Odločila sem se, da tudi sama opišem svojo situacijo, ki me je pri rosnih 24 letih pripeljala do stanja obupa in brezvoljnosti. Ne vem, če je forum pravi naslov, vsekakor pa je način, da to dam iz sebe. Mnogo tem sem že prebrala in naj se sliši egoistično ampak me je pomirilo, ko sem pri nekaterih pisanjih spoznala sebe in ugotovila, da nisem edina s takšnimi problemi.
Gre za to, da sem bila vedno pozitivna oseba, prijateljska, delavna, pridna v šoli… Kar je zaznamovalo moje otroštvo je ločitev staršev pri 9 letih in menjava okolja (selitev z mamo). Verjamem, da je to zaznamovalo mojo podzavest, vendar navzven tega ni bilo zaznati. Nikoli nisem imela problemov v šoli, pri sklepanju prijateljstev, vedno so me vsi takoj vzljubili, ker sem vedno rada prisluhnila in pomagala pri težavah (npr. ljubezenskih, v šoli,…). Tudi v puberteti nisem povzročala mami večjih težav, nekaj uporništva se mi zdi čisto normalno. Konec srednje šole sem spoznala super fanta in skupaj sva se preselila v Ljubljano, kjer sva pridno doštudirala. Tukaj so se začele težave. Preselila sva se namreč v stanovanje k mojemu očetu. Ker je podjetnik in vodi družinsko podjetje ga nikoli ni bilo doma, zgodaj je šel, pozno prišel in tako nam je vsem ustrezalo. Pred 2 leti pa je sodelavka močno zbolela in vskočiti sem morala jaz. Ni mi bilo težko, saj sem bila že skozi celo življenje nekako usmerjena, da bom nekoč delala v tem podjetju. Vendar…že v zadnjem letniku faksa se je v meni nekaj obrnilo. Začela sem se počutiti izkoriščeno. Pri delu v skupinah sem bila vedno nekakšen vodja oziroma tisti, ki vse naredi sam, da bo tako kot je treba. Kolegi so viseli po kavicah, jaz pa sem bila pravi naslov za zapiske ipd… Včasih sem zelo rada pomagala in sem bila vesela, če so se obrnili name po pomoč, potem pa se je v meni kar naenkrat začel nabirati bes. Dobesedno bes in sovraštvo, ker teh kolegic nisem mogla niti videt več. Študij sem dokončala in prekinila vezi s tistimi, ki mi niso več ugajali. S fantom pa še vedno živiva pri mojem očetu, ki se je v tem času upokojil (v podjetju še vedno dela kot prokurist) in zaposlil mene kot direktorico podjetja. Okoli tega je delal tak cirkus, mene pa ta naziv ni povzdignil v nebo in sem takšna kot prej, skromna. Še več, na meni visi breme dveh sodelavk, katerih delo sem prevzela in še delo očeta (direktorja). Pa tega sploh ne opazi. Moj delavnik se ne konča, ko zapremo podjetje. Stalno me gnjavi, da popoldne in zvečer pišem dopise, maile, itd… Če si vzamem čas zase in za fanta me neprestano kliče, kot bi preverjal kje sem in kontroliral kaj delam…tudi ob vikendih, ko zbežim stran od njega. Stalno visi doma in dobesedno svinja stanovanje, ker saj bom itak jaz počistila. Jaz pa lahko samo delam, kuham, čistim in spet delam… Zavedam se, da morava s fantom na svoje in to se mora zgoditi v kratkem, ker si v nasprotnem primeru lahko rezerviram sobo kar v LJ-Polje. Ko tole pišem se mi zdi, da ne boste razumeli in da stvar sploh ni tako grozna kot jo želim predstavit. Ampak v meni vre. Vre sovraštvo, ki ga občutim že vsakič ko očeta zagledam, pa sploh ni treba, da mi kaj reče/naredi. Potem pa so dnevi, ko se mi smili… ker je sam, se trudi v podjetju,…. Groza kakšne občutke vse doživljam. Drugo sekundo pa bi mu lahko kaj razbila na glavi. Postajam zelo utrujena. Pa ne fizično, ker redno športam in tista ura aerobike na dan mi pomeni največ, saj je edino kar lahko naredim zase in kjer res uživam. Psihično pa sem totalno na dnu. Velikokrat jokam in se smilim sami sebi, potem si grem na živce, ker sem takšna, češ zakaj jokam, saj sem vendar zdrava, imam fanta, domači so OK… Postajam brezvoljna in hladna. Ne občutim več nikakršnih čustev do okolice. To sem ugotovila, ko mi je na silvestrovo umrla babica (očetova mama), ki je bila zadnja leta v domu in že močno bolna in stara. Ko sem bila mlajša me je stalno dražila, ker sem bila malo bolj okrogla (nikoli predebela). Govorila je, da bo sestrična (ki je blond in suha) manekenka in princesa, iz mene pa itak da ne bo nič (sem temnejša po mami). Ves čas, ko je bila slabotna in v domu, sem jo obiskala samo nekajkrat, kadar sva šla tja z očetom in po pravici povedano me njena smrt ni čisto nič prizadela. Razmišljala pa sem kaj hudiča je narobe z mano, da sem tako hladna in da mi ne bi smelo biti vseeno. Pa mi je bilo… Potem je tukaj še nekaj dejstev. Sama sem od nekdaj skromna in mi materialne stvari ne pomenijo nič. Nasprotno so sorodniki po očetovi strani zelo dovzetni za to kdo kaj ima/nima. Tudi oče ni materialist, vendar se zelo rad izpostavlja, ko npr. vedno vse plača on (npr. kosila,…). On tega ne opazi, ampak vsi so nekakšni priveski, ki že od nekdaj živijo na njegov račun. Ampak njemu to ugaja in veliko mu pomenijo veze in poznanstva. Meni pa se vse to gabi. Zakaj bi vedno mi plačevali račune, zakaj se moramo non stop dobivati in to vedno ob vikendih, ko bi rada imela čas zase in za mojega fanta. Vedno najdejo kakšno priložnost (rojstni dnevi, prazniki, božič, zaključne zabave,…). Imam še sestro po očetovi strani, ki se je lani poročila z 20 let starejšim direktorjem in ker je poudarek na tem, da je direktor je oče od veselja pozabil koliko je star. Mene ne bo nihče prepričal, da je to ljubezen… Sestra je namreč blazna materialistka. Fuj…Poleg vsega je tudi najpametnejša in se spozna čisto na vse. Hvalabogu imam najboljšega fanta, ki mi nudi oporo in mami, ki ji ob vikendih izlijem vse svoje težave. Ona me razume. Saj je prav ona zbežala od tega psihičnega terorja, ki ga je zganjal oče tudi nad njo. Sama od očeta ne bom nikoli mogla zbežati, razen če zberem tolikšen pogum, da spakiram kovčke in odidem v tujino. Po pravici povedano bi mi bilo hudo le za mamo in bratom, ostalih stvari in ljudi ne bi pogrešala (fanta bi seveda vzela sabo) Upam, da nisem zakomplicirala in, da nisem predolga. Hvala za kakršnokoli pomoč in vzpodbudo. Razmišljala sem, če pomaga kakšna terapevtska masaža ali kaj podobnega, ker na tabletih res ne bi rada pristala.

Pozdravljena neznanka,

Najprej naj omenim, da je prav, da ste na široko opisala in izlila svoje občutke, ki vas bremenijo. Včasih nam že to, da izgovorimo ali na papir napišemo kaj vse nas tare vsaj malo olajša dano situacijo. Ker opravljate zahtevno delo in to v družinskem podjetju ste še toliko bolj pod stresom, saj vaš oče pričakuje od vas popolnost. Vedno ste bili pripravljeni vsakomur pomagati, tako v šoli kot drugače in na vas so se vedno vsi zanesli, tudi, ko so se drugi zabavali ste vi pridno delali vendar za to se ne smete sedaj počutiti izkoriščeno temveč morata biti ponosni nase in na svoje dosežke. Vaši mešani občutki do očeta so zagotovo posledica stresa, zato vam predlagam, da si občasno ko vam to čas dopušča vzamete oddih za dan ali dva saj vam to tudi pripada in tudi oče bo moral razumeti, da ne morete neprestano samo delati v podjetju. Veliko je stvari ki vas tare, vendar je prav, da se tudi zavedate,kakšno srečo imate in res jo tudi imate. V teh težkih časih imate dobro službo, čudovitega fanta, zdravi ste, upam da se zavedate da tega marsikdo nima. Je pa res da nas današnji tempo življenja velikokrat spravlja v stres, s karerim se moramo znati soočit.
Svetujem vam, da se veliko gibljete v naravi, ukvarjate se s športom, privoščite si kakšno sprostitveno masažo in predvsem ne pozabite se ceniti, ste uspešna ženska in tega se zavedajte vsakokrat ko se znajdete v stiski.

Želim vam veliko pozitivnih misli in veliko uspeha

Hvala za odgovor in nekaj pozitivnih besed. Neprestano se borim sama s sabo…ta negativna čustva (prav sovraštvo) in na drugi strani se sprašujem kaj hudiča je narobe z mano, kako lahko kaj takega občutim do lastnega očeta. Potem pridejo dnevi, ko se smilim sama sebi, jokam za brez veze, ko premišljujem o svojem življenju. Potem se spomnim na svojega fanta, da sem lahko srečna, ker imam njega in nenazadnje vse druge stvari v življenju…in potem se spet cmeram, zato ker sem tako sebična, da so na svetu še hujše reči….skratka začaran krog. Že od nekdaj sem zelo dojemljiva oziroma občutljiva do energije, ki jo oddajajo ljudje. Npr. neko osebo vidim prvič in mi lahko povzroči takšna negativna ali pozitivna čustva, da znjo ne želim opravka in postanem živčna… Nasprotno zaznam tudi pozitivne ljudi, ki jih imam zelo rada v bližini (pa saj to se mi zdi normalno, le da je pri meni malo bolj izrazito). Tudi v praksi se je že pokazalo, da sem za določene ljudi takoj spregledala, da so pokvarjeni (tudi sedaj v poslovnem svetu). Kot sem za določene reči dojemljiva sem postala čustveno totalno nestabilna. In so reči, ki me enostavno ne ganejo več oziroma se me dotaknejo preveč. No, pa sem si privabla nasmeh na obraz s svojim filozofiranjem 😉
Hja so tudi lepi dnevi, ko sem čisto ok in se mi uspe prebiti skozi dan in zvečer mirno zaspim… Ugotovila sem, da zadnje čase tudi zelo živo sanjam in to zelo lepe sanje in občutke. Mogoče spet malo filozofsko, ampak so bile nekajkrat sanje tako super, da mi je bilo hudo, ko sem se zbudila. No…upam, da bo jutri vsaj tako lepo kot bojo današnje sanje.

Jaz pa mislim, da je selitev iz očetovega stanovanja zate nujna. Odmik, osamosvojitev. Saj si čisto lepo napisala, kaj vse ti greni življenje, zato ti lahko svetujem le to, da se čim bolj poslušaj. Ko boš enkrat te stvari uredila in se psihično umirila, bodo tudi tvoja čustva in razmišljanja dobila svoj normalen okvir.

KAr se pa službe tiče, pa pretehtaj sama ali je to nekaj kar želiš počet in ali si na del. mestu srečna. Če ne, potem bodo tudi tu prej ali slej potrebne spremembe.

Skratka, nekoliko na hitro, le sama sebe poslušaj, pa bo vse ok. Ne rabiš nobenih tablet, masaž in ne vem česa, saj ti podzavest preko jeze in otopelosti sama sporoča, kaj moraš ukrenit. Le prisluhni si.

Spoštovana

Verjamem, da občutiš tako močne občutke in verjemi, da nič ni brezveze.
Vsi občutki, še posebej tako močni imajo dober razlog.

Vso to sovraštvo in jeza, ki jo doživljaš je ravno to, kar tudi sama predvidevaš. Namreč ločitev je v tvoji podzavesti pustilo velik pečat. Ne glede na to, kakšni so starši, v vsakem primeru od njih pričakujemo, da nas bodo imeli radi in sprejemali. Ker tega nisi doživela a strani tvojega očeta, se je v tebi kopičila jeza in sovraštvo, ker ni bil ob tebi in ker se starša nista imela rada.

Vsa ta leta, preden si stopila v konkretnejši odnos z očetom, si le igrala neko vlogo pridne ženske, negativni občutki pa so čakali, da pridejo na plan.
Ker očeta doživljaš kot nekoga, ki te je zapustil in ni bil ob tebi, te v odnosu z njim preplavijo močni podzavestni občutki, ki seveda komaj čakajo, da se izrazijo.

Pač tako je…Dokler nimamo razčiščenih zadev glede naše preteklosti, ne zmoremo jasno doživljati sedanjega trenutka. Sedanji trenutek in realnost nam zameglijo občutki, ki so se leta in leta kopičili v nas…..
Zato se nisi slučajno srečala z njim. Tvoje telo se želi osvoboditi bremena preteklosti in oče je seveda ta pravi naslov, da se to izrazi. Potlačena jeza in sovraštvo morajo iz tebe. To je del zdravljenja.
Zaradi lastne preobremenjenosti si tako občutljiva in že vsaka malenkost v tebi povzroči občutke izgorelosti. Si na robu depresije. Saj ti bo prej ali slej zmanjkalo energije za ta boj.

Kot pravim, daj si duška..Očetu povej vse, kar ti leži na duši, ne glede na to, kako bo on to sprejel.
Občutki morajo iz tebe, če se jih želiš osvoboditi in kolikor toliko zaživeti mormalno v sedanjem trenutku.
Potem pa na svoje…..Kamorkoli……

Robi.

Najprej hvala vsem za nekaj vzpodbudnih besed. Sem vesela, da sem se lahko zaupala še nekomu poleg mame in fanta, ki sta verjetno že sita mojih izpadov 😉 So dnevi, ko sem čisto vredu (v smislu odnosa z očetom),… takrat premišljujem predvsem o sebi, kaj je narobe z mano, zakaj mi gre oče in ostala družina po njegovi strani tako na živce,…takrat si grem na živce izključno sama sebi. Na živce mi gre, ker se smilim sama sebi in imam občutek, da sem lahko srečna, ker mi oče nudi streho nad glavo, da sem razvajena, ker tega ne cenim… Takšne odgovore sem po pravici povedano pričakovala tudi od vas. Pa sem bila pozitivno presenečena, da me niste obsojali. Ker, čeprav živimo pod isto streho, je pretežni prispevek v gospodinjstvu moj. Hec pa je, da tega niti slučajno ne opazi. Ko nekaj pomijem/pospravim, on veselo brez zadržkov spet vse zamaže. Saj bom že jaz pospravila… Tudi hrano kupujem v skupno korist, kuham, perem, likam, pospravljam, skratka skrbim za dva dedca brez občutka za domača opravila… (tudi ta mladega bom morala spravit v red…pa saj mi pomaga, samo povedat mu je treba 5krat in me že to utrudi, tako da raje naredim sama). Mogoče je problem tudi v meni, ker sem perfekcionist,.. posoda mora biti vedno pomita, moti me umazanija/prah…(saj ne, da se mora stanovanje svetit, le ko vidim umazanijo jo pobrišem in ne čakam, da mi nekdo reče…). No tega nihče ne opazi, vse je samoumevno…pa sem si že večkrat rekla, da nebom več pucala za drugimi…kaj se je zgodilo? Vse je počakalo name…

Gospa rajka… večkrat sem se že vprašala, kaj bi rada v življenju…Če bi odkrito poslušala svoje srce, bi odšla…daaaaleeč stran iz Slovenije in zaživela svoje življenje, samo poguma nimam za kaj takšnega… da spakiram kovčke in…grem! Mislim, da je zaenkrat moj cilj, da si poiščem kakšno stanovanje, si ustvarim družinico in živim svoje življenje…

Robi…se popolnoma strinjam in delam na tem, da grem na svoje, do konca poletja sigurno…kamorkoli! Pogovor z očetom…poskusila že neštetokrat in brez uspeha… njegovi odzivi so največkrat v smislu: si taka ko mami (na ta stavek sem že imuna oziroma ponosna na to, da sem kot mami),.. če ti pa to ni vredno… (manipulira z mojo vestjo, če se mu uprem, ko bi recimo mogla prosti čas nameniti kakšni bedariji, ki se jo je domislil),…skratka če povzamem, sva se tudi že na smrt skregala, da je zaloputnil vrata in odšel, vendar se kmalu obnaša kot da ni nič narobe. Ker ve, da bo brez mene težko. Ampak točno to ga bo doletelo….ostal bo sam…žal…

Niika odgovor sem zasledila šele danes. Niti se ne počutim da bi bila toliko starejša, ker sem fizično kar dobro pripravljena. Psihično pa nisem popolnoma uravnovešena, se strinjam, ampak to je lahko tudi kdo pri mojih letih. Žal znam pomagat vsem okrog sebe za katerokoli težavo ponavadi najdem rešitev ali tolažbo. Pri sebi pa žal ne. Zaenkrat se le borim s svojimi občutki in sama s sabo. Mislim pa, da dokler se še zavedam svojega problema je še nekaj upanja, da bom tudi jaz kdaj živela mirno. Kaj bi svetovala nekomu s podobnimi problemi? Verjetno podobno kot vi, da naj gre na svoje in si ne pusti, da bi ga nekdo lahko tako prizadel…

Kakšni očitki pa so to “si taka kot mami” ? Kakšna pa naj bi bila ?

Da manipulira s tvojo vestjo, misliš na to, da hoče v tebi prebuditi občutek dolžnosti ?
Da si mu dolžna pomagati….A ni mogoče tvoj oče razvajen ? Si imela kdaj tak občutek….? Da mora biti po njegovem in mu ni mar za druge…..

Robi.

Kadarkoli mu kaj na meni ne ustreza dobim pod nos to, da sem kot mami (v negativnem smislu). Seveda mora biti vse po njegovem, v vsem mu je treba ustreči, ko si on zamisli moram biti na razpolago in ne more razumeti, da imam svoje življenje, pravico do svojega prostega časa in da ne bom 24/7 na razpolago njemu in njegovim potrebam. Ravno včeraj sem od sestrične izvedela, da imamo nekakšno družinsko srečanje vseh sorodnikov, ki se še ne poznamo (poudarek na mlajši generaciji). Jaz sem za to srečanje izvedela šele včeraj in tudi ne bi, če me ne bi vprašala, če pridem. V čem je problem? Da bi mi za to srečanje povedal zadnji moment, iz rok bi mogla spustit vse reči, pozabit na svoje načrte in se družiti s sorodniki. Vse lepo in prav, ampak meni se zdi to posiljevanje brez potrebe. Če bi se hoteli spoznati bi že stopili v kontakt? Ampak oče se tako ne obnaša do vseh. Na splošno rad ustreže drugim predvsem svoji sestri in prej mami ter vsem ostalim hijenam, ki ga veselo izkoriščajo. On pa se med njimi počuti kot najhujši frajer. No jaz npr. dobim čestitko od tete (njegove sestre) za rojstni dan po sms-u in se nazaj zahvalim prav tako po sms-u. Iz tega je naredil cirkus kakšna sem, da bi lahko vsaj poklicala…potem sledi “če se ti pa to ne zdi vredno”…. (potem sem pa kar za odstrel). S takimi neumnostmi me maltretira. Naslednji primer, ko sem njegovemu bratrancu pomagala pri pisanju dopisov. Nikoli nisem od njega prejela niti enkrat besede “hvala” pa to mojemu očetu ni predstavljalo česa hujšega, kot bi bilo v obratnem primeru. V zahvalo za vse sem čez nekaj časa dobila drsalke….MOŠKE drsalke…št. 43… in spet sem mogla padit v nezavest in se zahvaljevat… to so samo manjši primerčki, ki so stopnjevali vse to do česar je prišlo v moji glavi. Tako da za druge mu je še preveč mar, za tiste, ki ga imamo pa resnično radi (ker konec koncev je moj oče in kljub navalom jeze, besa in sovraštva bi ga morala nekje v podzavesti imeti rada) pa nam tega ne pokaže na pravi način. To izvira še iz mojega otroštva. Sem razmišljala, če sem kdaj doživela, da bi mi nekdo od bližnjih preprosto rekel: rad te imam…pa tega nisem doživela…nikoli, niti od drugih bližnjih. Saj občutka, da bi trpela kakšno čustveno pomanjkanje nisem nikoli imela. Vem samo, kako težko sem izustila to besedo, ko sem jo namenila fantu. Sedaj pa si to poveva vsak dan. 🙂

Pozdravljena Ne_znanka!

Žal mi je, da se počutiš kakor si opisala. Tvojo zgodbo sem prebrala in moram reči, da se lahko vživim v situacijo, ki si jo opisala. Stanje kakršno je, predvsem odnos tvojega očeta do tebe in tudi do drugih, te spravlja v čustva jeze in sovraštva. Vse to je, glede na dogajanje, ki si ga opisala, razumljivo. Zmotil me je stavek na koncu tvojega pisanja, da bi namreč morala očeta imeti rada nekje v svoji podzavesti, ker pač je tvoj oče. To je sicer pogosto mnenje in družbena morala nekako narekuje to- ali pa četrta božja zapoved, za katero psihoanalitičarka Alice Miller pravi, da je povzročila že veliko gorja. S tem, da je treba starše brezpogojno ljubiti in jim odpustiti, se namreč ne strinjam. Menim, da to ni potrebno, v kolikor nam naše telo zaradi takšnih ali drugačnih zlorab tega ne dovoli. Odpuščanje “na silo” pač ni tisto kar bi nas kakorkoli osvobodilo teže preteklosti.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Spremeniti pa niti nimamo moč nikogar okoli sebe. Tukaj imamo na izbiro bodisi, da situacijo sprejmemo kakršna je in zaživimo po svoji volji brez oziranja na pričakovanja drugih ali pa, da se iz takšnega okolja umaknemo. Glede na to, da ste že odrasla ženska, imate možnost, da izbirate. Kot otroci smo bili žrtve okoliščin in se niti nismo imeli možnosti umakniti od svojih staršev. Kot odrasli pa to izbiro že imamo v večji meri. Poleg tega si lahko poiščemo strokovno pomoč v obliki psihoterapije in pomoč raznih podpornih skupin.

Vsekakor vam priporočam, da si poiščete zase primerno obliko pomoči strokovnjaka, ki vam bo nudil varno izražanje čustev, zamer in sproščanje jeze. Le- ta se je namreč nabrala v vas in kliče po sprostitvi. Pomagal vam bo tudi lahko pri osebni rasti in postavljanju zase brez občutkov krivde in občutkov dolžnosti da delate po željah drugih.

V kolkor boste potrebovali še kakšen odgovor in pomoč nas prosim kontaktirajte. Veselim se tudi, da napišete kako bo vaša pot napredovala.

Rad bi povedal, da to ni mnenje, za katerega imamo svobodno izbiro.
Nismo si sami izbrali tega kdo smo in kako bomo čutili.
Šele ko se zgradijo v nas temelji naše osebnosti, lahko le-te nadgrajujemo. Ne moremo pa tega zanikati. Kot praviš, preteklosti ne moremo spremeniti in to je to…Ne moremo izbrisati tega kdo smo in s kom smo bili v odnosu. Saj je ravno ta odnos zgradil nas same.

Zato se s to psihoanalitičarko ne morem strinjati, saj ne moremo izbirati koga bomo imeli radi in koga ne…Ne moremo nekoga na ukaz imeti radi ali nekoga ne imeti radi, če to v sebi čutimo. Občutkov ne moremo zanikati in povedati, da jih ni.

Radi imamo tistega ali tisto, v čemer prepoznamo del sebe…Nekoga, ki v nas prebudi prijetne občutke.
Verjamem, da v tem primeru oče ni povezan le s slabimi občutki, ampak, da v sami osebi prebudi tudi prijetne spomine in občutke…Saj sta oče in hči in imata marsikaj skupnega, ne glede na to, če se tega zavedata ali pa ne.
Zato avtorico razumem, ko piše, da ji je žal, da bo oče ostal sam. Saj čuti povezanost, a zaradi prevladujočih in nerazčiščenih zadev, odnos ne more zaživeti na prijeten način.

Če bi lahko izbirali kako bomo čutili, potem ne bi bilo nobenih travm in bolečin….Saj si vsi želimo čutiti prijetne občutke.

Dejstvo je to, da ima tvoj oče ravno tako občutek, da ga nihče ne mara. Če mu beseda “rad te imam” nikoli ni šla z jezika, potem to pomeni, da je tudi sam nikoli ni slišal. Vem, da to od njega pričakuješ, pa čeprav veš, da tega ne boš dobila. Od njega pričakuješ, da bo nekdo drug, kot pa v resnici je.
Ne more ti dati nečesa, česar sam nima.
Sprejmi ga takšnega, kot je…Kolikor pač lahko…..
In ker imata oba takšne občutke, seveda pride do izraza jeza.
Jeza je odsev tega, da ni tako kot pričakujemo. Ker ni po naše….In pričakujemo prijetne občutke, a ta drugi nas znova in znova zavrne ali pa se obnaša tako, da čutimo zavračanje.
Tako s svojimi dejanji znova in znova potrjujemo in v sebi prebujamo občutek, da nas drugi ne mara.
To je način samospoznavanja. To si ti…To je v tebi….

Robi.

Pozdravljen it!

Rada bi se zahvalila za tvoje sporočilo in mnenje. Tvoja sporočila so vedno dragocena in imajo neko težo in pomen. Razumem, da se ne strinjaš z mano glede pogledov na čustva do staršev, pa vseeno ne bo odveč, če moj odgovor še enkrat prebereš. Namreč- pišem ravno o tem, da se ne moreš prisiliti kaj čutiš in če ne čutiš ljubezni in naklonjenosti je pač ne. In če čutiš jezo, jo čutiš, nič je ne pomaga zanikati. Torej govorimo o tem, da ima človek pravico do vseh svojih čustev, in da naklonjenosti do staršev pač ne moreš čutiti na silo- ker je to družbeno bolj sprejemljivo kot kaj drugega- lahko samo je ali pa je ni.
Govoriva torej o isti stvari. Namreč, neznanka je zapisala, da bi MORALA imeti očeta rada nekje v svoji podzavesti, ker pač je njen oče. In jaz sem napisala, da ji tega ni treba. Ima pravico biti jezna, ima pravico do vseh svojih čustev in priporočam, da jih na varen način in v varnem okolju izrazi. Seveda ga ima vso pravico imeti rada v kolikor je to njeno pristno čustvo, ki res izvira iz nje ne pa iz neke družbene morale. Pravzaprav se zdi tako preprosto-telo nam samo pove kaj sprejema in česa ne, v kolikor imamo stik z njim. Tukaj je tisto s čemer se strinjam z Alice Miller- namreč ni nam treba imeti rad starša samo zato, ker nas je spočel in zato ker družbena morala tako narekuje. Nihče pa nam ne prepoveduje, da imamo radi starše. Telo ima svojo resnico in pove komu smo v resnici naklonjeni in čemur se pravzaprav upira in se poskušamo “razumsko” prepričati, da bi bilo nekaj prav čutiti, v resnici pa tega ne čutimo. To je potem nasilje nad sabo. To bi bilo na kratko o tem kako sem jaz razumela Alice Miller in v čemer se me je dotaknila. Vsekakor pa svojega mnenja ne bi oklicala za splošno veljavno resnico in je zelo dobrodošlo, da delite svoje izkušnje o tovrstnih odnosih in svoje načine reševanja problemov in zapletov s starši. Vaše izkušnje so namreč bolj dragocene kot razne teorije in znanja iz knjig!
It, upam, da sem uspela pojasniti kaj sem mislila in hvala za tvoje mnenje še enkrat!

Lep pozdrav, Bernarda

Glede pogledov na čustva se strinjam s tabo, saj govoriva o isti stvari…Kot si napisala.

Ne strinjam se le z Alice Miller, ko pravi, da je to “mnenje”, da bi morali imeti radi starše, ne glede na to, kakšni so.
Beseda MORALA, kot jo opisuje neznan_ka, ne izhaja iz moralnih pravil, ampak iz njene notranje potrebe. In ne le iz njene, ampak iz večine nas.
To je tisto, v čemer se ne strinjam z njo. Z ostalim pa se strinjam.

Če bi imeli ljudje glede tega izbiro, ne bi imeli takšnih problemov.
Ogromno je primerov, ko ima nekdo nekoga rad, pa čeprav ob njem trpi ali celo prenaša nasilje….

Primer, kot ga opisuje neznan_ka, dobro razumem, saj imam podobne izkušnje. In vem kako čuti in zakaj se ji to dogaja.
In vem, da občutek, da bi očeta morala imeti rada, ni njena zavestna želja ali neko družbeno mnenje, ampak občutek, ki izhaja iz nezavednega dela.
Zato se tudi trudi imeti dober odnos z njim, saj ne more utišati tega občutka in zanikati kdo je.

To je res.
Imamo pa ljudje veliko manjši vpliv na to, kaj bomo čutili, kot pa menimo.
Menim, da so razna moralna pravila le sredstvo, ki jih uporabimo, če je sam vzrok in s tem težnja že v nas.
Zato nekdo opazi takšna moralna pravila, nekdo drug pa drugačna….Torej vidimo in opazimo le tisto, kar rabimo, da realiziramo svoj notranji svet.

Ja. Razumem kaj misliš. V bistvu res govoriva o isti stvari.
Sem pa tudi sam vesel, če nekdo komentira moje mnenje in mi s tem odpre drugačen pogled na samo zadevo.

Robi.

Pozdravljen it!

Ja, različnost in drugačnost bogati nas in naša življenja. Tudi meni je zelo dragoceno kadar deliš svoje mnenje z nami, sploh so dragocene osebne izkušnje,

lep sončen dan želim 🙂

Neznan_ka, videti je, da se boriš s hudimi občutki krivde. Ker tako čutiš, ker ti ni všeč ta lažni svet napihnjen z materializmom, občutki lažne sreče…
Zaradi tega res ne rabiš imet[/b] občutkov krivde. Tako čutiš, in prav je, da si povedala… Prav je, da si povedala. To se mora končat, in enkrat se bo končalo. To moraš dati ven iz sebe, povegati na glas, in s strokovno pomočjo se ponavadi to pospravi v “pravi predal”. Saj se bodo ljudje še našli, ki bodo hoteli stopiti prav na to rano, ampak vedela boš takoj, kam pes taco moli, in boš svoje občutke znala sama pomiriti. Pot je dolga, ampak spremembe se delajo korak za korakom. In mislim, da si na pravi poti. Te vzorce, ki jih sedaj občutiš, in si jih dobila od očeta, je treba prekiniti. Drugače se bodo prenesli na tvoje otroke preko tebe. Mislim, da je to dovolj velika motivacija za spremembo v življenju. Za svoje otroke naredi črto, in pojdi po novi poti. Kar ne mislim, da je treba prekiniti vse stike z družino, ampak samo postaviti meje.

Ne glede na tvojo zgodbo, mladi in stari ne grejo skupaj v eno stanovanje. Nikoli. Čas je, da se osamosvojijo. Vsem nam je bilo malo hudo, ko smo zapuščali starše, ampak potem vidiš, da se v resnici ne spremeni veliko. Ostane bolj ali manj enako. In bolj znamo ceniti trenutke, ko smo skupaj.

Otroci v vrtcu zjutraj, ko se poslavljajo od staršev, znajo zelo glasno zahtevati svoje pravice, oziroma vsi navzoči vedo, kakšna “krivica” se jim godi, ko se morajo it v vrtec igrat s prijatelji, papat malico in kosilo, vmes kaj narisat ali zapeti pesmico ali pa it na sprehod. To vsi slišimo, kakšna huda krivica se jim godi.

Veliko hujšo bolečino se pa sliši od otrok, ki tiho ječijo. Tako tiho, da jih skoraj ni slišat, bolečina pa doni po vsem prostoru. In veliko večje je presenečenje, kako so odgovorni ljudje pripravljeni pomagati otrokom v stiski.

Otrokom moramo stopiti nasproti s pomočjo, tebi pa lahko samo svetujemo, da so ljudje, ki ti bodo znali in želeli pomagati. Samo sama jih moraš poiskati.

Zakaj to pišem? Zato, ker imajo tudi otroci hude bolečine, in rabijo nas odrasle, da vidimo, (ker sami ne bodo znali povedati) njihovo tiho bolečino, in obvestimo vzojiteljice, ravnateljico…Ker tudi oni (oziroma predvsem starši) rabijo pogovor, nasvete…
…In zato, ker obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati.

Pozdravljena Niika!

Hvala za tvoje pismo. Kot sem napisala že zgoraj, so vaša mnenja in izkušnje zelo dragocene.

Glede bolečin, ki jih trpijo nekateri otroci, pa se zelo strinjam, da je treba ukrepati v primeru, da vemo, da je otrok žrtev zlorabe, ne smemo si zatiskati oči in gledati proč. To je tudi naša lastna bolečina in res smo mi tisti, ki moramo ukrepati.

Lep pozdrav,

Bernarda

Me veseli, da je stekla debata, ker mi pomaga razumeti stvari, ki se dogajajo. Seveda bom ostala na forumu in poročala o svoji zgodbi. Moj naslednji korak je zaslužen dopust čez 14 dni, da si napolnim baterije, potem pa v aktivno iskanje svojega prostora. Glede strokovne pomoči bi pa vprašala, če priporočate koga dotičnega? Kakšen dober psihoterapevt v Ljubljani? Najlepša hvala zaenkrat, ker sem ta teden resnično malo bolj pomirjena. Že za to, ker komaj čakam na vaše odgovore 🙂 Pogovor (pa čeprav preko spleta) resnično pomaga.

Pozdravljena neznan_ka!

Tudi mene veseli, da se je razvila zanimiva debata in da ti to lahko pomaga videti stvari še iz drugih plati. Tema, ki si jo odprla je zanimiva in se zdi, da bo ostala večno zanimiva. Odnosi s starši so namreč nekaj čemur se ne moremo izogniti.

Glede strokovne pomoči, sem dobila tole Bogdanovo priporočilo, ki ga kopiram:”
Osebno predlagam:
– Romana Korenjaka: Železniški zdravstveni dom, Ljubljana, Celovška c. 4, naročanje: 01 / 291 24 24; v ponedeljek, torek, četrtek in petek, 10 minut do vsake polne ure v delovnem času
– Branka Franzla: SPECIALISTIČNA AMBULANTA ZA KLINIČNO PSIHOLOGIJO, PALMEJEVA ULICA 14, 1000 LJUBLJANA, Tel: 041 683845
– Ano Marijo Žuntar Nagy: CESTA CIRILA KOSMAČA 53A, 1211 LJUBLJANA ŠMARTNO, Tel: 01 5116010
LP, Bogdan”

Bogdan hvala za pomoč,
Neznan_ka- se priporočamo za nadaljna “poročanja” o tem kako ti bo šlo, vsekakor pa držim pesti za zadovoljno prihodnost,

lep pozdrav,

Bernarda