POzdravljene(i)!

Še eno nadaljevanje sledi in sicer;

BREZUPNO UPANJE

Po dveh mesecih psihoterapije je Sandy nekoliko napredovala, še vedno pa se je oklepala mita o popolnih starših. Dokler ga ne bo razbila, se bo še naprej obtoževala za vso nesrečo v svojem življenju. Avtorica jo je prosila, naj povabi starše na skupno terapevtsko uro. Upala je, da bodo morda priznali svojo odgovornost, ko bodo doumeli, kako usodno je njihovo vedenje vplivalo na Sandyino življenje. S tem bi ji pomagali, da bi lahko začela popravljati negativno samopodobo.

Komaj se je predstavila, že je njen oče izbruhnil;

Gospa doktor, vi ne veste, kako težaven otrok je bila Sandy. Norela je za fanti in jih zapeljevala. Vse njene težave so posledice tistega prekletega splava.

Avtorica je videla, kako so Sandy privrele solze v oči. Sploh pa vas nisem povabila zato, da bi naštevali njene » zločine«. Če ste prišli samo zaradi tega, ne bomo ničesar rešili.

Ni delovalo. Vso terapevtsko uro sta Sandyin oče in mama, kljub opozorilom, izmenično napadala hčer. Ura se je neskončno vlekla. Takoj ko so starši odšli, jih je začela Sandy opravičevati:

Vem, da se danes nista najbolje odrezala, vendar upam, da sta vam všeč. V resnici sta dobra človeka, bila sta samo malo živčna. Morda ju ne bi smela prositi, naj prideta … Verjetno ju je to vznemirilo. Na take reči nista navajena. Toda zares me imata rada … videli boste, samo dajte jima nekaj časa.
Tudi naslednje terapevtske ure s Sandyinimi starši so jasno pokazale, da odklanjata vse, kar bi spremenilo njuno oceno hčerinih težav.
Nihče od njiju ni bil pripravljen sprejeti nikakršne odgovornosti. Sandy pa ju je še naprej oboževala.

» samo pomagati so mi hoteli«

Pri številnih odraslih otrocih strupenih staršev je zanikanje preprost, nezaveden proces, s katerim iz zavesti izrinjajo določene dogodke ali čustva in se pretvarjajo, da jih nikoli ni bilo. Drugi uporabljajo, tako kot Sandy, bolj pretanjen pristop; razumsko utemeljevanje. Kadar razumsko utemeljujemo neko dejanje, poskušamo najti »dobre razloge«, s katerimi zmanjšamo pomen tistega, kar je boleče ali neprijetno.
Avtorica navaja nekaj značilnih primerov razumskega utemeljevanja :

– oče je kričal name samo zato, ker ga je mati jezila
– mama je pila samo zato, ker je bila osamljena. Več časa bi moral preživeti
z njo

– oče me je pretepal samo zato, da bi me navadil na red. Ni me hotel prizadeti
– mama se mi ni posvečala zato, ker je bila tako nesrečna
– očeta zaradi njegovega nadlegovanja ne morem obtoževati. Mama ni hotela spati
– z njim, moški pa potrebujejo spolnost

vse navedene razumske razlage imajo nekaj skupnega ; služijo temu, da bi nespremenljivo spremenile v sprejemljivo. Samo na prvi pogled je videti, da delujejo, a del vas vedno pozna resnico.

» to je storil samo zato, ker … »

Primer Louise;

Louise, majhna rdečelaska sredi štiridesetih, se je ločila od tretjega moža. Na terapijo je prišla zaradi pritiska odrasle hčere, ki ji je zagrozila, da bo pretrgala stike z njo, če ne bo glede svoje neobvladane sovražnosti česa ukrenila.

Ko jo je avtorica spoznala, so ji njene trdno stisnjene ustnice in skrajno toga drža povedale vse. V sebi je zadrževala vulkan jeze.Vprašala jo je o ločitvi in povedala ji je, da so jo moški vedno zapuščali. Tretji mož je bil samo zadnji primer:

Sem ena tistih žensk, ki vedno izbere napačnega moškega. Vsaka zveza je na začetku sijajna, vendar vem, da ne more trajati.

Avtorica je pozorno poslušala njeno razlago, da so vsi moški barabe. Potem je začela moške v svojem življenju primerjati s svojim očetom.

Zakaj ne najdem nekoga, ki bi bil podoben očetu? Videti je bil kot filmski zvezdnik, vsi so ga oboževali. Mislim, da je bil obdarjen s tem, da je privlačil ljudi. Mati je bila veliko bolna in takrat sem hodila ven z očetom … samo midva. To so bili najlepši dnevi mojega življenja. Z drugimi moškimi je čisto druga pesem.

Avtorica jo je vprašala, če oče še živi. Pri odgovoru je postala Louise vidno napeta ;

Ne vem je odgovorila. Nekega dne je izginil. Mislim, da sem imela približno deset let. Z mojo materjo res ni bilo lahko živeti, zato se je nekega dne odpeljal. Brez sporočila ali telefonskega klica. Oh, kako sem ga pogrešala! Celo leto sem bila vsak večer prepričana, da slišim prihajati njegov avto … za to, kar je storil, ga ne morem obsojati. V njem je bilo toliko življenja. Kdo bi hotel biti priklenjen k bolni ženi in otroku!

Louise je vse življenje čakala na vrnitev svojega oboževanega očeta. Ker ni mogla sprejeti dejstva, kako brezobziren in neodgovoren je bil v resnici, je ohranjala njegovo popolnost s tem, da je iskala opravičljive razloge za njegovo ravnanje, čeprav jo je neizrekljivo prizadelo.

Razumsko opravičevanje ji je tudi omogočalo zanikati jezo, ki jo je čutila do očeta, ker jo je zapustil. Tej jezi, je žal, dajala duška v odnosih z drugimi moškimi. Vsakič, ko se je začela s kom sestajati, so stvari sprva gladko tekle, dokler ga ni bolje spoznala. Ko sta se zbližala, ni mogla več obvladovati strahu, da jo bo zapustil. Strah se je vedno spremenil v sovražnost. V dejstvu, da so jo vsi moški zapuščali iz enakih razlogov, ni videla vzorca ; čim bolj sta se z moškim zbližala, tem bolj sovražna je postala. Vztrajno je trdila, da je njena sovražnost do moških upravičena, ker jo vedno zapustijo.

BODITE JEZNI NA PRAVEGA ČLOVEKA

Ko je bila avtorica na podiplomskem študiju, je bila v enem od psiholoških učbenikov vrsta sličic, ki so ponazarjale, kako ljudje premeščajo čustva – zlasti jezo. Prva slika je prikazovala moškega, ki ga nadira nadrejeni. Očitno za prizadetega ni bilo varno, da bi šefa nadrl nazaj, zato je na naslednji sliki videti, kako je prenesel svojo jezo in se po prihodu s službe znesel nad ženo. Tretja slika je prikazovala ženo, ki kriči na otroke. Otroci se znesejo nad psom in pes ugrizne mačko. Pri nizu sličic je avtorico prevzelo to, da kljub navidezni preprostosti presenetljivo točno prikazujejo, kako močna negativna čustva prenašamo z osebe, ki so ji namenjena, na lažjo tarčo.

Louisino mnenje o moških je dober primer ;«nezanesljive barabe so … vsi. Ne moreš jim zaupati. Vedno se obrnejo proti tebi. Slabo mi je od njihovega izkoriščanja.«

Louise je zapustil lastni oče. Če bi priznala to dejstvo, bi se morala odreči svojim priljubljenim fantazijam in sliki popolnega očeta. Morala bi ga pustiti, da gre. Nemsto tega je jezo in nezaupanje, ki sta bila namenjena očetu, prenesla na druge moške.

Ne da bi se tega zavedala, je vztrajno izbirala moške, ki so jo razočarali in razjezili. Dokler je svojo jezo lahko sproščala nad drugimi moškimi, se ji ni bilo treba jeziti na lastnega očeta.

Sandy, ki smo jo srečali na začetku poglavja, je jezo na starše in razočaranje zaradi njihovega ravnanja ob njeni nosečnosti in splavu prenesla na moža. Jeze na starše si ni mogla privoščiti – preveč bi ogrožala njeno predstavo o njihovi popolnosti.

SAMO NAJBOLJŠE O MRTVIH

S smrtjo nikakor ni konec idealiziranja strupenih staršev, po njej se utegne dejansko celo povečati.
Težko je priznati škodo, ki so jo povzročili živi starši. Še veliko težje pa jih obtožiti, ko so mrtvi. Mrtvih se ne spodobi kritizirati, saj je to podobno brcanju človeka, ki je že na tleh. Posledica tega močnega tabuja je, da smrt podeli svetniški sij celo najslabšim staršem, ki so hudo zlorabljali svoje otroke. Idealiziranje mrtvih staršev poteka skoraj nezavedno.
Medtem ko mrtve strupene starše ščiti svetost groba, se živi otroci, žal, ne morejo znebiti čustvenih posledic. »O mrtvih samo najboljše« je sicer lep rek, ki pa pogosto ovira stvarno razreševanje nasprotij z mrtvimi starši.

» vedno boš moja mala zguba«
Valerie, vitko in nežno glasbenico v poznih tridesetih, je k avtorici napotila njuna skupna prijateljica. Skrbelo jo je, da bi zaradi pomanjkanja samozavesti opustila pevsko kariero. Valerie je v prvih petnajstih minutah terapevtske ure priznala, da je njena pevska kariera obtičala na mrtvi točki.

Začela je pripovedovati ….

Že več kot eno leto ne pojem nikjer – niti v kavarni. Da lahko plačujem najemnino, delam kot tajnica. Ne vem, mogoče so moje sanje o petju neuresničljive. Pred nekaj dnevi sem večerjala pri starših. Ko je pogovor nanesel na moje težave, je oče rekel : »nič ne skrbi, vedno boš moja mala zguba«. Prepričana sem, da se ne zaveda, kako me to prizadene in razburi.

Avtorica ji je rekla, da bi bil v podobnih okoliščinah vsakdo prizadet. Oče je bil do nje krut in žaljiv. Odvrnila je :

Mislim, da to ni nič novega. To je zgodba mojega življenja. Vsega sem bila kriva jaz. Če je imel oče težave z mamo, je bila to moja krivda. Oče se je ponavljal kot stara pokvarjena plošča. Pa vendarle je žarel od ponosa in se bahal z mano pred prijatelji, kadar sem ga s čim razveselila. Čudovito je bilo, kadar me je pohvalil! A počutila sem se kot lutka, s katero lahko ravnajo, kakor jih je volja.

Naslednje tedne sta avtorica in Valerie trdo delali. Začenjala se je zavedati, kako veliki sta njena žalost in jeza na očeta. Potem je oče umrl zaradi kapi. Njegova smrt je bila nepričakovana, šokantna, nenadna. Na tako smrt ni nihče pripravljen. Valerie so zaradi jeze na očeta, ki jo je izražala na terapiji, preplavili občutki krivde.

Sedela sem v cerkvi, ko so mu peli hvalo, in poslušala čustvene izlive o tem, kako čudovit je bil vse življenje. Počutila sem se bedasto, ker sem ga poskušala obtožiti za svoje težave. Želela sem si, da bi se mu lahko oddolžila za bolečine, ki sem mu jih prizadejala. Kar naprej razmišljam, kako rada sem ga imela in kako zoprna sem bila vedno do njega. Ne želim več govoriti o slabih stvareh …. Zdaj ni nič več pomembno.

Žalovanje je Valerie za nekaj časa iztirilo. Vendar je končno spoznala, da očetova smrt ne more spremeniti dejstev o tem, kakšen je bil do nje v otroštvu in odraslosti.

Zdaj je Valerie na psihoterapiji že skoraj šest mesecev. Avtorico veseli, da se ji samozavest postopno dviguje. Še vedno se bori, da bi spravila v zagon svojo pevsko kariero, a zdaj ji prizadevnosti ne manjka.

ODSTRANITE JIH S PIEDESTALA

Starši – bogovi postavljajo pravila, sodijo in zadajajo bolečine. Z idealiziranjem svojih staršev, živih ali mrtvih, sprejemate tudi življenje, ki ustreza njihovim pogledom. Boleča čustva sprejmete kot samoumevni del svojega življenja. Mogoče se celo razumsko prepričujete, da vam koristijo. Zdaj je čas, da s tem prenehate.
Ko boste svoje strupene starše postavili na zemljo in zbrali pogum, da jih boste videli take, kot v resnici so, se bo razmerje moči v odnosih z njimi izenačilo.

Spoštovana Maja,

cenim vaš pogum in trud, da ste se lotili enega velikih, trdoživih mitov.
‘Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na Zemlji.’ ‘Mama je ena sama.’ Zlata cankarjanska mati, ki živi od drobtinic, da bi le otroci zvečer siti zaspali … itd.

Starše se kuje v zvezde in že misel na njihovo nepopolnost je greh. Kdor je živel ( ali še živi ) pri dobrih starših, vaša razmišljanja morda težko sprejema. Tisti, ki smo otroštvo in mladost zapravili v zadušljivih, bridkih domovih strupenih staršev, pa vam moramo dati prav. In prav je, da se o tem spregovori.

Sama sem prerasla in odžalovala svojo mladost, ušla pri 18. od doma, pretrgala vezi,ustvarila s partnerjem zdravo družino in se potrdila v svojem poklicu. Toda pri 50. letih me je preteklost spet dohitela. Oče je neozdravljivo bolan, mati pa kot vedno osredotočena nase panično išče najugodnejšo rešitev zase. PO letih ne-stikov zahteva, izsiljuje, da pridem negovat očeta, skrbet zanjo, po očetovi neizbežni smrti pa naj bi jo vzela v našo hišo. Sem hči edinka. Naj povem le to, da s svojimi vnuki in mojim možem ni nikoli prej želela stikov.

Spet prihaja za mano, stoglava hidra ( oprostite, ne morem povedati drugače ). Sprašujem se, ali svojim staršem v resnici sploh lahko kdaj pobegneš. Jaz sem očitno bežala zaman. Pri vsem, kar se je dogajalo in se dogaja zdaj, pa me, paradoksalno, grize slaba vest. Ne razumem se več.

Ne iščem ‘instant’ rešitve, ker je ni. Bila pa bi hvaležna za kako mnenje ali debato.

Pozdravljena,nehvaležnica!

Hvala za mnenje o mojem trudu.Mislila sem že,da se mojih postov ne bere.Nekaj dni nazaj sem se spraševala sama pri sebi, če se to sploh “izplača” ali je “škoda mojega truda”.

Vem,da je veliko takih bralcev,ki ima”idealne starše” in tudi veliko je takih,ki”nima idealnih staršev”.

Obsojanja,kritike bodo vedno,ker nikoli ne ugodiš vsem bralcem.Samo na tem forumu,je taka tematika, da spolne zlorabe v večini(ne pri vseh,da se ve!)izhajajo iz družine(oče,brat,stric,dedek…).Sama mislim,da je premalo
govora o teh težavah. Ljudje preprosto ne vedo,da se včasih vzorec pokaže pri najbližjih.Hote ali nehote ga”kopirajo oz.dajejo” na svoje otroke.
Podučiti je treba širšo množico ljudi.

Marsikdo si zatiska oči pred resnico,si noče priznati,da je to doživel,
preživel.Lažna utvara ne koristi NIKOMUR.Škodimo le sebi in samo SEBI.
Preteklost nas prej ko slej ulovi,ujame in obdrži oz.drži v svojih rokah, iz katere nimamo izhoda.

Takrat vedno pride trenutek,ko si je potrebno dokončno priznati,da smo del tega krutega spoznanja,ki se mu reče zloraba.Imamo več vrst zlorabe,ni potrebno da je spolna zloraba.Kakršna že je,se nam”usidra”v srce,je del nas samih.

Sedaj pa k primeru;primer razločno kaže,da imate v družini(s starši)zmanipulirane odnose,ki delajo več škode kot koristi.Starši so tisti,ki nikakor ne želijo “spustiti rok”,da niste več majhna punčka,ampak odrasla oseba z družino.Verjetno dajo vedeti(mati,oče),da je vaša dolžnost skrbeti za bolnega očeta.Tisto,kar bi morala sama narediti za svojega partnerja,zopet “prelaga”na vas.Ste se ji kdaj uprli?SE to upate storiti,
ali imate ob tem slabo vest? Kako ste se počutili v vašem življenju,ko ni sprejemala vašega partnerja in otroke?Ste imeli slabo vest,da ji niste preveč “ugodili v življenju”,pa ker ste edinka ” to morate narediti iz dolžnosti do staršev”?Ste vse mirno sprejeli? vem da je veliko vprašanj,
ampak nanje si morate sami odgovoriti.
Svetujem vam,da si preberete knjigo Strupeni starši.Nekaj tem sem pričela tukaj, tko mal za vzpodbudo.

Če pa želite,lahko razvijemo debato.Sama sem zato!

Sprašujete,če kdaj sploh pobegnemo staršem?Mislim da nikoli,vendar je vse to na nas samih.Mi smo odgovorni za svojo srečo,ne starši.MI moramo reči”NE”ali pa “STOP” tega ne želim več,da počnejo z mano.Staršev ne bomo spremenili,sebe pa lahko.Poanta je v tem.

Lahko povej tudi to,da sama sem imela tudi stike-nestike z svojimi starši,
pa sem spoznala,da njim to ustreza,da se hranijo z mojo energijo.Da komaj čakajo,da imajo kako novičko od mene”da lahko glodajo”.Zavestno sem se odločila,da bom s tem prekinila,ker za mojo osebnost,samozavest ni bilo dobro.Komaj sem se spravila”iz hudega”sem bila zopet pahnjena v to.Samo odločiti se je treba,da tega ne želimo v življenju.Da smo dobre osebe,
samozavestne,prijetne za vso okolico, da nas partnerji podpirajo in imamo srečo pri otrocih.Le oni nas grajajo in dotolčejo,kadar le morejo.ZAto da si napolnijo svoj EGO.

Vsi to zmoremo,za svojo srečo in tudi vi lahko zmagate v tem primeru.
Zmagate za sebe in premagate odnos,ki vas omejuje,razočara,straši in jezi.
Glavo pokonci in nasmejte se!Danes je zopet LEP SONČEN DAN.Izkoristite ga
kar se da lepo.

Ureničite svojo skrito željo,ki jo imate.

Oglasite se še kaj!