Lepo pozdravljeni!

Opazila sem vaš forum in vedela, da je ravno pravšnji zame.

Naj vam opišem svojo težavo. Za vsako figo se zjočem in svojega joka nikakor ne morem kontrolirati. Največkrat se zjočem ob najmanjših prepričkih, bolje rečeno pogovorih o težavah. Naja gre to s starši, prijatelji, partnerjem, ali komerkoli drugim. Slovesi, filmi in podobne sdituaciji, jaz jokam kakor dež.

Drugače sem precej samozavestna in realna. Tudi občutek dajem kot zelo smozevestna in avtoritativna oseba, to mi večkrat povedo ljudje okoli mene. Sem realna in ne delma gradov v oblakih.

Moram povedati, da sem jezna sama nase, ker v kočljivih situacijah nikakor ne znam brzdati svojih izpadov joka. Sedaj sem končala fakulteto in se bom zaposlila. V službi pride do težav in verjetno se bodo tudi meni zgodile, nikaor se nočem zjokati pred sodelavci, šefom za vsako težavico, ki bi nastala. Kako naj brzdam cmok, ki nastane v grlu, rdeče oči, ki postenejo steklene zaradi navala solz??? Presneto se trudim in si govorim, da mojih solz ni vreden nihče, da je jok samo za mevže, da ne smem jokati in podobno, toda nikdra mi ne uspe.

Že v naprej hvala za pomoč in lep dan, ter veliko uspeha.

ok, jaz sicer nisem strokovnjak na tem podrocju ampak lahko povem iz svojih izkusenj.

najprej naj povem, da me imajo ljudje (in sama se imam tudi) za tako osebo kot si ti to napisala zase- samozavestno, mocno in avtoritativno. Meni se je to dogajala, ko sem bila stara 20. let in bilo je zaradi notranjeg nemira. Tako, da takoj, ko sem si uredila custveno zivljenje- nasla neko sredino (prej sem bila nonstop osamljena)… da nisem vec toliko nihala s je v se samo uredilo- sedaj se pa ne spomnim kdaj sem nazanje jokala… mislim, da pri 21 (sedaj sem 27).

tako, da pomoje te tezave izvirajo iz notranjsoti. Malo samorefleksije pa mislim, da se bo uredilo. Pa nikar se ne prepricuj, da ne smes (stvari samo poslabsa)! sprejmi se taksno kot si in solzice se bodo posusile;)

lepo se mej!

Marjana

p.s. nihanje razpolozenja je lahko tudi npr. zaradi scitnice ali pa kaksnega drugega zdravstvenega problema.

ugibam… kaj pa, če jok uporabljaš, da lahko kontroliraš vedenje drugih ljudi?
Premisli o svojem načinu komuniciranja… kako lahko sprejemaš mnenja drugih, kako uveljavljaš svoje mnenje… Bodi pozorna na svoja čustva takrat, ko se ti v grlu naredi cmok… kaj takrat čutiš, kako se lahko takrat izraziš…

Verjetno ti gre na jok v “prepirih” z bližnjimi, to pa pomeni, da moraš v službi ohraniti distanco in jo jemati kot to, kar je: službo. Ob takem odnosu do ljudi in sodelavcev dvomim, da boš v konfliktnih situacijah jokala, prej bi rekla, da te bodo neopravičene obtožbe spravile v bes in boš reagirala kvečjemu preveč agresivno, še zlasti, če praviš, da sicer veljaš za samozavestno in avtoritativno osebo. Tudi če bodo obtožbe kdaj opravičene, se ne ustraši, kajti sama boš prepričana, da si naredila kot si najbolje znala. Preberi kako knjigo o čustveni inteligenci, še bolje pa teorijo izbire, žal se avtorja ne spomnim. Če ne bo koristi, škode tudi ne bo!

Hvala, da ste se svojo težavo podelili na forumu! V zvezi z njo vam lahko napišem nekaj svojih pogledov in razmišljanj, pa boste sami ugotovili, ali kaj od tega drži tudi za vas.

Jok je naraven izraz čustva žalosti, s katerim se srečujemo ob izgubah. Žalost nam v tem smislu pomaga, da se poslovimo od oseb, stvari, dejavnosti, želja, pričakovanj – skratka, od vsega, kar je minilo in je za nas izgubljeno. Tako si z jokom olajšamo svojo “dušo” in razbremenimo čustvene bolečine ter se postopoma ponovno odpremo prihodnosti.

Možno je, da se je v nas nabralo mnogo neizraženih občutkov in čustev, neizpolnjenih hrepenenj in želja, prizadetosti in čustvene bolečine … Vse to smo morda nezavedno potlačili že v svojem otroštvu – tudi zato, da smo psihološko lahko preživeli. Potlačena čustvena energija pa nas vedno dohiti, saj se želi na ustrezen način izraziti in nas usmerjati. Morda tudi vi v preteklosti svojih čustev niste upali ali mogli izraziti, pa sedaj silijo na dan z nekontroliranim jokom, čeprav si tega ne želite. Večkrat ljudje jokamo ob gledanju filmov, ker se je glavni osebi nekaj zgodilo. Morda pa niti ne opazimo, da lahko s tem jokom pravzaprav izražamo svojo bolečino, stisko, prizadetost, ki je lahko do neke mere podobna tisti, ki jo gledamo v filmu.

Pravite, da vas ljudje doživljajo kot samozavestno in avtoritativno osebo. Seveda ste res lahko tudi notranje samzavestni in to izražate v odnosih s soljudmi. Morda pa nekje globoko v sebi pravzaprav čutite, da vam samozavesti primanjkuje in ste si nezavedno ustvarili psihološki mehanizem samozavesti zato, da pred drugimi ne bi pokazali svojega čustvenega doživljanja. In morda je sedaj pravi čas, da ta psihološki mehanizem malo “zrahljate” in najdete v sebi notranjo samozavest, lahko je tudi to sporočilo vašega joka.

Jok je lahko tudi način manipuliranja in ga nezavedno ali zavedno uporabljamo, kadar želimo nekaj doseči (spomnimo se otrok, kako z jokom izsiljujejo, seveda to lahko velja tudi za odrasle).

Nanizal sem nekaj misli in kot sem že dejal, kaj od tega drži za vas, boste morali raziskati sami. Mislim, da je bolj modro kot boriti se z jokom in se ga skušati na površini znebiti, svojo energijo in pozornost usmeriti na raziskovanje joka in doživljanja, ki je za jokom. Predlagam vam, da ste čim bolj pozorni na svoja čustva in občutke, tudi takrat, ko vam je neprijetno. Raziskujte, kaj se skriva za jokom, kako se takrat počutite, kaj mislite, so v vas kakšna globlja občutja, hrepenenja, pričakovanja, predstave …

Skušajte sprejeti sebe takšno, kot ste ta hip, z vsemi vrlinami in pomanjkljivostmi. Sprejemanje sebe je nujno potrebno tudi, če se želimo spremeniti.

Priporočam vam še redno sproščanje, ki bo poglobilo vaše zavedanje, morda boste hitreje ugotovili, kaj je vzrok vašemu joku oz. kaj se skriva za njim. Sprostitev pa vam bo dala tudi pravo notranjo samozavest, sproščenost in odprtost do soljudi.

Vzemite svojo težavo kot možnost, da globlje spoznate samo sebe. Srečno!

Tudi sama imam podoben problem, poleg tega mi gre na jok tudi (ali še posebej) ob kakšnih lepih stvareh….na porokah, ob kakšni proslavi, ko se komu kaj zahvalijo…, in to je obupno. Zaradi tega se tudi ne poročim, čeprav sem žedolgo v zvezi in imam otroka. Le kako bi preživela poroko? Kar naprej bi jokala, in to bi bilo malo čudno za vse. Vem pa, da bi jokala, saj sem že bila na porokah in vedno je obupno, od začetka do konca…poskušam ne poslušati -tistih ki govorijo lepe misli itd…ampak mi ne pomaga veliko.

Res je, kar pravite, jokamo lahko tudi ob lepih stvareh, na primer: kadar smo nekomu od srca hvaležni, ko se nas nekaj globoko dotakne in smo ganjeni, ko vidimo ali doživimo kaj radostenga in izpolnjujočega, ko čutimo v sebi notranjo povezanost z drugimi … V vseh teh primerih so solze ali jok lahko izraz našega doživljanja lepote, hvaležnosti, ganjenosti, nekega posebnega občutka – kot da bi se znotraj nas nekaj zganilo …

Andi, zelo, zelo te razumem. Tudi jaz se zaradi tega nisem poročila. Vendar sem zdaj, na stara leta s pomočjo prijatelja zdravnika našla rešitev. Čisto resno in zaupno ti povem, da sem bila na dveh porokah v enem letu in nisem NIČ jokala. Bolj ponosnega človeka nase ni bilo na poroki. In če bi to vedela pri 24 letih, bi se celo poročila.

jokica – kaj pa je ta rešitev?

Dragi Boštjan, vam bi prav privoščila, da bi videli, kako so solze lahko dokaz nečesa krasnega. Samo vsem pokažeš, da si navaden kreten, ki joka ob vsaki figi. In to ni jok. To je, tako kot je ena gor napisala, jok, ihtenje, ki ne neha. Jaz sem na poroki tako jokala in to celo kretensko poroko, da sem šla ven in se nisem več prikazala. Kaj je tu krasnega?!!! In kako konkretno lahko pomagate. Ne znate.