Pozdravljeni

Imam prijateljico ki bo letos dopolnila 18 let. Že eno leto ima težave z hranjenjem, namreč zaradi nezadovoljstva s svojim izgledom in kilogrami.Za to veva samo jaz in ona, zato odpade pomoč njenih staršev, saj jim je vseeno za njo.Zaupa ne nikomur.Bruha že eno leto kot sem že omenila, problem pa je, da nima namen in ne želi nehat.Ko ji rečem, da bi skupaj hujšali z telovadbo in hrano ki nima veliko kalorij (namreč na vsak način hoče shujašat, nekaj dni bruha, potem se spet en čas strada in ne je več dni nič), reče, da noče ničesar v sebi.Zelo me skrbi za njo, saj ji nikakor ne morem dopovedat, da si uničuje z bruhanjem telo in me izredno skrbi za njo.

Sva res dobri prijateljici in hočem da s tem neha.Ne vem, na kak način ji naj pomagam, saj ji vedno govorim, da je meni njen značaj všeč, izgleda ne omenjam (oziroma kilogramov, sicer je zelo lepa, kar ji tudi rečem večkrat, pohvalim njeno bluzo, novo šminko ipd..) saj se mi zdi da bi s tem njeno pozornost še bolj preusmerila na njen izgled.Kako ji naj pomagam da bi res prenehala s tem?

Hvala in lp

Pozdravljena!
Tudi jaz imam bulimijo ze od 17 leta (sedaj jih imam 34) in vem, da se ne bom nikoli čisto pozdravila. Toplo ti polagam na srce, da prijateljice v nič ne pregovarjaš (predvsem pa ne v hujšanje, ker ta bolezen nima veze z zunanjostjo, ampak je bolna duša). Najhuje je bilo z mano takrat, ko sem tehtala samo 36 kg (zdela pa sem si grozno debela) in sem bruhala parkrat na dan. Sedaj je na srečo mnogo bolje. Zelo mi je pomagala skupina OA, ki deluje v LJ, kar lahko tudi omeniš svoji prijateljici, vendar vedi, da dokler si ona sama ne prizna, da ima problem in se ne odloči za zdravljenje, ji nihče ne more pomagati!
Veliko sreče obema!
PS: Če te zanima še kaj, sem ti na razpolago!

Draga maja,
kar zoprna je tale tvoja pozicija, ko te skrbi (in to upravičeno!) za prijateljico in njeno zdravje, ona pa nič.
kot si že lahko razbrala iz enega odgovora, je pomembna njena odločitev za pomoč oz. še prej to, da si prizna oz. prepozna porblem. Brez tega se okrevanje ne bo začelo.
A zato, da se kaj premakne, je lahko dobrodošla tvoja spodbuda, tvoji izraženi občutki in skrbi. Rekla bi, da ji večkrat povej, da te skrbi za njeno zdravje in to ne le fizično, ampak tudi psihično. Povej ji, kaj si prebrala (svetujem ti vsaj knjižico Ko hrana ni več hrana) o bulimiji in njenih posledicah (lahko si prebereš tudi kaj na strani Ženske svetovalnice, še posebej v razdelku za bližnje pri motnjah hranjenja), povej ji, kaj si pri njej opazila za ene posledice (ne le zdravstvene, tudi psihične ali socialne) in da veš, da je to za zdravje nevarna zasvojenost. Reci ji, da bi rabila poiskati pomoč in da je ti ne moreš kar pustit da se uničuje, ker ti je mar zanjo. In vprašaj jo, kaj si ona misli o tem. Morda ji lahko napišeš par naslovov, kam se lahko obrne po pomoč in da greš morda lahko prvič z njo.

Vem, da je to treba ponoviti velikokrat in da pri enih se kaj premakne prej, pri drugih kasneje, pri redkih nikoli oz. zeloooo dolgo ne. A skušaj ne obupati nad njo, druži se z njo in pogovarjaj se z njo tudi o čem dugem, daj ji vedeti da ti je pomembna prijateljica.
A da ne moreš namesto nje nič rešiti, čeprav bi rada.
Potem pa držimo pesti, da bo videla bulimijo bolj kot problem in bo pooiskala pomoč.