Spoštovani,
ne vem, pravzaprav, kje začeti, in tudi ne, kaj si od tega pisanja obetam. Mogoče je le čas, da si malo olajšam dušo.
Počasi se bližam 40. letu in odkar pomnim, sem več ali manj depresivna. Nekako v intervalih se skozi vse moje življenje menjavajo obdobja, ko se mi zdi, da vse le ni tako slabo, da sama nisem tako zelo slaba in da sem vredna življenja, sreče, zadovoljstva. A slej ko prej se vedno povrne občutek, da temu ni tako; počutim se popolnoma ničvredno, odveč. Vse se mi zdi brez smisla, nobena stvar pod soncem me ne veseli in že najmanjši dnevni opravki mi povzročajo pravo muko. In potem imam slabo vest še zato in grmada negativnih občutkov se samo veča, dokler tako ne potonem podnjo, da dobesedno (fizično) zbolim. Razočarana sem nad sabo, ker kljub vsem objektivnim danostim za srečo/zadovoljstvo le-te enostavno ne čutim. Imam družino (mož in 2 otroka) in imam jih srčno rada in obenem me včasih tako utrujajo in so mi tako odveč, da bi se skrila pred njimi in predvsem pred sabo zaradi svojih občutkov. Vidim več stvari, ki bi se jih morala lotiti, a mi zmanjka volje že pred začetkom. Počutim se profesionalno neuspešno (pri čemer je najbolj ironično, da me ljudje vidijo kot uspešno, pozitivno, samozavestno), osebnostno propadlo in čustveno izpraznjeno. To je mogoče beseda, ki še najbolj odraža moje počutje – izpraznjenost. Kot bi bila prepolna neke teme, žalosti, obupa, ki jih ne morem premagati, preseči, prerasti.
Vem, da veliko mojih občutkov izvira iz primarne družine, kjer se nikoli ni govorilo o občutkih oz. jih je bilo potrebno skirvati in kjer se problemi nikoli niso reševali. Sploh je bila ta moja družina čudna zmes latentenga nasilja, psihičnih in čustvenih zlorab in vseh vrst pomanjkanja. Zelo me je prizadel nefunkcionalen odnos med starši, vedno prisotne tednoba, napetost, hlad in verbalno nasilje. Potem je njaprej zbolel in hitro umrl oče, kmalu za njim je hudo zbolela mama (s katero sva si bili zelo blizu), ki je tudi počasi umirala dobri 2 leti. To me je dodatno čustveno (pa tudi časovno in fizično, saj je bila nepokretna) izčrpalo. V času njene bolezni sem obiskovala psihoterapevta, kar mi je koristilo in sem se boljše počutila. Zaradi financ si ga zdaj ne morem privoščiti. Nekaj časa sem bila tudi na antidepresivih, a so imeli premočne stranske učinke (slabost, potenje, glavoboli, nespečnost) in sem jih odložila.
Po začetni odprtosti, ko sem možu upala in lahko povedala, kaj me muči, sem zdaj tudi pred njim nekako distancirana, odmaknjena, ne znam mu več povedati, kaj čutim, obenem se mi zdi, da mu sploh nimam kaj povedati, ker ne gre za konkretni problem, ampak stanje v moji duši in bi se počutil nemočnega (mogoče celo krivega), ker ne more ničesar “popraviti”.
Tako se z naporom in mukoma vlačim skozi dneve, se pretvarjam, da je vse v redu, da sem pristno vedra, v resnici pa me pokonci držita le otroka in bi brez njiju že zdavnaj naredila samomor (kar sem v času pred možem 2-krat poskušala). Sprašujem se, če je mogoče moja “usoda”, da sem pač kronično nesrečna. Mogoče je z mano kaj čisto fizično, mehansko narobe, da ne znam/zmorem biti zadovoljna in premagati svojih negativnih občutkov.
Sprašujem se, če je splo možno biti zares srečen/zadovoljen ali se večina ljudi le pretvarja ali pa “znajo” vsi bolj kvaliteno živeti in samo meni ne uspeva najti notranja zapolnitve.
Hvala za branje.

Pozdravljeni,

se vam zahvaljujem za sporočilo. Moja prva misel ob branju je bila, da vam ni treba biti sami v teh občutjih. Ali se lahko komu zaupate? Morda vam bo potem lažje. Kot že ugotavljate, veliko vaših občutkov izvira iz primarne družine in verjetno imajo te težke izkušnje vpliv na vaše počutje. Razreševanje morebitnih konfliktov ali travm iz preteklosti je tudi del ključa za boljše počutje v tem trenutku.

Pri antidepresivih ste imeli preveč moteče stranske učinke. V tem primeru vam lahko zdravnik predpiše druge. Morda boste te bolje prenašali. Za to se obrnite na svojega osebnega zdravnika ali specialista psihiatra. Glede na vaše počutje bi bilo smiselno, da si poiščete pomoč tudi pri psihoterapevtu. Navsezadnje vam je takrat pomagalo do boljšega počutja. Večina samoplačniških psihoterapevtov nas sprejema paciente tudi po znižani ceni – glede na finančne zmožnosti. Na ta način skušamo omogočiti psihoterapijo vsakemu in ne zgolj tistim, ki si lahko privoščijo takšen izdatek. Priporočam vam, da se obrnete na globinsko vrsto psihoterapije (npr. psihoanaliza).

Verjamem, da vam je zelo težko, hkrati pa slišim, da zmorete prenašati tudi težke trenutke. Navsezadnje tem ne more uiti noben od nas – so del življenja. Ko stiska postane prehuda in dolgotrajna pa je smiselno, da si poiščemo pomoč in se ne prepustimo nesmiselnem trpljenju. Upam, da boste kmalu bolje.

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, sem vam na voljo.

S prijaznimi pozdravi,