lep pozdrav, danes sem se prvic znasla na vasih straneh. znasla ravno ni pravi izraz, ker sem seveda iskala nekaj kae me lahko resi iz zacaranega kroga. koncno sem si priznala, da imam velike tezave v prehranjevanju. ker se popolnoma zgubila kontrolo nad sabo in vec ne vem kaj jesti in cesa ne, sem se pristala pri bulimiji. velika sem 160cm in tezka 54 kg. nikoli nisem bila suha, vedno sem rada jedla. s stradanjem sem skujsala 15 kg in dobila 4 kg nazaj, ko sem poskusala spet normalno jesti. moj prehranjevalni dan zgleda priblizno takole: do enih dveh ne jem nicesar, potem pojem jogurt ali musli. vsakic si pravim, zdaj je konec s tem. in potem se zacne. cokolada, zavitek piskotov, sladoled, dva velika zavitka toastov, zraven cela margarina, ena cela salama, dva, trije hamburgerji, nemogoce kombinacije, spet take in drugacne sladkarije, 5 jajc. vse dokler mi skoraj ne raznese zelodca. tolike hrane, kot jo takrat pojem, ne morejo pospraviti 3 normalne osebe. in seveda ogromne kolicine vode. vedno vse temeljito pripravljeno, ko zagotovo vem, da ne bo nikogar na obisk, mnogokrat se je zgodilo, da sem se preprosto usedla v avto in se odpeljala kam stran od naselja. na zacetku je se slo s prsti, danes pa je vse tezje. pomagam si z raznimi vreckami ali drugimi predmeti, ke povzrocijo bruhanje. potem skrbno vse pospravim, sledijo obcutki krivde, sramu, vecnih obljub, da je bilo zadnjic. zadnje case je vse huje, hodim od trgovine do trgovine, zapravim ves denar ze v parih dnevih, potem grem k starsem, pojem vse, kjer je kaj in potem spet bruham. ne vem vec, kaj naj storim. izgubila sem ze vecino prijateljev, ker se vse bolj zapiram, ker se skrivam s svojimi tezavami, ker nenehno lazem sebi in drugim o svojih tezavah. v torbici imam vsa mogoca odvajala, pomirjevala, skratka sem na robu zivcnega zloma, pogosto razmisljam, da bi se kar pospravila. zelim si le eno-biti spet taksna kot sem bila. nasmejana, odprta. rada bi se znala spet prehranjevati, tako kot normalni ljudje.
prosim, pomagajte…

Pozdravljena!

Vse kar ti lahko povem, da te razumem. Sama sem počela enako, le da sem sedaj bulimijo spet zamenjala z anoreksijo. Zdaj je sicer ceneje, vendar pa nič kaj drugače. Od bruhanja sem edino manj zabuhla, občutki, pa so ostali. Hrano ne izbruham, jo pa mečem vstran. Tudi si kaj kupim. Mislim si kako bom pojedla, včasih celo izbruhala, pa ne morem. Upira se mi. Pa da ne boš mislila, da sem suha. Nisem, ker vseeno nekaj pojem. Vsak dam pridem iz šole in že me čaka mama s kosilom. Jem, zaradi nje, čeprav se vsak dan vse bolj in bolj počutim bolj zamorjeno in razočarano. Mama me s to njeno hrano ubija. Za znoret.

Vesela sem, da si se oglasla na tem forumu. Poiskala si pomoč. Naredila si velik korak, vendar zdaj ne sme pri tem samo ostati. Stopaj naprej.

Pridruži se naši virtualni skupinici na naslov: http://groups.yahoo.com/group/bojevniceluci/
Pišemo si samo dekleta, ki imamo tovrstne težave in si medsebojno pomagamo. To bo drugi korak, potem pa veselo naprej. Enkrat bo to treba povedat še zdravniku, mogoče kakšnemu terapevtu, staršu, prijatelju, itd., ker sama verjetno ne boš zmogla premagat teh težav.

Peri

To je precej resen problem. Jaz sem tudi imela bulimijo, vendar vseeno ni bilo tako hudo, kot pri tebi. Mislim, da ti primanjkuje ljubezni. Kadar se počutim osamljeno, ponavadi jem. Ko pojem preveč, se počutim debelo, grdo itd. Ampak sedaj ne bruham vec, eno leto nazaj pa bi se. Ne vem kako sem se jaz resila tega, preprosto se moras zaposliti z neko stvarjo. Ne mores delati tega svojemu telesu. Ni cudno, da bruhas ce toliko pojes. Ne potrebujes toliko hrane. Ne delaj tega zaradi pozornosti. Pogovarjaj se s kom, potrebujes nekoga s katerim se bos lahko pogovarjala. Ne zadrzuj stvari v sebi, ker se potem nabirajo v tebi… Jaz sem zacela hoditi na aerobiko 4 krat na teden takrat. Poleg tega, da sem se boljse pocutila, tisti dan ko sem imela aerobiko nisem veliko jedla. Sit namrec ne mores skakati, po telovadbi pa nimas apetita ne vem kaksnega. Probaj. Pa ne it sama, pojdi s prijateljicami naprimer. Bos videla da bo boljse.

Vsakic, ko gres bruhat, se vprasaj:’Zakaj to pocnem, kaj bom imela od tega? ZAKAJ SAMO SEBE TAKO MUCIM? Ubogi moj zelodec! Je bilo to sploh potrebno?’
Bruhanje sigurno ni prijetno in kmalu bos nasla odgovor na zgornja vprasanja, ki te bo odvnil od bruhanja.
In se nekaj: OBVEZNO JEJ ZAJTRK! IN KOSILO! Potem popoldne ne bos cutila zivalske lakote in se ne bos vec nazirala!
Tudi jaz sem imela neke vrste bulimijo in anoreksijo, po pravici povedano- se zdaj ko sem vcasih depresivna, me zamika, da bi vse izbruhala, potem pa se, ko sem tik pred WCjem, vprasam: Je to res potrebno? ZAKAJ SI PA SE TAKO NABASALA?!!NASLEDNJIC PA MANJ POJEJ IN BO VSE OK! Tako si govorim in -moram potrkat- pomaga. VELIKO USPEHA! In zacni se druziti z ljudmi, bodi cimbolj zaposlena in videla bos, da na hrano se pomislila ne bos! Jemo zato, da zivimo, ne zivimo zato, da jemo, pravi stara modrost, ki se je je dobro drzati.
Lp,M.

Draga Anna,
svetujem vam, da se o tem pogovorite z vašim splošnim zdravnikom ali da se oglasite pri katerem od psihiatrov, ki se ukvarja s problemi s tega področja. Pomembno je, da se pogovorite o bolezni sami, zdravnik se bo odločil po potrebi tudi za zdravila, ki so pri bulimiji dokazano učinkovita.
Marija Anderluh

odgovor: klik v glavi – ŽAL SAMO TO! ČE!!