Lep pozdrav!
Sem osemnajstletno deke, ki se z bulimijo bori že več kot dve leti. Moje življenje je postalo samo še bedno životarjenje in temu sem morala narediti konec. Bila sem uničena, vsakodenevni glavaboli so me počasi ubijali, tako ni šlo več naprej. In sem počasi nehala. Pred dvema mesecema. Pridobila sem na teži, postajam nekdo drug, stvari, ki so mi bile prej svete me sedaj ne ganejo več….
Skratka, kar želim povedati, je to da se trudim, borim… a vse sama. Za mojo bolezen ne ve nihče. Z vsakim uspehom sem sama, svojih dosežkov ne delim z nikomer, in ko padam sem zopet sama.
Imam družino, imam prijatelje, množice me obdajajo… Jaz pa sem tako osamljena, tako prekleto sama s to težavo. Življenje bi ponovno dobilo smisel, če bi le obstajal nekdo, ki bi mi na koncu dneva rekel – vidiš, pa ti je le uspelo, še en dan je mimo… ali pa – nič ne de, vse pač ne gre vedno tako kot si zamislimo, saj ti bo uspelo, jutri je še en dan…
Predolgo se že vleče, bitke sama vsekakor ne bom dobila. Potrbujem pomoč, potrebujem nekoga, ki bi mi svetoval kako naprej, kako ravnati ko sam ne vem več kaj naj naredim da bo prav… kako naj dobim svoje življenje nazaj?

Draga Tia,
hvala za vaše pisemce. Vaša izkušnja je izkušnja mnogih – poskusite najti pomoč. Nekoga, ki mu zaupate, ki bo imel redno nekaj časa za vas in ki zna poslušati. Ni nujno, da je strokovnjak, lahko najdeto oporo v samopomočni skupini, lahko pri nekomu v družini, med prijatelji. Četudi še ne ve za vaše težave. Lahko ga prosite za pogovor, lahko mu napišete pisemce.
Skrivnosti je v bulimiji pogosto že dovolj, poskušajte z nekom spregovoriti vsaj zdaj, ko ste se odločili, da želite iz tega ven.
Držim pesti za vas,

Marija Anderluh

Bravo Tia, Lepo nadaljuj. Kaj bi dala, da bi moja hčerka napisala taksno pismo. _ Da se sama zaveda svojega problema in se ga hoče rešiti ! Ampak – ona noče in noče sama ne zmore, pomoči pa noče sprejeti. Njen največji sovražnik sem jaz, ki vem za njeno gorje. Sama sem že na koncu moči – tako mi je hudo zanjo -a kaj naj naredim _ tudi ti meni svetuj, prosim.

Iz vsega srca ti čestitam za tvojo jekjleno voljo in pogum – vzdrži in nadaljuj pot iz pekla – premagala ga boš, ker si močna. Tvoje zmagoslavje bo še toliko večje, ker boš imela zasluge za to le ti sama. mTorej še enkrat BRAVO, ČESTITAM, LE TAKO NAPREJ, NE ODNEHAJ

POZDRAV- MAMA DRUGEGA DEKLETA !

Pozdrav!
Hvala za tople besede…. : )
Mislim, da nisem tista, ki bi lahko dajala nasvete kajti če bi vedela kako in kaj, bi se te tegobe rešila že zdavnaj. Prebrodila sem tako anoreksijo kot bulimijo. Bolezni sta v veliki meri vplivali na moje psihofizično počutje, obnašanje, odnos do staršev… Danes lahko z zagotovostjo trdim da se nič od navedenega ne bo več ponovilo, raje kot ponovno okrevanje izberem smrt.
V osnovni šoli sem zbolela za anoreksijo. V nekem trenutku sem se odločila, da ne bom več jedla. Izgubljanju kilogramov so sledili vsakodnevni prepiri in mukotrpno prepričevanje domačih, naj končno zavoljo svojega zdravja začnem jesti. Jaz pa nič. Imuna sem bila na vsakršno prigovarjanje, zaverovana v svoj prav se nisem hotela prepričati nasprotno.
Danes kot normalno dekle lahko povem, da so dekleta ki trpijo za anoreksijo resnično bolna, zaprta v svoj okvir misli in nezmožna racionalnega razmišljanja.
Sama sem bila pri hujšanju tako močno notranje motivirana, da me je sleherna mamina beseda – naj jem, še dodatno vspodbudila k zavračanju hrane. Nič ni pomagalo, ne jok ne stok. Zavedati, da morem jesti se nisem začela niti takrat, ko sem pri 170cmm tehtala 45 kg. Ko sedaj pomislim kako nespametno sem uničevala življenje bi najraje skočila skozi okno od jeze. No, zadeve so se obrnile na bolje ko je oče preprosto ponorel, pometal krožnike z mize, kričal in mi rekel me bo zvezal k mizi in prisilil jesti. Mrtvo hladno sem odšla in si mislila svoje. Najhuje pa je šele prišlo…. in to je zavedanje, da bolj kot sebe uničujem družino. To je tisto kar je najbolj bolelo.
V srednji šoli, ko so bile te štorije malo pozabljene se je pojavila bulimija. Nihče ni nikoli zvedel, kljub temu da občasno še vedno zatavam v svoj svet in sama se zelo težko vrnem v realnost. Zgodba v glavi je podobna, tista divja motiviranost in goreča želja po ugajanju in lepoti. Danes me je vse minilo nobene motiviranosti, ne volje nimam. Po ničemer, ne po vitkosti in ne po čemerkoli drugemu.
Želim si le, da tega kar sem prestala ne bi nikoli. Želim si biti takšna kot vsi ostali, neobremenjena, srečna. Prav zagotovo pa vem da bom svoje otroke ( če jih bom imela ) za vsakršno ceno obvarovala pred tovrstnimi problemi. Premalo se zavedamo, da imamo samo eno življenje.
Upam, da boste s hčerko kaj kmalu prebrodli ta začaran krog groze. Lahkega izhoda žal ni. Sama sem s tem življenskim obdobjem nekako zaključila, k čemur pa ni pripomogla lepa beseda temveč ravno nasprotno. Če bi me starši na samem začetku pošteno premlatili, bi morda začela razmišljati malo bolj realno. Danes bi edina posledica mojega početja bila kakšna buška več, le ta pa bi me obvarovala pred mnogo hujšo bolečino, ki jo čutim danes.

Veliko potrpežljivosti in sreče še v prihodnje!

*PER ASPERA AD ASTRA*
Po trnju do zvezd

tia