Stara sem 17 let, bulimjo pa imam že 5 let.. čutim kako fizično in psihično razpadam… zvečer ne spim, imam težave s srcam, bolečine v želodcu, težko diham, tudi ledvice so pogosto obolele, da ne govorim o zobjeh.. toda jaz ne moram nehat z bruhanjem ki je vedno bolj in bolj pogosto saj vse manj stradam in vedno več jem in bruham, poleg vsega tega pa še jemljem odvajala.. psihično sem na tleh saj imamo v družini toliko problemov in se počutim kot dodatno breme.. premišljevala sem o skupini za samopomoč, a je le ta od mene odaljena 45 km… kaj naj naredim, ne morem povedati doma.. sama pa tudi ne zmorem..

Pozdravljena,
prvi korak si že naredila – nekomu povedala o svoji bulimiji in prvi klic na pomoč je to že. Zdaj pa, kako naprej? Ne vem, kako daleč si od Ljubljane, kjer je kar nekaj možnosti za pomoč. Morda se kaj najde bliže kot 45 km stran od tebe, po drugi strani je pa tudi bolje, da je vsaj 45 km stran, kot pa da ni nič celih 100 ali še več kilometrov.
če se ti zdi, da bi ne mogla hoditi na izbrano skupino (recimo da je najbližja), je možno obiskovati tudi indivualna svetovanja ali terapijo manj pogosto kot 1x tedensko, pač po dogovoru.
Več naslovov najdeš lahko v iskalniku, če vtipkaš “motnje hranjenja”, ali če greš na speltno stran Ženske svetovalnice ali preprosto pišeš na njihov e-naslov za več informacij.

Včasih je žal tako, da je pomoč bolj daleč in ti vzame veliko časa obiskovati razgovore ali skupino. A splača se potruditi, ker kot pravijo “brez muje se še čevelj ne obuje”. Ni sicer fer, da moraš hoditi tako daleč, a skušaj najti varianto, da se nekam vključiš in reskiraš svoj prosti čas, zato da bo enkrat to trpljenje s hrano za tabo. Škoda bi bilo čakati…

Najti moraš nekoga, ki mu res zaupaš in mu povedati svoje stiske
tvoje stanje je naravnost obupno in tako ne gre več naprej

poišči pomoč!!! in to čim prej! pojdi k psihiatru ali pa na kakšen center za zdravljenje-menda so tudi v tujini dobri

postavi svoje življenje na noge, bodi vesela, uživaj življenje, ne obremenjuj se s tehtnico, ogledalom in kilami ampak poskušaj zaživeti…življenje je že tako prekratko…nimamo časa za zapravljanje dragocenih trenutkov!
upam, da ti bo uspelo!

Živjo!
Čeprav se ti zdi vse zaman in brezupno, ne obupaj. Že to da si pomislila na skupino za samopomoč je kar nekaj in zelo dobro. Seveda lahko nehaš bruhati, le težko je, zato ti priporočam da se v vsakem primeru pogovoriš z tovjo osebno zdravnico in ti bo pomagala najti rešitev, pa tudi tebi bo veliko bolje saj se boš končno z nekom lahko pogovorila. Seveda se pa ne ustraši če ti bo predlagala psihijatra, vedi ta psihijatre obiskuje vedno več ljudi in mednjimi je veliko mladih, seveda pa nihče noče o tem spregovoriti. Želim ti veliko sreče pri reševanju problema, mogoče nebo lahko a na koncu ti nebo žal.