budizem
Buda pomeni “prebujeni” in je bolj naziv kot ime. Budisti poznajo več “bud”, resda pa se ta naziv največ uporablja za začetnika budizma Sidarto Gautamo – Šakjamunija. Le-ta je živel v 5. stoletju pred našim štetjem. Rodil se je v Lumbiniju (zdaj Nepal). Njegov nauk izhaja iz tedaj vladajočega brahmanizma, učenj različnih asketov, ki so v tistih časih krožili po Indiji. Je obenem upor proti ekskluzivizmu brahmanizma (duhovno je pridržano le posebni kasti rojenih duhovnikov) in upor asketizmu (doseganje razsvetljenja s popolnim odpovedovanjem). Zato je svoj nauk imenoval “srednja pot”.
Izhaja iz razumevanja življenja kot večnega kroga ponovnih rojstev (štiri resnice) in ponuja pot iz njega (osmerokraka pot).
Danes bi lahko rekli, da njegov nauk ni niti religija (ni se imel za preroka ali božjega sina), niti filozofija, čeprav se je kasneje razvilo oboje na osnovi njegovega učenja. To so “praktični” napotki, namenjeni vsakemu posamezniku, kako z lastnimi močmi doseči razsvetljenje – neke vrste terapija torej.
Kasneje se je budizem razširil po velikem delu Azije, prevzemal lokalna božanstva in tudi njegov začetnik je postal predmet religioznega čaščenja – skratka postal je verstvo, čeprav mislim, da v svoji srži še vedno ohranja brezbožnost.
Različne bude se da razložiti še bolj preprosto, namreč z možnostjo vsakega človeka, da, sledeč nauku (dharmi), postane prebujeni – buda.
Kdor je dosegel stanje bude, se praviloma ne reinkarnira. Res pa je, da se bude enači z bodisatvami – tistimi, ki so sicer dosegli stanje prebujenosti, a so se odrekli izstopu iz kroga večnih rojstev/smrti, da bi pripomogli vsemu človeštvu doseči to stanje. A bodisatve pozna le mahajana, pri teravadi je zgolj prebujenje in zbogom…
Andrejka, mail od Društva za podporo Tibetu je: