Pozdravljeni,

na vas se obračam s problemom, ki ne vem ali je nerešljiv ali sem jaz tako zahtevna ali kaj. Torej s fantom vsa čez 30, skupaj preko šest let, on je nekaj let starejši, oba sva diplomirala. Odkar pomnim že je fant brez službe, vmes sicer dobi za pol leta pa za leto, potem mu ne podaljšajo. Vmes se kaj dosti ne trudi, da bi iskal službe. Stanovanjski problam imava rešen, je zelo skromen in obdobja ko nima službe živi s prihranki iz preteklosti. Vozi se z mojim avtom, uporablja moj star gsm, želje po življenju na visoki nogi siscer ima, a nima želja po vsakodnevnem zapravljanju. Hiše (stanovanja) svojega itak ve, da si nikoli ne bo mogel kupiti…Jaz delam, študiram še zraven dodatno, on pa je večino doma, res da kaj naredi, a vmes več ali manj skoz visi na internetu. Ko ga vprašam, če je videl ta in ta oglas za službo, je ves presenečen, in ga vedno prvič vidi. Konec januarja je izgubil službo, jaz sem se prejšnji mesec odkrito z njim pogovorila, da za moje pojme ni važno, kaj dela, samo da dela in da gre zaradi mene pomagat komur koli karkoli, samo ne morem pa sprejeti tega, da bo doma cele dneve brezposeln. Se je zelo strinjal z mano in absolutno me je razumel, da tako mislim in da bo delal, da si bo našel delo. Potem spet nič, spet isto.

Vem, da je težko dobiti službo, vendar me skrbi to, ker je sploh ne išče in je že bilo tako. Potem rata nezadovoljen. Ko jaz kaj večjega dobim od svojih staršev za darilo, je ljubosumen, ko si kaj kupim tudi. Počasi ratuje že malo žleht. Ko jaz nisem imela službe, sem klicarila po telefonu, se jokala sorodnikom, jih rotila, da mi probajo kaj zrihtati, vmes klicarila prijatelje, jih prosila če kaj vejo, kdo kaj rabi, pošiljala prošnje kot nora, imela cel sistem map z oglasi…Še zdaj gledam oglase, pa imam službo. In tudi študiram za to, da bom konkurenčna na trgu.

Sedaj moje vprašanje – mislila sem prenehati vezo z njim če do 1. junija ne bo našel nobenega dela.

Ali mislite, da ravnam pravilno? Sicer je dober fant, razume se s starši, neprepirljiv, skromen…

Prosim za nasvet, kajti ni mi lahko po 35 letu iti na novo. A nekega socialnega primera si tudi ne želim ob sebi.

Ali je imela katera podobne izkušnje?

IceBaby

Težko je za kar koli v življenju kar tako in vnaprej reči, ali je prav ali narobe. Svojega partnerja ste dovolj dobro opisali, čisto dovolj veste o njem. Težko je verjeti, da se bo vsaj poskušal spremeniti, dokler mu boste drugi omogočali, da se mu ni treba. Moški, kot je on, si običajno poiščejo ženske, kot ste vi. Take, ki bodo odgovorne namesto njih in poskrbele zanje. A da ne bo vsega on »kriv«, tudi take ženske, kot se opisujete sami, si poiščejo moškega, za katerega bo treba skrbeti. Čisto nič nepričakovano ni, da bi vi imeli povsem druge težave, če bi se partner kar naenkrat začel obnašati odgovorno in ne bi več rabil vaše pomoči in skrbi. Na čem bi potem slonel vajin odnos, kaj ostane?

Vašemu fantu so starši vzeli vso odgovornost, naučili so ga biti nemočen, nesposoben, neuspešen,… Edino če je bil tak, je dobil vsaj malo pozornosti staršev. Zraven so ga še naučili, da nič ne zna, ne zmore narediti prav. Za njim so vse popravili ali pa kar takoj naredili namesto njega. Namesto učenja odgovornosti, so ga učili neodgovornosti. Da ga v nobeni službi ne obdržijo, ni naključje. Očitno je zelo tak, kot so ga naučili, tudi pri delu. Morda je to vzrok, da ga v nobeni službi ne obdržijo. Kot vedno napišem, fant ni kriv, da je tak, za to so krivi starši. Vendar to njemu in vama čisto nič ne pomaga. Fant je namreč zdaj edini odgovoren, da to spremeni. Nobeden ne bo namesto njega. Vi mu s svojo pretirano skrbjo in popustljivostjo samo »pomagate«, da še naprej vztraja v tem zanj škodljivem in krivičnem položaju. Vendar je to vseeno še vedno samo njegova odgovornost. Dokler se ne bo odločil, da bo to spremenil, ne morete pričakovati kaj dosti. Zato se bi bilo modro malo manj ukvarjati z njim in bolj s sabo. Poskušajte iz svojega odnosa do njega izločiti vse, čemur bi se lahko reklo potuha. Pomoč, naklonjenost, spodbujanje,… – da, potuha – ne!

Če vam že poskušam dati konkreten nasvet, potem bi predlagal, da končno prekinite ta vzorec in se nehajte odločati ZANJ in NAMESTO NJEGA. Naj se on odloči! Sporočite mu, da od 1.junija od njega pričakujete, da bo 50% kril vse vajine stroške, vključno z vašim avtom, gsmom,… Da bo po tem datumu lahko uporabljal samo tisto, za kar bo polovično kril stroške. Njegova »naloga« bo s tem povsem jasna. Vaša pa bo, da se potem tega res držite in poskušate zdržati na svojem delu odgovornosti. Nobeno presenečenje pa ne bo, če bosta oba »padla« na svojih nalogah.

Lepo vas pozdravljam

Kolegica je od podobnega “tipa” odšla po mnogih letih. Pa še razhod ga ni spremenil, danes ga “podpira” druga. Tvoj ne EDINI, je pa najbrž hudo in naporno živeti s takšnim.

Moj rok bi bil krajši 😉

Ice Baby, glede na to, da sta oba dovolj stara in se zadeva že lomi, mu daj to prebrati v celoti. Sama boš po reakciji videla, če je sploh pripravljen kaj vlagati v vajin odnos oziroma si boš nalila čistega vina. Če si na to seveda pripravljena ?!?

Vso srečo, ker kugle na nogi nihče ne potrebuje, je življenje preveč težko samo po sebi.

Moje skromno mnenje 🙂

Nisi zahtevna. Želiš tisto, kar nudiš tudi sama. Vsaj tako naj bi bilo. Dam-daš. Kot si že sama opazila tvojo dobroto izkorišča, tako, da se nikamor ne “premakne” in poleg vsega je še nesramen do tebe.

Začni se ceniti, IceBaby. Položi karte na mizo in to dokončno. Že to, da si opazila kam tečejo zadeve je samo še en korak naprej v pravo smer. Drži se ultimata, ki si ga omenila in ne odstopaj od tega. Vsak ima svoje lekcije, take in drugačne. Namen je, da se iz teh lekcij nekaj naučimo!

Vse dobro, IceBaby!

Spoštovana,
Tudi sama se ukvarjam s podobnim problemom. Mož, ki je visoko izobražen in ki je sprva imel zelo visokoleteče cilje je zadnja leta postal povsem apatičen. Najprej je bil 2 leti brez službe zaradi selitve, nato tri leta delal in predčasno po svoji volji končal. Sedaj pa zopet mineva eno leto, ko ždi doma pred računalnikom. Doma sicer kar pridno kaj pospravi in skuha, ampak to mu vzame max eno do dve uri dnevno. Službe sploh ne išče oz se pretvarja, da jo išče, ko sedim blizu računalnika. Celo prijatelje, ki mu ponujajo pomoč odganja. Najhuje pa je, ker se je popolnoma vdal. Starši so precej bogati, imajo v lasti več stanovanj, tako da misli s tem (prodajo ali oddajo) živeti do konca življenja. Pravzaprav čaka, kdaj staršev ne bo več. Odtujila sva se, saj sama trdo delam. Vstajam vsak dan ob 6ih , se vračam ob pol petih utrujena. Zvečer grem zgodaj spat, on bedi do 1ih zjutraj. Stroške plačujem sama, uporablja moj avto, jaz hodim v trgovino. Ne razumem, kje ima ponos in čast. Očitno pa mu je komfortno, saj se prav ničesar ne spremeni, ne glede na to, da večkrat načnem to temo.
Sprevidela sem, da moram vztrajati pri delitvi stroškov in upam, da bom lahko vztrajala pri tem.

Hvala vsem za odgovore. Moram povedati, da se bliža mesec maj in da je situacija še vedno ista. Bil je na 2 razgovorih, poslal 7 prošenj, a meni se to zdi premalo. Govorim mu, da se naj oprime kateregakoli dela. On ima še vedno visokoleteče cilje, a hkrati se zaveda krute realnosti in mi obljublja, da si bo našel kakršnokoli delo. A prošenj ne pošilja za kakršnokoli delo. No, glede odgovora g. Izidorja Gašperlina bi povedala to, da je izredno dobro opisal situacijo in da se z vsem strinjam. Posebej glede tistega, da mu ne smem dajati potuhe. Ker v tem vmesnem obdobju sem se zalotila, da sem mu kar oblikovala poslovni plan, kaj bi on lahko delal, mu določila že dneve za najine sestanke, kjer bi preverjala plan narejenega dela…Vendar se je ustavilo, ker po začetni navdušenosti mi je povedal, da prodajal pa on ne bo ničesar. In klicaril po telefonu pa tudi ne.?!? Torej da, bila je potuha z moje strani, hotela sem se odločati namesto njega. Sedaj se bom brzdala pri tem, povedala sem mu že, da mu, če bo odprl podjetje (ni prepričan v to) sama ne bom mogla pomagati, ker imam veliko svojega dela in da bo moral to početi sam, da ga bom pa podpirala pri tem. Rada bi pa komentirala nasvet g. Gašperlina, namreč, da naj vztrajam pri delitvi stroškov. Stroške si deliva od vsega začetka. Povedala sem samo, da uporablja moje predmete (gsm, avto itd), ne pa da ne plačuje npr. bencina, telefona itd. Problem se pojavi pri planiranju dopusta. Nima za dopust in je užaljen, da ga sprašujem, kam greva ter pravi, naj grem sama ali da bova šla drugič. In da nima denarja. Jaz delam in rada bi si privoščila dopust, potovanje, skupne hobije. Torej – še kakšen nasvet prosim? Prvi junij se bliža in ne vem, če bom zmogla. Ko sva bila na vikend oddihu, sva se imela tako v redu, ko pa sva nazaj, pa ga ne morem prenašati, kako bulji v računalnik in ne počne – cel dan nič. Izgovarja pa se na recesijo in da pošilja prošnje.

moje mnenje (iz prakse): mislim, da bo tale vaš fant ostal celo življenje večni otrok. Zmeraj se bo “šlepal” na nekoga, v zdajšnjem primeru- na vas. Zmeraj bo iskal krivca v drugih, nikoli v sebi.Žal pa se mi tudi zdi, da bo zmeraj našel “žrtev” /kajti ženske smo usmiljenega srca/, ki bo podpirala njegovo lenobo (temu pa lahko strokovno rečete tudi kako drugače)
Tip moškega, ki ga opisujete, se RES NIKOLI ne spremeni. Drži pa, da pa si nagonsko poiščejo močne ženske, take, ki ZMOREJO, (kot ste na primer vi)..

Njegovo tako imenovano “užaljenost” prezrite, nenazadnje: KAKŠNO PRIJAZNO GESTO PA LAHKO NAMENITE TUDI SEBI IN SVOJIM ŽELJAM- SAJ IMATE ZANJO DENAR, ane?
Zakaj ne bi šli na dopust? Saj ste delali- imate vso pravico. Zakaj si ne bi česa kupili? Lepo vas prosim, NE BOJTE se narediti tega, ker vam bo potem ta “strah” zlezel v kosti in se boste že iz navade celo žiljenje nekoga “bali”…..