bromergon-Karmen M.
Dobro jutro Karmen!
Včeraj sem storila odločilni korak in šla k zdravnici po Bromergon. Sedaj čaka doma v škatlici, da ga začnem uporabljat. Ker mi ona ni povedala (ali ne ve ali pa je pozabila), jaz pa po podrobnem branju navodil za uporabo iz škatlice nisem prepričana, ali se otrok lahko doji, ko vzamem prvo tableto, te prosim za odgovor. Menim, da moja mlečnost po prvi tableti ne bo izginila v hipu, zato predvidevam,da bo lubček še kar naprej na meni. Imam pa škatlico s 30. tabletami po 2,5 mg za 15 dnevno uporabo. Prosim te za odgovor!
P.S.: smo v prednosti, ker vidimo tebe in tvojo družino v medijih – Otrok in družina, mi pa se skrivamo za raznimi imeni in te stalno nekaj “fehtamo”. Hvala ti!
Pozdrav!
Prosim vzemi moje pisanje kot dobronamerno opozorilo. Če nameravaš jemati bromergon le z namenom zaustavljanja mlečnosti, previdno. Sama imam namreč s tem zelo slabo izkušnjo. To zdravilo mi je predpisala splošna zdravnica 14 dni po prvem porodu ob pojavu mastitisa, ker nisem dojila. Hčerka namreč kljub vztrajnim poskusom ni hotela sesati, mleka pa sem imela ravno toliko, da je prišlo do vnetja. Skratka, če se prav spominjam (tega je že nekaj let), je bromergon sicer zdravilo za zdravljenje Parkinsonove bolezni, pri čemer je zaustavljanje laktacije le eden od številnih stranskih učinkov, še posebej pa opozarjajo na možno preobčutljivost pri jemanju po porodu. Jaz sem imela še to smolo, da mi je zdravnica predpisala nekajkrat previsoko dozo, kar smo žal ugotovili skoraj prepozno. Problem se je pojavil, ker mi je zdravilo, ki baje močno širi žile, moj že tako nizek pritisk zbilo pod vsako normalno mejo, tako da sem še več kot en teden po prenehanju jemanja padala skupaj ob vsakem vstajanju, tako da me je mož moral najprej nositi in kasneje podpirati celo na stranišče. Torej, kljub temu, da sem bromergon po posvetu z zdravnikom z urgence zelo hitro prenehala jemati (mislim, da že po treh dozah!!!), posledice sploh niso bile tako nedolžne.
Koristilo pa mi je vsaj v tem smislu, da od takrat res natančno in če je treba tudi večkrat preberem navodila, preden vzamem kakršnokoli zdravilo in ne zaupam več slepo zdravnikom.
leni
Jaz vzamem tableto res v izjemnem primeru.
Lani pa je ostal tamali (20 mesecev) na morju pri tašči in tastu, prej sem ga še dojila. Bila sem prepričana, da jaz nimam skoraj nič več mleka in da se zgolj “crklja” pri meni. Res pa mi je “visel” skoraj cel dan pri prsih.
Že takoj naslednje jutro (zvečer sem ga nazadnje podojila) sem se zbudila z dojkami polnimi mleka – bile so skoraj trde kot kamen. Poskušala sem si iztiskati -uspešna sem bila le toliko, da je malo popustil pritisk.
Takoj po službi sem odšla k ginekologinji po Bromergon, ki mi ga je svetovala in predpisala.
Prvo tableto sem vzela zvečer pred spanjem, naslednjo zjutraj pred odhodom v službo (ob 6.00). Približno ob 8.00 se mi je pričelo tako vrtiti v glavi, da sem komaj sedela na stolu, huda slabost, bruhanje (kakršnega ne pomnim) in driska. Vse to je v zelo hudi obliki trajalo približno 3 ure. Večino časa sem preživela na WC, saj nisem bila sposobna priti do pisarne (10 m).
Hočem povedati, da se nikdar v življenju nisem počutila tako grozno – tako, da sploh nisem več vedela ali bom preživela…
In kako sem rešila problem – šla sem na morje, podojila in se vrnila domov. Potem sem ponovno odšla čez 3 dni na morje – podojila – domov. In tako se mi je laktacija postopno ustavila ….
To mi je bila velika šola za v prihodnje: NIKOLI ampak RES NIKOLI več ne bom vzela Bromergona, pa naj bo še ne vem kaj.
Tablete Bromergona sem že v ponedeljek, takoj ko sem prišla domov, odnesla v kontejner, ker jih nisem hotela več videti. Kaj takega mi ni povzročil še nihče…
To sem napisala zgolj v vednost …
Draga Mini,
nisem bila doma in na forumu, zato tako pozen odgovor. Dojenje in Bromergon ne gresta skupaj. B. se izloča v materino mleko in lahko povzroči neželjene stranske učinke pri otroku. Prenehanje dojenja s pomočjo tablet je nenaravna metoda in ima lahko posledice in pri materi in otroku. Ali si že poskusila z naravno, postopno metodo odstavljanja in koliko je star otrok?
Ženke, ki vzamejo B. za zaustavitev laktacije ne smejo dojiti tudi zato, ker je zakon ponudbe in povpraševanja še vedno tisti (kljub tabletam), ki določa količino mleka. Čeprav želimo zaustaviti dojenje, ga z kakršnimkoli dojenjem spet spodbujamo… To je podobno tistemu vprašanju o kajenju in svinjini. Mater močno skrbi za svojega otroka, ker bi rada jedla svinjino in se boji, da mu bo škodila, obenem pa sprašuje, če bo par cigaret dnevno OK. To dvoje se zelo očitno izključuje.
Lep pozdrav!
Škatlica je še vedno doma zaprta, ker sem čakala tvoj odgovor in si mislila, da bo takšen, kot je. Ne pride v poštev. Če bom doma, ne bom mogla nehati dojiti, ker ne bo prenehal. Star pa je 27 mesecev in vse bolj “napadalen”. Sem že resnično sita. Doji se po desetkrat popoldne, ko sem doma, da ne govorim ponoči, ko spi pri meni in si postreže sam. Ne verjamem v postopno odstavljanje. Mogoče bom res uporabila še eno metodo, to je pelin, ki nam raste v vinogradu, pa bomo videli, če bo to uspešno. Za tablete tudi sama nisem navdušena, ker sem slišala več zgodb o hudih stranskih učinkih, pa tudi v odgovorih sem jih prebrala. Rada bi nehala, pa ne morem. Mogoče bi se morala za nekaj časa odseliti, da bi odšla z vidika, vendar je tašča rekla, da bi me najprej, ko bi me moj sine videl (pa četudi po enem mesecu), slekel in se zaril v dojke.
Hvala!
Draga Mini,
moj odgovor je bil tak, ker nisem imela dovolj podatkov in ker nisem poznala ozadja. Včasih zdravniki predpišejo B., ker mora mati iz določenih zdravstvenih razlogov TAKOJ nekati dojiti.
Hja, bolj kot pelin, če bo to res skrajna možnost, priporočam kakšno močno mentolovo mazilo. Khmkhm, moja stara mama je mojo mamo odstavila pa kar s pomočjo saj, ki jih je namazal preko prsi, he, he… res pa je, da je moja mami takrat imela štiri leta…
Ne vem, zakaj ne verjameš v postopno odstavljanje. Pri večini otrok je uspešno, toda vedno se najdejo izjeme. Toda, ali si že poskusila prav vse? Sama sem trenutno v fazi, ko našega najmlajšega skoraj devetnajstmesečnika postopno, počasi in z ljubeznijo odstavljam od nočnega dojenja. Zaenkrat uspešno. Res pa je, kakor praviš, da mnoge mame opažamo, da kadar mame ni, se otrok ne doji, kadar pa mama je, bi se pa dojil neprestano. Vseeno pa metode, kjer se mama umakne, ali da otroka pošljemo na počitnice ne priporočam, ker je to lahko zelo velik psihični stres za otroka.
Verjetno si že brala moja sporočila o odstavljanju od dojenja v prejšnjih tednih, za vsak slučaj prilagam ponovno.
ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.
Takole,
1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobenm položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.
2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepavajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.
3. metoda: “nadomestilo”
večina mamic kombinira metodo zamotive tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).
Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!
Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.
4. metoda: “zakasnitev”
To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljpuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo upšeno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.
5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”
Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakokoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.
6. metoda: “sporazumno odstavljanje”
Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.
7. metoda: “očka – na pomoč!)
Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.
Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.
Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih.
Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.
Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Nesmiselno je v tem času dojenje namenoma omejevati zato, da bi otrok pojedel več goste hrane, kajti v drugi polovici prvega leta otrokove starosti (od 6. meseca do 1 leta) dojenje še vedno predstavlja 75% vseh prehrambenih potreb otroka, če se le-ta doji po svoji želji.
Obstajajo pa tudi primeri otrok, ki dlje zavračajo vso gosto hrano in se skoraj izključno dojijo tudi 8 – 12 mesecev ali celo dlje ob tem, da normalno napredujejo.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).
Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?
Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.
Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje
a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.
Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.
b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.
V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).
NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume