateri jih zmorejo sami, če problem ni prevelik, drugi poiščejo pomoč pri prijateljih, straših, svetovalcih, terapevtih, psihiatrih,… – kdor jim pač odgovarja.

Kaj te ovira, da ne bi ponovno poskusila podeliti s kom kaj se dogaja? Česa te je strah?

Končna odločitev bo tako tvoja. Karkoli napišemo lahko samo spodbudimo tvoje razmišljanje, odločila pa se boš sama. Pomagaj si in si poišči pomoč. Naredi to zase. Že iz prve izkušnje veš, da pomaga (tako praviš). Nič zato, če je včasih potrebno večkrat pogledati kaj se dogaja, da pridemo zadevi do dna. Vredno je zaradi življenja. Bori se zase.

Srečno, Tatjana

hvala za odgovore.
nekako se mi zdi, da nimam pravice do problemov in imam zato občutek krivde. ko sem se prvič zdravila, sem imela velike probleme v družini in sem krivdo nekako odvračala na to, zdaj pa imam vredu odnos s starši, niti ne živim več doma. z nekega stališča bi lahko rekla, da mam vse kar si želim in bi mogla to ceniti, v bistvu me pa ne osrečuje. počutim se samo, prazno, imam prijatelje, s katerimi bi lahko vse delila, ker si zaupamo, si pomagamo,… pa jim nočem povedati, ker nočem da gledajo na mene skozi moje probleme, ker jih hočem reševati sama. zaradi tega sem se precej odtujila od vseh in to me boli, ampak nekako se hočem zatekati v osamo, ker mi je že s samo sabo dovolj hudo, nočem da še druge skrbi zame, da me nadzirajo. naprimer, da po kosilu, ko vstanem od mize, vsi vejo da grem bruhati… to je ena od mojih največjih bojazni.
ne bruham vedno zato, ker se prenajem, večinoma jem uravnotežene obroke, vem, da mi jih ne bi bilo treba zbruhati, ampak to vseen nardim. ker če ne, se počutim umazano, ko jih, se počutim še bolj. in včasih potem pojem več samo zato, da bom lažje bruhala.
ko sem nazadnje hodila k psihiatru sem se v bistvu ukvarjala s čisto drugimi problemi, predvsem z odnosi doma, ne s prehrano, čeprav sem potem ugotovila, da so se mi te težave začele že prej…
jaz nekako nimam občutka, da bi se teh problemov kdaj rešila… samo odložila sem jih do zdaj.

Tipičen občutek ljudi z motnjami hranjenja je ta, da so sami sebi dovolj – da ne potrebujejo ničesar in nikogar, ker vse lahko opravijo sami. Perfekcionizem, ki ni nikoli dovolj perfekten za srečo. Vedno nekaj manjka, vedno imamo občutek, da bi lahko naredili še malo več. In potem se pojavijo občutki nezadovoljstva nad stvarmi, ki se ostalim ljudem zdijo dobre, dobro izpeljane.

Ampak človek enostavno ne more vsega narediti sam. Zato pa imamo prijatelje, starše, partnerje, sodelavce… Pišeš, da imaš dobre prijatelje. To najbrž pomeni, da niso hinavci, ki bi te poznali samo takrat, ko imaš nasmeh na obrazu. A ti nisi vesela, ko ti nekdo zaupa kakšen svoj problem? Jaz sem zelo vesela, če v takem primeru znam pomagat in sklepam, da je z mojimi (pravimi!) prijatelji enako.

Tega občutka nezadovoljstva se moraš zavestno odvaditi. Jaz sem se na začetku zavestno prepričevala v to, da sem dala vse od sebe. Predvsem pa sem se zavestno trudila sprejemati pohvale. Zdaj to znam. 🙂

Mimogrede pa še to: Kakšen mesec nazaj nisem bila sprejeta v službo, ki sem si jo vedno želela (in zadnjega pol leta delala na tem, da bi mi uspelo) samo zato, ker je v zdravniški kartoteki pisalo, da sem pet let nazaj imela bulimijo in so me zaradi tega označili kot psihično nestabilno osebo.

Nekatere stvari nas NA ŽALOST nekako zaznamujejo za celo življenje.