Pozdravljeni!
Sem 20-letna študentka, ki se že dolgih šest let uničuje z bruhanjem. Moja pot na področju prehranjevanja je polna vzponov in padcev . Kot pogosto osamljen otrok sem se zatekala k hrani, kasneje pa sem jo zaradi želje po dosegu ideala vitkosti začela zlorabljati. Jezna sem! Jezna sem na že kar lepo število ljudi, med njimi tudi strokovnjakov, ki mi niso pomagali. Vem, da je potrebno najprej razčistiti pri sebi in to fazo sem že nekajkrat dosegla, ampak to je po mojem mnenju premalo. Dokaj lahko se je vzdržati bruhanja, vendar je potrebno razčistiti tudi v glavi. Ampak jaz tega sama ne znam!! Kaj mi svetujete?
Resnično, jaz vseskozi razmišljam o hrani – kaj/kdaj bom oz. ne bom jedla. Zelo sem zmedena, kajti ne predstavljam si, kakšne so resnične količine hrane, ki naj bi jo zaužil človek, da bi vzdrževal težo. V mojem najhujšem obdobju sem tehtala le 40 kg pri višini 1,57m, zdaj imam 53 kg. Sem prava zakladnica idej o zdravem prehranjevanju za ostale ljudi, ker preberem večino knjig na to tematiko. Zelo redko jem meso in skušam ločevati obroke glede na ogljikohidratno oz. beljakovinsko sestavo. Vem, da je za bulimike zelo pomembno, da redno uživamo ogljikohidrate, kajti pomankanje le-teh najhitreje vodi v prenajedanje z bruhanjem. Pa vendar, kot sem že rekla, meni se ponavadi zdi, da jaz, pa tudi ostali, navadno pri obroku pojemo preveč. Bi mi lahko prosim napisali primeren jedilnik za en dan s pripadajočimi količinami hrane – za orientacijo? Bila bi vam zelo hvaležna. Kaj pa menite o tem, da bi človek dopoldne jedel le sadje? Meni je to uredilo prebavo, je pa res, da vsak dan potem nestrpno čakam na kosilo (vstajam ob 6.00, kosilo pa imam okoli 12.00 – jem zelenjavo, stročnice, izdelke iz polnozrnate moke). Če jem nezdravo kosilo, se navadno počutim krivo, a takrat to še nekako prebrodim, zatakne pa se, ko bi kaj pojedla popoldne, a ne čutim lakote pa še trebuh imam napihnjen, zato mislim, da ne smem.
Kljub vsemu mislim, da mi enkrat, upam, da res kmalu, bo uspelo. Vsak dan znova začenjam optimistično, skušam se imeti rada, čeprav mi to še ne gre najbolje. Ljudje nimajo pojma, kaj se z mano dogaja, saj sem na zunaj pravi sonček. Ne zdi se mi vredno, da bi jim povedala za težave, saj mi ne bi mogli pomagati, mislili pa bi si lahko marsikaj slabega, predvsem zaradi nepoučenosti o motnjah hranjenja. Ko nekaj časa ne bom več bruhala, bi rada opravila pregled stanja organizma, saj me skrbi, da sem si ga s početjem poškodovala. Najbrž bi to lahko ugotovila s pregledom krvi? Kaj lahko “zahtevam” od svojega zdravnika?
Že vnaprej najlepša hvala za vaš trud!
S spoštovanjem,
Tanja

Pozdravček!

Kot bi brala svojo zgodbo…preprosto ni kaj dodati, le da se jaz včasih izgubim in se tudi zredim, in tiste travme v “debelem” obdobju so še hujše. Imam podobna vprašanja in skupaj s tabo čakam na odgovore. Lahko se mi oglasiš!

Tammy

Zivjo!

Ko sem prebrala tvoj post, sem si rekla, da ti moram odpisati, saj imam tudi sama zelo podobne probleme. Sicer sem dve leti mlajša od tebe, pa tudi moje motnje hranjenja trajajo pol manj časa kot tvoje, ampak mislim, da so izkušnje kljub temu zelo podobne.

Začelo se je s hujšanjem, ki me je pripeljalo v anoreksijo, potem je sledilo prenajedanje (vsaj meni so se približno normalne porcije hrane zdele gromozanske). Ko pa sem prišla na zdravstveno sprejemljivo težo, pa se nisem mogla več ustaviti in pojedla sem, kar mi je prišlo pred oči. In tako sem se na hitro zelo zredila (15 kg), hrana pa je postala moj najhujši sovražnik. Večkrat sem jo probala izbruhati, pa ni šlo, a človk se vsega navadi in tako sem se tudi tega. Zdaj mi je to postalo čisto vsakdanje. Med tem sem bila že mnogokrat pri zdravniku, a brez uspeha. To je psihična težava, ki se jo z nobenimi zdravili ne da odpraviti. Moje zadnje upanje je psihiatrinja, h kateri sem začela hoditi ta mesec. Zavedam pa se, da brez moje pripravljenosti, da se kaj spremeni, ne bom ničesar dosegla. Problem pa je v tem, da si včasih sploh ne želim nehati s tem, ker me to na nek način sprošča. Vem, da je vzrok v tem, da ne znam izražati svojih čustev in zato jih zatiram s hrano in bruhanjem. Za trenutek res izgine vsa slaba volja, razočaranje, žalost…, ko pa “trans” mine, je vse še nekajkrat hujše. Ne vem več, kako naj si pomagam… Enkrat mi je s pomočjo knjige Ne kaj ješ, ampak kaj te žene, da ješ, skoraj uspelo priti ven, ampak sem po nekem padcu prišla nazaj v ta začarani krog in od takrat je bolj ali manj slabo z mano. Vsak dan znova sem v dilemi, ali naj se začnem zdravo prehranjevati ali naj grem na dieto, na koncu pa mi nič ne uspe. Tudi jaz sem preštudirala že nešteto knjig o prehranjevanju, hujšanju, motnjah hranjenja in teoretično res vse vem o tem, vendar v praksi tega niti približno ne upoštevam.

Pri meni je tako, da se mi zdi največji greh dopoldne jesti kaj drugega kot sadje. Sadje namreč povzroča občutek lakote in jaz ta občutek naravnost obožujem, ker ga čutim tako redko. In ko sem resnično lačna, se mi zdi skoraj greh kaj pojesti, ker ta občutek izgine, ko pa sem polna vsega, potem samo še naprej jem… Čudno, vendar resnično…

Tudi sama sem po karakterju super človek, ampak pogosto mi zmanjka samozavesti. Npr. v šoli med spraševanjem. Tudi če vem odgovor, si ga največkrat ne upam povedati, saj si mislim, kaj si bodo mislili sošolci, če bom slučajno kaj napačnega povedala. V petek sem se prav zamislila nad sošolkinimi besedami: “Če bi bla jaz ti, bi bla važna kot petelin, ker sem tako pametna, ti pa tako skrivaš svoje talente!” Sama se res sploh ne zavedam, kako bi bila lahko uspešna, če mi ne bi hrana povzročala toliko preglavic. Vem pa, da ni vse v hrani – dokler si ne bom uredila življenja, se mi tudi prehrana ne bo uredila.

Nekaj tednov nazaj sem se odpravila k svojemu zdravniku, da bi me poslal v laboratorij na pregled krvi, ker je tudi mene zanimalo, če je vse v redu z mano. Čisto presenečena sem bila nad rezultati, saj je moja kri celo super. To mi sicer ni niti približno jasno, saj je moja prehrana katastrofalna (v glavnem sladkarije in kruh, pa tudi vsa ostala hrana v prevelikih količinah – pa nimam več anoreksičnega pogleda na količine hrane). Ampak sem pa vseeno vesela, da je vse OK vsaj s krvjo. Drugače mam pa ful suho kožo in tudi nohti se mi grozno lomijo zaradi bruhanja.

Toliko o meni… S tem postom sem ti hotela kako pomagati, vendar mislim, da nisem ravno zadela bistva, ampak no… pomemben je namen:) Želim ti čim več sreče pri premagovanju bulimije, pa še kej se mi oglasi!

T.

Spoštovani vsi, ki pišete ali spremljate naš forum,
za vse zakasnitve pri odgovorih v zadnjih tednih se iskreno opravičujem. Razlog je predvsem deklica, ki se je naši družini pridružila pred dobrim mesecem.
To, da se hkrati pojavljajo še težave s povezavo na stran forumov, pa bo rešeno čimprej. Nate računamo, Primož.

V upanju na vaše razumevanje,
Marija Anderluh

Punce, to je noro, vse vaše zgodbe so moja zgodba, škoda se mi zdi še kaj dodati. Mogoče je pa dobro že to, da se o tem pogovarjamo in razmišljamo, skupaj. Najslabše je, če čisto vse nosiš samo v sebi…

Urša, oglasi se!!! Pa seveda tudi ostale…tu gor se mi zdi da se lahko samo izpovemo…ampak rabimo pomoč. Težko jo je dobit od nekoga, ki sem tega ne DOŽIVLJA!!!

Draga Tanja,
na vaše pismo odgovarjam že tretjič, pa mi računalniški škrat še vedno nagaja. Zato bom zdaj kratka, več o jedilniku bomo rekli kdaj kasneje, ko bo tehnika porihtana. Najprej o zdravstvenih težavah: krvno sliko je koristno kontrolirati tudi v času bruhanja, zaradi nevarnosti pomanjkanja kalija, ki lahko spremlja bruhanje.
Če ste imeli dalj časa prenizko težo za svojo višino in starost (to kar omenjate kot najnižjo to je) je koristno opredeliti tudi gostoto kosti (scintigrafsko slikanje, ki ocenjuje prisotnost osteoporoze). Bulimija je pogosto povezana tudi s policistično boleznijo jajčnikov, čeprav mehanizma povezave še ne poznamo, kar lahko ocenimo na UZ pregledu jajčnikov.

Glede hranjenja samo: čimbolj enakomerni obroki s pestro sestavo, predvsem so pomembni OH, ki odločilno pripomorejo k prenehanju pretirane volčje želje po hrani in posledičnem basanju.

Verjetno ste o vsem tem že zlišala, vzpodbujam vas zato se enkrat, da se tega držite,
Marija Anderluh

na kratko: pred 25 leti sem preživljala isto. Šla sem, uboga zavrta deklica, študirat v Ljubljano, ki je bila za moje takratne pojme velemesto. Tam nisem našla nobene prijateljice, fantje se za mene niso zanimali, ker sem bila povsem neopazna, tiha, umaknjena v kot in po večerih, ko so drugi šli ven, v družbo, sem jedla in zajedla vse, kar sem imela. Potem sem stikala po menzi in po skupni kuhinji in pojedla vse, kar sem našla. Celo same makarone sem si skuhala, brez omake in brez zabele, ker mi je za vse zmanjkalo denarja. V trgovini sem kradla drobne priboljške in zraven držala tako nedolžen obraz, da me ni nihče niti pogledal. Potem sem na silo bruhala in bruhala. Najprej s težavo, potem sem se tako navadila, da je šlo , kadarkoli sem hotela. Zato, da bi bila tako vitka in privlačna, kot moja tri leta starejša sestra, ki je bila vedno v središču pozornosti.
Čedna, privlačna, fantje so se kar pulili zanjo.

Fantje so me nekako “zafrkavali”, nobeden mi ni nikoli pokazal, da bi me imel rad. Potem se je pri mojih 23 letih pojavil on, ki mi je danes mož. Bil je zelo priden, kmalu po poroki sva začela graditi, rodila sem dva otroka. In postopoma, še sama ne vem kako, sem nehala bruhati. Najprej še, ko sem ga čakala, da je prišel, potem pa vedno manj, ker je bil vedno več pri meni. Potem se je začelo delo. Delo, delo, delo. Dopoldne služba, potem gradnja in otroka. In za bruhanje nenadoma ni bilo več časa. Ker se nisem imela časa ukvarjati s tem, kaj bom pojedla, kako bom shujšala, ker sem imela dovolj dela .

Mislim, da je to možna rešitev. Cel dan delo, zraven pa občutek, da te nekdo spoštuje in da imaš nekoga, za katerega si lep tudi s kako kilo preveč.

Poskusi, najdi si krožek, plesne vaje, šah, plavanje, pevski zbor, ni hudič, da ne bi bila za kaj, pa pokaži vsemu svetu in sebi, da si unikat, da si vredna ravno toliko pa še več, kot drugi okoli tebe. Probleme imajo pa čisto vsi, samo skrivajo jih. Jej, ko si lačna, to je to. Telo ti samo pove. Jaz danes jem čisto vse in dobro izgledam, nisem tako suha, kot sestra, ki je še vedno drobcena in suha, a je pač drugačne postave. Pa mi marsikdo reče, da sem mu bolj všeč. Mimogrede, tisti okostnjaki s televizije so celo za mene, ki sem ženska, grdi.

Najdi smisel svojega EDINEGA življenja v čem drugem, ne v hrani in obremenjevanju z njo. Želim ti to! Mija